Vmešavanje staršev v prepire otrok
Prosim vas za vaše mnenje o tem. V soboto se mi je zgodil en neljub dogodek, po katerem sem se počutila zelo slabo. V glavnem prišli smo na igrišče in moj sinko se je usedel na gugalnico, ki je bila prazna. Čez nekaj časa sta prišla k njemu dva fanta (približno enako stara oz. malo starejša) in sta ga podila dol z gugalnice. Nekaj časa se je še upiral (zgledalo je tako: pojdi dol, ne ne grem, pojdi dol, ne grem,…), potem pa je bilo očitno tega preveč in je prišel jokajoč k meni. Moram rečt, da smo bili pred tem na organizirani telovadbi in je bil že tam zelo prizadet, ker ni bil “gnilo jajce”. Potem se mu je zgodilo še to na igrišču in ko je prijokal k meni in rekel: “Nikamor več ne grem, samo še doma bom!” se mi je tako zasmilil, da sem šla z njim k gugalnici in tistima dvema fantkoma rekla, da se ima tudi on pravico guncat, saj je prišel na prazno gugalnico in da ko se bo on nehal, bosta lahko šla pa onadva gor.
Takoj po tem pa sem imela kar en kamen v želodcu, ker sem začela razmišljat če sem sploh prav naredila. Saj mene ne bo vedno zraven, da bi ga ščitila, po drugi strani pa on v bistvu pričakuje mojo zaščito ko sem zraven. Moram tudi povedat da je po karakterju bolj zadržan in nikoli ne sili v ospredje.
Kaj mislite ve? Kdaj je pametno se vmešati in kdaj pustiti otroke, da se sami zmenijo?
Po mojem je dobro presojati stopnjo resnosti prepira. Za vsako malenkost ni treba posredovati, naj se otroci poskusijo zmeniti sami, če se le da. Po drugi strani pa verjetno tudi ne bi mirno gledala, če bi ga tadva fantka začela fajn tepsti, kajne?
Po mojem si kar prav ravnala. Tvoj sin je prijokal k tebi in prav je bilo, da si onima povedala, da nista ravnala prav. Saj to ne pomeni, da ga pretirano ščitiš. Še preveč bo situacij, ko te ne bo zraven in se bo moral nekako znajti sam.
Lp,
Katarina
Otrok je prišel k tebi po pomoč, potem je jasno, da si mu jo nudila, kajne? Med tožarjenjem in iskanjem pomoči pri staršu pa je tudi razlika…
E. Pantley je imela dober nasvet proti tožarjenju:
Mami, ta in ta, pa dela to in to!!!
Je kdo padel, koga kaj boli? (tukaj pride v poštev tudi srce, ker je otrok psihičlno prizadet)
Ne…
Potem se zmenite sami…
druga možnost:
Da – potem ukrepaš…
In enako se mi zdi, da lahko starši sami presodimo, kdaj se vmešati in kdaj ne – kadar je možnost, da je kdo poškodovan (in to ne le tvoj otrok!), se vmešaš, kadar pa se otroci samo “merijo”, pa sicer opazuješ a pustiš, da se zmenijo sami, če se le da…
T.
Tudi meni oz. mojemu sinu se je zgodilo nekaj podobnega, namreč, da so ga podili iz gugalnice. Mirno sem se postavila zraven in ga vprašala, če ga še malo porinem ( mislim mojega sina na gugalnici) pa je bil potem mir.
Moje prepričanje je, da smo z otrokom zato na igrišču, da ga varujemo pred nevarnostmi in “nevarnostmi”. Seveda pa je potrebno tuje otroke in njihovo osebnost prav tako spoštovati, kot svojega otroka. Tudi tako ravnam, da ob predolgem guncanju ( ali kakšna druga aktivnost) opozorim, da je čas, da se umakne tudi čakajočim.
prav, otroci naj se sami zmenijo.
Še vedno pa trdim, da jih je treba nadzorovati, da zadeve ne uidejo iz kontrole – bila sem priča takemu pregonu z gugalnice – dva fanta sta punčko najprej prepričevala, ona je vztrajala, potem pa jo ruknila dol, da se je potolkla, in zasedla gugalnico.
A tudi takrat velja zakon močnejšega in kaj nas briga, kaj sta otroka storila punčki? Ona je pač šibkejša, onadva močna in na žalost se ni mogla sama zmeniti…
naj mi nekdo razmeji, kdaj ja in kdaj ne!
T.
Jaz naredim isto, če je potrebno. Po mojem mnenju je otrok prišel k tebi po pomoč in prav je, da si mu pomagala. Ne zdi se mi, da gre za popuščanje ali odnašanje “riti” v smislu, kaj bo pa takrat, ko bo sam ?. Po moje bi imela še večji kamen v želodcu, če ne bi priskočila na pomoč.
lp Maja
Ena moja kolegica je imela tako mnenje… kar pusti jih, saj se bodo sami zmenili…. Bolj sem ji razlagala, da s tem daš otroku le vedet, da je prav, ker je nasilen…. manj sem ji prišla do živega.
No, po nekaj mesecih mi je sama rekla, kako ona krasno vzgaja fanta – ne dovoli pretepanja, poskuša biti zraven, ko se začne kaj kuhati…. Skratka, ravno kontra kot je še pred nekaj časa trdila da je edino prav :))
Tako da – dete je tvoje in ti mu polagaš temelje za prihodnost in srečno otroštvo (in mladost)…..
:))