Drage forumovke!
Ravnokar sem pisala Povhlji, pa me zanimajo vaše izkušnje, če jih katera ima, s tableto za prekinitev dojenja. Kako ste reagirale ve (poznam eno mamico, ki ji je bilo strašno slabo), predvsem pa kako je reagiral vaš otrok na nenadno izgubo mleka? Moj potomec je star že dve leti, vleče pa vse bolj in ne vidim druge poti kot tako drastično, da se prenehamo dojit. Prosim za vaše odgovore, hvala.

Jaz sem dobila pri zdravnici tablete, ki sem jih jemala 3krat na dan tri dni. Ni mi bilo nič slabo in nisem imela nobene druge reakcije. Ko jih začnes jemati moras takoj prekiniti z dojenjem (tako v navodilih).
Nasa punca je bila dosti mlajša (dobrih trinajst mesecev), ko smo ukinili dojenje in sploh ni bilo težav. Takrat sva se tako ali tako dojili samo se zjutraj pa sva potem začeli bolj zgodaj vstajati, ker ni zaspala nazaj.
Aja, za tablete sem se odločila, ker sem imela toliko mleka (ceprav sem dojila samo enkrat na dan), da enostavno nisem zdržala pritiska prepolnih dojk.
Natasa

Ni res, da je to edina možnost – po moje je to šok terapija, ki ima lahko tudi travmatične posledice.
Tako je pisala naša Karmen M. – LLLI in se strinjam z njo. Seveda pa i naredi tako, kot tebi in tvoji družini najbolj ustreza.
T.

ODSTAVLJANJE POSTOPOMA IN Z LJUBEZNIJO
Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok sam prerase potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo.

Takole,

1. metoda: “Ne ponujaj – ne odbijaj”
To je zelo zanesljiva in varna ter postopna metoda odstavljanja. Tak način odstavljanja lahko postopno traja več tednov ali celo mesecev. Bistvo te metode je, da otroku dojenja enostavno sploh ne ponudimo. Včasih, kadar imate polne dojke, otrok pa je že celo popoldne siten, se verjetno večina mamic odloči in vzame otroka k sebi ter ga podoji, ne da bi on pokazal željo za to. Temu se je torej potrebno izogibati. V podobenm položaju se lahko znajdejo tudi mamice, katerih (starejši) otroci se že sami odstavljajo in dojenje zavračajo, one same pa bi želele čas dojenja podaljšati. V času aktivnega odstavljanja ali omejevanja podojev se zgodi, da otrok, ki se že dan ali dva dni ni dojil, nenadoma spet želi dojke. v takem primeru mu jih enostavno spet ponudimo in ne odbijamo njegove želje.

2. metoda: “zamotitev”
Otroka, ki se želi dojiti lahko zamotimo na več načinov: ponudimo mu pijačo (če je žejen), ponudimo mu igračko ali se z njim poigramo, ponudimo hrano (če je lačen), ponudimo mu branje ali pripovedovanje priljubljene zgodbice, preusmerimo pozornost na lepo cvetlico ali metulja, peljemo ga na igrišče med vrstnike,. Ta metoda precej spremeni naš prejšnji način življenja, saj otrok zahteva mnogo več pozornosti in posvetitve kakor pri enostavnem hitrem podoju. Starši moramo biti v pripravljenosti kakor čarovniki s polno malho trikov. Včasih moramo predvideti situacijo vnaprej in ko menimo, da bo otrok prosil ali zahteval dojenje, ga še pred tem preusmerimo. Težje je ponuditi zamotitev takrat, ko se je otrok že odločil, da se bo dojil in to že od nas zahteva. Najbolj uspešna metode za zamotitev otrokove pozornosti pa je že tisočletja enostavna: otroka nosite tesno v naročju, pojete, se pogovarjate z njim in ga nežno zibate (ali celo zaplešete). Če imate težave s hrbtenico in bolečimi nogami ga vzemite v naročje in se le zibajte z ene noge na drugo ali se z otrokom v naročju sedite v na gugalnik ali zibajte otroka sedeč na veliki žogi. Metode zamotitve so še naslednje: namesto da se zvečer kot ponavadi uležete skupaj z otrokom, se zraven le sedite, izogibajte se vajinih prostorčkov za dojenje (določen kot na kavču, gugalnik,.), berite mu zgodbice, prepavajte, ponudite mu nove igračke, ponudite mu nove načine igre s starimi igračkami, popeljita se s kolesom, veliko se crkljajta in žgečkajta, obiskujta sosedove otroke in seveda: tudi partner ali otrokov očka je lahko zelo zabaven in uporaben. Metoda zamotitve terja od starše vsaj dvakrat toliko časa, kolikor ga je preživel pri dojkah, zato se morate na to dobro pripraviti in si drugače organizirati svoj čas. Najboljše zamotitve morajo vsebovati tudi VELIKO ljubezni.

3. metoda: “nadomestilo”

večina mamic kombinira metodo zamotive tudi s tem, da otrokom ponudijo nadomestilo. Kadar je otrok lačen ali žejen in se želi dojiti, mu ponudimo hrano in pijačo. Če otroka za dojenje ne motivirata lakota in žeja, bo hrano najverjetneje odklonil. Podobno kot pri “zamotitvi” tudi metoda z nadomestilom ne deluje več, ko se je otrok že odločil za dojenje. Tako je potrebno tudi tukaj situacije predvideti vnaprej in prej ponuditi nadomestilo. Nadomeščanje dojenja s hrano je potrebo zelo previdno uporabljati. Ne ponujajte otrokom sladkarij, sadnih sokov, smokijev ali slanih palčk, piškotov in podobnega. Ko govorim o nadomestni hrani govorim izrecno le o polnih obrokih hrane za skupno družinsko mizo in malicah, kjer otroci dobijo zdravo in svežo hrano (sadje, žitarice, surova zelenjava – npr. korenje,ipd.).

Otroci, ki so v procesu odstavljanja od prsi in za ta proces sami še niso zreli ali odstavljanje ni na njihovo pobudo radi najdejo nadomestilo za sesanja in pričnejo sesati palec ali vogal odejice. Nekateri otroci lahko pričnejo sesati dudo, čeprav je prej niso uporabljali ali so se te navade že zdavnaj odvadili. V takem primeru moramo naše ljubeče vodstvo in pozornost še povečati in otroku ponuditi še več svojega časa, pozornosti in ljubezni. Sesanje dude ali palca nikakor ne sme postati nadomestilo za starševsko ljubezen, ki jo otroci nujno potrebujejo!

Matere, ki so si z otrokom zelo blizu opažajo, da dojenje ni samo hranjenje in potreba po bližini ampak še veliko več, tudi čustvena bližina in občutljiva senzibilnost v navezi mati-otrok.

4. metoda: “zakasnitev”

To je zelo učinkovita metoda, ki še posebej dobro deluje pri starejših, verbalno že komunikativnih otrocih. Ta metoda je lahko zelo fleksibilna in prilagodljiva. Večina otrok se doji tako ali tako ob nepredvidljivih časih (ne točno po urnikih). Vsakič, ko otroku, ki se želi dojiti reče, da naj počaka trenutek, minutko, pet minut ali kakšen drug časovni interval, se za ta časovni interval podaljpuje tudi odstavljanje samo. Seveda je pri tej metodi pomembno to, ali otrok sprejme časovni zamik dojenja. Kadar vas otrok prosi za dojenje, mu ne recite npr. “NE ZDAJ, počakaj 5 minut, da dokončam pisanje članka” ampak “DA LJUBČEK, toda prosim te, da počakaš 5 minut, da dokončam svoje delo”. Obljubo potem VEDNO in dosledno tudi izpolnite. Seveda tudi to metodo upšeno uporabljamo v kombinaciji z drugimi metodami. Nočno dojenje lahko na ta način pri starejših otrocih ukinimo s pogovorom: “kadar je tema in noč – dojke spijo; ko je dan – dojke delajo mleko” in podobnim.

5. metoda: “skrajšanje trajanja podojev”

Nekaterim materam odgovarja naslednja metoda: otrok se lahko doji, kadarkoli in kakokoli hoče, le trajanje dolžine podoja je omejena. Lahko otroka najprej malce podojite, nato mu ponudite nadomestilo ali zamotitev. S starejšimi otroci se da že lepo pogajati, npr. “dojenje traja toliko časa, dokler ne preštejeva do deset”. Starejši otroci se znajo že zelo dobro pogajati in prosijo “le za trenutek dojenja” ali “mami, saj bom hitro končal”. Ko res hitro končajo, se jim resno zahvalite, ker so držali besedo.

6. metoda: “sporazumno odstavljanje”

Nekateri starši rečejo svojim otrokom: “Po božiču se ne boš več dojil. Za božič boš dobil veliko daril in igrač in namesto da se boš dojil, se bova raje igrala z njimi”. Ali: “Sedaj pa si že zelo velika deklica. Ko bo prišel tvoj rojstni dan, mislim, da bi bilo v redu, da namesto večernega dojenja prebereva tvojo najljubšo zgodbico”. Če je mamica noseča, pa: “Sedaj si že velika deklica in mamica nima več mlekca. Mleko bo spet prišlo, ko se bo rodil dojenček. majhni dojenčki potrebujejo materino mleko zato, da zrastejo”. Eden od načinov sporazumnega odstavljanja je tudi podkupovanje. Nekateri otroci so se pripravljeni odreči dojenju v zameno zato, da dobijo mucka ali psa (ki ste ga tako ali tako že želeli imeti) ali novega dojenčka. Ta metoda je seveda učinkovita le pri starejših otrocih (tri leta in več), ki že razumno sprejmejo “določila pogodbe” in že razumejo daljše časovne intervale.

7. metoda: “očka – na pomoč!)

Proces odstavljanja terja od mamic veliko časa, nežnosti, strpnosti in ukvarjanja z otrokom. Del teh dolžnosti lahko zlahka prevzamejo tudi očetje, tako podnevi, kakor ponoči. Ukinjanje nočnega dojenja je najtežje. Če ne želite, da otrokov jok prebudi celo sosesko ali bratca, ki spi v sosednji sobi, je najbolje, da se v proces aktivnega odstavljanja pridruži tudi očka. Otroka, ki še ni dovolj zrel za gornje metode in ki še ne komunicira verbalno je malce težko prepričati, če se je nekaj že odločil. V takem primeru je najbolje, da priskoči na pomoč očka. Kadar se otrok ponoči prebudi in ga mati vzame v naročje, se otrok čisto avtomatično, še v polsnu vgnezdi in začne iskati dojke. Če takoj ne dobi želenega, se lahko močno razjezi in prebudi pol soseske z glasnim protestiranjem. Seveda pa je nočni čas še posebej občutljiv, ko ne starši in otroci ne zmoremo biti prav hudo racionalni in sposobni pogajanj. Tako lahko otroka ponoči prevzame le še očka: lahko ga nosi, ziba, mu prepeva, mu ponudi vodo, če je žejen ali nahrani (če je otrok še zelo majhen). Ponavadi se moramo mamice tudi umakniti iz vidnega ali slišnega polja otroka. Seveda je tako početje za očeta, ki mora zgodaj zjutraj vstati in oditi v službo lahko kaj naporno početje, zato je pri dogovoru zelo pomembno, da se partnerja popolnoma strinjata z metodo in da kljub neprespanim nočem poskusita vztrajati vsaj teden ali dva.

Pogosto se dogaja, da ženska med prvo nosečnostjo ne razmišlja veliko o dojenju, ker je v ospredju bolj razmišljanje in priprava na porod. Kljub temu pa običajno že zelo zgodaj začnemo razmišljati o odstavljanju otroka od prsi. Velikokrat kmalu za tem, ko dojenje lepo steče, že razmišljamo o tem, koliko časa bomo še dojile. Nekatere pa morda že med nosečnostjo razmišljajo in se odločajo o dolžini dojenja ali pa jim okolica začne prav kmalu deliti nasvete o tem, kdaj je smiselno in pravočasno otroka odstaviti od prsi.

Ne glede na naša razmišljanja in namene pa se včasih odstavljanje kasneje ne odvija po naših predhodnih načrtih.

Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let.

Odstavljanje se dejanjsko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.

Nesmiselno je v tem času dojenje namenoma omejevati zato, da bi otrok pojedel več goste hrane, kajti v drugi polovici prvega leta otrokove starosti (od 6. meseca do 1 leta) dojenje še vedno predstavlja 75% vseh prehrambenih potreb otroka, če se le-ta doji po svoji želji.

Obstajajo pa tudi primeri otrok, ki dlje zavračajo vso gosto hrano in se skoraj izključno dojijo tudi 8 – 12 mesecev ali celo dlje ob tem, da normalno napredujejo.

Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.

In tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…).

Ta vidik dojenja prihaja še bolj do izraza v času, ko dojenje postopoma izgublja svojo prehrambeno vlogo (predvsem po 1 letu starosti) in naj ga ne bi zanemarjali.
KDAJ IN KAKO ODSTAVITI?

Mednarodna zveza za dojenje (LLLI) ne postavlja nobenih pravil oziroma mejnikov, do kdaj naj bi dojili, temveč svetujemo, da se mati sama odloča o tem, kdaj bo otroka odstavila glede na njeno osebno in družinsko situacijo.

Zagovarjamo pa predvsem dve vrsti odstavljanja:
a) naravno odstavljanje
b) načrtno odstavljanje

a) O NARAVNEM ODSTAVLJANJU govorimo takrat, ko otrok preraste potrebo po dojenju in se sam odstavi. To je po našem mnenju idealno, če obema v doječem paru ustreza. Kdaj se naravno odstavljenje zaključi, je odvisno od posameznega otroka (lahko se zgodi okrog 1 leta ali celo po 4. letu otrokove starosti). Vsak otrok se prej ali slej odstavi.

Razlikovati pa moramo med naravnim odstavljanjem in doječo stavko! Če se otrok ne želi več dojiti pred svojim prvim letom starosti, gre pogosto za slednje.

b) Kadar pa materi iz kakršnegakoli razloga dojenje ne ustreza več, priporočamo NAČRTNO ODSTAVLJANJE.
V tem primeru naj bo odstavljanje postopno in z ljubeznijo, nikakor pa ne prenehajmo dojiti nenadoma. Nenadna odstavitev je stresna tako za otroka kot za mamo. Postopno odstavljanje lahko zahteva veliko napora in potrpežljivosti, vendar ima dolgoročno velike prednosti. Včasih moramo biti fleksibilni in pripravljeni na kompromise, da ne naredimo več škode kot koristi. Če v procesu odstavljanja materina prizadevanja situacijo še poslabšajo pomeni, da otrok še ni pripravljen na odstavitev in je morda pametneje to malo odložiti. Nepriporočljivo je odstavljenje pospeševati v posebnih situacijah, kot so: bolezen otroka, selitev, dopust, rojstvo sorojenca ali druge nenadne spremembe.

V procesu odstavljanja ima pomembno vlogo otrokov oče ali kateri drugi družinski član, ki je lahko pri tem v veliko pomoč (uspavanje, nočno vstajanje, sprehodi, igra,…).

NAČINI POSTOPNEGA ODSTAVLJANJA:
– postopoma zmanjševati število in dolžino podojev
– ponujati otroku sok ali prigrizek preden prosi za dojenje
– nuditi otroku več pozornosti na druge načine (ljubkovanje, veliko telesnega stika)
– zamotimo ga z drugimi aktivnostmi – pravljica, igra ali sprehod v času, ko naj bi se dojil
– izogibati se situacij, v katerih se običajno doji
– pravilo: ne ponujati – ne odrekati
– dogovarjanje z malčkom, ki že razume

Jaz sem prejemala te tablete, ker žal nisem smela dojiti. Po njih nisem imela nikakršnih težav ali stranskih učinkov.

Tinkara, hvala za odgovor, enakega sem dobila že od Karmen Mlinar pred par meseci. Pri nas ne deluje nič, ker se enostavno ne zamoti z ničemer oziroma tudi pijača, hrana, igrače… ga ne odvrnejo od dojenja. Na koncu so vedno dojke. Telesni stik – takrat pa sploh poišče zadrgo, jo povleče dol, modrc stran in že sem pri dojki – mmmm! Mogoče ga bo čez čas minilo, upam, da ne bo treba posegat po tako drastičnih ukrepih, ki se jih izogibam že kar nekaj mesecev, odkar premišljujem o prenehanju dojenja, zaenkrat pa je tako. Vseeno hvala za odgovor, zanima pa me še, če je pri tebi postopno odstavljanje delovalo oziroma če si imela takega sesalca doma.
mini

meni se zdi to skrajno nehumano, otroka je potrebno odstaviti postopoma

Hvalabogu pri nas nismo imeli takšnih problemov. Mi je pa v porodnišnici cimra razlagala, da je pri prvem otroku tudi jemala te tablete, in da je zaradi bolečin v trebuhu končala v bolnišnici, misleč, da ima izvenmaternično nosečnost. No, potem jih je pač nehala jemat in drugače ustavila mleko (ne vem kako), ni bilo torej nič hujšega. Pač pri vsakem drugače.
Drugače pa poznam mamico, ki je bila tudi premalo odločna in je dojila dve leti in pol. Jamrala je ko hudič, mulcu se pa ni znala postavit po robu. Pa ne samo glede dojk. Tudi drugje jo je vrtel okoli prsta. Njenega moža je kar obračalo od jeze. Tudi vsem znancem se je zdel mulc skrajno razvajen. No, zdaj je končno pričela uveljavljat svojo avtoriteto.
Ženska, tvoje dojke so TVOJE in ne od sina, ko mu zapašejo. In pazi – baje lahko predolgo dojenje pusti tudi nezdrave psihične posledice na otroku.

Draga Mina, pišem ti na tvoj odgovor, spodaj…

No, potem pa je vse v redu. Prenehanje dojenja je pač eden od velikih razvojnih korakov našega otroka, kakor, si že tudi sama napisala so tudi suhost, kahlica in vse ostalo. Če otroku dojenje pomeni veliko je edino smiselno, da se dojenje ukinja počasi in postopoma. Saj veš – dojenje ni samo hranjenje. No, saj metode ti je tudi že skopirala Tinkara. Seveda se en in isti tekst kar naprej ponavlja, saj kaj dosti ne morem dodati, tehnika je pač taka, pri nekaterih družinah gre, pri nekaterih ne. Kdaj je torej pravi čas za odstavljanje in kateri način je pravi? Hm, to vesta samo vaš otrok in vi. Dejstvo pa je, da je nenadna prekinitev lahko travmatična in škodljiva.

Popolnoma te razumem v tvoji želji po odstavitvi malčka, saj se z njo srečujemo mnoge doječe matere. V tem obdobju nekje se tudi druge, nedoječe matere srečujejo z odstavljanjem od stekleničke ali dude… torej vedno gre za neko vrsto odstavljanja.

Tudi sama se včasih srečujem z željo, ki ji jaz pravim: “HOČEM NAZAJ SVOJE TELO”. Mnoge matere smo včasih dobesedno nasičene z dotikanjem, cartanjem in lubčkanjem, ukvarjanjem ter seveda dojenjem svojih otrok. Včasih si želimo samo eno dobro prespano noč in to, da nas pustijo deset minut pri miru. Včasih se enostavno nagrmadi vsega preveč, stres in vsakodnevne spremembe v naših življenjih nam enostavno sporočajo le še to, da želimo nazaj kontrolo – nad čemerkoli – še najraje pa nad svojim telesom. Matere starejših doječih otrok imamo tako včasih občutke, da z dojenjem naš otrok manipulira z nami in nas na ta način tudi kontrolira.

Odstavljanje od prsi je na tak način res lahko videti kakor otrokovo pridobivanje neodvisnosti in samostojnosti, toda tak pogled ne drži vedno. Ko so otroci majhni, pričakujejo od staršev, da jim pogosto in vedno zadovoljujemo njihove potrebe, pa če se dojijo ali ne. Včasih nekatere matere tako ugotovijo, da je lažje in najenostavneje zadovoljevati otrokove potrebe enostavno z dojenjem, kakor
pa vložiti v proces postopnega in ljubečega odstavljanja ogromno energije, ki jo to lahko zahteva.

Matere se moramo dobro zavedati svojih lastnih želja in potreb, le tako se lahko izognemo (jaz temu pravim) sindromu “Cankarjeve matere” oz. temu, da dobesedno izgorimo ob dojenju malčka. Kljub temu, da neskončno ljubimo svoje otroke imamo matere malčkov občasno lahko tudi veliko potrebo po tem, da gremo stran od doma, od otrok, pa čeprav samo za kavico s prijateljico, sprehod ali vsaj nakup špecerije v miru ali oh, končno – v službo. Otroci hitro rastejo in kmalu se bodo prav zadovoljno igrali celo popoldne z očkom ali varuško, me matere pa bomo lahko boljše poskrbele tudi za svoje potrebe. Matere z majhnimi otroci se velikokrat počutimo, da se zanemarjamo, ne samo telesno ampak predvsem socialno. Meni osebno je vedno ogromno pomagalo to, da sem si privoščila nekaj ur tedensko telovadbo ali nekaj krogov s kolesom, tudi kavice s prijateljicami so bile pravilo in sprehodi z otroci so bili velik akumulator nove, sveže energije zame. Vsaka mati si mora poiskati načine, ki njej najbolje ustrezajo, če drugače ne, da vsaj ob vikendih potegnete spanec, medtem ko mož pripravi zajtrk in se poigra z otrokom.

Če imate potrebo po odstavljanju malčka iz zgoraj navedenih razlogov, vedite, da niste sami. Vse matere se srečujemo s takšnimi čustvi in potrebami.

Aha, glede gravitacije sem pa skočila v zrak (nisem štekala heca, he, he) … ker je to eden od najpogostejših mitov pri nas… in še sedaj velikokrat slišim, da je kakšni mamici mož prepovedal dojenje, zato da ne bodo povešene…

Metka:
Prosim če natančno argumentiraš zakaj in kako je (pre)dolgo dojenje škodljivo? S tvojimi navedbami o škodljivosti podaljšanega dojenjaj in razvajenosti takšnih otrok se absolutno ne strinjam. WHO in Unicef ter Ameriška pediatrična akademija priporočajo dojenje NAJMANJ dve leti in nato tako dolgo, dokler obema to ustreza. To priporočilo velaj za vse otroke na svetu, ne le za ubožčke v Afriki. Več o tem smo pisala že:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=55828&t=55318 in
http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=56327&t=55318.

Prijazen pozdrav,

Karmen.

p.s.
edino učinkovito zdravilo, ki zmanjša mlečnost je Bromergon in tudi estrogeni (npr. hormonska kontracepcija).

Oh, Metka, ne vem, od kje ti tak podatek. V preteklost je bilo dojenje daljše, kot je sedaj, pa niso imeli nekih posledic.
Pa brez zamere, ampak argumentov za škodljivost daljšega dojenja nisem še nikjer zasledila.

Nina

Še enkrat hvala, Karmen, ker si si vzela tooooliko časa zame. Res si prijazna in strokovna. Moj mož pa proti dojenju nima nič in njega ne moti, da se s sinom še dojiva, tudi oblike “pomivalk” še ni komentiral, odločitev prepušča meni in me bo podprl, kakorkoli že se bom odločila. Najbrž bi res rada odločala o svojem telesu, kot si napisala, ker se počutim nekako že malo “izkoriščano”.
Se še beremo, bom sporočila, kako se ima-mo(va).

Čakj malo, nisem rekla, da je nujni spremljevalec razvajenost. Primer , ki ga navajam si malce nepazljivo vmešala.
Evo, bom kar citirala Dr. Benjamina Spocka:
“Po mojem je prav, da otroka najkasneje v starosti 6 ali 7 mesecev popolnoma odstavite – če je seveda zrel za to. Otrok se po tej starosti le redko spomni na dojenje. zato ga mati po navadi doji le še pred spanjem , da ji hitreje zaspi, ali ob podobnih priložnostih. Če ga doji še potem, ko mu to ni več potrebno, se lahko zgodi, da preide otroku dojenje v navado in postane zaradi tega nenaravno odvisen od matere.”
Drugače je pa seveda zeloooo naklonjen dojenju.
Imam izdajo njegove knjige Nega matere in otroka iz leta 1973. Sem slišala, da so ga strokovno nekateri kritizirali in da je kasneje celo nekaj spreminjal svoja dognanja. Nisem pa preverila. Zato sem pa tudi dodala – BAJE. Jaz osebno sem prebrala kar dosti njegovih nasvetov in so mi v glavnem kar pomagali.
In zopet se vračam na primer, ki sem ga navedla v prejšnjem postu – nedvomno je bil otrok kolegice “nenaravno odvisen od matere”. Fizično, zaradi mleka, predvsem pa psihično. Pa tudi ona od njega. Zgleda da ima Spock kdaj tudi prav (zopet poudarjam – ne rečem da drži za vse primere).
Punce, ne bit takoj tako hude, no…

Spoštovana!
Moj triletni sesalec se je tudi pri dveh letih zelo zeloooo rad dojil. Ko je uvidel da
želim dojenje omejiti je bil še bolj “zagnan”, tako da je bilo kar veliko neuspelih poiskusov. No nekoliko boljše je bilo pri meni, mislim , ker me ni to tako zelo obremenjevalo, ko pa sem pustila naravi prosto pot je kmalu prišel čas, ko me čez dan (npr. ko sem prišla iz službe) ni več prosil samo še zvečer pred spanjem. Tudi me ne moti ko se zvečer še rad privije k meni , pred spanjem.

Mislim, da so nekateri otroci res izrazitejši sesalci od drugih, da je potrebno veliko več truda pri odstavljanju, če seveda to želimo , a prepričana sem in to tudi ugotavljam da se vsak odstavi pred šolo. HA.

Pa ne se sekirat zaradi drugih , lepo prosim najprej ugotovi če te to res zelo ovira.

Tudi jaz sem brala Spockovo knjigo iz leta 1973 in se zraven sladko smejala. Mislim, da je ta knjiga napisana za neko čisto drugo obdobje, ko so mame po treh mesecih šle nazaj v službo.

Saj nismo hude draga Metka. Veliko je bilo napisanega o dojenju, vemo da je psihiatrija tista veja ki ni naklonjena dojenju po enem letu.
Opažam pa, da so ljudje ki povezujejo dojenje z razvajenostjo, češ da otrok dobi kadar želi. Vendar pa mora o tem odločiti mama, ali gre za izkoriščanje ali ne če že hočemo temu tako reči.
Zelo smešno se mi zdi, da npr. otok ki je zvečer navajen pred spanjem dudo ali steklenico ni tako “ožigosan” kot doječi otrok. Ne glede na starost. Kot bi bilo neprimerno, da se triletni otrok stisne k materi. Res je -pri prvem mu doudo ali flašo lahko ponudi kdo drug, a če gre za dojenje – ne izkoriščanje potem ni nobenih težav. Taki otroci zelo dobro vedo da ko mame ni tudi dojke ni. Priznam, res pride čas, ko ga pustiš babici ali očku nekoliko kasneje, sicer pa je otrok povsem tak kot vsi drugi. A če je otrok dolgo dojen in istočasno zahteven že je povezava tu krivo je dojenje in pika.

L.P.:)

To je knjiga, ki so jo brale naše mame in se nekako po njej ravnale. No moja mami je šla v službo po 5 mesecih, a je imela srečo, da je bila blizu doma in me je hodila dojit domov. Do sedmega meseca. Kakšni so torej otroci, ki so bili dojeni 3, 4, 5 ,6… mesecev ali nekateri sploh ne, vidimo po tem kakšni smo danes mi. Vsak zase ve, kašen otrok je bil, kakšen odrasel je, kakšna je bila tista “popotnica”, ki jo je dobil-na vseh področjih. Kakšni bodo ljudje , ki so dojeni po 2, 3 tudi 4 leta, pa bomo videli čez 10, 15 let, do takrat pa je težko dokazat, kakšni bodo in trditi, da bodo bolj zdravi, odporni, komunikativni…kot samo nekaj mesecev dojeni ali sploh ne dojeni. Upam da bodo super in krasni. Jaz sem pač taka, da se raje držim preverjenih stvari.

Ksenji,
dojenje, dolgo dve leti ali več ni “moderno” šele v zadnjih letih. Povprečna dolžina dojenja na svetu je 4 leta. Tekom tisočletij so matere dojile svoje otroke od enega leta do sedmih let, torej so raziskave znanstveno utemeljene in dokazane že od začetka človeka dalje. In res je, prav nobenega smisla nima trditi, da bodo dojeni ljudje kaj boljši od tistih nedojenih. Starševstvo se namreč ne meni izrecno samo po načinu hranjenja.

Metki:
Po mojem osebnem mnenju je prav dr. Spock je “zafural” cene generacije staršev in otrok s svojimi pogledi na vzgojo in starševstvo, prav tako kot tudi Ferber. Ker je bil edini, ki je pisal o tem, so njegove knjige izdajali še cela desetletja, pa čeprav so bile že hudo zastarele. Konec koncev so pred tremi desetletji začeli dodajati gosto hrano zelo zgodaj, že pri šestih tednih. Ali si se tega tudi držala? Ja, je pa bil tip v takratnem času strašna AVTORITETA, tako kot sta pri nas še vedno Miriam Stoppard in Penelope Leach. Zakaj? Ker so to tudi edine v slovenščino prevedene knjige, pa še te so prevajali pred dvema desetletjema. Torej …. No, še ena zanimivost: dr. Spock je pisal knjige o vzgoji otrok, ko je bil sam star osemdeset let in več in je imel svojo težo samo zato, ker je bil pediater. Mimogrede, to knjigo smo pri LLLI izločili iz knjižnic že daljnega leta 1988. No, leta 1999 je izšla nova, prenovljena izdaja te knjige, z dodatkom “For the Nineties”, kaj je v njej pa nisem brala, verjetno pa so zastarele trditve, vsaj kar se tiče s stališča pediatrične stroke, krepko korigirane. In kaj je nauk vsega tega: slovenski založniki dajte že prevest še kakšno novejšo, modernejšo knjigo, prosim, prosim! Ali pa jo napišimo slovenske mame – strokovnjakinje za naše otroke. Ha!

Kot protitezo teh dveh tipov ti toplo priporočam, da prebereš še kaj od dr. Williama Searsa, aktivnega očeta osmih otrok in tudi pediatra. Ah, to je ena res redkih moških avtoritet na področju starševstva in tudi dojenja, poleg Teda Greinerja in Jacka Newmana. In knjigo (re)kreacija ženske, večih slovenskih avtoric, še posebej prispevek Zalke Drglin, ki ugotavlja, da skrb za otroka ni več vse prej kakor spontana dejavnost ampak postaja vodeni projekt, ki mu predsedujejo strokovnjaki, kakor C. Lasch zaznamuje zgodovinski proces prenašanja vzgoje z ramen staršev na ramena strokovnjakov – psihologov, socialnih delavcev, pedagogov, sociologov, zdravnikov, itn.. Kaj pa starši? Zato je meni osebno všeč prav ta forum – več ljudi in več različnih rešitev, vse pa smo matere (in redki očetje), četudi se ne strinjamo vedno.

Joj, karmen, smo že prešli tisto obdobje, ko bi me to še resneje zanimalo. Pa vseeno hvala. To zanima bolj moje kolegice. Jim bom pa priporočila knjige, ki si jih navedla.
Svoje mnenje sem podala izključno z namenom, da se morda pove še kaj več o škodljivostih predolgega dojenja. Prednosti so nam že vsem znane. O psihičnih škodljivostih pa res še nisem nikjer več zasledila, razen pri Spocku in v praksi z opazovanim primerom. Kar je premalo. Bi pa prosila m.p., ki je edina navedla, da psihiatrija ni naklonjena dojenju po 1. letu, če lahko pove kaj več o tem. Tudi te informacije, mislim, bodo pri kolegicah dobrodošle.

Priporocam ti npr.knjigo “Mar otroke sploh lahko se vzgajamo?” od Colette Jacob.

Glede gledanja psihiatrov na dolgo dojenje – oni so pač mnenja,a se otrok po 1. letu že začne osamosvajati: kar kaže učenje hoje, odmikanje od matere, zato ne potrebujejo več materinega mleka. Ker pa so psihiatri vsi po vrsti obremenjeni s patologijo, meni, da delajo preveč velikega slona iz muhe. matere, ki dojijo več časa, naj bi bile za njihove pojme milo rečeno “bolne”, da ne zmorejo biti ženske, zato hočejo biti matere – z navezovanjem otroka nase z dojenjem… da one niso sposobne imeti odnosov z drugimi, zato nas vežejo otroka. Otrok pa bi rad bil brez dojke, a mu matere tega ne pustijo. kao…

Nekako tako v grobem pravijo, bom pobrskala v članku, a ga imam v službi. Sama poznam mame, ki dolgo dojijo, pa ni znaka o patologiji ali nesposobnosti biti “ženska”, poznam pa tudi ženske, ki zavestno niso sploh ali pa vsega kak mesec dojile – tem bi psihiatri prav tako rekli, da je z njimi nekaj narobe: ker niso sposobne biti matere, le “ženske”.

Edino, kar je res pri dolgem dojenju (čez 1. leto), da se otrok le redko sam odstavi – ponavadi mora mama narediti tisti prvi korak. In ne razumem mame, ki dajo dojko otroku po 20 minutnem tečnarjenju – če bi tečnarili za bombonček, bi verjetno vztrajale pri “ne”. TOrej – dojiti ja (seveda!), tudi dolgo, a tako, da mame ne moti, da se mama v redu počuti. Če ima dovolj, je pa čas za postopno odstavljanje.
T.

Pozdrav še enkrat Metki in ostalim. Spet se najprej zahvalim Tinkari in da ne bo Metka imela še enkrat dela s podobnim branjem glede stališča psihologov ne bi ponavljala stavkov ki bi bili enaki Tinkarinim.
Lahko pa omenim mojo izkušnjo , ko sem bila s sinom na sistematskem (malo pred tretjim letom starosti). Nisem niti imela namena povedati da ga še dojim, saj mi ga.dr. že po nekaj uvodnih stavkih in pogovoru z otrokom ni bila prijetna oseba. A ko so njena vprašanja nanesla na dude in steklenice, sem pač povedala da se zvečer še podoji. Ne da bi jo kmalu kap – zelo nestrokoven, nečloveški plaz besed se je usul iz njenih ust. In ko sem jo po končnem pregledu in pogovoru z otrokom vprašala ali je z dečkom morebiti kaj narobe in ali mi lahko poda kakšno strokovno razlago glede škodljivosti dojenja, mi ni znala prav nič tehtnega povedati, o otroku pa je rekla da je bister fant. Ne vem, verjteno je opazila tudi lesk v mojih očeh, midva pa sva brez besed odšla. Mali je izjavil da je teta grda .
Imam še dve prijateljici, (drug psiholog) ki sta imeli tudi slabo izkušnjo, ko sta se pohvalili da pri dveh letih še dojita. Toliko o tem kar si vprašala Metka.

Vesela sem tega foruma, Primoža, Tomaža, Karmen ……………..