Porodna bolečina in kričanje
Drage mamice …
Mogoče je bilo od tega že kaj napisano, ne vem … nisem gledala. Me pa zanima …
STE KRIČALE, KO STE ROJEVALE, ALI NE ?!?
Moja porodna izkušnja je namreč taka …
Zdaj sm ravno iz porodnišnice. Drugi porod. Ko sem rojevala, sem kričala od bolečin. Bila sm priklopljena na CTG in ko sm kričala je otroku padel utrip iz 140 na 40. Skoraj sm s tem ubila otroka. K porodu so poklicali ginekologa, ki pa me je prišel samo okregat, da brez potrebe zganjam tak teater in da s tem škodujem otroku … Da so mamice včasih kričale, zdaj pa več ne. In potem še mož, ki je bil tudi zraven, mi je rekel “skoraj si mi ubila otroka”. To me je čisto potrlo in si ne morem zbit iz glave. In sm si rekla … prva stvar, ki jo naredim ko pridem domov, je da se pozanimam o tem kako to prenašajo druge mamice.
Kot sem že napisala je to moj drugi porod. Ki pa se mi je zdel težji kot prvi.
Prvič sem rodila tako hitro, da ko sem prišla v porodno, niti me niso meli časa priklopit na CTG, pa je verjetno tudi padel otroku utrip pa tudi je bil mož zraven, tudi sem kričala … in ko je blo vse skupaj mimo, je rekel da je ponosen name. To se mi je zdelo ful fino. Prvi otrok je pritiskal dol, vn, sm vedla da bom rodila … in mi ni bilo tolko hudo. Zdaj pa … kot sm napisala gor … porod je bil počasnejši, bolj se mi je vlekel, otrok je pritiskal nekam gor … Sm si mislila kam gor sili, da ne bom nikoli rodila … Skratka … Grozno. Sej sm bla tiho in trpela bolečine, dokler je šlo. Ko pa nisem več mogla sm zamižala in začela kričat. Nisem več nobenga vidla, nisem več nobenga poslušala … Vsi so govorili gospa dihajte dihajte … Meni pa je blo samo za kričat …
Kako je bilo vam? Ste kričale pri porodu ali ne?
Hvala.
Lep pozdrav
Barbara
Jaz sem tulila, klela, opletala z rokami, metala masko z oksidulom na tla. Pomoje je izgledalo kot v filmu Exorcist.
Pa resnično me je tako bolelo! Še zdaj pravim, da rajši nobenga otroka več, ko da grem še enkrat čez take popadke (bili so umetno sproženi, od vsega začetka satansko boleči in en za drugim, brez večjih pavz, da bi se lahko vsaj malo spočila).
Mislim, naj en tvojemu dragemu tazadnjo razširi, pa bomo vidli a bo tiho pa dihal al bo rjul!
Rodila sem dvakrat, obakrat s carskim rezom. Prvič sem imela 12 ur umetne popadke, v porodni sobi sem bila 16 ur! Otroku je srčni utrip padel pod 40 ( mislim, da je bilo okoli 20). Pa ne zaradi kričanja pač pa zaradi pomanjkanja kisika (akutni fetalni distres). Nato me je ginekolog na hitro pregledoval med popadkom in otrok se je v tistem nekam navzdol zaletel ali zataknil, saj ne vem kaj se je zgodilo – skratka dvakrat sem zarjula od bolečine in se nisem zavedala, da sem to jaz, mislila sem si kdo za vraga tako kriči! Nato pa takoj v operacijsko. Otrok je tehtal pet kilogramov, zato se ne čudim ne bolečini ne kričanju. Letos pa sem imela načrtovan drugi carski rez, brez predhodnih popadkov. Po operaciji me je tako bolelo, da sem nenadzorovano šklepetala z zobmi in čutila neznosno bolečino v trebuhu, poleg tega sem se tresla kot da imam mrzlico. Napol nezavestna sem spraševala zakaj se tako čudno počutim, pa so rekli, da so to krči maternice in da protibolečinska terapija še ni prijela. Rez imam od popka navzdol in zdelo se mi je, da me bo raztrgalo na dvoje. Nekaj ur se nisem zavedala kaj se dogaja in da imam še enega fantička. Zato draga Barbara bodi ponosna nase in na to, da si spravila na svet dva otročka in da je tvoje telo to zmoglo. Vsaka rojeva drugače, ene kričimo, druge ne, ene rodite po naravni poti, druge pa ne. Vse pa postanemo mame. Opravila si težaško delo, ki ga tvoj dragi ne bo nikoli. Glede njegove izjave med porodom pa – rojevala si vajinega otroka, nisi mu želela žalega in nisi ga skoraj ubila. Mislim, da se moraš o tem pogovorjati s svojim možem, drugače te lahko to še dolgo razjeda!
Jaz sem obakrat rodila kar hitro, nenako sem bila kake 4 ure v porodni, mislim, da sem bila obakrat na umetnih popadkih, ker so moji popustili.
Ne vem no, seveda me je bolelo in popadki so se kar vrstili, nic premora ni bilo vmes, sestra je rekla, zdaj popusca, mene je pa ves cas nazigalo do konca. Prva puncka se prisla po dveh glavnih popdakih, najprej glavica, potem se telo. Druga pa se je malo bolj obotavljala in takrat sem si res ze zelela, da bi bila ze zunaj.
Samo sem se ves cas trudila, da sem bila cimbolj tiha in se osredotocala na glas babice, ki je bila zraven, to mi je malo pomagalo, da se nisem ukvarjala samo sama s seboj. Partnerju sem enkrat rekla, da ne morem vec, da je grozno, samo mi je potem rekel, da sploh ni bilo panike, da sem bila zelo ok, sem tudi babico vprasala ce sem bila glasna, pa je rekla, da je bilo cisto ok. Kricala vem da nisem.
Meni ne bi bil problem se enkrat it rodit ali pa se trikrat, glede na moje izkusnje. Mene je groza nosecnosti, kar pa je ze druga zgodba. Grem pa raje se enkrat rodit, kot h zobarju.
Draga BarbaraS.
Očitno je tem našim dedcem prov malo mar za svoje žene, če nas kar pobere od bolečin na porodni mizi. Važno je da se potem oni pobahajo kako so bili zraven pri porodu in kako zelo so pomagali. Oni nimajo kaj pomagat. Lahko te držijo za roko, te božajo ti govorijo kaj lepega…. Ampak na koncu opravimo ženske vse same. Smo devet mesecev noseče, gledamo da čimbolj zdravo jemo, potem se pripravljamo na porod, hodimo na ctgeje, čakamo v vrsti s tistim trebuhom, ki nam je bolj v nadlego kot kaj drugega in ko se začnejo popadki, to čutimo samo me ženske, pa nihče drug. In ko smo bližje porodu hujše je, samo en popadek bi mogli moški doživeti in potem bi se populacija zmanjšala za več kot polovico, ker so navadne reve. Tudi jaz sem zakričala ko me je babica prerezala, drugače pa sem ene dvakrat samo malo pojamrala, ker je bilo res zelo hudo. In potem mi “dragi možek” reče pa še vsi me poznajo. O pravi k…, nej te poznajo, pa pejt še ti rodit, pa na pol nej ti ga zrežejo….
Vem da sem kritična ampak to me pa res tako zjeza, Moški gor, moški dol, očka dol očka gor, vsi so ponosni na otročička, (sej je to lepo), kaj pa na mamico, ki je že 24 ur prenašala popadke in to zmeraj hujše, na koncu pa še potiskala, močno pritiskala, da se je dojenček, ki je priplaval iz moškega le porodil. Potem sledi dojenje in spet zdrava prehrana, pa nočno vstajanje pa še in še in še.
Ne me narobe razumet, samo imam občutek da so zadnje čase veliko bolj gor vzeti moški, ki so pri porodu in obiskujejo materinsko šolo. Nimajo pa pojma, kaj doživljamo mamice pred porodom, med in po. In nikoli ne bodo. Nimajo pojma, kaj v resnici je popadek in bolečina. To še zdaleč ni tako kot bi si zlomili nogo, noga se zaceli, duševna rana, ki jo mladi očki pustijo svoji ženi na porodni mizi pa nikoli.
Vse to sem jaz povedala tudi svojemu možu, ki se z mano o mojem porodu ni hotel niti pogovarjati. Vse kar mi je rekel je bilo to da ga vsi poznajo. Jaz pa sem se močno zaprla vase, in veliko premišljujem o tem kako grdo sem se obnašala in premišljujem če me je res tako močno zabolelo, da sem mogla zakričati. In vedno pridem do istega zaključka. Nisem, srklana ženska imava drugega otročka. Prvi se je rodil s carskim rezom, drugi po letu in pol naravno. Ginekologinja me je celo pohvalila, da sem po carskem sploh želela in rodila naravno brez komplikacij, ker je po tako kratkem času to kar tvegano.
Tako da naj moški s svojo mogočnostjo v hlačah bodo kar tiho, ker tisto kar oni opravijo je popolnoma brez bolečin!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Brez zamere, pa LP
ojla.
ej ne se sekirat.
jaz sem sredi popadkov(umetno sproženi po pdp,boleli ko vrag,nič pavze),poslala vse v kur….c in že lezla iz porodne mize.
Ja sem se parkrat zadrla,pač težko prenašam bolečino,samo J.GA tudi babce so mi govorile da naj diham in se umirim,….mah mene ni sram,…tudi pred možem in babcami nasploh.ali jih boš še vidla ali ne.dol ti visi.
zdaj sem tudi jaz v 2 noseča 30 tednov bo kmalu in me je GROZA.premišljujem da naj bi imela CR,ker tako mesarsko klanje se ne grem več.
ti pa reci možu,da naj bo tiho,kar se tiče izjave pri porodu,reci mu,da je ne boš nikoli pozabla,in da naj drugič premisli kaj blefne.
no moj je imel tudi komentarje.pa ga nisem poslušala,ko pa ga je bolel 1x uč-poškodba,čakaj kaj sem mu vrnila.pa je lahko hodil,govoru in …..pa je 3 dni zarad tega ležal.to ti dovolj pove ,da dedci nikoli ne bodo vedli kaj pomeni porodna bolečina.in veš kaj,matr da mi je gladko vseeno če mojga ni zraven,pa ga imam zelo rada.no sebe pa še bolj.
in ti imej sebe tudi.babaice čez pu ure za tabo niso več govorile o tem,ker to doživijo vsak dan.tako da se ne obremenjuj.
lp
Ti priporočam, da v primeru, če še kdaj zanosiš, izbereš drugo bolnišnico. In za tistega zdravnika itak nimam besed, kako je ta naredil faks??? S kričanjem ne ubiješ otroka, kvečjemu spustiš svoj strah in bolečino ven. Pa bre zamere, tvoj mož je imel pa res eno glupo izjavo. In zakaj bi se obremenjevala z medicinskim osebjem tam??? Oni so za to tam, da poskrbijo, da je s tabo in otrokom zdravstveno vse ok, ne pa, da ti vzbujajo občutke krivde, če kričiš od bolečine. Mah, meni se kar lasje dvignejo, ko slišim, da se to dogaja. Očitno sem jaz imela res srečo: 1. porod, naravni popadki, da sem jih sploh začutila, so se začeli že kar na 5 minut, rodila v 2 urah in pol, osebje super, niso mi težili z dojenjem in prve dve noči so mi malega odpeljali, da sem se spočila.
Veš kaj,
škoda da nisi med popadki držala svojega moža za jajca in ko bi najbolj bolelo, bi ti fino stisnila. Pa me zanima, če bi bil on tiho………da si mu skoraj ubila otroka. Sram naj ga bo.
Drži se, verjemi vase, ljubi otroke. In prevzgoji moža. Kaj takega.
Hja, še doma kdaj zakriči. Nad njim. Naj se opraviči, zgaga.
Se podpišem pod babesmožleht.
Draga BarbaraS, kričanje v porodni ni nič takega, nisi ne prva sploh pa ne zadnja in verjemi babice tega sploh ne opazijo tako, še manj pa si te zapomnijo. Če pomaga je vse dovoljeno, vsaj tako je meni rekla babica.
Tudi meni je bil drug porod hujši.
Izjava tvojega moža pa je res glupa. Naslednjič mu ne pusti zraven.
v prvo so se začeli popadki že v nedeljo nato sem rodila v torek ob 15 uri z dodatkom umetnih.Bolelo me je kot sam hudič bla zmatrana ko nevem kaj 2dni brez spanja.
popadki so bili tako hudi , da sem mislila da mi bo zlomilo hrbtenico in odprlo RIt do polovice hrbta nakoncu rodila z pomočjo vakuuma in sem tako zakičala, da me je sestra, ki je čakala na mojo punči butnla v roko in rekla naj neham kričat, da saj je vssega že konec. šivanje me je bolelo še skoraj bolj kot sam porod, (pa sem tudi skoz nekaj jamra) vsak vbod in poteg nitke sem čutila ta psihopat od dohtrja sploh ni počakal da bi prijele šponte ki mi jih je dal. moj dragi mi je bil v veliko oporo in skoraj sem mu zlomila kazalca in sredinca na obeh rokah ma ni niri pisknu.samo tolažu me je a pa tudi hlače sem mu raztrgala dobro, da so vile od porodnišnice
v drugo sem bila brez glasu idealno za porod.
zjutri mi je odtekla voda ob 10 dobila umetne popadke in ob 13 rodila drugo punčko.
ma ob potiskanju sem kljub temu, da sem bila brez glasu tako zarjovela, da me je verjetno slišala cela porodnišnica hahaha.
tudi jaz sem tulila in opletala okoli sebe in ko mi je babica rekla, naj bom tiho, sem ji rekla, naj se pobere stran, da bom vpila in rodila kakor jaz hočem, ona pa dobi plačo zato, da me posluša.
Kar se pa izjave moža tiče – naj skozi svojega luleka spravi balinkuglo, potem naj pa komentira, bedak.
Tulila od bolečin. Vsakič. Je pa čisto preprosto dejstvo, če rodiš hitro, se tudi odpiraš hitro in to boli. Bolelo me je ko sem dobila klistir. Potem, ko sem šla v WC in jokala, kričala, stokala in mislila da bom kar umrla. Bilo mi je zoprno, vendar če ne bi zavpila sem mislila da me bo kar razneslo od pritiskov. Dihanje, prigovarjanje, – lep placebo, preusmerjanje in popolnoma nič drugega. Sem jih poslal nekam in zatulila.
Ko berem tole temo, ne vem, ali naj se smejem, jočem ali zgražam.
Tudi zato, ker sem v 37. tednu in je nastop poroda le še vprašanje časa. Kaj me čaka, ne vem. Zagotovo pa vem, da ne grem v bolnico na zabavo, s katere bom prišla vsa nasmejana z roza škatlico z veliko pentljo, v kateri bo lepo zavit ležal otroček.
Zavedam se, da grem rodit! Da bo to delo, delo in še enkrat delo, ki bo bolelo.
Če si predstavljam, da se mora moje telo v medenici razpreti toliko, da bo lahko ven prilezel nekajkilski otrok in da se mora nožnica razširiti za 10 centi, potem vem, da bo hudičevo bolelo.
In zato si ne delam utvar, da se bom tej bolečini lahko uprla in se je znebila z nekim kričanjem – ker je veliko veliko močnejša od mene…pa ne samo od mene…tudi od vsega medicinskega osebja, ki bo ob meni in bo prav tako nestrpno spremljalo, ali je stanje zame in za otroka stabilno..in potem po potrebi urgiralo in preprečilo najhujše.
O porodu pišete kot o klanju?! Kot o mučenju ženske…
Pri tem pa pozabljate, da ženske rojevajo že tisočletja in da je to eden najbolj normalnih pojavov človeštva..da to ni bolezen, da je to normalno fiziološko stanje zdrave ženske, ki lahko zanosi in potem rodi…
Ampak ker je pač današnji folk razvajen, ne more več zdržati niti najmanjše bolečine…Če že ob menstrinih krčih čakate v vrsti za nalgesin, potem ne vem, zakaj sploh
/kot moderatorka sem tu posegla v besedilo, ker ne dovolim vulgarnega govorjenja; to je forum za obporodne stiske; dr. Zalka Drglin/ …
Ko je pa treba na svet spraviti bitje, ki naj bi bilo plod ljubezni dveh odraslih zrelih ljudi, se pa derete in ga preklinjate /enako kot prej, posegla sem v besedilo, moderatorka/
in kaj vem, kaj še vse…
Če ima tako babo, se mi tip celo smili…
Raje bi energijo kričanja in preklinjanja usmerile v dihanje, sproščanje in prepuščanje bolečini z mislijo, da vas boli z razlogom – ker boste na svet kmalu spravile novo bitje – novega človeka- In ta mali človek je v tistem trenutku, ko ve kričite in se upirate ter delate scene v porodni sobi, še v večji stiski, saj se mora skozi ozek kanal med vašimi kostmi in drobovjem preriti v ta gnili svet, ki je daleč od ugodja, ki mu ga je 9 mesecev nudila maternica…
Draga africa,
hudo mi je, ko berem tvoje besede. Tudi jaz sem se na porod pripravila, šla sem z mislijo, da bom čimbolj sproščena, da vsak popadek pomeni biti bližje temu, da mali angelček priveka na svet. Pa je šlo, lepo, dokler mi niso poroda pospešili z umetnimi popadki. Pa je tudi nekako šlo, prvo uro, drugo uro, tretjo uro pa čedalje težje. In kljub temu, da sem bila menda pripravljena, me je presenetilo. Tudi jaz sem se oprijemala postelje, zjokala, stokala. Bolečine pa niti malo niso bile primerljive z menstrualnimi krči. Verjetno res vsaka porod občuti drugače, pri nekaterih poteka hitro, pri drugih počasi. Poznam take, ki so 10 min pred iztisom še hodile, jaz dve uri pred tem nisem mogla niti nog več premikati in so me babice obračale iz boka na bok.Vsaka drugače. Ampak res lepo, lepo prosim, ne kritizirati takih, ki so/smo to dale čez, pa zaradi takih ali drugačnih razlogov pač ni vse potekalo v tišini.
Ajda, tvoj vpis je povsem drugačen od predhodnic in povsem razumem tvojo situacijo.
Me pa vedno znova jezijo izjave, kakršne so v prejšnjih vpisih…Ne razumem, da ženske med porodom preklinjajo partnerja in osebje, ki jih spremlja….predvsem pa, da med porodom v središče dogajanja postavljajo le sebe, pozabljajo pa na otroka. Po moje je porod z namenom tako boleča izkušnja, ker gre za iniciacijo v materinstvo. In vsaka iniciacija ima svojo ceno…
Seveda se pa strinjam, da gre za 1000 in 1 izkušnjo, situacijo in osebe, ki so vpletene in da niti dva poroda na tem svetu nista enaka…