Pozdravljeni.

Ne vem če mi boste kako svetovali, pa vendar vam bom malo opisala svojo situacijo.
Poročena skoraj 7 let pred tem sva živela skupaj 5 let. Poročila sva se ko sem zanosila. Pravzaprav se o tem sploh nisva pogovorila ali poroka ja ali ne. Takrat so enostavno vsi to od naju pričakovali in sva se poročila, poleg tega sva se še preselila proti moji volji k mojim staršem. Takrat kot da bi se predala. Svoje življenje sem si predstavljala drugače. Predala sem se toku dogajanja, pustila faks in živela samo še zato da ugodim njemu in otroku. Vsa dela sem prevzela nase. On je imel samo službo. V tolikih letih sem ugotovila da sploh več ne vem kaj hočem. V glavnem izgubila sem se in izgubil se je najin zakon. Enostavno sem se s partnerjem nehala pogovarjat, ker je tako ali tako brez veze kaj jaz hočem oziroma kaj mislim. Posledica tega je da nimava nobene komunikacije. Pravzaprav nimam komunikacije z nikomer, ker sva ves najin odnos postavila na to da sva eden drugemu zadost in da imava en z drugim vse kar rabiva. Odtujila sem se tudi drugim ljudem, pravzaprav mi gredo vsi na živce.
V glavnem, par let nazaj sem ugotovila, da je nekaj narobe. Mislim, da je bil to povod za to, da sem dala pobuda za še enega otroka. Tako smo “delali” na tem tri leta in ko ni in ni šlo sva končno po zdravniški pomoči zanosila, tako da sem trenutno v sedmem mesecu nosečnosti. To obdobje je bilo zelo mučno, vmes splav, vsakomesečna razočaranja, seks samo zato da bi zanosila… Toda ko sem zanosila se mi je svet podrl. Najbrž sem preveč pričakovala od tega dogodka. Sploh ne vem kaj čutim do tega otroka. Sploh ne vem ali kaj čutim. Z možem sva se pogarjava o tem da začneva ločeno živet. Mislim da bi se že odselila stran če ne bi bila noseča, najbrž me je strah samote. Mož se je znašel tudi v hudi psihični situaciji, prosil me je naj se pogovoriva toda jaz tega nisem zmožna. Zaprla sem se vase.Posledica: našel si je “sogovrnico”, ki ga razume in mu stoji ob strani. Dolgi pogovori po telefonu, dolgi delovniki. Naj ne bi imel nič z njo, ona mu pošilja SMS-e z vsebino pogrešam te, ljubim te,… On mi pa zagotavlja da nima z njo nič. Da mu je samo prijateljica in da bi rad rešil najin zakon, ker me ima rad.
Ne vem kaj naj naredim. Počutim se izdano, ne vem ali ga imam sploh še rada, ali naj sploh poskusim. Izgubila sem zaupanje. Mislim da je vse že izgubljeno. Ko se enkrat tako pogovarjaš z eno osebo mislim da ni potreben noben fizični kontakt, da bi to potrdil. Mislim da se še sam ne zaveda v kakšni situaciji je.
Jaz ostajam sama. Nobenega nimam, ki bi mu zaupala svoje težave. S strahom čakam rojstvo, ker ne vem kako bom reagirala na otroka. Včasih se bojim, da mi bodo živci popustili oziroma izdali. Trudim se vse skupaj prikrit okolici ampak se vidi, da je nekaj narobe. Skrbi me za prvega otroka. Vidim reakcijo na njem. Vedno je bila samozavestna punca, ki se je znala postaviti zase. Sedaj pa je začela kar z jokom. Vsaka stvar jo vrže iz tira. Vem da čuti da je nekaj narobe. Mislim, da bi morala temu narediti konec. Kako naj ga naredim? Tako da grem in poskusim na novo, ali naj poskusiva znova?
Bojana

Spoštovana Bojana,
reševati zakonsko krizo v nastajanju tako, da se odločite še za enega otroka, je
hazard,ki ga plača otrok.Vendar ,zdaj ste noseči in otroku morate pripraviti varen dom.Ločeno življenje ne pride v poštev, energično zahtevajte naj “razčisti” s prijateljico in naj prevzame tisti del svojih domačih obveznosti, ki jih je doslej s takim ali drugačnim izgovorom odklanjal.Borite se!