Podobno kot deja vu, ampak ni. razlaga ;)
Včasih se nam zgodi, da točno vemo, kaj bo nekdo rekel in tisto stotinko se tisto tudi izreče, razlaga naj bi bila, da ena polovica možganov to zazna hitreje kot druga in dejansko se vse zgodi zelo hitro. Meni pa se včasih dogaja nekaj drugega. Včeraj naprimer je v filmo moški rekel, d abo povedal svojo številko odzivnika in jaz sem na glas povedala orve tri številke, ki jih je potem moški ponovil, vmes pa je bilo precej časa, tako da ni šlo za klasični “deja vu”. Potem sem “začutila”, da bo točno sedaj na teletekstu novica o Hrvatiču in da se bo izkazalo, kaj je z njim, povem to možu in res, novica je tam. Nekoč sem šla sredi praznikov mimo nabiralnika in čeprav smo prejšni dan pobrali pošto, začutila da je notri še eno pismo, odprem nabiralnik (na zunaj se nič ne vidi) in notri pomembno pismo, ki ga očitno nekdo ni pobral prejšni dan. En dan smo se nekam odpravljali, pa je mož pustil odprta balkonska vrata, jaz tega nisem vedela, ko smo bili že pred hišo, sem dobila slutnjo in odšla gor točno v tisto sobo, zaprla vrata, potem pa se je čez pol ure , ko smo bili na poti ulilo koz iz škafa in bi nam zamočilo celo sobo. Ko sem bila mlajša sva z bratom iz kupa navadnih kart iskala dogovorjeno, to je bil karo fant, in od 9 od 10 sem ga samo z dvigovanjem kljub premešanih kartam našla. V nastniških letih sem edina začutila “potres” oziroma, ki ni bil objavljen nikjer, čez en teden pa zvem da je isto uro isti dan to začutil še nekdo. moj bratranec. To je samo par od mojih slutenj. Nekoč smo imeli ključavnico, katere nisem poznala številke, ki ni bila moja. Ker jo je lastnik pozabil(številko) ni mogel odpreti kolesa. V tistem trenutku sem bleknila tri številke, za foro smo poskusili in ključavnica se je odprla! V glavnem tega je res polno, dogaja se mi večkrat, drugače pa se s tem sploh ne ukvarjam, še manj pa verjamem ;)) Ampak vseeno je interesantno. Mogoče kakšna razlaga?
Če smem samo malo popravit, tukaj ne gre za deja vu – deja vu je občutek, da smo nekaj nekoč že doživeli, natanko to situacijo, to kar ti opisuješ, pa je Jung (oz. že ljudje pred njim) poimenoval sinhronizacije, ja, res zelo zanimiv fenomen (prav tako kot deja vu), če te zanima več, je Jung tudi napisal knjigo o tem, pred kratkim pa je bila oddaja Na rubu znanosti prav o tej temi.
Tukaj pa ti kopiram nekaj podatkov o deja vu-ju:
Pojav, imenovan deja vu, ki človeku naježi kožo, že stoletja obseda človeštvo z mističnimi mislimi. Občutek prevzame posameznika ob najbolj neverjetnih trenutkih: ko se v hipu in usodno zaljubimo v popolnega tujca, ko pridemo na kraj, kjer še nikoli nismo bili, pa se nam zdi, da poznamo vsak njegov kotiček, kadarkoli doživimo nekaj, ob čemer nas spreleti, da se nam je to že nekoč zgodilo. Tako filozofi kakor številni drugi ustvarjalci, tudi filmski, so se že večkrat spraševali: Od kod ta občutek? Ga porodi samo naša zavest ali vznikne iz neke globlje resničnosti? Zakaj se nam to zgodi? In predvsem, kaj pomeni?
Fenomen deja vu – kaj vemo o njem
Čeprav v vsakdanjem jeziku velikokrat uporabljen izraz, pa je deja vu fenomen, ki je središče različnih teorij biologov, psihiatrov, nevrologov in fizikov pa vse do filozofov in avtorjev čiste znanstveno fantastične veje v različnih umetnostih. Nekatere izmed njih so:
Nekateri nevrologi so prepričani, da do pojava deja vu pride, ko se možgani “osredotočijo” na eno samo podrobnost, oziroma detajl – vonj, pogled ali zvok – in močan stik z njim povzroči, da za kratek, bežen hip, tisočinko sekunde, pomešajo preteklost s sedanjostjo.
Zdravniki poudarjajo, da mnogi bolniki z motnjami senčnega (možganskega) režnja pogosto doživljajo fenomen deja vu, zatorej je najbrž posledica nepričakovanega draženja tega dela možganov.
Nekateri psihoanalitiki trdijo, da je deja vu oblika “izpolnitve močne želje” – s katero globoko v človeku zasidrano psihološko hrepenenje prodre v ospredje, kar se običajno zgodi v sanjah, tokrat pa v budnem stanju.
Tisti, ki so vneti pristaši teorije reinkaranacije, verjamejo, da so posamezni prizori, dogodki ali doživetja v zvezi s fenomenom deja vu dokazi o spominih na naše prejšnje življenje.
Znanstveniki mejnih znanosti in odkritij na področju kvantne fizike poudarjajo, da bi pojavi deja vu lahko bili posledica vzporednih svetov (vesolij), ki se slučajno križajo, kadar se struktura prostora in časa zmaliči, podre, razbije.
Tudi meni se pogosto dogaja, da vem, kaj se bo zgodilo vnaprej. To ne čutim tako, kot da vidim v prihodnost, ampak se spomnim na nekaj in to se v kratkem zgodi.
Zadnjič sem parnterja vprašala, ali je Jelcin že umrl. Naslednji dan sem slišala po TV, da je res. Pa na tega človeka se nisem spomnila vsaj kakšno leto.
Enako se mi je zgodilo pri enem znanem Italijanu. Človek je bil priklenjen na posteljo mnogo let zaradi nesreče. Spomnila sem se na njega po mnogih letih in bila prepričana, da je že umrl. Res je umrl čez dva dneva.
Pa veliko je takih stvari… koliko krat se mi zgodi, da kličem partnerja, pa se ne slišiva veliko to tel. in ima zasedeno, ker je ravno on klical mene.
Ja, res je zanimivo, bog ve kaj stoji za tem 🙂