…ko nekaj skuhate in pravi, da ne bi jedel? V mislih imam otroke stare nekje nad 3 leti.

Ta vikend sem skuhala segedin, ker mi potem jutri ni treba kuhati, ker je zdrav, poceni in ker ga imava z možem rada. Vem, da ga sine (6) zadnji dve leti ne mara, ampak da bi otroku kuhala nekaj posebej, no ja, to pa se mi tudi ne zdi v redu. Tako mu na krožnik naložim malo porcijo in vztrajam da jo poje (tudi moj se strinja s tem načinom, da mora otrok jesti vse po vrsti), potem pa lahko poseže po kakšni priročni stvari (obilo sadja, kakšen sendviček in podobno).

Pa se vseeno vprašam, ali delam prav, čeprav sem mnenja, da mora jesti vse. Meni se je na ta način sicer priskutila zelenjavna juha iz otroštva, le s to razliko, da jaz drugega nisem dobila za jesti, če nisem pojedla.

Kaj pa ve? Ali kuhate dva kosila zaradi tega, ali pa preprosto ne kuhate tega kar otrok ne mara, vidva z možem pa imata recimo rada? In kako potem take zadeve rešujejo v vrtcu? Tam mislim, da je kar je.

Naš sicer ni izbirčen, ogromno stvari ima rad, se pa najde kakšna vmes. Pa vendar ne bi rada popustila zaradi tega, ker gre res samo za nekaj jedi.

Naša 6letnica je izredno izbirčna :-((
Po pripovedovanju moje mami sam bila tud jaz ista, prav tako pravi tašča za moža – kaj naj potem drugega pričakujemo od otroka :-))

Pri nas je tako, da včasih vztrajam da poje. Sploh ker se zgodi, da bo danes eno jed pojedla z užitkom do konca, naslednji teden je pa (kao) ne mara. Takrat vztrajam.
Dostikrat se tudi zgodi, da enostavno noče niti poskusiti – in zato velja pravilo, da je treba vsako jed vsaj poskusit, šele potem se lahko opredeli ali jo mara ali ne.
Je pa nekaj jedi, ki jih “po defaultu” ne mara in takrat je ne silim. Nekako sem se navadila, da vsako jutro ko jo peljem v šolo (tudi že prej, ko sem jo vozila v vrtec) preverim kaj bo tisti dan za kosilo in če je na “sporedu” jed, ki jo ima rada, tisti dan izkoristim in skuham kosilo za moža in mene (takšno, ki ni najbolj pri srcu njej), ker vem da se je dobro najedla v šoli. Če pa je kaj takega, ko pričakujem da ne bo kaj dosti imela od kosila v šoli, naredim tako kosilo, da bo potem jedla doma z nama.

Ojla.

Sej veš da nimam otročka sam vseen. A vidva z možem tut jesta stvari, ki jih ne marata? K jst osebno jih ne. In ni nobenga k bi me prepriču da dam u usta neki kar ne maram. Tko da se mi ne zdi prov da ustrajata da poje. Ker on ni več star 2 leti, da bi si vsak dan zmišljeval česa ne mara. Sej si sama napisala da ga že 2 leti ne mara. Verjetno ko je biu mejhn, pa mu kakšna kašica ni bla ušeč tut nisi kr u usta dajala, pa je mogu pojest, pa čeprov sam polovico. Ne vem, sam dobr premisl kako si se ti počutla ko si mogla neki jest kar ti ni blo ušeč.

lp

Pri nas mami skuha potem nekaj drugega, če katera do nas 3 tega ne mara.

Če za neko jed veš, da je otrok ne mara, potem se mi zdi grozno, da ga siliš, da mora jesti. Če se samo spomnim sebe, ko sem bila otrok in so me (sicer samo enkrat) prisilili, da sem jedla rižoto s hobotnico, češ kako je dobra in zdrava…. :(((((((( Fuj! Potem pa človek kar cele kose dol požira, da čim manj okusa ostane v ustih…. fuj!
Mislim, da otroku s takim načinom hrano samo še bolj priskutimo. Še danes morskih sadežev niti videti ne morem.

Pa še nekaj. Tudi za dojenčke je treba od začetka kuhat posebej in to po parkrat na dan. Zakaj je potem 1x na mesec težko za 3-letnika posebej skuhat en krompirček pa malo mesa?

Moje skromno mnenje.

Jaz otroka ne bi mogla siliti, naj je nekaj, česar ne mara. To je grozno, to je kot v filmih, kjer zganjajo nasilje nad otrokom. Na žalost se to ne dogaja le v filmih…

Če pa gre za raznorazna zmišljevanja, da je pa ne je, pa bi pa ne bi, potem je pri moji sestri tako, da se na nobenega izmed treh otrok več ne ozira, kaj kdo je in česa ne. Pač skuha, postavi na mizo in kdor je, je.

Sama pa imam skoraj že triletnega sina, ki se tudi rad zmišljuje, ampak mi nikoli na pamet ne pade, da mora jesti. Če ne je, mu kosilo spravimo in mu ga zvečer, ko je pa res že lačen, še enkrat ponudimo. Če tudi takrat noče jesti, potem gre njegova hrana našemu kužku. Ampak ta je šele zbirčen, ta pa sploh ne je…

Čeprav pri nas otroci niso močno izbirčni, pa se seveda najdejo jedi, ki jih ta ali oni ne mara. Sicer naš 5-letnik lahko dobi karkoli na mizo, pa bo komentiral: a spet to? Danes se je to zgodilo CELO pri skutinih palačinkah :o) Seveda potem poje, a komentar mora biti…. ampak to vem, da bo minilo.
So pa stvari, ki kakšnemu niso ravno všeč in stvari, ki jih ne marajo. Npr. največjo hčero nikoli ne bom silila jesti brstičnega ohrovta in niti nobene kuhane solate, ker jih že od nekdaj ne mara… razen pese seveda. Tudi, če gobe iz omake pusti na robu krožnika… nič hudega, saj ni nič posebnega v njih…
Potem pa so stvari, ki pa kateremu niso ravno všeč, a ker želim, da so kosila čimbolj raznolika, seveda pri 6-ih članih družine pridejo na vrsto tudi jedi, ki kateremu “ne dišijo”. V takih primerih nastopijo tu malo manjše porcije…
Pri segedinu… jaz bi mu dala krompir oz. prilogo, ki je bila zraven, malo mesa in omakce, če mu že zelje ne diši…

Vladka

Pri nas vztrajamo, da vsaj poskusi – 3 žličke.
Mislim, da bi jedla le štruklje, palačinke in cmoke, če ne bi vztrajali in bi ji vedno, ko ona kao ne bi, kuhali posebej.

Ne – posebej ne kuham. Nikoli pa ju ne silim, da pojesta vse – vedno je kasneje na voljo sadje in suho sadje.

Pri nas je tako, da tisto kar imam jaz rada, imajo tudi otroci :))

To nekako izkljčuje moža, ki je ljubitelj zelenjave in določenih jedi, ki jih jaz niti povohat ne maram… in nekako je kar samo sledilo… otroci tudi – vsaj največkrat – ne jedo tistega, kar bi on rad imel na mizi…
To včasih preraste v konflikt med nama, ko mi očita, da nič ne maram jest oz. samo enih par stvari…. samo, če je meni tako prav, ne vem zakaj za vraga se on tko sekira :)))))))))) naj je kar mu paše, meni pa naj pusti isto svobodo 🙂 ….

Je pa bil problem šoli, ko je učiteljica rekla mojemu otroku, da mora pojest vse kar ima na krožniku – da se razumemo: tudi tisto kar NE mara! In ker je to moj otrok, je trmasto vztrajal pri svojem “ne” in tudi pudinga ni dobil… tov. mi je vse razložila in nekako očitajoče čakala na moj odgovor….
Hja, sem ji rekla, da jaz otroka ne silim s hrano, ki je ne mara (še nikoli mi sploh na kraj pameti ni padlo)…. da meni hrana ni pomembna in se sploh ne spomnim, da bi kdaj šolski jedilnik prebrala in potem čekirala – a so pojedli al niso….. in če otroci rastejo gor v taki družini, potem je menda logično pričakovat, da če nečesa ne marajo, ne bodo jedli….

Pa ji ni bilo prav :))))

Samo – jaz vzgajam po svoje, ona pa naj se drži svojega reda v šoli in to sem povedala tudi otroku…. pa je dete reklo, da bo naslednjič samo malo poskusilo vsako stvar… tudi tisto taoranžno :)))) ampak, samo zato, ker sem ji lepo razložila in je ne silim, da naj poje vse kar ima na krožniku :))))))))

V vrtcu sem pa vsaki vzgojiteljici izrecno naročila, da se mojega otroka s hrano ne sme silit! In to je bilo tudi edino kar bi mi šlo v nos (me ne zanimajo umazane ali strgane hlače, popraskan komolec, ker je pač del otroštva), da bi pa izvedela, da je moj otrok bruhal, ker so ga silili s hrano … mislim, da bi znorela.
Če noče jest, pa naj bo lačen…. sem tudi poudarila…. zaradi enega izpuščenega obroka ne bo umrl od lakote…. Bo pa doma jedel 🙂
Ja, verjetno to izhaja iz mojega otroštva, ko sem jaz hodila v vrtec 🙂

Aja… ufa sem zašla s teme :((
Kosila samo za ljubega otroka, da ne bo lačen, pa jaz ne bi kuhala… pa naj kruh pomaka v segedinsko omakco :))

Mene razjezi to, da nekdo, pa ni važno, otrok ali odrasel reče, jaz pa tega ne maram, pa noče niti probat. Ampak, če poskusi in mu ni všeč, se meni ne zdi prav, da ga siliš. Saj ti verjetno tudi ne ješ na silo jedi, ki jih ne maraš.

Pri nas se pogosto zgodi, da pride lačna iz šole. Imajo na jedilniku kaj, česar resnično ne mara in potem poje samo solato ali kos kruha. Včasih pripravim doma kaj od tega, česar v šoli ne mara jesti in takrat je zelo nesrečna.
V vrtcu je velikokrat bruhala, ker se je silila, da ne bi razočarala vzgojiteljice.

Na voljo je samo eno kosilo. Kadar je kosilo doma, popazim, da ne kuham kaj takšnega, česar striktno ne mara. Npr. paniran sir je lahko na jedilniku od lanskega leta, prej je bil pa “bljaaaaaaaaaaak”. Isto je bilo z grahom, segedinom…

Še vedno ne spravi po grlu gob in temnega mesa, pa nič za to. Pusti na robu krožnika, če se že slučajno znajde na mizi. Dveh ali celo več kosil pa nisem kuhala. Jih je kuhala tašča… včasih celo 4. Rezultat? Obe nesrečni in zoprni.

Mi smo sicer samo trije, ampak sva pač dve izbirčni, zato se dostikrat zgodi, da jemo vsak svoje ;-))))). Predvsem nikogar ne silimo, da bi jedel tisto, česar ne mara.
Zadnjič smo npr. jedli: eden rižoto z mesom in solato, drugi špagete z zelenjavno omako in solato, tretji pa špagete s paradižnikovo omako in brokoli. Jaz ne jem riža, hčerka pa zelenjavne omake ne mara.
Moram priznati, da je pri nas velikokrat tako, da kosilo malo priredim, pa gre.
Mi ni težko, moja mama tega ni delala in sem imela na krožniku velikokrat kakšno stvar, ki je nisem mogla videti (drobovino npr.) in je še zdaj ne jem.

.

Hvala vsem za odgovor. Glede na odgovore sem se morda malo nerodno izrazila v naslovu. Mi našega ne sililmo jesti, mu pa prijazno povem, da je treba jesti vse po vrsti, tudi zelje, ki je zelo zdravo za njegovo “kako” in če zraven meska zajame še malo zeljčka ga ne bo konec. Naš fantič je verjetno eden redkih, ki pravi, da je hrana v šoli dobra in mi tudi pove koliko njegovih sošolcev vsakodnevno pusti vse na krožniku in se zmrdujejo. Domnevam, da so tem otrokom mame doma kuhale posebej kosilo za njih, kar počnete tudi nekatere mame s foruma. Nevem ali sem tako “lena” (da bi nakuhavala več jedi) ali pa tako racionalna in imam drugačen pogled na vse skupaj. Probat mora pa itak vsako stvar in zelo obožuje zelenjavo (cvetačo, brokoli, grah, korenje) in sadje, le brstičnega ohrovta ne je, ga tudi ne dobi, ker se midva z možem zanj zagrebeva.

Pa dober tek.

Pri nas je pa takole. Če otroka nočeta jesti pač velja, da do naslednjega obroka lahko dobita samo sadje in vodo (v neomejenih količinah, jasno). Morda se sliši kruto, a dejstvo je, da na ta način zanesljivo odkrijem, česa res ne marata. Če se pod temi pogoji nečesa res niti dotakneta ne, potem vem, da gre res za hrano, ki je kateri od otrok ne prebavlja in ga z njo ne posiljujem več. Dvojnih menijev pri nas ni, se pa potrudim, da je na mizi vedno dovolj jedi, da lahko na kakšnem krožniku tudi katera (ki je nekdo zares ne mara) manjka, pa bo kosilo še vedno dovolj obilno in zdravo. Velika razlika je namreč med tem, če otrok nečesa res prav ne mara jesti in tem, da otroku določena jed ne paše v določenem trenutku, morda le zato, ker je ne obožuje in takrat (še) ni prav posebno lačen ali pa preprosto zato, ker ravno takrat, ko je obrok na mizi, nima časa jesti…

NIKOLI!!!

Ker so na svetu tudi jedi, ki jih jaz ne maram – recimo vampi, ali pa jedi, ki jih mož ne mara – recimo polenta ali kuhan korenček, potem pač vzamem v zakup tudi to, da so jedi, ki jih ne bo jedel otrok, denimo bučke ali segedin :))) ali denimo curry.

Ko si z možem, ker jih pač imava rada, narediva pečene bučke, pa seveda zraven še meso in prilogo, malemu pač dava namesto bučk rdečo peso. Sama sem pač zagovornik tega, da so stvari, ki jih ne bomo jedli, in če vemo, da nekaj hrana pač otroku ni všeč, potem mu pač takrat, ko delamo kaj, kar ne je, naredimo o. ponudimo nekaj drugega. Pa to ne neke zakomplicirabe stvari in niti ne njegove najljubše. Če ne mara segedina, potem lahko dobi krompir in meso, nameto zelja pa rdečo peso ali kaj podobnega. Je pa tako, da vedno vsaj poskusi, če prej še nikoli ni jedel, potem pa ugotovi, ali mu je všeč ali ne. Sicer ima zelje rad, le v obliki segedina, mu ne gre dol. Ne bi mu pa celega kosila kuhala posebej, le kompromisno rešitev.
Doma nimamo smopostrežne restavracije, to tudi jasno povem. Če mu kaj ni všeč, kar je skuhano, lahko med ponujenim izbere, kaj mu je všeč (denimo priloga, meso, omaka …), potem pa v hladilniku najde “dopolnitev”, denimo kumare, peso, morda koruzo …
Silim ga pa ne. Spomnim se, da se meni še zdaj obrne, ko zavoham ričet. Ne maram in pika, pri nas doma pa smo ga pogosto jedli in je bilo edino – jej ali pa bodi lačna … sem bila velikokrat lačna, ker tega res ne morem pogoltniti. ali pa so me silili. Meni se zdi, da je hrana užitek in nuja, da živimo. Izbirčnosti ne podpiram, o kosilu se vedno posvetujemo skupaj (ker kuhamo itak samo med vikendom), tako da smo vedno v kompromisih, zavedam pa se, da so okusi zelo različni. SAma določenih jedi, ki jih mož obožuje, ne morem vohati, zato jih pač pripravlja tašča za kakšno slavnostno kosilo (denimo možev RD), takrat pač malo trpim :((( ali pa pojem je del od ponujenega. To ni kritika kuhinje, pač pa dejansko nezmožnost, da nekaj pojem. Hrana mora zame biti nekaj, kar mi paše, ne pa prisila.

T.

Mi še nismo tako daleč, da bi rekel – mami, danes pa ne bom mleka jedel, daj mi čokolado:). Sem pa pristaš tega, da otrok poskusi eno žlico in potem poje tisto, kar je za kosilo in ima rad.

Se pa sama spomnim, da sem sedela zraven vampov, pljuč in jeter celo popoldne in s težavo požirala tiste cele kose hrane. Takšnega terorja nad otrokom ne bom nikoli v življenju počela. Ni bilo prijetno.

Bacilka.

NE.

Če bi se to dogajalo vsak dan, potem bi vztrajala, če pa je to samo pri segedinu, pa je to zame čista neumnost, da siliš otroka , da naj poje…halooo kako bi bilo pa tebi, če bi te nekdo silil, da poješ nekaj kar ti je abolutno zanič.. npr. v šoli je tovarišica vztrajala, da pojem matevža, pa ga nisem, se je potem enostavno naveličala..pa ga še danes ne jem…

Pri naši hiši se je vedno delal velik cirkus okrog hrane. Pri babici (skupaj živimo), ki mimogrede dobro kuha in velikokrat iz razpoložljivega ustvarja prave unikate, to verjetno izvira iz mladosti, ko na podeželju ni bilo vsega na pretek, ta bele stvari in meso pa samo za praznike in potem časi pomanjkanja. Posledica pa je, da se že za zajtrk moramo pogovarjat kaj bo za kosilo, o požrtiji za trgatev se debatira mesece prej, pred prazniki se tedne prej začne peči in tako smo ujeti v nenehno debato o hrani in o tem kaj gre h čemu in kaj paše skupaj in stvari morajo bit ZABELJENE in SLADKE in ne vem kaj še vse, da so dobre (jaz kuham preveč “rodo” za njene pojme, premalo solim in sladkam,…)

Hotela pa sem povedat to, da sem bila izbirčen otrok in so me nenehno doma maltretirali s tem, da je treba jest in “to je tako zdravo” in če se spomnim žlice ribjega olja za zdravje, se mi še danes bruha. Danes nisem več izbirčna, prej preveč ješča in preokrogla, morda je to tudi posledica zgoraj opisanih melodram s prehranjevalnimi obredi, zato sem se odločila, da svojih otrok niti pod razno ne bom silila s stvarmi, ki jih ne marajo in ne bom delala cirkusa okrog hrane. Vztrajam, da novosti poskusijo in ponujam alternative ali – ali. SKratka niso lačni, pravzaprav kar radi jedo, imajo pa svoje trike, ki jih toleriram – ta starejša niti pod razno ničesar kislega (solata, zelje,…) pa kaj. Dobi narezano surovo zeljenjavo, posoljeno in pač več sadja. Ne dovolim tudi, da se ta srednja – prava solatarka – dela norca iz tega.

Skratka – po moje je zdravo delat čim manj vetra iz teh reči v nobeno skrajnost.

Ne-bo že jedel ko bo lačen. Pripravim pa jedi, ki jih vsi jemo.

Se strinjam z Aveno.

In nikoli ne silim jesti čez mero. Otrok ima mero pri jedi, ki mu jo navadno odrasli zbijejo, ker ga silijo jesti več, oziroma toliko, kot so si oni zamislili. Potem pa nastaja debelost… otrok nikoli ne stavka gladovno. Rabi pa včasih več, včasih manj in si sam vzame post. Tako kot mi…

Ko naš mali pljune ven grižljaj, je to znak, da je sit. Še enkrat poskusim, če pljune še naslednjega, mu ne dam več.

LP, Ana

Obožjem raznovrstne tuje kuhinje, eksotične jedi, rada potujem in okušam hrano krajev, kjer sem. Poskusim brez predsodkov vse.
Absolutno pa še danes ne spravim po grlu jedi, s katerimi so me kot otroka silili.

Naše dete ne meša hrane med seboj: če je krompir, ne bo poskusil mesa. Jedilnik pač prilagodimo tako, da poje krompir in veliko sveže zelenjave. Tudi vem, da ne je kuhane zelenjave, zato jo njemu pripravim svežo. To so sprejeli tudi v šolo in otrok je navajen, da vsako hrano poskusi (zadnjič so imeli krvavice – doma jih ne bi poskusil niti pod razno), ni pa mu treba pojesti, če noče. A poskusiti jo mora, saj drugače me ne more prepričati, da ni dobro. K sreči obožuje sadje v ogromnih količinah in svežo zelenjavo. Testenine, krompir, meso ipd. pa pač je ločeno. Jedilnike prilagajamo, to pa je tudi vse.

Saj imamo tudi starši svoje “fore” pri izbiranju hrane, a ne?