Duševno zdravje

O pomenu duševnega zdravja, duševnih stiskah ter možnih izhodih iz njih.

Moderatorji:
bernardadajcman
Bernarda Dajčman
dipl. soc. delavka 
NOVA TEMA Izberi forum
X
Zdravstvene posvetovalnice    Darovanje organov    Dermatologija    Družinska medicina (mapa)       Družinska medicina       ED - želiva si spolnosti       Prva pomoč       Urgenca    Farmacija (mapa)       Zdravila in zakonodaja       Farmacevt svetuje    Fizioterapija (mapa)       Elektromagnetna terapija       ARTHRON - fizioterapija       Fizioterapija in masaže    Genetska posvetovalnica    Ginekologija in porodništvo (mapa)       ABC ginekologije in porodništva       Bioidentični hormoni       Darovanje spolnih celic       Intimna nega in zdravljenje vaginalnih okužb       Fetalna kardiologija       Klimakterij       Matične celice       Kontracepcija       Neplodnost    Hujšanje    Interna medicina (mapa)       Alergije       Astma in druge pljučne bolezni       Bolečine v križu       Bolezni prebavil (gastroenterologija)       Bolezni ledvic       Hormonske motnje       Inkontinenca       Kako živeti z boleznijo ščitnice - Metuljčica       Kardiologija       Proktologija       Revma       Sladkorna bolezen       Srčno popuščanje    Kirurgija (mapa)       Radiologija       Klinika dr. Fabjana       Urologija       Žilna kirurgija       Estetsko preoblikovanje telesa       Abdominalna kirurgija       Estetska in plastična kirurgija    Manualna medicina - zdravljenje gibalnega sistema    Nevrologija (mapa)       Multipla skleroza       Kronična utrujenost    Onkologija (mapa)       Pravna pomoč bolnikom z rakom       Limfom in levkemija       Kako živeti z rakom?    Optika    Ortopedija in travmatologija (mapa)       ARTHRON - Sklepne in športne poškodbe       ARTHRON - Zdravstveno svetovanje v športu       Nevrokirurgija       Ortopedija       Zdravljenje obolenj in deformacij stopala    Otorinolaringologija in ustna higiena    Pediatrija (mapa)       Pediatrija       Neonatologija    Prehrana in varnost živil    Preventivna medicina (mapa)       Cepljenja       Oksidativni stres       Kajenje    Psihiatrija in terapevtska pomoč (mapa)       Demenca       Depresija, anksioznost in razpoloženjske motnje       Psihoterapija       Psihiatrija    Stomatologija (mapa)       Ortodontija - čeljustna in zobna ortopedija       Ustno zdravje in higiena       Maksilofacialna in oralna kirurgija       Zobna protetika       Otroško in mladinsko zobozdravstvo       Endodontija       Parodontologija       Splošna stomatologija    ARHIV - zdravstvo Zdravo življenje in alternativne vede (mapa)    Duhovnost, meditacija in joga    Homeopatija    Medex – zdravi z naravo    Preventivni pregled dojk    Prehrana in kulinarika    Masaža    Zdravilstvo    Prehrana, rekreacija in oblikovanje telesa    ARHIV - alternativa in zdravo življenje Starševstvo in medsebojni odnosi (mapa)    Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi    Enostarševske družine    Obporodno obdobje    Ljubezenski nasveti    Ločitev, nezvestoba in varanje    Mejna osebnostna motnja    Mejna in narcistična osebnostna motnja - svojci    Mladi, ljubezen in spolnost    Nosečnost    Partnerska in družinska posvetovalnica    Sex v mestu    Starši, učitelji in učenci    Starševski čvek    Starejši so modrejši    Starši in otroci    Vrnitev k sebi    Vrtci in varstvo otrok    Vzgoja otrok in družine    Ženski in Moški čvek    Življenje, ah to življenje Sociala, delo, izobraževanje in pravo (mapa)    Bolni otroci - svetovanje    Delovno pravo in zaposlitev    Iščete delo, delavca?    Motnje hranjenja    Duševno zdravje    Otroci s posebnimi potrebami    Pomoč starejšim in bolnim    Posvojitev otroka in rejništvo    Pravni nasveti    Stres    Varna hiša    V svetu tišine    Zasvojenost in pomoč    Za ženske v stiski    Žalovanje in slovo    Žensko podjetništvo    Arhiv - sociala Dom, tehnika in prosti čas (mapa)    Al' prav se piše ...?    Domače živali in veterina    Glasba, film in fotografija    Gradimo, opremljamo in urejamo dom    Knjižni molji    Nepremičnine    Politični čvek    Računalništvo, telefonija, internet in televizija    Skrinjica idej!    Slovenci po svetu    Vrtičkarstvo, zelišča in urejanje okolice    Arhiv - prosti čas Mali oglasi    Vse za malčke in mamice    Ostali oglasi    Menjave Zavarovanja in finance (mapa)    Financiranje    Računovodstvo    Pokojninsko zavarovanje    Poravnave in odškodnine    Prostovoljna zdravstvena zavarovanja    Zavarovanja Avto.Over.Net: Avtomobilizem (mapa)    Avtomobilizem in F1    Avtomobilska zavarovanja    Pomoč voznikom v prometu Style.Over.Net: Moda, ličenje in nega    Poroka in poročno potovanje    Nega, ličenje in style Travel.Over.Net: Počitnice in potovanja (mapa)    Izleti po Sloveniji    Praktični nasveti in popotovanja    Kam in kako na počitnice O omrežju Over.Net (mapa)    O omrežju Over.Net    Tehnična podpora    Zdravstvo pri nas?    TEST - Testni forum 3 (148)    TEST - Minister za zdravje obvešča       Podforum - TEST    TEST - Testni Forum 2 (153)    TEST - Testni forum 4 (62)    TEST - Testni forum 5 (127)    Varna pot    Estetska dermatologija
Odgovori

Znaki depresije

Default avatar Jana 22 Mar 2002 08:10

Pozdravljeni,

Mi lahko opišete kako se kažejo znaki depresije, predvsem na začetku?

Hvala in lep pozdrav.
Jana

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Tanja, Ozara 22 Mar 2002 09:07

Jana pozdravljena!

Za vse oblike depresije je zančilno prepletanje značilnosti kot so občutenje praznine, izguba energije, samopomilovanje, vdanost v usodo, negativna naravnanost. Kaj pri nekomu bolj prevladuje je odvisno od posameznika. Depresija ni le prehodna slaba volja ali žalostno razpoloženje, ki se občasno pojavi pri vsakemu izmed nas. V vsakdanjem pogovoru ljudje pogosto uporabljamo izraz, da smo depresivni, čeprav smo morda samo nerazpoloženi.
Med najbolj pogostimi zgodnjimi znaki depresije, po katerih sprašujete, so:
- splošno nezadovoljstvo (v službi, doma, družbi...)
-izguba zanimanja za stvari, ki smo jih nekdaj radi počeli
-občutek nemoči,brezvrednosti
-izguba zanimanja za spolnost
-izguba apetita ali prenajedanje
-razmišljanje o samomoru
-pomanjkanje koncentracije
-občujte brezupa
-različni telesni znaki (glavobol, prebavne motnje..)
-Zanemarjanje zunanjega izgleda
-nespečnost
-povečano uživanje alkohola ali drugih drog

Seveda pa se nekatera izmed teh znamenj lahko pojavijo tudi za kratek čas, ko smo potrti. Pozornost na te znake pa nam lahko pomaga pri zgodnjem odkrivanju depresije. Vsi ti znaki, pa se lahko pojavljajo tudi v drugih fazah,tudi pri resnih oblikah depresije.

Toliko na kratko.
Želim vam lep dan!
Tanja, Ozara

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar čebelček 08 Jan 2008 15:45

Pozdravljeni...

Sem mamica dveh majhnih otrok, deklica je stara 2,5leta, deček pa dva meseca. Mislim da sem zapadla v poporodno depresjo, kajti vse bolj me skrbi dejstvo, da imam vse zgoraj naštete znake, razen alkohola in drog...
Najbolj pa me skrbi dejastvo, da sem postala na nek način in blago rečeno odtujena mati hčerkici, ki mi pomeni največ na svetu. se mi zdi da ji po cel dan samo ukazujem, jo kregam, se mi zdi da se sploh ne znam več normalno obnašat, ko se potem zamislim mam seveda posledično neznosen občutek krivde, potem moje obnašanje zgleda zares smešno, ker niham iz strogosti in slabe volje v pretirano popuščanje in prijaznost. Do sinka se mi zdi tudi ne čutim tko prav kot bi morala, enostavno se mi zdi da ga ne znam tako iz srca potolažit ko ga zvija, medtem recimo ko je bila hčerka tako mala sem se takoj odzvala na vsak jok.... imela sem problematično nosečnost in sem se veliko preživcirala saj do konca nismo vedeli kako bo, no rodil se nam je prečudovit in zdrav sinek, jaz pa takole.....solze....enostavno ne vem več kako naj naprej...poleg tega mi dobesedno v hiši dela konkurenco pri hčerki tašča, ki seveda s svojo dobro voljo, popuščanjem, razvajanjem in neskončno energijo vsekakor v očeh hčerke prekaša vedno utrujeno mamico...
Pravzaprav se najbolj sekiram zaradi hčerke, kajti mislim da sem zaradi izredno težkega poroda tudi pri njej zapadla v poporodno depresijo, ki pa se je odražala predvsem v pretirani skrbi za njo, ma tud dotaknit se je ni smel kdo....ampak sem se nekako izvlekla, sedaj pa enostavno ne vidim kako naprej, enostavno nimam energije, niti volje. So dnevi ko je v redu, potem pa spet dol nazaj, ko dan preživim v pidžami.
S hčerko sva no ali sva vsaj bile zelo navezane ena na drugo, med to nosečnostjo pa sem veliko časa preživela v bolnišnicah in pravzaprav se je ta občutek krivde pojavil takrat, češ da nisem dovolj z njo.....
Po rojstvu sina pa se mi ta očutek menjava...enkrat se mi zdi da sem slaba mama, ker se ne ukvarjam dovolj z njo in več časa posvečam sinu, drugič se mi zdi da je hčerka kriva ker ne posvečam dovolj časa sinu....popolna zmeda, sploh zato, ker ko je bila hčerka mala sem se res non stop ukvarjala z njo, posledično je sedaj za svoja leta zelo napreden otrok. pri sinu pa sploh ne vem kdaj sta minila ta dva meseca...da se že prav odziva, ne vem kot da zamujam njegov razvoj.

Ne vem kaj naj naredim....večino dneva smo sami ker partner veliko dela, drugim pa tudi nerada dajem otroke, ker imam potem še bolj slab občutek, da se jima ne posvečam dovolj.

Enostavno bi rabila eno energijsko injekcijo....
Ali zdravila proti depresiji lahko jemo ko dojimo?

lp
Čebelček

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Maja K. 09 Jan 2008 12:44

Dragi "čebelček"!

Mamica, zelo zelo dobro razumem, o čem pišeš, saj sem tudi sama mamica dveh majhnih otrok, s še manj razlike med obema kot pri tebi-16 mesecev.

Po moje gre več ali manj skoraj vsaka mamica čez nekaj podobnega, s tem, da ene v bolj, druge v manj ekstremni meri. Ko rodimo, se vrnemo v svoje otroštvo in ga podoživimo. Če je bilo pri nas dramatično, bo potem tudi pri naših otrocih. A vse to ni nič narobe, ampak zelo človeško. Zelo pomembno pri materinstvu je, KOLIKO ZNAMO POSKRBETI ZASE. Če ne znamo, nam stvari lahko uidejo iz rok. Že, če je vse "normalno", je naporno, kaj šele, če se kaj zaplete (problematična nosečnost, težak porod, odsotnost enega izmed staršev,...).

Zato, mamica, ti svetujem, da se obrneš še na nekoga, ki bi ti v tej situaciji lahko pomagal. Naš forum ti lahko stoji ob strani do neke mere, še bolj pa se lahko nasloniš na ZDRUŽENJE NARAVNI ZAČETKI: [email protected] , www.mamazofa.org , 01/544-3479, 051/245-013. Tam so strokovno usposobljeni točno za to, kar tebe teži v tem trenutku. Stopi z njimi v stik čim prej, da se boš čim prej znebila bremena, ki ga nosiš. V tem hipu je to zate preveč in se lahko zlomiš. Če hočeš biti dobra mamica, moraš biti najprej dobra s seboj. Potem boš brez težav dajala tudi otrokoma. Všeč mi je bilo, ko sem enkrat slišala, da je zadosti, če je ženska DOVOLJ DOBRA MAMA in da je bolj "narobe", če ženska poskuša biti IDEALNA MAMA.

Za ženske je kar naporno: devet mesecev nosečnosti, porod, dojenje, nočna izmena,... Kje je še potem drugo? Mamica se mora opreti tudi na partnerja, imeti prijateljice, telovaditi, kaj prebrati, kam iti. Ampak, ko enkrat pademo noter, se težko izvlečemo. Vendar-materinstvo ne sme postati zasvojenost. Tudi tukaj je potrebno postaviti meje. Pri sebi vidim, koliko lažje mi gre z otrokoma, ko naredim tudi nekaj zase. Kot bi onadva to začutila. Pri meni sta prav vesela, ko rečem, da greva z atijem v kino, njiju pa bo čuvala babi. Prav fino se jima zdi.

Pa tako je: Če imaš samo enega, si mu lahko brezmejno na voljo. Zato edinci slovijo po "scrkljanosti". Če imaš pa dva ali več, se moraš deliti. Zato pa spet tisti, ki imajo brate in sestre, drugače funkcionirajo. In je že prav tako. Ko te ima hčerkica, te ima ona, ko te ima pa sin, te ima pa on. Jaz sem s tem zelo hitro razčistila. Oz. ko me imata oba, me imata pa oba.

Draga mamica, obrni se na Naravne začetke, da ti pokažejo pot ven. Boš videla, kako je lahko vse drugače. Včasih moramo malo popraviti svoje "programe", ki smo jih prinesli od doma. Včasih je potrebno res zelo malo za veliko spremembo.

Želim ti vse naj-naj in oglasi se še kaj!

Maja

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
 
Default avatar žana11111111111 09 Avg 2008 01:07

Lep pozdrav!

Zelo sem vesela da sem našla tole stran kjer upam da mi boste lahko odgovorili. Počutim se odlično in obupno. Včasih se mi zdi kot da bi v meni bili dve osebi. Včasih sem bila vesela, optimistična. Sedaj so mi že kakšno leto takšni trenutki vedno bolj tuji. Spremembe v mojem razpoloženju so včasih že res nevzdržne. Jočem se vsak že skoraj vsak dan. Stvari ki me spravijo v jok sploh niso pomembne oz. Se mi največkrat zgodi da sploh ne vem zakaj jočem. Ponavadi traja moj histerični jok kakšno uro, nato se lahko malo pomirim, vendar še vedno jočem. Ponavadi se moj jok konča ko sem že tako utrujena in me oči že tako pečejo da sploh ne morem več jokati, ker solze enostavno ne pritečejo več.

Ne vem kaj bi lahko bil vzrok temu. Zdi se mi kot da je vse v redu. S partnerjem se odlično razumeva, v službi prav tako ni nič narobe, tudi finančno nimam problemov.

Edin problem ki ga lahko prepoznam je, da moj partner veliko dela in ima zelo malo časa zame. O tem se sploh ne morem pogovarjati z njim. Prvič zato, ker se jočem zraven že samo ob misli, da je v najini zvezi nekaj narobe. Drugič pa zato, ker se še "dodatno" jočem, ker se počutim zelo krivo, da ga sploh obremenjujem z mojim nezadovoljstvom. On me poskuša razumeti, vendar ko mi hoče razložiti da pač mora veliko delati za najino skupno dobro sem počutim obupno slabo da sem mu to sploh omenila. Včasih se mi zdi, kot da sploh ne vem za katero stvar bi se jokala ali zato ker nisem zadovoljna ali zato ker se počutim krivo.

Največji problem je, da mojega razpoloženja ne morem več skrivati. Nekaj mesecev sem se še lahko pretvarjala kot da je vse vredu, sedaj pa enostavno ne prenesem več niti svoje vedrine niti veselja drugih ljudi okrog mene. To se odraža v mojem zamorjenem in arogantnem vedenju. Občutek imam kot da sem včasih čisto druga oseba. Ko imam takšen dan sem zamorjena in se najrajši umaknem stran od drugih. Če je le mogoče se ne pogovarjam ali pa komuniciram le najnujnejše z ljudmi.

Nevem kako si naj pomagam. Večinoma se ob takih temačnih dnevih, ko sem obupana zatečem k umetnosti in filozofiji. Poskušam si v mislih predstavljati neko dimenzijo, prostor kjer sem popolnoma svobodna, brez družbenih omejitev in popolnoma sama. Razmišljanje o nekem domišljijskem, utopičnem okolju me pomiri. Najrajši si predstavljam kot da letim v neskončnost. Brez začetka in brez končnega pristanka, samo letim, brez omejitev in brez zadržkov. Pravzaprav je to edino kar me še lahko pomiri. Ponavadi narišem kakšno sliko ali naredim kak kip in končni izdelek mi daje občutek zadovoljstva in koristnosti. Svoje počutje lahko tako osmislim v nekem novonastalem delu. To je edin trenutek ko sem vesela, da se počutim tako obupno kot se.

Drugače moj karakter ni zamorjen, saj sem vesele narave in vedno optimistična. Ena moja prijateljica je že celo življenje tako zamorjena in odmaknjena od ljudi, zato se sprašujem če je vzrok za moje počutje morda sprememba karakterja? Zelo dvomim v to, ker potem verjetno nebi imela tudi dni ko se počutim tako normalno kot sem se nekoč počutila vsak dan. Opazila sem da je razmerje takšnih dni in depresivnih dni kar 1:1. Kakšen teden sem bolj žalostna kakšen manj, toda v povprečju je tako.

Zanima me če to depresija ali morda kaj drugega? Pred 3leti sem bila zelo aktivna športnica in bi vas rada vprašala, če je morda možno da imam hormonsko ravnovesje tako zelo porušeno, da je to začelo vplivati celo na moje počutje. Zaradi prevelikih obremenitev namreč nisem imela menstruacije eno leto, tako da mi je pritrdila zdravnica, da sem imela hormonsko delovanje porušeno. Vendar takrat se je to kazalo le v bolečinah v misicah zaradi počasnejše regeneracije in v izgubi mesečnega perila. Sedaj je od tega minilo že nekaj let-ali je možno da bi lahko to vplivalo tudi na psiho, ali morda to nima zveze z mojim počutjem in gre le za običajno depresijo.

Najlepše se vam zahvaljujem za možnost da lahko postavim vprašanje. Že z temeljitim opisom mojih težav se mi zdi da je moje stanje lahko opisano in s tem tudi na nek način morda razložljivo. V pričakovanju odgovora se vam najlepše zahvaljujem.

Lp, Žana

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Maja Kunčič 11 Avg 2008 12:23

Draga Žana,

nemogoče je ob prebiranju tvojega pisma določiti vzrok tvojim težavam.Pa ne zato, da bi ti tako slabo opisala svoje počutje, nasprotno. Namreč veliko je dejavnikov, ki jih omenjaš in ki bi lahko vplivali na motnje razpoloženja. Kot prvo se mi poraja vprašanje ali si res tako povsem zadovoljna s svojim življenjem kot praviš ali se samo prepričuješ, da je to vse kar si lahko želiš, v sebi pa tlačiš neizpolnjeno, ki ti je počasi začelo vreti na dan. Ali je morda tvoje stanje posledica profesionalnega ukvarjanja s športom? Jok in žalost sta vsekakor simptoma depresije, vendar bi jaz najprej izločila fizične dejavnike tvoji težavi. Se pravi, pokaži se najprej osebnemu zdravniku, povej mu o težavah in naj te temeljito pregleda. Vkolikor ne bosta ničesar odkrila, se lahko osredotočiš na svoj čustveni svet. Za začetek bi se lahko obrnila na društvo Ozara, kjer bi skupaj s strokovno delavko malo bolj "pobrskali" po tvojem doživljanju in kasneje bi ti lahko ona pomagala do ustreznega strokovnjaka. Vsekakor ne zanemarjaj znakov depresije, kajti kasneje ko se jo boš polotila reševati, težje bo iz nje prilezti. Pot iz njenih krempljev je zelo težka in zahteva ogromno tvoje volje, zato nikar ne odlašaj.
Srečno, javi se mi, vkolikor želiš podatke o Ozarinih strokovnih sodelavcih.

Maja

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar žana11111111111 12 Avg 2008 22:46

lep pozdrav. danes ste mi odgovorili na moje pismo na forumu med.over.net na temo "znaki depresije". najlepše se vam zahvaljujem za odgovor.

bila sem že tudi pri osebnem zdravniku glede hormonov. povedal mi je da sem bila vrjetno zaradi treniranja fizično preobremenjena in kot posledica je bila izgubljena menstruacija. predlagal je počitek in pregled pri ginekologu. sedaj ne treniram več aktivno, veliko počivam, hodim v naravo; ginekolog pa mi je predpisal kontracepcijske tabletke, tako da bi hormoni naj bili sedaj uravnani. moj zdravnik me zato tudi ne pošilja več na kakrše koli preiskave, ker se mu zdi da je vse vredu in ni nikakršnih znakov da bi bilo kaj narobe, razen seveda morda mojih psihičnih problemov, o čemer pa se z njim še nisem pogovarjala.

tudi sama se strinjam, da bi bilo treba čimprej ugotoviti če gre res za depresijo ali morda kaj drugega, zato vas prosim za kontakt kakšne osebe iz društva Ozara, ki bi mi lahko naprej pomagal, tako kot ste tudi sami predlagali.

najlepša hvala, Žana3

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar žana11111111111 14 Avg 2008 16:13

najlepše se vam zahvaljujem za odgovor.

bila sem že tudi pri osebnem zdravniku glede hormonov. povedal mi je da sem bila vrjetno zaradi treniranja fizično preobremenjena in kot posledica je bila izgubljena menstruacija. predlagal je počitek in pregled pri ginekologu. sedaj ne treniram več aktivno, veliko počivam, hodim v naravo; ginekolog pa mi je predpisal kontracepcijske tabletke, tako da bi hormoni naj bili sedaj uravnani. moj zdravnik me zato tudi ne pošilja več na kakrše koli preiskave, ker se mu zdi da je vse vredu in ni nikakršnih znakov da bi bilo kaj narobe, razen seveda morda mojih psihičnih problemov, o čemer pa se z njim še nisem pogovarjala.

tudi sama se strinjam, da bi bilo treba čimprej ugotoviti če gre res za depresijo ali morda kaj drugega, zato vas prosim za kontakt kakšne osebe iz društva Ozara, ki bi mi lahko naprej pomagal, tako kot ste tudi sami predlagali.

lp,žana

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar nekdoo. 05 Dec 2008 00:28

Prosim za pomoč, saj mislim da sem depresivna. Od zgornjih simptomov depresije imam probleme z spanjem, ponoči ne spim, podnevi pa lahko spim po ure. Čeprav spim po 15 ur sem nato spet utrujena, a nemorem spati. Za vsak neuspeh ali najmanjšo napako, ki me včasih sploh ni prizadela se jokam in sem žalostna. Prenajedam se, težko se zberem. Če je kdo poleg mene pretirano vesel, postanem tečna in arogantna. Počutim se zelo utesnjeno.
A vendar rada hodim med ljudi, čeprav si mislim, da z slepljenjem drugih o tem, da sem vesela, slepim samo sebe. Noben mojih bližnjih ni opazil, da se mi je razpoloženje zamenjalo oziroma, da sem se spremenila. Prijateljice mislijo, da sem utrujena, da imam probleme v ljubezni. Mislijo, da je to le posledica stresa, sama pa tudi nevem več, kaj mi je. Pravtako se vmes pojavijo trenutki, kadar se počutim močno in veselo, a minejo relativno hitro. Stvari, ki sem se jih včasih zelo veselila, mi zdaj ne pomenijo skoraj nič. Če sem pod alkoholnimi substancami, postanem darežljiva in žalostna, ne pa vesela in energična, kot včasih.

Nevem, čemu bi pripisala vzrok za vse te stvari, mogoče je to zamenjava okolja, prijateljev (kar je čudno, ker sem na splošno zelo socialna oseba, ki se hitro vklopi v družbo), mogoče problem tiči v nesreči v ljubezni, pritiskanjem s strani družine, naj izgubim težo in pričakovanja, da bom pridna v šoli. Možna je tudi teorija, da sem imela zelo težko življenje.

Nevem, če je to dejavnik, a mislim, da so imeli nekateri moji sorodniki že depresijo, ki je niso odkrili, zato se je v enem primeru končalo z samomorom.

Tako se počutim že več kot pol leta. Vmes se mi je počutje izboljšalo, a se je nato po nekaj tednih poslabšalo.

Ali imam problem depresije, ali je to le trenutena situacija??

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar _*_ 13 Feb 2010 17:15

Mislim,da imaš kar dovolj znakov depresije,zato bi bilo dobro,če bi poiskala pomoč. Tudi jaz sem jo,čeprav me ni podpiral nihče,niti starši. Še vedno se zdravim in trenutno ne vem točno kako dobro napredujem, vem pa, da napredovanje je. Pomoč sem želela poiskati že pred letom čeprav nisem imela podpore in ravno zaradi tega sem obupala. Pomoči nisem poiskala, depresija pa se je nadaljevala. Bilo je vedno slabše, dokler nisem v prvem letniku naredila prvega koraka - je najtežji in najpomembnejši,če si želiš pomagati. Dobila sem napotnico in šla v Ljubljano k psihiatru, dobila sem Asentro in zdaj sta minila 2 meseca od prvega obiska. Mislim, da napredujem, čeprav čisto počasi. Najprej sem uživala 50mg Asentre, nato sem dobila 100mg in predlog za hospitalizacijo. Starši so bili proti, zaskrbljeni in hrati zelo jezni name, zato v bolnico nisem šla. Ko sem naslednič obiskala psihiatra mi je rekel naj uživam 150mg, da bo hitreje bolje(nekaj takega xD), zdaj čakam na naslednji obisk. No, ni bil moj namen, da povem celo svojo zgodbo, a mislim, da se ljudje tega ne bi smeli sramovati, njihovi sorodniki, prijatelji, itd. pa bi jim morali stati od strani. Bolje je poiskati pomoč, preden je prekmalu. Bodite sami sebi na prvem mestu, poskrbite zase in ne zanemarjte nobenih znakov.

L.p.!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Lorelali 24 Jun 2011 02:49

Pozdravljeni!

Že nekaj časa sumim, da sem zapadla v depresijo. Vse skupaj se je začelo, ko sem se preselila slabo uro vožnje stran od staršev k fantu, nekaj mesecev po tem pa je oče doživel prvi infarkt. Prepričana sem bila, da se znam spopasti z njegovimi boleznimi, saj je med drugim preživel že raka na želodcu, s čimer sem se takrat, še v najstniških letih, spopadla z otopelostjo, leto po njegovi ozdravitvi pa sem preživela več kot 8 angin v 12ih mesecih. Vendar pa sem po njegovem prvem infarktu začela opažati, da se ne znam spopasti s situacijo, da sem dosti bolj razdražljiva, večkrat sem neutolažljivo jokala brez posebnega razloga. Po njegovem drugem infarktu, vodi v pljučih in drugih problemih, pa sem zapadla v stanje brez volje do česarkoli, zanemarila sem pospravljanje stanovanja, kljub temu pa včasih zapadem v manično pospravljanje; ne morem se več zbrati za učenje, čeprav mi do zaključka šolanja manjka le par izpitov, male stvari ki so me včasih razveseljevale me sedaj le teško; za pol leta sem prekinila z meni zelo ljubim hobijem, ki mi je predstavljal moje življenje le zato, ker sem bila prepričana, da sem pri tem slaba; izgubila sem željo po spolnosti, zaradi česar trpi tudi moj odnos s fantom, ki je kljub vsemu zelo razumevajoč. Kljub temu, da spim več kot 8 ur na noč se zjutraj zbudim z glavobolom, ki me prisili, da zaspim nazaj... čez dve uri se zbudim, a bi lahko zaspala nazaj... Najbolj od vsega pa me strašijo misli, ki sem jih danes prvič zaupala tudi fantu... Večkrat se namreč zalotim pri razmišljanju, da dejansko končno razumem, kaj roji po glavi ljudem, ki se odločijo za samomor... Dobro leto in pol nazaj, sem bila polna energije, vesela, nasmejana, igriva, prijatelji so me označevali s 'hiperaktivno'. Prepričana sem bila, da sama kontroliram kako se počutim. Zdaj temu ni tako. Vendar pa preden se s težavo oglasim pri zdravniku, želim odgovor ali pretiravam, ali je to dejansko depresija. Najlepša hvala za odgovor! Lorelai

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar andrejamajcen 06 Jul 2011 08:59

Pozdravljena Lorelali!

Iz tvojih napisanih besed je razvidno, da imaš simptome depresije, kar se ne sme zanemariti, saj je depresija bolezen,ki jo je potrebno zdraviti.
Prav je, da se odločaš za obisk pri zdravniku, on ti bo znal pomagati, če pa boš potrebovala kakršnokoli dodatno pomoč ali informacije pa ti priporočam,da se obrneš na društvo Ozara, kjer ti bodo strokovni delavci svetovali kam in kako po pomoč.

Lepo pozdravljena

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar angelca24 06 Jul 2011 14:26

Pozdravljena!
Najprej naj povem, da zelo dobro vem, o čem je govora, saj me je bolezen doletela v polnem razmahu pred osmimi leti. Prej so bile mnoge situacije in počutja, ki so kazali v to smer, a človek takrat reče samo, saj to so samo slabi živci.
Ko se pa nate zruši veliko slabega naenkrat, pa ti naenkrat zmanjka tal. Danes vem samo, da mi ni bilo za nič, nič mi ni bilo več pomembno. Nisem želela svetlobe, hrane...ničesar in vendar o smrti nisem razmišljala.
Moram reči, da ni bilo nikogar, ki bi mi bil v oporo, vedela sem, da sem v tem sama. Ko so se pojavile še težave na fizičnem nivoju, sem se zavedla, da je treba nekaj storiti.
Nabavila sem si vso literaturo o vzroku, poteku bolezni, kemičnih procesih v možganih. To je bil začetek moje bitke zase.
Sovražnika je treba poznati, da ga lahko premagaš, še prej pa mora izginiti strah in začeti je treba zaupati vase.
Naslednja stvar je bila vztrajanje za ponovni nakup psa(dotlje sem se temu umikala, ker je preveč bolelo, ko je zbolel moj prvi pes). Odpeljal me je ven...med sprehodom sem se spet naučila misliti nase...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar angelca24 07 Jul 2011 15:04

Naj še dodam, da so lahko v veliko oporo nekatere zdravilne rastline in zdravilni minerali. Preizkušeno, toplo priporočam.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar rada bi pomagala prijateljici 20 Jul 2011 10:45

Jaz bi pa rada pomagala prijateljici. Ima dva otroka. Sin je star 3,5 let, punčka pa dobra dva tedna. Tokrat je imela kar težek porod in deklico vsak večer mučijo krčki, poleg tega je pa sinček zelo živahen in ne more biti pet minut na miru. Prijateljica je na koncu z močmi. Celo noč ne spi, čez dan je izžeta, utrujena, vrti se ji in včasih se ji zdi, da bo kar padla po tleh od izčrpanosti. Poleg tega ji mož, ki dela cele dneve, ni v nobeno oporo. Vsa gospodinjska opravila in skrb za otoka je na njenih plečih. Še med vikendi, ko mož ne dela in bi ji lahko pomagal pri gospodinjskih opravilih in skrbi za otroke, se zgodi, da gre žurat s svojimi prijatelji ali pa na kavču gleda TV.
Sin je kot sem že omenila, zelo živahen in težko razume, da mamica ne more biti vedno le njemu na razpolago, ker mora nahraniti in previti sestrico, jo nositi po rokah in miriti, ko ima krčke... Ko sinček kaj ušpiči, se prijateljica zdere nanj in uporablja besede, kot so "******", "bedak", "ne maram te"... kar sigurno ni dobro za otroka.
Velikokrat vskočim in prijateljici prinesem kaj iz trgovine, peljem njenega sina na igrišče, na plažo, v trgovino, pomijem posodo... saj vem, da je z dvema malima otrokoma težko ,a ne morem biti 24 ur na dan z njimi. Kako naj prijateljici pomagam, da si odpočije, da najde nek notranji mir, da ne zmerja otroka??

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar bernardadajcman 20 Jul 2011 11:12

Pozdravljena "prijateljica"!

Veseli me, da ima vaša prijateljica prijateljico kakršna ste vi. Zelo lepo ste namreč opisali njeno počutje in težave, pa tudi vašo razumevanje in podporo. Mamice po porodu in v obdobju, ko so njihovi otroci majhni, so zelo ranljiva skupina ljudi in velikokrat se znajdejo na robu svojih moči. To je posebno obdobje, ki ima poleg svojih svetlih plati tudi temne. Le da se o teh temnih plateh velikokrat ne spregovori.

Vsekakor primer vaše prijateljice ni osamljen, več o tem si lahko preberete na forumu Obporodne stiske- http://med.over.net/forum5/list.php?123 . Seveda pa lahko na omenjeni forum napotite tudi svojo prijateljico. Morebiti bo ob zgodbah drugih hitreje uvidela, da je iskanje pomoči nujno. Namreč nobene mamica v takšni situaciji ne bi smela ostati sama. Poišče naj bodisi formalno ali neformalno pomoč. Na Zalko ali Radmilo se lahko obrne tudi za osebno svetovanje, obstajajo pa tudi podporne skupine.

Vi svoji prijateljici že veliko pomagate s tem, ko ji nudite pomoč, ko kam odpeljete njenega otroka, da se lahko posveti dojenčici. Seveda bi bilo zelo dobrodošlo. da se ta skrb porazdeli na več ljudi- recimo še na očeta otrok, kakšno prijazno babico ali teto...Dobro je, da se mamica spočije, naspi, da si lahko vzame kdaj čas čisto in samo zase. Poleg neformalne pomoči pa se lahko obrne tudi na zdravnika ali psihoterapevta. Včasih se je dobro na novo učiti kakšnih stvari, šola za starše je zelo dobrodošla- v Mariboru in Ljubljani vem, da jo izvajajo na Svetovalnem Centru za otroke, mladostnike in starše.

Pogovarjajte se s svojo prijateljico, svetujte ji, da si poišče pomoč, usmerite jo kam...Bodite ji v oporo še naprej in jo tudi opozorite, da si je dolžna poiskati pomoč -ne le zavoljo sebe ampak tudi zavoljo otrok, ki ju ima.

Vse dobro vam in vaši prijateljici, pa oglasite se še kaj,

lp

Bernarda

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Malo 28 Jul 2011 11:28

Pozdravljeni

Nisem prepričana, če tudi moje težave ne vodijo v depresijo, oz. so mogoče že to. Odrasla sem brez starsev. Nekateri me opozarjajo, da bi bila lahko zaradi tega šibkejšega zdravja, tudi duševnega. Taka opozorila od zunaj so se pojavljala že od malega, se pravi od izgube mame, čeprav sem se vseeno počutila močo, sicer drugačno od drugih, vednar vseeno enako močno. Sčasoma je odšel tudi oče. Na trenutke sem opažala, da sem bolj živčna od drugih, je pa res, da sem bila ves čas brez kakršnegakoli zaledja in zato tudi bolj ranljiva. Npr., če na faksu proti koncu leta kaj ni šlo, me je bilo pošteno strah, da se ne bi vpisala v naslednji letnik. Izgubila bi službo (preko šs) in tudi sobo, tako da sem se res pošteno tresla. Vendar si nisem na jasnem ali je to, da sem bila toliko živčna samo posledica zunanjih vplivov ali je z mano nekaj narobe. Sedaj imam službo, vendar ne v svojem 'fohu'.

Predno sem končala faks, so se pojavile hude bolečine v križu. Križ je v resnici toliko okvarjen kar kažejo tudi rtg slike in ostali izbidi. Načeloma naj bi to bilo zaradi športa in verjetno kakšne dedne nagnjenosti. Sedaj po blokadi se trudim brezbolečinsko stanje obržati z vajami. Zaradi vsega tega sem nezadovoljna in na trenutke malo prepuščena malodušju. Ne upam si taka pustiti sedanje službe, da bi začela službo sprva za določen čas v mojem fohu. Za povrh smo v slabih časih glede službe, sploh kar se družboslovnih smeri tiče. Poleg tega so se v tem času bolečin v križu, zaradi jemanja tablet, pojavile še težave s črevesjem. S sedanjim fantom sva skupaj 5 mesecev, jaz se pa ponoči zbujam od bolečin. Seveda me je tudi strah, da bi vse tole tudi prispevalo h koncu veze, čeprav zaenkrat pravi, da me razume. V glavi se sama po sebi ne počutim zelo slabo, vendar me prijateljice opozarjajo, da so lahko težave psihičenga izvora. Bi vse tole nakazovalo, da bi rabila tudi psihiatrično pomoč?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar bernardadajcman 28 Jul 2011 11:57

Pozdravljeni!

Pravite, da ste odrasli brez staršev in vendar ste se počutili močno. Sčasoma pa ste opazili, da ste bolj živčni. Trenutno pa trpite tudi zaradi bolečin v križu in se zaradi tega zbujate ponoči. Strah vas je, da bi se zaradi vaših težav končala zveza s fantom.

Vaš položaj je težak. Glede na to, da imate bolečine, ki so hude in tako rekoč trajne, je to sigurno zelo obremenjujoče za vas nasploh. Rekla bi, da je normalno, da človeka stalna prisotnost bolečine spravlja v slabo voljo, nervozo, živčnost, strah pred prihodnostjo...V prvi vrsti morate torej reševati to situacijo. Verjetno vam je fiziater svetoval vaje za križ, terapije pri fizioterapevtu? Glede na to, da pravite, da imate okvarjen križ, boste morali s tem živeti in si narediti življenje čimbolj znosno. Bolečine vam morajo ublažiti, z krepitvijo mišic pa se trudite obdržati gibljivost in življenje s čim majn bolečine. Poglejte še na forum manualna medicina- http://med.over.net/forum5/list.php?111 , morebiti se lahko posvetujete še s strokovnjaki manualne medicine.

Poleg težav s stalnimi bolečinami v križu, imate tudi občutke negotovosti glede zveze s fantom in svoje službe, saj pravite, da ne delate v svojem poklicu. Položaj res ni rožnat, vendarle poskrbite zase v najboljši možni meri. Stalna napetost, strah in bolečina, lahko vodi tudi v depresivna občutja, ni pa seveda nujno. Vseeno se lahko obrnete tudi na psihiatra ali psihologa in se pogovorite o svoji situaciji. Psihiatri imajo tudi teste na podlagi katerih lažje presodijo ali je potrebna medikamntozna terapija (uporaba antidepresivov) ali ne. Posvet pri strokovnjaku je vsekakor dobrodošel. Pomembno je tudi, da si vzamete čas zase, da se sproščate, skrbite za svojo telo in dušo oziroma za svoje duševno zdravje.

Želim vam vse dobro,

Bernarda

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar lijam 29 Jul 2011 00:41

Ne vem kako naj začnem,ker ne morem na kratko opisati bom kar prešla na stvar. pred približno letom in pol se mi je zgodila huda tragedija izgubila sem otroka v 33. tednu nosečnosti takrat se mi je porušil ves moj svet.Hvala bogu,da mi je pred tem otrokom ki sem ga izgubila podaril sinčka,ki gre letos v prvi razred. Moje težave so se po tem porodu kar stopnjevale imela sem dva spontana splava. Bila sem dokaj močna osebnost do sedaj pred enim mesecem so se mi začele pojavljati težave. Ko želim zaspati in nekako zadremam se kar ustrašim,srce mi močno razbija,preplavi me čudna vročina in gre mi na bruhanje. Zdravnica mi je napisala antidepresive Cipralexs 10mg in lexsavrin 1.5mg po potrebi. mene muči nespečnost ne morem zaspati imam nek strah v sebi,ki ga ne znam opisat ne vem ali je to depresija ali se kaj druga z mano dogaja.Že v naprej se zahvaljujem za odgovor in se opravičujem za napake. lep pozdrav Nataša

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar bernardadajcman 29 Jul 2011 08:33

Pozdravljeni Nataša!

Naj vam izrečem iskreno sožalje ob izgubi vašega otroka. Priznam, da si težko predstavljam skozi kaj ste šli. Kot da izguba otroka v 33. tednu nosečnosti še ne bi bila dovolj, sta temu sledila še dva spontana splava. Žal mi je za vašo izgubo. Verjetno je potreben čas, ki nekako zaliže takšne rane, da se nehamo spraševati kaj bi bilo, če bi bilo...In zakaj ravno jaz...

Glede na izgube, ki ste jih utrpeli, se niti ne čudim, da sta vaše telo in duša odreagirala s tesnobo in depresijo. Človek si bi pravzaprav moral pustiti, da nekatere stvari odžaluje. In vaša izguba je tako velika, da imate vso pravico odžalovati. Časovnih okvirjev pa tukaj ni, saj smo ljudje različni. A najverjetneje spomin ostane kar za vedno, samo mogoče brazgotina nekoč ne boli več tako močno...

Prav je, da ste šli k zdravnici. Ad naj bi pomagali nekako urediti možgansko kemijo. Predvsem pa se mi zdi, da bi vi potrebovali varnost, ljubeče naročje, prostor, kjer bi se lahko odpočili, izjokali svojo izgubo mogoče...Poglejte še na forum http://med.over.net/forum5/list.php?101

Starši, ki so utrpeli podobno izgubo kot vi, bodo najbolje razumeli vaše občutke.

Spoštovana Nataša, poskusite se veseliti tistega, kar imate. Nič ni narobe, če je kdaj v tem odtenek žalosti, saj je to glede na vaše izgube normalno. Vseeno ne pozabite na otroka, ki ga imate ob sebi, povejte mu kako ga imate radi in kako vam je dragocen...Pavzaprav sem prepričana, da vse to že počnete. Rada bi vam rekla, da ni nič narobe z vami. Ste samo ženska, ki ste veliko izgubili in vaše telo in duša sta izmučena od teh izgub. Pravico imate do počitka, do podpore in varnosti.

Želim vam, da se vaše rane zacelijo in da se vaše spanje uredi, saj ste počitka res potrebni.

Vse dobro želim,

Bernarda

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar lijam 31 Jul 2011 10:06

Najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor ga.Bernarda

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Je to depresija? 30 Avg 2011 14:01

Pozdravljeni.

Zanima me sledeče. Po nekajletnem boju za otroci, ko sem imela spontani splav in ko je otrok umru v 7.mesecu nosečnosti, imam zdaj dve zdravi punčki, stari 5 in 3 leta. Že med nosečnostmi sem bila hudo obremenjena tako psihično kot tudi fizično, saj sem bila večinoma sama s tavečjo hčerko.
Moje težave se začenjajo sedaj, ko sem končno dojela, da imam dva zdrava otroka. Mislim pa, da se v sebi še vedno nisem sprijaznila s smrtjo ene hčerke in ker mi takrat partner ni bil v veliko pomoč, pa tudi ljudje okoli mene so mi večinoma govorili, da naj pozabim, ker se tudi to dogaja... se mi zdi, da sem vse skupaj potlačila v sebi. Poleg tega se spopadam z brezposelnostjo in nikakor mi ne uspe končat faksa. Vedno bolj se žrem in skoraj za vsako negativno malenkostjo se zjočem. Zavedam se, da si hčerki tega ne zaslužita in da se moram bolj potruditi, pa mi enostavno ne uspeva. Poleg znakov negativnih misli, otopelosti, nezanimanja za svet okoli sebe, jokanja... se mi zadnji teden pojavljajo še hude bolečine v sklepih in mišicah, glavobol in občutek prazne glave. Ne vem, ali je to že alarm, da moram nekaj narediti ali gre samo za hormonsko neravnovesje zaradi prihajajoče menstruacije? Naj povem, da imam po drugem porodu zelo močne menstruacije in da me večkrat bolijo mišice in sklepi, preden jo dobim. Počutim se kakor da bom zbolela, samo spala bi, brez energije sem

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar andrejamajcen 31 Avg 2011 08:06

Pozdravljena,

Tvoje težave so težke, spontani splav in izguba otroka človeka za vedno spremenijo. Potrebno je veliko psihičnega predelovanja in seveda sprejetje izgube. To pa je dolgotrajen proces, zato je razumljivo, da kljub dvema zdravima deklicama čutiš v sebi žalost, izgubo, praznino..
Znaki obnašanja, ki jih opisuješ res kažejo na značilnosti depresije, zato ti predlagam obisk pri psihoterapevtu. Dejstvo, da si v sebi potlačila izgubo otroka vpliva na tvoje počutje,zdravje in kot sama ugotavljaš je to alarm, da je potrebno nekaj storiti.

Žlim ti veliko poguma in vse dobro.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Tesroz 08 Nov 2011 17:18

Pozdravljeni,

star sem 17 let in obiskujem 3. letnik gimnazije in imam depresiji podobne težave. Začelo se je ob lanskem koncu šolskega leta, ko sem imel veliko testov in drugih stvari v zvezi s šolo. Cele dneve sem bil zelo živčen, ker se skoraj malo preveč obremenjujem s šolo, imam pa povprečne ocene. No, ko sem opravil 2. letnik pa se je nervoza nadaljevala, kljub temu, da sem imel počitnice, se nisem mogel znebiti tistega istega strahu v prsnem košu, ki sem ga čutil pred testom pa sem mislim, saj bo minilo, ampak šlo je vse navzdol. Tega občutka se še zdaj nisem znebil, ko zjutraj vstanem je ta strah takoj prisoten. Že nekaj mesecev sem večinoma časa potrt, kar naprej razmišljam, kaj bi lahko popravil, se prekomerno obsojam, ko naredim napako, dobil sem ogromen strah pred nastopanjem - res čisto otrpnem, kar naprej jamram, ocene so se mi poslabšale, ker imam zelo slabo koncentracijo, v družbi se počutim nezaželjenega, ko opazim, da so vsi veseli, postanem cel zatežen, celo prijatelj mi je enkrat rekel, da sem se spremenil, da ko smo zunaj kar odtavam z mislimi ipd. Seveda, se počutim tudi dobro npr., ko sem kje zunaj, ampak se ponavadi takoj spomnim na to in spet počutim slabše, najhuje pa je, ko sem sam in samo razmišljam in razmišljam. To je prvič, da sem to komu kaj omenil, saj se ne počutim dobro, ko se pogovarjam o takih stvareh. Zdravnika še nisem obiskal, ker si vseskozi govorim, da moram samo spremeniti svoje razmišljanje, da moram biti bolj pozitiven, ampak ne gre. Zdaj imam pa tega vsega, še posebnega tistega občutka v prsih, res dovolj in me zanima, če mi svetujete, da grem k zdravniku in kaj naj mu sploh rečem, če bom šel.

Zelo bom vesel odgovora, Tesroz.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar andrejamajcen 09 Nov 2011 09:21

Pozdravljen Tesroz,

Dogajanje, ki ga opisuješ kaže, da se srečuješ kar s težkimi težavami. Tiščanje v prsih je oblika tesnobe in strahove,ki jih občutiš so značilni za anksiozne motnje. Priporočam ti, da obiščeš spletno stran društva DAM ( Društvo za anksiozne motnje), kjer boš našel vse potrebne informacije, da najdeš pomoč.
Veseli me, da si o svojih težavah spregovoril in da se jih zavedaš saj je to že velik korak k ozdravitvi in boljšemu počutju.

Želim ti veliko sreče

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Tesroz 09 Nov 2011 18:43

Zelo sem vesel odgovora, hvala. Bom se obrnil na to društvo. Spoštujem take osebe kot ste vi, ki si res vzamejo čas za pomoč ljudem.

Lp, Tesroz.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar petkse 03 Jan 2012 11:05

Pozdravljeni,
po vsem prebranem na vaših straneh ugotavljam, da imam kar precejšne znake depresije. Nenehna utrujenost(lahko prespim noč in dan, ko se vstanem pa ni volje do ničesar). Samomorilske misli me obhajajo, vendar me rešuje zaenkrat še dejstvo, da me otroci potrebujejo. Ne morem se spravit iz hiše, vse delam rutinsko brez navdiha itd.
Do tega stanja me je pripeljalo moje življenje. Mati alkoholik, oče je odšel pri vstopu v prvi razred z drugo žensko. . Ko sem končala srednjo šolo ni bilo možnosti za študij. Spoznala sem fanta, z njim zanosila in dobila prekrasno hčer, ki pa ji zaradi moje službe nisem nudila vse kar bi rabila v razvoju. Leta so minevala, hotela sem nekaj več od svojega življenja. Zaradi ne podpore očeta svojega otroka sva se razšla. V tem časi roku enega leta so mi umrli dedek. babica, še en dedek in moj oče. Vsi tisti,ki so mi pomenili največ. Ampak življenje gre dalje. Kupila sem stanovanje, začela novo zgodbo (od pokojnikov se nisem poslovila še danes).Spoznala sem novega partnerja in po nekaj letih zanosila. Rodila sem sina. Medtem je zbolela še mama zaradi alkoholizma je zdaj na vozičku in živi z nami v hiši. ( ima še brata , ki je v instuciji za duševno bolne in sem še uradno skrbnik za njega). Pred kratkim sem izgubila službo, poiskala drugo, vendar se ni obdržala zaradi delodajalca, ki je pričakoval, da bom delala cel dan za res mizerno plačo.Trenutno sem doma na čakanju in ne vidim izhoda iz vsega tega. Partner je razumevajoč, vendar je zadnje čase zelo koleričen do mene in otrok. Ni mi do spolnosti, ni mi do druženja, nimam volje se ukvarjati z otroci, čeprav vem, da to potrebujejo. Veliko je dnevov, ko ne morem narediti nič in se samo prestavljam iz sedeža na sedež. Kakšen dan pa premikam gore, vendar z rezultatom nikoli nisem zadovoljna. Ko očistim stanovanje, se mi zdi še vedno umazano. ko se stuširam se zdim še vedno umazana, v glavnem dobeno moje delo nima uspeha.
LP.Petra

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar bernardadajcman 03 Jan 2012 11:26

Spoštovana Petra!

Tudi sama bi rekla, da ste depresivni in vam svetovala, da nemudoma poiščete pomoč strokovnjaka. Gre za zelo razširjeno motnjo, vendar je na srečo tudi ozdravljiva. Pomembno je, da ne čakate, ampak se čimprej odpravite po pomoč. Najbolje da kar danes. Verjetno vam bodo ponudili tablete- t.im. antidepresive, v drugi fazi pa priporočam tudi kakšno psihoterapijo, sploh glede na to, da opisujete tudi življenje v alkoholični družini, ki vas je zagotovo porizadelo in poškodovalo.

Kaj več o depresiji in njenem zdravljenju ter o srečanjih skupin za samopomoč za osebe z depresijo, pa lahko najdete tudi na forumu društva DAM- www.nebojse . si. Skupine za samopomoč so lahko zelo v oporo, saj delite izkušnje z ljudmi, ki so doživeli podobno kot vi in vas tudi najbolje razumejo. To, da se je nekdo tega rešil, je upanje tudi za vas.

Oglasite se še kaj, pa vse dobro v letu 2012,

Bernarda

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar cvetka4 21 Feb 2012 22:37

Pozdravljeni,
nevem kako začeti, saj nisem ravno dober pisec. Stara sem 35 let in imam dva otroka, stara 5 in 8 let. Glede kar sem že prebrala imam tudi jaz skoraj vse napovedane simptome.
Moj problem - si mislim se je začel predvsem, ko sem prekinila z službo- ni bilo varstva in sem ostala doma.

Zelo velikokrat se razjezim na malenkost, ki me spravi z tirov in pridejo trenutki ko bi naredila tudi samomor. Samo to je rešitev, ker prehitro mine in ni tistega časa, da bi izvedla do konca, vedno pa še pomislim na svoje otroke, kaj bojo.
Drugi problem je samota, cele dneve sem sama, nimam možnosti, da bi šla kam, se pogovorila s kom,...Nato je finančna stiska, ki je komaj za preživetje, okoli sebe pa imaš "prijatelje" v izobilju, ki te še dodatno prizadene. Poleg tega imam še sorodnik, ki smo skupaj v šoli in tako, in dokler te potrebujejo on so prijazni, nato ti obrnejo hrbet in konec, ne dobiš nobenega odgovora, kar me tudi zelo prizadene.

Tako ko je že napisal nekdo prej, je zraven še oče in mama, ki dajeta otrokoma še dodatno potuho, zagovarjanje in s tem me potem še bolj spravljata v obup.

Je pa problem tudi z možem, ki hoče imeti spolne odnose, meni pa to postaja še dalje večja muka, obup, da se ponavadi rajši skregam in odidem v drugo sobo spati.

Že zelo dolgo časa iščem službo, vendar je ne dobim in s tem bredem še globje. Saj s tem bi imela saj malo družbe, pogovora, zaupanja.

Mislim, da je bilo malo bolje, ko sem pred letom in pol hodila na neko obvezno skupino, kjer smo se malo pogovarjali, izmenjali mnenja,... in tako sem vsaj enkrat na mesec šla med ljudi (ni bila skupina, glede na to smer).

Omenila pa sem že svoji zdravnici, da so mi na nekem psihološkem pregledu, dejali da sem nagnjena depresiji.Zadnje čase imam pa probleme še z šedaljo večjo utrujenostjo, boleče roke, tresoče in zelo težko kaj delam. S tem mi je zdravnica dejala: "Saj se bote potem pa sami invalidizirali." in s tem je bilo zaključeno.

Nevem kam se obrniti.

To sem omenila tudi nevrologu, (ker imam EPI) on pa je dejal, da nebo spreminjal terapije, dokler je stanje stabilno.

Lahko bi pisala še in še o problemih. Prosim za pomoč in hvala.
Se opravičujem na tako nerazumno pisanje.

LP

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar šlinga2012 21 Feb 2012 22:39

Pozdravljeni,
nevem kako začeti, saj nisem ravno dober pisec. Stara sem 35 let in imam dva otroka, stara 5 in 8 let. Glede kar sem že prebrala imam tudi jaz skoraj vse napovedane simptome.
Moj problem - si mislim se je začel predvsem, ko sem prekinila z službo- ni bilo varstva in sem ostala doma.

Zelo velikokrat se razjezim na malenkost, ki me spravi z tirov in pridejo trenutki ko bi naredila tudi samomor. Samo to je rešitev, ker prehitro mine in ni tistega časa, da bi izvedla do konca, vedno pa še pomislim na svoje otroke, kaj bojo.
Drugi problem je samota, cele dneve sem sama, nimam možnosti, da bi šla kam, se pogovorila s kom,...Nato je finančna stiska, ki je komaj za preživetje, okoli sebe pa imaš "prijatelje" v izobilju, ki te še dodatno prizadene. Poleg tega imam še sorodnik, ki smo skupaj v šoli in tako, in dokler te potrebujejo on so prijazni, nato ti obrnejo hrbet in konec, ne dobiš nobenega odgovora, kar me tudi zelo prizadene.

Tako ko je že napisal nekdo prej, je zraven še oče in mama, ki dajeta otrokoma še dodatno potuho, zagovarjanje in s tem me potem še bolj spravljata v obup.

Je pa problem tudi z možem, ki hoče imeti spolne odnose, meni pa to postaja še dalje večja muka, obup, da se ponavadi rajši skregam in odidem v drugo sobo spati.

Že zelo dolgo časa iščem službo, vendar je ne dobim in s tem bredem še globje. Saj s tem bi imela saj malo družbe, pogovora, zaupanja.

Mislim, da je bilo malo bolje, ko sem pred letom in pol hodila na neko obvezno skupino, kjer smo se malo pogovarjali, izmenjali mnenja,... in tako sem vsaj enkrat na mesec šla med ljudi (ni bila skupina, glede na to smer).

Omenila pa sem že svoji zdravnici, da so mi na nekem psihološkem pregledu, dejali da sem nagnjena depresiji.Zadnje čase imam pa probleme še z šedaljo večjo utrujenostjo, boleče roke, tresoče in zelo težko kaj delam. S tem mi je zdravnica dejala: "Saj se bote potem pa sami invalidizirali." in s tem je bilo zaključeno.

Nevem kam se obrniti.

To sem omenila tudi nevrologu, (ker imam EPI) on pa je dejal, da nebo spreminjal terapije, dokler je stanje stabilno.

Lahko bi pisala še in še o problemih. Prosim za pomoč in hvala.
Se opravičujem na tako nerazumno pisanje.

LP

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Na vrh