Zafrkavanje v šoli 8-letnika
Pozdravljene.
Sicer sem bolj domača na forumu Starši staršem, ker imam majhnega otroka, pa kljub vsemu potrebujem vašo pomoč.
Namreč sestrin sin hodi v 2. razred devetletke. Priden, zna dobro računat, dobro bere, lepo sodeluje, vedno pripravljen na šolo, skratka ni problem. Problem pa sta 2 sošolca, ki ga zaradi tega vseskozi zafrkavata, na način: Marko ne zna računat (računa najboljše in se nikoli s tem ne postavlja, ker ni tak tip), Marko ne zna brat, Marko je zaljubljen v Romkinjo, itd., itd.
To ga tako izmozga in prizadene, da se večkrat joka vso pot do doma in še doma. Sestra se z njim ogromno pogovarja in mu razlaga, da so eni otroci pač taki, drugi drugačni, da je treba bit z vsemi prijatelj in si pomagati med sabo (med drugim jima marko pomaga tudi pri nalogah), itd.
Pa vendarle zadevi ne more do konca.
Oče pravi, naj se ju izogiba in ignorira, vendar Marko tega ne more. Otrok pa trpi in slabo voljo potem seje še med brata in starše.
Kako bi se zadeve lotile ve? Bi šle do teh učencev ali učiteljice?
Jaz sem ji predlagala, da gre do učiteljice in se pogovori, tako da sin sploh ne bo vedel, da je bila tam. Samo opzuje naj kakšen teden, da vidi, kaj se res dogaja.
Prosim za pomoč.
Kaj pa ve, če bi zaleglo, namreč ta dva sta tudi sicer njegova “prijatelja”. Včeraj je bil Marko namreč na rojstnem dnevu pri enem, danes naj bi šel k drugemu, pa pravi, da je preveč žalosten, da ne bo šel, ker ga zafrkava.
Sicer so skupaj tudi pri verokuku, ampak to je kvazi prijateljstvo, iz katerega fant ne more.
Vem, da težim in sploh ne vem, če me razumete, se opravičujem. Rada pa bi pomagala mojemu najljubšemu nečaku.
Hm, res neprijetna situacija. Bom povedala čisto tako, kot jaz pač vidim.
Mislim, da je napaka poudarjanje, naj bo fantek “prijatelj” s tema dvema fantičoma. S tem se daje popolnoma napačen pogled na to, kaj je prijateljstvo. Prijatelj ni nekdo, ki je zloben do tebe, ki te žali in vedno znova prizadane. Veliko staršev vzgaja otroke tako – in tudi sami so taki, seveda – da je treba ohranjati ljubeznivost in prijateljstvo za vsako ceno.
S tem nočem reči, da mora fantek kazati zobe na vsakem koraku – a življenje je tako, da ne moreš biti prijatelj vedno in povsod, z vsakim. Enostavno ne gre tako – to vemo vsi.
In tega se začnemo učiti že zelo zgodaj. Jasno, te izkušnje so boleče – otrok, ki je zaupal, ki je prijazen, še posebej če je bolj zadržane sorte, se težko sooča z neprijetnimi ljudmi.
Samo: that’s life! In koraki k zrelosti so tudi, da se naučiš soočati z neprijetnimi ljudmi in situacijami.
Sama sicer nisem mama, imam pa veliko opravka z otroki – in tudi jaz bi jim rada prihranila vse, jih obvarovala, nočem, da se sprejo, da se žalijo med sabo, da se prizadevajo med sabo… Ampak – sto ljudi, sto čudi – enostavno se ne da izognit takim ljudem in sitacijam. Vedno bodo kaki, ki bodo manj zreli, kaki ki bodo bolj zreli, prijazni, agresivni… Življenje prinese vse to.
Zrelost ne pomeni: dobri odnosi za vsako ceno. Mislim, da je učenje otroka k temu zelo napačno. Ne bo znal, kasneje, presoditi, kdaj je treba iz škodljivih odnosov ven. Tega se mora začeti učiti že zdaj. Koliko zgodb je, ko ljudje vztrajamo v odnosih, ki so breme, ki nas prizadevajo… Zrel človek reče: tega mi ni treba prenašati in gre ven. Se ceni, se ima rad in si škodljvih situacij enostavno ne dovoli. In šele tak človek je lahko zares sočuten in razumevajoč – ker je sočuten in razumevajoč najprej do sebe.
Popolnoma mi je jasno, da gre za 8 letnega otroka in je to zelo občutljiva zadeva. Kar hočem reči je to, da so to prvi koraki k obvladovanju situacij in odnosov, ki niso vedno lepi. Nikoli ne bojo. Lepo bi bilo, ampak temu ni tako in s takimi situacijami se bo srečal še mnogokrat, do smrti.
To, da sestra vztraja in ga uči, naj bo prijatelj z vsemi, je po mojem mnenju skrajno napačno. Pomaga jima pri nalogah? Zakaj? Razumem, da je treba gojiti notranjo vrednoto pomaganja in razumevanja, sočutja in prijateljskosti – a ne za ceno samospoštovanja! Jaz delim z ljudmi,kar imam, z veseljem – a če mi bo kdo sral po glavi – adijo! tega si ne dovolim!
Tu ne gre za agresivnost, za kazanje zob, za aroganco, ravno nasprotno! Če vztrajaš v odnosih, ki so uničujoči, v katerih trpiš – in 8 letni fantek trpi v tem odnosu – je to samo zaradi občutka superiornosi ali občutka manjvrednosti. Taka vzgoja bo zbudila ravno to: “boljši sem”, torej sem prijazen tudi, ko drugi niso ali “slabši sem”, ne zaslužim si boljšega.
Zrel človek presodi: včasih je treba biti prijazen, včasih pa ne! Včasih je treba dajati, včasih je treba odtegniti! Tako je. In včasih odtegnitev pomaga bolj kot kakršnokoli dajanje, tudi onadva lumpa potrebujeta svojo lekcijo, svoj mrzel tuš.
To “brezpogojno dajanje in prijateljstvo” je popolnoma napačno razumljeno. Razumljeno je za ceno lastnega spoštovanja. “Delaj z mano kar hočeš, jaz bom pa dajal in dajal.” – to vodi v izjemno samodestruktivna čustva, v nespoštovanje do samega sebe.
To ne pomeni, da se otroka uči sovraštva! Uči se ga, da so situacije, ko se je treba postaviti zase oz. odkorakati proč. Poudarjanje, da naj bo prijazen do človeka, ki ga “muči”, je izjemno škodljivo. naučil se bo, da ga lahko ljudje izkoriščajo.
Ljudje so vseh vrst na svetu, vseh vrst otrok…včasih je največja prijaznost, da prisoliš klofuto ali poprhaš z mrzlim tušem. toplina ni vedno dobrodošla, to je popolnoma napačno pojmovanje. Če si razgret, potrebuješ hlad, mar ne?
Otroku je treba pokazati, da so take situacije življenjske, da so koraki v tem svetu taki. Pokazati mu je treba, da se mora znati obvarovati pred tem, da naj ne razvija sovraštva, ampak da je v redu, če ga taka situacija razjezi in da si je enostavno ne dovoli. Otroku je treba reči: ta fanta sta nezrela, ne ravnata prav, prav je, da se zaščitiš, da si ne dovoliš takih situacij.
In ne: bodi prijazen z njima, pomagaj jima pri domačih nalogah!
Fantek je žalosten – žalost je samo navznot obrnjena jeza, to je vse. Jeza, ki se ne more izraziti navzven, postane žalost. Svojo jezo ne usmerja nanju, ampak nase -to je vedno tako. Jeza, ki se ne obrne na drugega, se usmeri navznot in postane žalost.
Postaja vedno bolj in bolj samodestruktiven. To je zelo nevarna situacija, taki občutki gredo lahko zelo globoko, se ugnezdijo in postanejo del vzorca. Potem bo vedno dovolil drugim, da ga izkoriščajo, trudil se jim bo ustreči, jih zadovoljiti, da jih kupi, da ga bojo imeli radi. Človek, ki se ceni, ne dovoli manipuliranja.
Res, čudna logika je to: učimo se in učimo otroke, naj imajo radi druge, naj bo prijatelj z drugimi, za vsako ceno – a nihče se ne uči, nihče otrok ne uči, naj bo v prvi vrsti sam svoj prijatelj! Naj najprej ceni in spoštuje sebe in si ne dovoli vsega.
To so pač prvi koraki k temu. Če zdaj ne bo razvil občutka samospoštovanja, bo kasneje vse težje in se nikoli ne bo znal zaščititi.
“Ima svašta ljudi” – ne moreš dovoliti vsakemu oslu, da ti skače po glavi! začne se pa pri objestnih osemletnikih, nikjer drugje! Tu se mora učiti prvih korakov, starši oz.bližnji morajo pomagati, da se ceni in da izrazi svoje občutke – predvsem jezo.
Njegov jok bo izginil, ko se pretvori v jezo. Jeze se strašansko bojimo, nočemo je videti ne pri sebi, ne pri svojem otroku. Zdi se neobvladljiva. Bojimo se, da bo otrok agresivec, če se izrazi.
Ni tako. negativna občutja je treba izražati. Solze se nam zdijo lepe, jeza grda. Ni res – jeza ima svoje dostojanstvo. Je otrokov avtentični občutek. In veliko lažje se jo je znebiti kot solz.
Nočem pamet soliti, ne poznam situacije natančno, a jaz bi najprej v otroku skušala izzvati jezo. Tako bodo solze izginile. Jeza samo pomeni, da ne bo več samodestruktiven, da bo v njemu vzniknila iskra samospoštovanja: tega si ne dovolim.
Ko je jeza tu – je stvar zelo preprosta. Otroku se pove, da nima smisla je usmerjati na drugega. Fanta sta nezrela in to ni nobeno prijateljstvo. Naj bo otrok jezen – jeza zelo hitro izpuhti. Naj kriči, naj skače, saj je vseeno. Naj izrazi. Te slabe občutke mora vreči ven.
Namesto da mu govorim, da mora biti prijatelj z njima, da naj bo prijazen za vsako ceno, bi mu raje povedala, da to vsekakor ni prijateljstvo! kakšno prijateljstvo je to? saj ni čudno, da potem kot odrasli ne znamo presojati o odnosih, če se nam že v otroštvu govori, da moramo vztrajati pri takih osnosih, zato da bomo “dobri in lepi”.
To je naivni, romantični pogled: naj bo vse dobro. Ni! Tak pogled je seveda zelo egu všečen – povsod in vedno vidim dobro -a je nerealen in škodljiv. Neverjetno hitro postaneš žrtev.
vrtnice imajo tudi trne, ne?
Življenje ima zimo in poletje, oboje je potrebno. Zrel človek presodi, kateri letni čas je in ravna temu primerno. Četudi imamo radi sonce, ne pomeni, da bomo pri minus dvajset skakali okoli s kratkimi rokavi, mar ne?
Zrel človek presodi, kakšno ravnanje je potrebno. Z vsem razumevanjem in sočutjem, brez jeze, seveda, a če je mraz, je pač mraz! Vedno se odzoveš situaciji primerno; seveda to ne pomeni, da začneš sovražiti, kje pa! Človek, ki se ceni, ne bo sovražil! Samo postavil bo mejo, kjer jo je treba postaviti.
rekla bi mu: res misliš, da si to zaslužiš? Imaš rad ta dva dečka? Če ju imaš rada, je to v redu, nikakor ju ne obsojaj, ampak moraš vedeti, da prijatelj tega ne dela drugemu prijatelju. Prijateljstvo je, da drugemu pomagaš in ga osrečuješ – lepo, da imaš ti te kvalitete, ampak onadva jih trenutno še nimata in nista sposobna gojiti prijateljstva.
Pomembno je le to, da ju ne začne obsojati – ima pa pravico biti jezen nanju in ima pravico reči: NE!
Če je zelo rahločuten, bo težko jezen. A vseeno mu je treba razložiti in ga podpirati v tem, da si ne dovoli tega, da se zna v sebi postaviti zase, ne v smilsu agresije, ampak da pač enostavno začne počasi razumevati, da niso kar vsi prijatelji, da to ne moreš bit z vsakim in za vsako ceno in da je treba ohraniti samospoštovanje in se ne pustiti izkoriščati.
Prijateljstvo je nekaj, kar je treba skrbno gojiti, negovati. Jemljemo ga vse preveč na lahko, samoumevno.
Vsekakor naj jima neha pomagati pri domačih nalogah. To delajo otroci zato, da kupijo odobravnaje, da kupijo zaželjenost pri drugih. Pomagati svojemu mučitelju ni “brezpogojna dobrota” ampak neumnost. Od škodljivih situacij in odnosov se je treba znati distancirati. prvo je treba ceniti sebe, sicer je vse tvoje dajanje samo kupovanje drugih in slabost, ker ne znaš biti drugega kot žrtev.
Da se razumemo – nikakor ne pravim, da se mora skregati z malima ali kaj takega. Samo počasi naj se nauči v sebi vzpostaviti distanco do takih ljudi in situacij, z razumevanjem in tudi sočutjem do drugega, a vseeno v prvi fazi s spoštovanjem sebe.
In tega se mora naučiti – počasi, lekcij in preizkušenj bo vedno več. Treba mu je dati popotnico, da se ne bo izgubil v življenju, ki je velikokrat daleč od rožnatega. In seveda mu odpreti oči za vse cvetove in lepoto, ki ga čakajo in ki jih lahko sam da.
Otroku je treba okrepiti samozavest, da se bo znal postaviti zase in da ga take stavri ne bojo več vrgle iz tira. Mama naj se z njim pogovoarja bolj v stilu ‘ne pusti se jim, s tem te samo izzivajo, da bi te užalili, vendar se ne zmeni za to, ker jim boš dal sicer še pobudo za naprej’. Nekako tako! Saj mame (ali morda celo bolje – očetje) znajo to fajn speljati! :o)
Kaj pa “intimen” pogovor z razredničarko?
Mislim, da bi bilo dobro, da bi tudi ona vedela kaj se dogaja in da je Marko nesrečen. Mogoče bi pa na razrednih urah odprli to temo (zafrkavanje med sošolci in sošolkami) in učence podučila, da to ni OK.
Če bi bil to moj otrok, bi sigurno stopila do razredničarke in se pozanimala na kakšen način naj pomagam svojemu sinu. Res mu ne more biti lahko vsak dan hoditi v šolo in poslušati nevšečnosti na svoj račun.
lp
Lina, hvala za ta obsežen prispevek! nisem mama in najverjetneje še dolgo ne bom, tako da imam bolj otroško stran izkušnje, ker sem bila tudi jaz v šoli tak “Marko”. starši mi takrat niso dali pravega odgovora na moj problem in menim, da sem zaradi te prijaznosti in občutljivosti tudi kasneje mnogokrat potegnila krajši konec, tako da sem nazadnje hodila k psihologu, ker sama več nisem znala razvozlati klobčiča… Marku želim, da se bo naučil postaviti meje!