šege, običaji…
običaj in šega sta pravzaprav ena in ista stvar (šege/običaji ob smrti, rojstvu, poroki, odhodu v vojsko, žetvi ipd.) – to so dejanja/pravila/obredi ob določenem dogodku v življenjskem ciklu ali v delovni oziroma socialni sferi. običaj je beseda, ki je pogostejša na hrvaškem govornem področju, nekateri temu pravijo tudi ‘hrvatizem’ – čeprav je podobnih besed v našem in hrvaškem jeziku preveč, da bi delali take razlike, vsaj po mojem mnenju.
no, imamo pa še eno ustreznico in to je šega.
navada je od šeg/običajev različna – npr. navada, da si zjutraj ubijemo zobe, navada, da se v avtu privežemo ipd. (kar se sicer lahko spremeni v določen ritual, nima pa tako širokega okvira kot šega).
sicer pa za natančnejšo razlago morda poglej še v Etnološki leksikon.
Jadviga napisal:
> Običaj je izvorno hrvatizem in ga naši strokovnjaki kar malo
> preganjajo.
>
🙂 malo preganjajo 🙂 nekateri, ki jih poznam, kar veliko :-)))))
je pa to obupna praksa. namreč to, da je neka stvar “izvorno” hrvatizem, je velik nesmisel. Etimološko sega nastanek besed v veliko zgodnejši čas kot nastanek “narodov”, v kakršni obliki jih poznamo danes (“narod” v modernem smislu je zadeva, stara cca 200 let).
tako da – če je običaj “hrvatizem” (sicer: kakšna logika pa mu preprečuje, da ne bi mogel biti morda “slovenizem”, hehe?), potem je takih še ulala besed, od štedilnika (saj štedimo, kajne 🙂 do … no, ne bom podpirala lenobe, poglejte v slovarje 🙂
“čiščenje” jezika (in vsega ostalega) je hudo nevarna reč. kaj kmalu pride do čiščenja še česa drugega, kot so lahko na lastni koži spoznali, hm, na primer pred nedavnim Strojanovi pa še veliko prej izbrisani.
Tako da – z običaji in šegami je kar vse ok. povsem jasno je, da imamo skupne točke, s kom bi jih pa imeli če ne s sosedi? :-)))) na silo ločevati tisto, kar nas združuje, je velika bedarija.