Ob Dnevu žena… BLagor ženskam
Alenka Rebula je napisala čudovito pesem… Imejte se rade!
Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi stopali.
Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.
Blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.
Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.
Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.
Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih,
okrogle
kot tople marelice
v poletni zarji.
Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.
Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi,
z otročiči v naročju
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.
Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.
Čudovita pesem – iskrene čestitke ob Dnevu žena vsem ženskam.
Ampak kaj, ko je življenje velikokrat težko, zelo težko, predvsem za ženske. Koliko jih trpi nasilje, lakoto, preganjanje in to od tistih, ki bi jih morali ščititi in varovati – od njihovih očetov, bratov, možev oz. partnerjev.
Še vedno – koliko žensk na tem svetu je posiljenih, zlorabljenih, rojevajo otroke v nemogočih razmerah in lačnim otrokom nimajo kaj dati jesti. Tudi to je realnost 21. stoletja. Žal!
pa koliko jih premalo cenijo in plačajo v službah, pa koliko jih napadajo z neukusnimi pripombami, slabšalnimi komentarji ker so ženske itd. To je svet moških primtivcev. Čas je, da ženska ženski ni več volk ampak stopimo skupaj. Ta naša razdvojenost je šla njim v prid ker nekako čez palec je moških ravno toliko kot žensk in celo niso vsi slabi in primitivci..in če stopimo skupaj lahko ta človeški pepel šovinistov, nasilnežev, primitivcev in kar je te golazni poteptamo za vedno. Za naše hčere, vnukinje.. če ne zase.. .