otrok ne mara več glasbene
Naš je igral harmoniko, bil prva leta super, a kot rečeno, puberteta naredi svoje… V četrtem razredu GŠ se je pričelo, ni se mu dalo, ves čas sem ga morala priganjat. V peti razred se je vpisal in konec leta je kljub odporu naredil izpit. Takrat smo se odločili, da neha, enostavno ni imelo smisla in nikoli mi ni bilo žal…
Hčerka je tudi obiskovala GŠ, z leti tudi izgubljala voljo (nesoglasja s prof.), jo zaključila, pokrov klavirja ni dvinila najmanj dve leti, potem se je nekega dne vsedla zraven in igrala. Še vedno uživa v glasbi in ji ni bilo nikoli žal, da je hodila v GŠ.
Če sam nima interesa, nima smisla, enostavno ne bo napredoval. Kolikor zna, zna, če bo kdaj hotel, bo znanje obnovil. Kak glasbeni virtuoz pa verjetno ne bo, saj bi drugače bil instrument center njegovega življenja kljub puberteti…
Kolikokrat v življenju smo nezadovoljni z najrazličnejšimi stvarmi in ljudmi, službo, izidi … okoli sebe, vendar jih ne moremo kar odstraniti iz svojega življenja. Puberteta je eno čudno obdobje. Jaz kot starš bi odločno vztrajala,da dokonča glasbeno šolo – ko je končana pa naj se sam odloči kako in kaj. Mislim, da je ravno zaradi tega to ena šola več – vztrajati, četudi ni pravega veselja – ampak vseeno dokončati.
Lepo se pogovorite z njim, da mu mogoče sedaj res ni všeč, vendar ko bo na žure hodil bo pa največji car, če bo znal dobro plesati in igrati kak inštrument. Da to vedno “pali”. 🙂
Sicer ga pa ne preveč silit. Naj se sam odloči. Le usmeritve mu dajte.
Tudi če bo dokončal na vašo željo, potem od tega ne bo imel nič in ne bo glasbenik, torej ali ima na papirju 4 ali 6 let opravljene glasbene šole je čisto vseeno. Če pa ima žilico za glasbo, se bo kdaj v bodoče prej ukvarjal z njo, če se mu v nadaljnih dveh letih totalno ne zameri.
Veliko več je vredno, da se ukvarja s tistim, kar mu je všeč in pri čemer uživa. Jaz nisem mogla več biti vedno tisti zmaj in težit, naj vadi in vadi… Že tako ni bil mali strošek, vendar bi še naprej plačevala, če bi videla, da ima veselje, rade volje plačam. Da bi pa še plačevala za nekaj, kar mu je največja muka… Ne. Pa še v šoli je popustil in se izgovarjal, da zaradi instrumenta. Zdaj izgovorov več ni. Šola je prva, GŠ pa je naredil 4 leta.
Načeloma se strinjam, da je začeto potrebno dokončati, a glasbena le ni nek krožek, ki ga obiskuješ 3x na teden. Poleg ur teorije in ur instrumenta, je dnevno potrebno vadit in tukaj se navadno zatakne. Če ni več veselja, se težko spravijo k vadbi, z leti pa je je vedno več, vsaj ura, dve na dan. Najbolj pridni seveda precej več. Če vaje ni, napredka ni in profesorji pri tolikšnem navalu k upisu, se nekako nimajo časa ukvarjat s takimi, ki se jim ne da.
Če je še vedno priden, ga lepo upiši še naslednje leto, mogoče bo s pozitivno motivacijo le uspelo, da zaključi šolanje.
… enkrat pisala, da tam nekje tretji četrti razred nastane pri nekaterih luknja že zato, ker se zahteve zvišajo. Če prej ni imel zicledra za instrumentom, ga bi na tem mestu potreboval in ko to ugotovi, reče bljak.
ena možnost.
Druga možnost je pa prfoks. Mogoče osnove niso bile dobro zastavljene, pa je zdaj zaškripalo, ko gre zares.
ena možnost
Prfosk z druge perspektive: se ne štekata trenutno.
še ena možnost
Torej, pogovoriti se z malim, pogruntati v akterem grmu tiči zajec in rešiti zadevo. Večina odraslih, s klaterimi prihajam v stik in so nekje tam končali GŠ, jim je ŽAL. Ampak pri večini so starši rekli: ti ti božčka ti.
Na starših je, da pomagajo otroku preko ovir na poti.
Pomagajo in ne naredijo namesto njega.
Vam želim, da se uredi.
Je znano, da je v zasebnih šolah pristop k metodi učenja instrumentov popolnoma drugačen, kot v javnih – včasih prijaznejši, brez pritiska in primerjanja, da je glasbena šola tudi šola in da je treba delat, tako kot v pravi šoli 😉
Problem lahko nastopi že, če starši želijo, da otrok prestopi potem iz zasebne v javno glasbeno šolo ( ker je moral na začetku iti v zasebno, ker v javno ni bil sprejet), ali pa takrat, ko nadaljuje šolanje po končani nižji GŠ naprej na konservatoriju za glasbo – nimajo preveč radi, če otrok prihaja iz zasebne šole, ker ti učensi niso bili v celoti po programu v javni glasbeni šoli. En učitelj ima svojo metodo, drugi spet drugačno. No so sicer izjeme, če se je otrok šolal pri uveljavljenih profesorjih, ki so znani, da znajo narediti glasbene virtupoze ( ja, nekateri starši morate razumeti, da je tudi to njihovo poslanstvo, ne samo vaša želja, da otrok hodi in obiskuje glasbeno šolo) in ki imajo svojo dodelano tehniko igranja in metodiko poučevanja, ali pa če je otrok kljub obiskovanju zasebne glasbene šole zasedal odlična mesta na glasbenih tekmovanjih – prva tri mesta na tekmovanjih štejejo, ker je s tem izkazana otrokova vztrajnost, delavnost in predvsem – talent, ki je prirojen in ga z vajo samo še pili in dodeluje in nadgrajuje.
V primeru avtorice te teme je potrebno iskati razlog najprej morda v smeri profesor-učenec, se pogovoriti najprej z otrokom iskreno in brez očitkov, da pač mora dokončat, ker se plačuje šolnina, ker se ga vozi 2-3x tedensko in da ne bo na sredi odnehal ipd ( s tem se izraža neko žrtvovanje staršev, ne posluša pa se otroka, ki morda kaj želi sporočit, pa si ne upa, ker se boji, da bo dobil servirano večino od prej naštetega), potem pa še prisostvovati na kakšni uri pouka v GŠ in se tudi pogovoriti s profesorjem v tej smeri.
Veliko glasbenih profesorjev je umetnikov, boemov, ne želijo nič slabega in imajo odlično znanje tehnike igranja, morda je problem včasih le način, kako to prenesti, sporočiti učencu predvsem v mlajših letih ( torej prva triada osemletke, to so leta, ko večina otrok tudi začne igrat inštrumente), da bo razumel in pravilno pričel izvajat tehniko vadbe, ki je še kako pomembna že na začetku-če se napačno naučiš, je to težko kasneje tudi popraviti.
Neumnost!
Postavi se v otrokovo kožo in logično pomisli. Kakšna borbenost neki – da se bori sam proti sebi ??
Morda je razlog profesor, njegov nepravilen, nepedagoški pristop ( niso vsi glasbeniki tudi dobri pedagogi).[/quote]
… da tekmuje sam s sabo in svojimi slabšimi lastnostmi.[/quote]
To se ne počne v glasbeni šoli in z dejanji okrog nje, ampak drugače. Če kot starš meniš, da ima tvoj otrok slabe lastnosti, se z njim pogovoriš, mu sam sebe daš za vzgled…Seveda, če pa se izkaže, da si kot starš slab vzgled s svojimi dejanji in pogledi svojemu otroku, pa je potrebno najprej pri sebi stvari pošlihtat. Jabolko ne pade daleč od drevesa!
Ja leta in leta razvažat svoje sončke po dejavnostih, še fino plačat, pa tudi bencin ni zastonj….
Težko se je kot starš sprijaznit, da pri tolikšnem finančnem in logističnem vložku iz te moke ne bo kruha. Nehote starš pomisli na vse tiste ure čakanja in fjakanja sem pa tja…kako bi lahko tudi starš drugače bolj kakovostno uporabil ta čas zase……In je šokioran in užaljen in jezen…
…in še znancem in prijateljem povedat, da naš pa ne hodi več v glasbeno in zakaj ne…….
In zvezde padejo z neba…….In to ogromno staršem. Samo pomislite, koliko otrok v srednji šoli še vedno vztraja z inštrumentom ali kakšno športno dejavnostjo, ki jo začel v osnovni šoli…..Zelo malo! S prsti ene roke jih prešteješ, koliko iz generacije jih še vztraja…..
Zakaj bi moral začeto dokončati?
Konec koncev glasbena šola ni obvezna; obiskovali naj bi jo otroci IZKLJUČNO zaradi njihovih želja po igranju nekega inštrumenta.
Ko otrokove želje ni več (in ne gre za muho enodnevnico), ne vidim smisla v siljenju – obiskovanje glasbene šole je zgolj četrtina vsega dela – levji delež odpade na vadbo doma.
“Škoda se mi zdi let, truda in nenazadnje denarja, kar je bilo vloženo v to…..”
Tako razmišljanje je brezplodno in nepotrebno – otrok je v 4. letih pridobil veliko, četudi se tebi ne zdi tako.
Naj ti za razširjanje otrokovih obzorij ne bo škoda denarja!
Tudi moja hči se je po 4 letih naveličala, vendar sva z možem vztrajala, da dokonča. Kaj preveč huda ni bila, tudi napredovala ni tako kot prej, vendar je dokončala.
Kako leto se klavirja tudi pritaknila ni.
Zdaj pa si z neta nosi dol h klavirju notke in igra tako, da samo zineš. To znanje, ki ga ima, ji zdaj pomeni veliko več, kot si je zmogla predstavljati pred nekaj leti.
A veš, je bila enkrat ena družina, kjer se je otrok uprl, da se poštevanke ne bo učil. Pa so bili vsi krivi, učitelji, starši, ki otroka silijo, da se uči, pa saj veš… Vmes kdo je bil še nevoščljiv in je težave tem staršem privoščil, nekdo jih je ozmerjal, da itak preveč pričakujejo od otroka in ga silijo v poštevanko zaradi lastnih ambicij 😉
Zadeva je preveč pomembna za otroka, da bi lahko odločitev sprejel izključno sam. Če ima probleme z učiteljem, jih poskusite rešiti. Nekatere (pubertetne) probleme pa reši čas, ne odpoved obiskovanja inštrumenta.