je dolgove res treba odplačati ali kaj se Mirko lahko nauči
»Najpomembnejše je življenje in šele nato odplačevanje dolgov!« Verjetno boste presenečeni, ko boste izvedeli, da te modrosti ni izrekel kakšen duhovni preroditelj, ampak je njen avtor ekvadorski predsednik Rafael Correa.
Še bolj boste presenečeni, ko boste izvedeli, da ne gre za puhlico, kakršnih smo sicer vajeni pri politikih, temveč tako rekoč za geslo, s katerim je 51-letni Correa premagal vse mednarodne finančne institucije in multinacionalke, ki so desetletja dušile Ekvador pod pretvezo, da mu pomagajo, in se odločil, da se jim postavi po robu. Samo v enem letu je državo na robu bankrota izvlekel iz novodobnega dolžniškega suženjstva in se tako namesto za odplačevanje dolga odločil za lepše življenje državljanov Ekvadorja. Po vseh veljavnih tržno-ekonomskih zakonitostih bi morala država takoj, ko se je uprla Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu, bankrotirati. Zgodilo pa se je ravno nasprotno, Ekvador cveti, revščina in nezaposlenost se zmanjšujeta, gospodarska rast je zavidljivo visoka, namesto za odplačevanja dolgov pa država daje denar za zdravstvo, šolstvo in socialo. Kako je to sploh mogoče?
Po vsej verjetnosti ste bili doslej prepričani, da je edina pot iz krize varčevanje in da neposlušnost vodi samo v bankrot, Ekvador pa ste poznali kot prelepo državo na obali Pacifika, s čudovito naravo, ognjeniki, koščkom džungle, Andi in otočjem Galapagos. O ekvadorski revoluciji in o tem, kako so si priborili finančno neodvisnost, z druge strani Atlantika ni bilo veliko slišati. Očitno v servilnih vodilnih svetovnih medijih ne čutijo prav nobene posebne potrebe po informiranju sveta o uporniškemu predsedniku in revoluciji, ki jo je izvedel.
.
.
.
Ekvadorju gre po uporu samo še navzgor
Ekvador je po uporu mednarodnim finančnim institucijam dosegel najnižjo stopnjo nezaposlenosti v zadnjih 25 letih, in sicer je z dobrih 12 odstotkov padla na 4,6 odstotka. V letu 2014 je bila 5,6-odstotna.
Pod pragom revščine je pred ukrepi leta 2006 živelo 37 odstotkov ljudi, do leta 2013 se je revščina začela zniževati in leta 2013 je v njej živelo še 27 odstotkov ljudi. Gospodarska rast je leta 2011 dosegla zavidljivih 7,9 odstotka, potem se je znižala na 4,6 odstotka, leta 2014 pa je ponovno rasla in dosegla zavidljivih 4,9 odstotka. Javni dolg Ekvadorja znaša 26 odstotkov BDP.
Če te podatke primerjamo s slovenskimi, vidimo, da imamo višjo stopnjo brezposelnosti (oktobra 2014 je bila 12,60 odstotka), nižjo gospodarsko rast (napovedana gospodarska rast leta 2014 naj bi bila 2,1-odstotna), javni dolg pa naj bi konec decembra 2014 obsegal 82,2 odstotka BDP. Edini kazalec, v katerem smo na boljšem, je tveganje revščine, a ta pri nas v krizi samo še narašča, v Ekvadorju pa je je čedalje manj. Pred krizo, leta 2008, je pri nas pod pragom revščine živelo 12,3 odstotka ljudi, v letu 2013 pa 14,5 odstotka ljudi.
Glede samega postopka ekvadorskega predsednika ne bom zgubljal preveč besed, ker ga ne poznam v podrobnostih, ampak naj bi fino nategnil upnike. Tako lahko tudi Slovenija zelo hitro odplača vse dolgove. Ampak Ekvador si to lahko privošči, ker ima nafto (40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} izvoza) in tudi v potencialnem primeru mednarodne osamitve zlahka dobiva notar dolarske devize, tako kot Iran, Venezuela, Rusija, ipd. Mi bi bolj tenko piskali.
Glede sociale, zdravstva, šolstva in ostalega pa: kdaj bo (nekaterim) novinarjem, politikom in komentatorjem postalo jasno, da Slovenija že nekaj let ni sposobna odplačevati tekočih obveznosti brez zadolževanja? Torej, tudi če nam jutri odpišejo vse dolgove, bomo še vedno nabirali več sto milijonov dolga vsako leto. In bomo v 10 letih na isti točki kot smo danes. Pametnjakoviči pljuvajo po IMFu in Evropski banki, ampak v tem imajo omenjene organizacije prav. Jaz podpiram zadolževanje samo za investicije (npr. v infrastrukturo) ali kakšne velike državne projekte (npr. korenito spreminjanje pokojninskega sistema). Za tekoče delovanje pa mora država sama pokriti vse stroške. Če ne bomo vedno takšni ali drugačni sužnji nekoga od zunaj.
Ne sprenevedaj se in ne svetohlini! Saj smo dežela plenilcev, goljufov, ponarejevalcev vozniških izpitov, diplom. Zakaj se ti zdi tako sporno ubrati pot Ekvadorja?[/quote]
S te perspektive ti moram pac pritrditi. Zavijemo drek v celofan in jim ga drago prodamo. Zelo revolucionarno, o nas bodo se pisali. 😀
Za tiste, ki se jim ne ljubi spodaj kliknit in prebrat:
Kako se je ekvadorski denar prelival v korporacije. Ekvador ima, podobno kot druge južnoameriške države, precej burno zgodovino, povezano z izkoriščevalskim odnosom ZDA in vrsto skorumpiranih predsednikov. Dolžniška kriza se je v Južni Ameriki začela v 80. letih in v Ekvadorju je od 70. let naprej javni dolg strmo naraščal. Ustavilo ga ni niti odkritje velikih nahajališč nafte. Pri Global Development Finance so izračunali, da je Ekvador v 35 letih kar za 172-krat preplačal (en) dolg iz leta 1970. Lep, pravzaprav grd primer, kako obsežne vsote so se prelivale iz ekvadorske državne blagajne v zasebni finančni sektor ameriških multinacionalk in finančnih ustanov je, ko je Svetovna banka Ekvadorju posodila 1,44 milijarde dolarjev, Ekvador pa je banki vrnil 2,51 milijarde dolarjev. To ne pomeni nič drugega kot to, da je samo ob tem prilivu Svetovni banki ostalo okoli 1,07 milijarde dolarjev.
Tako kot se dogaja v Evropi, je bilo odplačevanje dolga le metoda Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada za črpanje denarja iz Ekvadorja pod pretvezo uvajanja ukrepov varčevanja, privatizacije in strukturnih reform. Če so bili Ekvadorci pri tem »uspešni«, so dobili dostop do novih denarnih posojil, seveda je bilo vsako novo posojilo dražje in težje odplačljivo. In ekvadorski dolg se je samo še povečeval.
Seveda je to zadolževanje povzročilo izjemno visoko politično in socialno nestabilnost države, ljudstvo je bilo vedno bolj obubožano in v desetih letih se je zamenjalo kar sedem predsednikov, od tega so tri odstavili z ljudsko vstajo.
Mimogrede, je 172-krat preplačan kredit v 35. letih poštena zadevščina? Zakaj pa se potem zgražate nad lokalnimi maherji, ki so dajali oderuške kredite?
in še:
Dolg je nelegitimen in ne bomo ga več plačevali! Leto po odstopu s položaja ministra, 15. januarja 2007, je Rafael Correa postal predsednik. Najprej je spremenil delež BDP za odplačevanje dolga s 50 na 25 odstotkov in ustanovil komisijo za revizijo javnega dolga Ekvadorja (Comisión para la Auditoría Integral del Crédito Público – CAIC). Komisija, sestavljena iz 18 članov in štirih državnih podjetij, se je za leto in pol zakopala v vse pogodbe za državne kredite od leta 1976 naprej in ugotovila, da je bila večina pogodb, s katerimi se je Ekvador zadolžil, pravno nelegalna, neustavna in nelegitimna!
Faktor 172 v 35 letih pomeni 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} obresti na letni ravni. To ni ravno oderuško, je pa veliko, se strinjam, še posebno, če že na začetku skleneš, da odplačeval ne boš. Kdor jemlje kredite, bi moral znati tudi kaj matematike, še posebno obrestno obrestni račun.
In ti bi kar po lunatično uvedel revolucionarne ukrepe še pri nas, kot zahtevaš v naslovu? So slovenski dolgovi tudi nelegitimni? Boste nacionalizirali, konfiskirali, uvedli revolucionarna sodišča? Obrišite si raje nos.
Če so legitimni, je treba najprej ugotovit. Sicer pa ali je upnikom sploh v interesu, da se dolg poplača? Zdrava kmečka pamet pravi, da ne posojaš tistemu za katerega veš, da je malo verjetnosti, da bo vračal. Pa menda nismo toliko zabiti, da bi verjeli, da se v primeru Grčije ni nihče konkretno pozanimal kako bo z vračilom?
Kar pa se nafte tiče, je tudi v članku. Kolikor vem pa jih danes tepe cena. Bistvo je predvsem v tem kako se ta denar razporeja.