Spoštovana gospa doktor!
Vrtim se v začaranem krogu hipohondrije in kompulzivnega prenajedanja, res je hudo, a izhoda ne najdem.
Ko sem pred 20-imi leti pod zdravniškim nadzorom shujšala 20 kg, se je začela moja borba s hrano. A recimo, da sem težo nekako obvladovala, nikoli se nisem zredila za več kot 4, 5 kg, malo sem nihala, a ne preveč. Pred mnogo leti sem se tudi že znašla v mučnem obdobju hipohondrije, a je minilo. To pomeni, da imam res kar naprej kakšno težavo, sumljivo znamenje, pekoč občutek na nebu v ustih, težave z želodcem, bolečino v dojki … ali kaj tretjega, o čemer ves čas razmišljam, brskam po netu, strah me je raka, včasih grem tudi do svoje zdravnice, itd., itd.
Ko pa smo pred 4 leti doživeli nenadno smrt bližnjega, se je vse to samo še poslabšalo. Na hitro sem se zredila 10 kg, ki se jih zdaj kljub res redni rekreaciji ne morem znebiti. Da o pretirani skrbi za zdravje ne govorim. Že vsa 4 leta se s tem kar naprej borim. Brez sladkega ne zdržim, a to so ogromne količine čokolade in drugega. Stara sem 47 let in zavedam se, da če zdaj ne bom shujšala, bom po 50-tem še toliko težje. Počutim pa se ne dobro, fizično sicer ja, a psihično ne, saj si nisem všeč. Takrat ob smrti sem poiskala terapevtsko pomoč, a nekako nisem vedela, kaj naj se s terapevtko sploh pogovarjam.
Pišem vam, ker mi kjub vsemu ni več za zdržat, kar naprej imam neke zdravstvene zadeve, pri hrani ne zdržim, po drugi strani pa moram živet običajno družinsko življenje z dvema otrokoma.
Najlepša hvala za vaše mnenje!

Pozdravljeni,
svetujem vam, da pomoč poiščete pri psihoterapevtu, psihiatru, družinski zdravniki nismo usposobljeni za nudenje pomoči niti zdravljenja. Potrebna je dolgotrajna terapija pri dobrem terapevtu!
LP!