Smo na vasi, otroci (vsi trije osnovnosolski) se vozijo v solo z avtobusom. Doma smo dogovorjeni tako, da imajo poleg sole lahko se eno dejavnost, ki si jo sami izberejo.
Najstarejsi ima glasben solo, srednja likovni krozek. Oba to opravita po soli in se z avtobusom pripeljeta nazaj.
Moz je kot otrok treniral smucarski tek. Zaradi financ je moral nehati, doma si pac tega niso mogli privosciti. Ga je pa na treninge vedno in povsod vozila mama (sicer redno zaposlena).
Najin najmlajsi je v prvem razredu in on bi rad nekaj treneral. Jaz sem za to, da naj trenera nekaj v okviru sole (imajo kosarko, odbojko, nogomet, tenis… za 20€ na leto), ce bi se pa pokazalo, da mu to res lezi, bi ga dali v klub. Ampak v nekaj, kar imamo v domacem kraju, da bo lahko to opravil po soli.
On bi pa rad treneral hokej in nam najblizji klub je v ljubljani, torej 30km stran. Moz ga je seveda takoj podprl, on bi ga dal kar takoj v klub in na polno da zacne. Meni je to mimo, sem bolj za to, da zacne sport spoznavati preko igre, brez nekih pritiskov, zdivja se lahko tudi na kosarki v soli.
Predvsem pa je problem v tem, da moz kar misli, da bom jaz otroka vozila po treningih. Ni sans. Mislim, da je vsem jasno kaj to pomeni – vse popoldneve v avtu, malo casa za druga dva, doma nic narejeno, skratka totalno porusen sistem. Ne mislim vseh svojih popoldnevov zrtvovat. Potem se bo vse v familiji vrtelo samo okoli teh treningov in tega se ne grem. In seveda, potem je v okviru kluba cel kup enih priprav, pa tekem in na vse to je treba otroka vozit.
Imam sicer sluzbo v ljubljani, ampak da kaj, takoj ko pridem domov se obrnem in z otrokom nazaj, pa tam cakat dve uri, pa spet nazaj. In kaj imam od dneva? Moz tega sploh ne vidi, njega je pac nama vozila po teh treningih in mu je to samoumevno.
Mene starsi niso nikoli vozili, pa sem imela tudi jaz dejavnosti poleg sole in sem hodila po uro v eno smer. Sem pa presneto dobro vedela, zakaj to pocnem – ker mi je bili vsec in ker sem rada sla.

Imaš prav- Mulc naj gre na dejavnosti pri katerih bo samostojen, saj bistvo vsakega treninga je disciplina dobra organiziranost in samostojnost. In na tvojem mestu sicer nisem, dam ti pa prav, da ne bi cele popoldneve taksirala mulca sem in tja. Res ne.

in zakaj ga ne vozi mož?

Tudi jaz ne bi. Ni šans.

Tvoj moz ze vidi novo zvezdo severno ameriske hokejske lige. Strezni ga.

Te podpiram- zdaj naj izbere nekaj, kar ima blizu. Ko bo dovolj star, pa lahko gre že sam na avtobus in na trening.
Tako vožnjo si morda lahko privoščiš, če imaš enega otroka. Ne more pa se cela družina podrediti enemu članu.

Kdo je zdaj bistven – ti, ki svoje življenje že imaš, ali otrok, ki ga ima še pred sabo? Jaz sicer tudi nisem pristaš porivanja otrok v neke dejavnosti, ki porušijo družino, ki otroka posrkajo vase in je samo še po treningih, pripravah, tekmah, ki zahtevajo ogromna finančna sredstva, v končni fazi je pa še šola podrejena tej dejavnosti – pa je vseeno, šport, vrhunski glasbeniki, plesalci – nima veze! Ampak pri tebi jaz vidim nekaj drugega – JAZ ne bom, MENI se ne da, JAZ ne bom, MENI se ne da – ves čas. A otroka je kdo kaj vprašal? Aja, ne, on ni stranka v postopku, ker se TEBI itak ne da. Jaz ne bi bila rada na tvojem mestu, ko ti bo otrok zabrusil “jaz bi lahko, pa se staršem ni dalo!” Sem namreč sama tak otrok, noro sem si želela v glasbeno, pa se je moja mama odločila, da je izguba časa in denarja pa da ona ne bo polsušala “plinkanja” doma.

Je pa tudi tako: menda imajo otroci mamo IN OČETA! Če pelje vsakič eden ali en teden eden in drug teden drugi, ni tako hudo. Pa otroke navadit, da gredo na bus, če le pelje. Moj se vozi na inštrument 25 km daleč. V eno smer gre z busom, nazaj ga pa poberemo. Star je 10 let. V trdi zimi, ko je bilo meter snega, smo ga peljali v obe smeri – mislim lej, ne bi ga na 5 različnih dejavnosti, ampak na ENO, ENO SAMO?! Halo? Kakšen starš pa sem, če mu ene dejavnosti, ki ga res veseli, ne omogočim? Porazdelita si z možem – vsak naj nekaj prevzame, vsak naj pelje enkrat, starša sta OBA in ni pošteno od moža, da je vse zvalil nate. Pol voženj je njegovih in basta, pa ni hudič, da vam znese.

Zakaj ga pa ne vozi mož, ali vsaj na polovico si razdelita?

A tako kot je, jaz mislim, da v redu razmišljaš. Naj si fant izbere nekaj, kar je dostopno, tako kot druga dva. Tudi pri nas je bilo enako, naša punca ni mogla trenirat gimnastike, ker je nisva mogla vozit. Si je izbrala drugo dejavnost in je zelo zadovoljna.

Mularija si itak kar nekaj izmisli, trapasti starši ful navalijo, čez tri mesece se pa mulček itak premisli in noče več. Starš pa, ker je v stroških in ja, vidi zvezdo NHL na zadnjem otroškem avtosedežu, sili mulca še leta v nekaj, od česar ni nobene koristi.

Ženska ni rekla, da se ji ne da. Ženska je rekla, da bi večino popoldnevov in tudi vikendov tako posvetila enemu otroku in njegovim treningom, ima pa doma še dva in še druge obveznosti. Je predaleč doma, da bi otroka peljala tja, šla domov in kaj postorila. Mora viset tam okol.

Jaz te razumem, gledaš vse iz svoje perspektive. Moja dva mene kot otroka tudi nista hotela nikamor vozit, sem tudi imela veliko želja. Da ne bi tega ponovila, sem hči takoj vpisala v glasbeno, ko si je želela igrat klavir, in imela je res veliko željo in je menda kar talentirana. Šla sem tudi v strošek nakupa klavirja, ker so pač rekli, da otrok mora vadit in mož je mislil da sem nora. No, kaj se je naredilo? Po dveh letih tamala noče več na klavir, jaz jo silim, naj ne odneha, mož se krega, da silim otroka samo zato, ker sem klavir kupila………

Vsaka zgodba ima dva konca. Ne veš, kako bi se tvoja končala, če bi te mama vozila h klavirju.

Moj otrok je star 7 let in vem, da je to, da bi on treniral hokej bolj kot ne trenutna zelja. Gledal je tekmo po tv, nedavno smo tudi sli gledat eno tekmo, ko smo imeli izlet po Avstriji in logicno, da ga je potegnilo.
Moz ga ne more vozit, ker nima fiksnega urnika in je nemogoce, da bi ob tej in tej uri bil tam in tam.

Imam se dva otroka, gospodinjstvo in tudi svoje interese in ne, jaz se tega ne grem.
Pa cetudi vsak drugi dan. Vsak drugi dan zabit popoldne v ljubljani in dve uri sedet v avtu ali se setat po stacunah – imam bolj pamtne stvari za pocet doma.
Otroci trije, vsak zahteva svoj cas in pozornost in zdaj vse prilagodit enemu, da mu bomo omogocili cisto vse kar se zamisli. Pac ne.

Za 7 letnika sta najprimernejsa plavanje in judo, kjer dela celo telo in ni pritiska na ene same misice, ampak se razvija vse. Se bolj se mi zdi judo, ker je na suhem in ker se res pridobi ogromno na motoriki. Ce bo cez leto ali dve se vedno navdusen nad hokejem, bi ga jaz vozila, a s tem, da moz doma prevzame gospodinjstvo, ki ni vezano na uro, ce ze ima nestalen urnik dela in ne more otroka vozit na treninge. Pri 10-ih bo pa mali itak ze komot sam hodil, ce ga bo hokej se zanimal.

Morda bi poskusili z enomesečnim treningom, da tudi otrok vidi, če mu sploh je za to. Vozita ga pa izmenično, ali pa če se otroka navadi, če so povezave da vsaj do lj sam pride. Ne vem, meni bi bilo za otroka hudo, da si nekaj želi, pa mu iz principa ne bi omogočila. Nikakor pa ne bi primerjala otrok med sabo in zato ker druga dva ne, pa še tretji ne bo.
Pri nas ni tak problem, ga štirikrat tedensko peljat, pa potem še tekme, ker sem jaz rada v avtu, doma pa tudi nimam kmetije ali malih otrok, ki bi čakali mojo zizo. Sploh tam, kjer sta oba starša prisotna, pa res naj ne bi bil problem.

Samo eno vprašanje. Trening hokeja za 7 letnika je trikrat na teden???? Men je to hudoooo. Pa tudi vožnja 30 km odpade za na treninge.

Mi imamo dvakrat na teden trening v domačem kraju in ga jaz vozim ko pridem takoj iz službe, tud v stanovanje ne grem, samo odprem vrata in mulc skoči noter tako na tesno nam gre, da pridem iz službe do 17:00. Ga odpeljem 5 km stran na trening, vmes skočim v trgovino itd… in nato po eni uri nazaj po njega na trening in domov. Domov prideva 18:15 pol sedmih in mi je dvakrat na teden zvrhan dost.

Da bi ga vozila trikrat na teden 30 km odaljeno, ma ni šans.

Oprosti, ampak tebe si pa ne bi želela za mamo. Midva z bratom sva oba trenirala smučanje. Začela sva eden pri šestih, drugi pa pri štirih letih. 12 let (dokler ni brat naredil vozniškega izpita) so naju okrog vozili starši. Brat je nekje pri 12ih pokazal malo svojega znanja, en drug klub se je “zagrebel” zanj in tako sva pristala vsak v svojem klubu. Moj je bil od doma oddaljen dobrih 30km, bratov pa 45km. Oba starša sta bila zaposlena, veliko sta delala, ampak sta naju vseeno vozila. S tem, da smo se pozimi dobivali ob 6.30, da smo do 9ih prišli na Avstrijska smučišča in začeli s treningi. To pomeni, da je bilo bujenje doma nekje okrog 5.00-5.30 (tudi sobote in nedelje).

Najina starša sta bila zlata. Nikoli nista od naju želela vrhunskih rezultatov, ampak samo to, da se ukvarjava z nekim športom, da ob tem uživava in da preko smučanja dobiva nek občutek odgovornosti. Danes sem stara 26, brat je dve leti starejši. Oba sva v življenju uspešna in vidim, da so starši ponosni na naju. Midva pa ceniva vse, kar sta naredila za naju (od vožnje, nenaspanih dni, pakiranj za priprave…)-To so bili najboljši dnevi in spomini, tam sva spoznala najboljše prijatelje, s katerimi se še vedno družimo, disciplina in hec sta bila na dnevnem redu, naučila sva se, da rezultati ne pridejo sami od sebe in da se moraš za stvari v življenju predvsem potruditi.

Moj nasvet tebi je pa tak: To kar jim boš v otroštvu dala, to boš v starosti dobila nazaj. Zelo enostavno.

jah ziher imate kaki judo klub, jiujitsu v kraju. kaki hokej. hahahahhahahah
atletiko, fucbal magari, košarko. hokej je za vrtavke!!

Vprašajte otroka kako pa kaj in mu razložite situacijo.
Torej ,če mu bodo začetni treningi všeč in bi še vstrajal ga pripravi,nauči da bi kdaj sam šel na avtobus in prišel v LJ.kjer ga boš ti čakala !
Za ta čas lahko kaj nakupuješ,si vzameš čas tudi zase,pa kdaj bo pa tudi očetu uspelo ga peljat a ne ?!
Midva imava tri in vsi športajo.Zadnja leta starejša dva hodita sama(veliko olajšanje).
Tamali pa ima 3x na teden .On bi imel vsak dan 7dni v tednu.Tolk ima rad ta šport in tu se najde ter užiiva !

Povem,ja je naporno vikendi razne tekme ,družina se prilagaja.
Ampak ti povem,da še prehitro rastejo.
Pa ne se sekirat,če kdaj kaj ni narjeno.Kdo pa pravi,da mora bit ?
Uživaj ob pogledu na otroka,ki uživa ob nečem kar ima rad.
Probajte prvo…..

Jaz ti dam čisto prav. Sedemletnik se bo v mladosti še 3x premislil. Sem pa tudi sama mama in te popolnoma razumem, kaj to pomeni popoldne stran vržt. Da je pa to vsak drug dan, se pa ustrelim. RAZEN če gospod tiste dneve prevzame kuharijo, posodo, pranje, likanje, sesanje, pomoč pri nalogah ipd. V tem primeru bo to zate počitek 🙂

Trije otroci so. Ne more se razdajat samo za enega. Druga dva jo ravno tako rabita. Glede na to, da se lahko ukvarja z drugimi športi, ne vem, zakaj bi moral trenirati ravno hokej.

tudi njeni otroci bodo lahko zelo uspešni in ona bo ponosna nanje, tudi brez športa in vse kar sta vidva spoznala skozi šport, večina ljudi spozna na tak ali drugačen način

mogoče daje otrokom veliko več, kot sta vama vajina starša, saj šport ni edina stvar v življenju.

mogoče bo otrok že po 1 tednu prenehal, mogoče sploh ne bi užival v športu, mogoče bo ugotovil, da bi raje igral inštrument, tako da ne gre sklepati na druge zgolj iz svojih izkušenj in zgolj skozi svoje oči

Sama tudi menim, da imam zlate starše, cenim vse, kar sta zame naredila, čeprav me nista vozila na treninge 🙂

Vemo, da imaš taščo, delovno, z vrtom………..

Trije otroci so. Ne more se razdajat samo za enega. Druga dva jo ravno tako rabita. Glede na to, da se lahko ukvarja z drugimi športi, ne vem, zakaj bi moral trenirati ravno hokej.[/quote]

Eni otroci starše potrebujejo bolj, drugi manj.
In na treninge ga ne bi vozili naslednjih 20 let, ampak 2 leti, dokler ni toliko velik, da bi hodil sam.
In mož lahko prevzame gospodinjstvo.

Vemo, da imaš taščo, delovno, z vrtom………..[/quote]

Ojaa, pa karavana, da gre dosti notri :-)))

Da te spomnim ima tudi zmrzovalno omaro.

Trije otroci so. Ne more se razdajat samo za enega. Druga dva jo ravno tako rabita. Glede na to, da se lahko ukvarja z drugimi športi, ne vem, zakaj bi moral trenirati ravno hokej.[/quote]

Eni otroci starše potrebujejo bolj, drugi manj.
In na treninge ga ne bi vozili naslednjih 20 let, ampak 2 leti, dokler ni toliko velik, da bi hodil sam.
In mož lahko prevzame gospodinjstvo.[/quote]
zakaj misliš, da bi pa čez dve leti lahko hodil sam?
glede na to, da je to mali kraj, trening pa v ljubljani, malo dvomim, da imajo porihtan javni prevoz v ljubljano ob urah, ko bi otroku pasalo, pa še potem bi bilo treba verjetno parkrat menjat trolo v ljubljani….
tale tu bi ga morala vozakat na treninge kar lepo do 18 leta. reci piši 11 let.

Ok, to ne bo direkten odgovor na vprašanje, ampak se res (vaši) otroci tolikokrat premislijo glede dejavnosti ali je to le vaš izgovor, da jih nekam ne vpišete?
Naš si je pri 8ih zaželel trenirati šport, ki ga trenira še danes in prav tako vseh ostalih 25 fantov, s katerimi so skupaj. Premislil si je v vseh letih samo en in še to zaradi fizične nezmožnosti.
Tudi v sinovem razredu opažam, da se vsi še zmeraj ukvarjajo z dejavnostjo, s katero so začeli v zgodnjih šolskih letih.

Sama imam sicer enega otroka in ja, ga vozim na dejavnost že vsa ta leta. Ni mi žal, ker ga res veseli, je pa res, da so popoldnevi več al manj prilagojeni sinovem urniku, ki je vsak dan drugačen. Ampak sama ne sedim v avtu in čakam, ampak poskušam ta čas opraviti svoje opravke (nakupi, uradi, ….).

lp

Da te postavim na realna tla – vse stvari, ki si jih zgoraj naštela, da potekajo v okviru šole, v višjih razredih zahtevajo zelo podobno angažiranost staršev. Treningi so redko samo na eni šoli, so vsak dan, treba je voziti na tekme, na priprave, ne poskrbijo v okviru kluba za vse. Da o stroških ne govorimo. Taka so moja opažanja. Otroci imajo treninge (in glasbene nastope) skoraj vsak dan, treba jih je it gledat, treba jih je odpeljat na tekmovanje v tujino, na prvo, drugo, tretjo lokacijo …
Da se ne boš slepila, da si problem rešila, ker je klub pač na vaši šoli. Če je to seveda klub, ne krneki, da se otroci pač zlaufajo.
Edino dolga vožnja vsak dan odpade. Tukaj ti dam popolnoma prav, da se tega ne greš.