Plačujejo mi šolnini, jaz pa na skrajšan delovni čas-NADALJEVANJE
Pred kratkim sem pisala, da sem zadnji letnik študija pred diplomo.
Delodajalec -javni zavod mi plačuje šolnino.
Januarja mi poteče porodniška, jaz pa bi rada na skrajšan delovni čas.
No, direktor mi je rekel, da je to moja pravica, naj pa dobro premislim, ali je tako slab delodajalec in – ali mi tako malo nudi?
Hm. (Nudi mi veliko, a jaz bi vseeno bila raje malo več z mojima sončkoma – vsaj ta čas še, ko me potrebujeta, sta oba majhna in imam tako nekako “možnost”.)
Zaenkrat nameravam zaprosit za 6-urni delavnik.
Tako bi lažje vodila delo na oddelku, čeprav vem, da je za to tudi 8 ur premalo. (No, kje pa ni?)
Od sodelavke, ki se je letos začela s študijem, pa ne dobi šolnine, dobi pa izrdedni dopust, sem dobila namige, da pač ni fer, če grem delat za 6 ur.
Dejala je, da se te 2 uri pri otrocih ne poznata, v službi pa zelo, zelo in da ona tudi študijskega ne bo koristile vsega, le najnujnejše.
Ja, ampak šola, polni delovni čas, …. kdaj neki bom z otrokoma??
Meni 2 uri več pomenita O G R O M N O.
Sploh ker do kraja študija potrebujem 1,5 h vožnje. Pa parking, pa… No, nanese,…
Mislim, da se bom za 6-urni delavnik kar odločila.
Naj to storim s slabo vestjo????
LP
nikarte!
kakšna slaba vest.
ti najbolj veš, kaj je zate pomembno.
če ne boš ti poskrbela zase in za svoje, ne bo nihče.
dve uri sta dve uri. jaz včasih delam le dve uri na dan, pa takrat efektivno. mnogo bolje, kot 8 ur bluzenja.
tudi na netu visim samo doma, ko mam mozgane na off. npr. zdajle, ko mojadva še hrlita …
kar pogumno!
mislim, da sem ti dejala že tedaj in ti rečem še enkrat: brez slabe vesti. Go for it!
Dve uri STA ogromno!!! Ne samo absolutno, tudi relativno. Če delaš 6 ur namesto 8, si posledično tudi manj utrujena, kot da bi delala 8 ur in tudi tukaj se pozna.
Jaz sem tudi dolgo časa razmišljala o krajšem delavniku, pa ker bomo zidali, si tega ravno ne moremo privoščiti. Hodim pa sedaj v službo že ob pol sedmih, tako da ob pol treh lahko že grem. Tako, da pridem prej domov, kot prejšnje čase in ti povem, da se vsaka ura pozna. Pa sploh se jaz ob tej uri še izognem gužvi. 🙂
Želim ti lep preostanek porodniške in da čimprej zaključiš študij, potem pa veliko delovnih uspehov. 🙂
Jaz tudi študiram ob delu in mi delodajalec plačuje šolnino. Sama se pač zaradi finančne siske nisem mogla odločiti za skrajšan delovni čas, vendar ti povem, da je zelo zelo zelo naporno z polnim delavnikom, šolo in še ta malim. Od ponedeljka do srede imam predavanja popoldan in to tako, da samo grem po ta malega v vrtec, ga pripeljem domov, predam moji mami in šibam v šolo do zvečer. In ta malega posledično skoraj nič ne vidim. Hvalabogu imam vsaj četrtke in petke ter vikende … ampak je res hudo.
Če imaš možnost za skrajšan delavnik … uporabi!!!!!!!!!!!!! Ti toplo priporočam. Jaz bom verjetno kar kako uro “prešpricala”, pa doma malo več naredila zvečer ko mali spi.
Tudi jaz ti pravim: slabo vest v koš!!!! Če ti finančno znese, izkoristi možnost.
Če boš delala 8 ur ali pa še celo nadure, ti v službi nihče ne bo rekel hvala, tudi tista sodelavka tega ne bo videla in tega ne bo znala ceniti. Zdaj pa vidijo samo to, da tebe 2 uri ne bo in bodo oni morali opravit tisto delo namesto tebe (govorim na pamet, morda si našla kako nadomeščanje za ti dve uri?). Otroci pa ti bodo zeeeeeelo hvaležni, pa tudi sama sebi boš naredila veliko dobrega. Če ne drugega, lahko v teh 2 urah opraviš veliko gospodinjskih opravil in ti potem več časa ostane za otroke in moža, pa še vse lahko narediš “na easy” in potem nimaš stalnega hitenja in slabe volje zaradi preobilice dela. Tvoja sodelavka ne ve, koliko gospodinjskega dela se lahko naredi v 2 urah? To pa se še kako pozna tudi doma, a ne?
Lp, L.
Slaba vest naj gre na smetišče! Si lahko predstavljaš, kako šele boš imela slabo let čez par let, ko bosta otroka stara 3 leta in več, ti pa boš ugotovila, kako hitro so leta minila, ti pa nisi izkoristila priložnosti, da bi bila 2 uri na dan več z njima – meni se 2 uri z mojim otrokom zdi OGROMNO! – in ta čas se NIKOLI več ne bo povrnil!
Služba bo počakala, otroci pa bodo odrasli z več ali manj tebe!
Mislim, da si se v srcu že odločila, zdaj samo še stisni zobe, presliši očitke, zberi pogum in izpelji zadevo do konca!
ps. pa ne porabi teh 2 ur za gospodinjstvo, pač pa za kakovosten čas z otrokoma.
Ne. In dve uri se zelo poznata. Poznam družino, kjer mati dela šest ur in pravi, da je prava poezija, ker lahko vse naredijo v miru, drugače bi jim pa stalno šlo za nohte. Je pa finančno zato malo težje, a če se potrudiš, se da. Sicer pa gre samo za dve leti, ki bosta res hitro minili. Skratka, ti dve urici se zelo poznata, če se tej sodelavki zdi, da to ni nič, je pa najbrž supermama ali pa sploh še nima otrok.
Fer – ne fer, kaj pa vem, marsikaj ni fer. Moj mož je tudi v javni službi, nadrejeni ga zelo pohvalijo, sodelavci tudi, naredi več, kot bi bilo treba, a ko so mu ponudili drugačno delovno mesto in ga je hotel zavrniti, so mu jasno dali vedeti, da bo tako, kot so se oni odločili, ali pa lahko kar gre.
Se izobražuješ zaradi lastnega interesa, ali te je delodajalec poslal na izobraževanje?
Če si se sama odločila, delodajalec pa te je nagradil s plačano šolnino, potem je pritoževanje, kako naporno je delati, pa imeti družino odveč.
Če te je na šolanje poslal delodajalec, potem tvoje pritožbe še nekako zdržijo.
Vendar…. če si ambiciozna in želiš v tem delovnem okolju v prihodnosti napredovati, potem niti ne razmišljaj samo o svojih interesih, temveč glej skozi oči podjetja. Ko bo naslednja možnost z napredovanje, gotovo ne bodo pomislili nate, saj prednost daješ lastnim interesom, svoji družini in ne podjetju, ki te nagrajuje,….
Če pa želiš samo normalno delovno mesto brez kakšnih hudih obremenitev in zahtev, potem pa kar izkoristi skrajšan delovni čas. Zakon ti ga omogoča in je tvoja pravica, da se tako odločiš.
Imeti dva majhna otroka, pa hoditi v šolo, študirati doma in še delati 8 ali več ur, je naporno. In žal je potrebno dati vse opcije na tehtnico.
Situaija ni tako enostranska, kot so napisale “super mame” zgoraj. Konec koncev bomo v službo morale hoditi še dolga leta. In je le fajn, da smo tam zadovoljne in delamo v razumevajočem kolektivu. Tudi z višjo izobrazbo namreč ni prav enostavno najti nove službe, še posebej take, ki je stabilna in redno izplačuje plače.
Tukaj bi jaz pripomnila, če odštejem žrtvovanje v imenu kolektiva, da je pomembna tudi efektiva. Če rabiš še eno uro, da se zjutraj zaradi napornega vstajanja in razvažanja otrok sestaviš in usposobiš za delo, ter potem uro pred koncem delavnika že živčno pogleduješ na uro, ali ti bo uspelo otroke pobrati še pred koncem delovnega časa vrtca, je bolje, da ti dve uri porabiš, da vse to v miru opraviš, tistih šest ur pa delaš kot konj. Dober delodajalec takšne stvari razume, in poudarjam, da gre v tem konkretnem primeru navsezadnje samo za dve leti, in kaj je to v primerjavi z vsemi leti, ki jih še lahko “posvetiš” karieru in delu.
Vem, da je to tudi vzrok težje zaposljivosti žensk. Sploh mlajših in brez otrok.
Pa starejših, ker so že itak starejše,…
Ampak v našem “fohu” ženske MOČNO prevladujejo.
In s strani delodajalcev – normalno je, da ne skačejo v zrak, ko pride ena prosit za skrajšan delovni čas ali pa spoh že tedaj, ko izve za nosečnost,…
Razumem.
In da- jaz sem želela šolanje in omogočili so mi. Sem hvaležna.
Ampak lahko bi za leto dni tudi prekinila študij. In nadaljevala po izteku porodniške.
Tako pa sem cel letnik naredila brez študijskega dopusta, ki bi ga zaradi obilice vaj, potrebovala veliko- med porodniško pa itak imajo nadomestilo.
(Pa se zavoljo tega ne mislim “ven metat”.) Še pomislila nisem na prekinitev študija.
In kariera?
Pravzaprav hočem le delovno mesto, ki mi omogoča več svobode v organizaciji samega dela. ( tako sem namreč učinkovitejša)
To, da počnem tisto, kar rada počnem in da imam pri tem malce več znanja.
Pa dokaj urejen delovni čas,..
In nikakor -služba mi nikoli še ni pomenila “samo da mine teh 8 ali kolikor koli ur”!!
Imam jo rada, v direktorico pa ne mislim napredovati.
Zaenkrat.::)))
LP
V celoti se strinjam s HP, čeprav je tudi meni družina absolutno na 1. mestu.
Bi te opozorila še na eno opcijo: v mojem primeru bi bilo 6 ur čisto metanje peska v oči: kak dan ni dela niti za 6 ur, kak dan pa sem po 8 urah šele na pol in bi bil skrajšan delovnik le zmanjšan dohodek in nič drugega. Morda je bolj pametno, da imaš denimo 3 dni poln delovnik in 2 fraj oz. kakorkoli ti ustreza, skratka, da v resnici fer oddelaš to skrajšanje. Če pa veš, da vedno lahko po 6 urah odideš, je druga pesem.
Tudi pri nas je tako, da marsikdaj tudi 8 ur ni dovolj, drugič bi šla brez težav po 2 urah domov. Pa mi 6-urni delavnik prav tako odgovarja.
Pač tiste ure izkoristim v dneh, ko res nujnega dela ni pretirano veliko (seveda – vedno bi imel še kaj početi:)).
Paše mi tudi to, da ker vsi vejo, da delam po 6 ur, se mi nihče ne pribaše ob 15h z “nujnimi” zadevami, me nihče ne kliče na sestanek popoldan, me… V glavnem – sicer bi bilo 9, 10 ur namesto 8; tako je npr. 7 namesto 6.
Vendar, kot omenjajo ostale – 6 urni delavnik in napredovanje ne gre skupaj. In to je meni logično. Ker trenutno nisem pripravljena v službo vložiti toliko časa, kot nekateri ostali sodelavci, imajo delodajalci od mene manj, kot od nekoga, ki je “vedno na voljo”. Zato je prav, da napreduje on (konec koncev v vseh teh urah, ki jih naredi več, kot jaz, dobi ogromno izkušenj, se nauči veliko novega…).
Zato mislim, da ti nihče ne more dati odgovora: da – ne. Premisli še enkrat o svojih prioritetah, pa ne le kar se tiče dveh let … V službi se vse skupaj potegne mnogo dlje (šefi ti bodo postali sodelavci, ki so prišli leta za tabo…).
Jaz sem se odločila za varianto – 6-ur in ni mi žal. A zato si nisem niti enkrat postavila vprašanja, zakaj imajo pri napredovanju drugi prednost. Logično, da imajo.