Vsi nekako pravijo da je za otroke najslabše ko so majhni……

Če bi hipotetično: bili pogoji ob ločitvi isti (da razlika v letih niso leta pekla), kakšna mislite da je za otroka razlika med tem da pride do ločitve ob njuni starosti ….recimo 4 in 6 ali pa 10 in 12 ….ali pa 14 in 16???

Hvala za mnenja in izkušnje!

Ko so manjši je še “najbolje”, enako pa bi lahko rekla za leta, ko so najstniki.
Majhni otroci; tam do dveh, treh let še nekako niti ne razumejo za kaj se gre. ( sploh, če je partner, ki bi naj odšel, bil že kot družinski član zelo malo z njimi). Večji otroci, sploh tam okrog 15, 16 let pa že imajo nekako sliko družinskega življenja, ki ne štima.
No, vsaj pri meni je bilo tako. Vsaj takšne so moje izkušnje.

Čim prej.Zato da ne dobijo popačeno sliko življenja v dvoje.

Kako pa zgleda situacija, če gre stran tisti partner, na katerega je bil npr. dve leti star otrok bolj navezan…?

Ne vem; logično pa mi je v tem primeru, da ima ta starš čimveč stikov z otrokom. Ker je obojestranska želja..
Ali pa, da dobi skrbništvo ta starš.

Kdaj? To ti nobeden ne bo znal povedati. Moja dva sta se “ločila” ko sem bila stara 14 let.In ni bilo lahko,zelo težko je bilo

No, moja starša sta šla pa narazen, ko sem imela 17 let. In sem bila prav vesela. Je bil alkohol posredi in smo z mami že par let samo trpele. Tako, da sem jo na koncu že jaz rotila, da naj odideve. Zdaj mi mami pravi, da je bila po tokih letih ob partnerju alkoholiku, enostavno obupana, depresivna. Šele, ko sem jo jaz prosila, da bi šli, ker sem že vsak dan jokala, je dobila pogum in sva kmalu spokali. Tako, da ČIMPREJ, po mojih izkušnjah. Naj otrok ne vidi vsega. Jaz danes tako sovražim alkohol, da sem prav živčna, če kdo zraven mene pije :S

Najlažje tja do 5 leta otroka, potem je pa vse težje. Najtežje pa baje najstniki v puberteti prenesejo ločitev, verjetno ker takrat najbolj potrebujejo stabilen dom.

“peti84”:
a misliš da bi bilo lažje če bi se že prej? No, odvisno kaj je bil razlog…..

“Pri nas tako”:
Pri nas nima alkohol nobene veze, gre izključno in le za golo nerazumevanje, drugačnost, popolno odtujenost, mrtva sva…. se mi pa zdi kot da je naš razlog ravno tako grozen kot je bil vaš, ker težava je v tem da to ni zakon, to ni odnos kot bi moral biti. Čeprav se najbrž motim (če bi šlo za alkohol mislim da dileme sploh ne bi bilo).

“rozirozinica”:
a ni hecno da velja splošno mnenje da naj otroci “malo zrastejo”?

ja,verjamem da bi bilo lažje zame in za sestro,če bi že prej šla narazen

Ko sva se midva ločevala, je bila starejša stara 18, mlajša pa 15. Torej, zaključek srednje in osnovne šole, tam nekako. Sicer sem sama želela še malo počak, ki ni lahkoati, da gre mlajša čez obdobje, ki je glede njene občutljivosti predvidoma nakazovalo težave, je splet okoliščin nanesel tako, da sem morala vložiti tožbo takoj.
Starejša je mirno opravila svoje obveznosti, maturo in vpis na faks, mlajša se je kljub moji posebni skrbi in angažiranosti popolnoma izgubila… Po treh letih, s pomočjo terapevtov in vsega, kar ji pač lahko nudim, se pobira… Včasih pa se mi zdi, da še vedno sanja, da smo srečna družina. Ne vem, zdi se mi, da tega v svoji zavesti ali podzavessti sploh ne more sprejeti. Lp.

Zdaj odvisno kdaj so razlogi nastali in kakšni so bili.
A so bili že prej, pa si odlašala zaradi otrok? Če so bili že prej, ali ti je žal da nista šla že prej narazen? Misliš da bi hči bolje prenesla? Hvala!

Menim,da ni pravega odgovora na to vprašanje,kdaj je najbolje se ločiti zaradi starosti otrok.Različno je v vsaki družini,ker je toliko dejavnikov,povsem različnih,ki držijo prvotno družinsko celico skupaj.Nekje so bolj,drugje manj povezani in navezani na eden drugega.Hudo je,če je otrok zelo navezan na očeta,ta pa odide drugam.Saj v večini primerov je tako,ni pa nujno.
Mali otroci imajo ravno tako travne,kot večji ali ta veliki.Vsak jih kaže na svoj način in s tem na nekaj opozarja in sporoča.Izrazito ali bolj prikrito.Nekateri starši sploh ne opazijo spremembe,čeprav otroci na to opozarjajo na manj očiten način.Kljubovanje,trma,zamera…
Težko je otrokom dopovedat zakaj je tako,sploh,če se to zgodi na hitro,ko ni bilo občutiti posebne napetosti v domu.Ko starši to zelo prekrivajo,na koncu ko se ne da več kaj skrivati,se pa pravljica o lepem domu podre kot hišica iz kart.
So primeri,ko je nevzdržno in so res otroci tisti,ki si sami želijo,da se starša ločita in da se domača agonija in drama konča.Velikokrat je po sredi kakšen alkohol,nasilje,tretja oseba,zadolženost,zanemarjanje…Ti otroci verjetno šele potem na nek svoj način zaživijo,ko jim ni treba vsak dan prenašati krega,vpitja,sponašanja,fizičnega in psihičnega nasilja.
Če se motim,me lahko popravite.
Naj dodam to,ni hvala,samo dejansko stanje-da sem srečna,da mi kot otroku nikoli ni bilo treba gledati,maltretiranja mojih staršev.
Nič ni bilo po sredi,kar bi ogrozilo njun zakon.Lep zgled,za nikogar pa ni garancije….žal.

Ko sem se jaz ločila je bil najmlaši star 2 leti in mu ni bilo kaj dosti jasno, niti ni spraševal. Nič kaj se ni obremenjeval s tem. Najstarejša si je oddahnila. V bistvu mi je rekla, da je bil že skrajni čas, da bi morala to narediti že prej, pa bi naše življenje bilo dosti lepše. Najhuje je bilo pri srednjem, takrat je bil star 5 let. Očetu je po karakterju zelo podoben in najbolj sta bila navezana.

NIKOLI. Dolžnost odraslih je, da pred prvim sexom pomislijo, ali se je s tem človekom sploh pametno spečat. Samo

Mislim, da je v veliki meri odvisno od karakterja otroka kako to sprejme.Razlika je le v tem, da majhnemu otroku težje razložiš ampak ne bo iskal krivca, večjemu pa lahko razložiš in bo razumel, ampak ob tem se mora eden od staršev pripravit na to, da ga bo otrok krivil za nastalo situacijo-no, moje mnenje, nimam izkušenj.

Sva glih v procesu locitve, v četrtek imava koncno sodisce, se vleče od maja,. Tamala je stara 4,5leta in je res boga, ful ma traume in trpi, ampak pocasi gre na boljše…sem pa opazila, daga pogreša itd, ampak da ZELO tezko zdrzi z njim več kot 1 dan, oz kjerkoli brez mene. Je prevec zaskrbljena zame in skoz govori, da mora biti z mamico, ker jo skrbi, da mami nesme biti sama. eh 🙁 Twins sta pa itak premejhna, 18mes, tko da niti nevesta kdo je on..

Mislim, da je pri ločitvi glavno to, kako otroku zadevo razložiš. Pri otrocih je najuhši strah, da bodo koga od staršev izgubili.

Sam vem po svojih izkušnjah. Dve leti sem se “cincal” ločiti se ali ne. 15 letni zakon ni bil več tisto, kar bi moral biti. Živela sva kot brat in sestra. Ogromno stvari sem pogrešal, skupno sva imela le rekreacijo. Čez vikend sem bežal od doma, hodili smo na izlete, v počitniške hiše, itd. itd. Včasih je bilo bolje, včasih slabše. Vendar vedno smo se vrnili domov in ista zgodba. Včasih nisva govorila tudi po tri ure. Spoznal sem žensko, s katero sva se popolnoma ujela. Bila je potrpežljiva z menoj in izplačalo se je. Glavna bojazen so bili otroci. Ampak, ko sem se spravil skupaj, sem opravil tako, kot je treba. Res, priznam, za otroka je bil šok, toda kratkotrajen. Zdaj komaj čakata, da prideta k meni. Stara sta 14 in 10 let.

S sedanjo ženo živiva skupaj že več kot pet let. Imava se enkratno, čeprav sem bil v začetku malo zmeden. Sprememba ni bila majhna, a bila je pozitivna. In hvaležen sem ji za njeno potrpljenje.

Naj omenim še to: zaradi otrok ne moreš trpeti, lahko si z drugim partnerjem, vendar še vseeno starš in če si srečen, lahko otrokom daš še več. Meni se je to definitivno zgodilo.

To sem napisal za vse tiste, ki oklevajo z ločitvijo. Stvar je treba izpeljati zrelo.

Mislim, da je pri ločitvi glavno to, kako otroku zadevo razložiš. Pri otrocih je najuhši strah, da bodo koga od staršev izgubili.

Sam vem po svojih izkušnjah. Dve leti sem se “cincal” ločiti se ali ne. 15 letni zakon ni bil več tisto, kar bi moral biti. Živela sva kot brat in sestra. Ogromno stvari sem pogrešal, skupno sva imela le rekreacijo. Čez vikend sem bežal od doma, hodili smo na izlete, v počitniške hiše, itd. itd. Včasih je bilo bolje, včasih slabše. Vendar vedno smo se vrnili domov in ista zgodba. Včasih nisva govorila tudi po tri ure. Spoznal sem žensko, s katero sva se popolnoma ujela. Bila je potrpežljiva z menoj in izplačalo se je. Glavna bojazen so bili otroci. Ampak, ko sem se spravil skupaj, sem opravil tako, kot je treba. Res, priznam, za otroka je bil šok, toda kratkotrajen. Zdaj komaj čakata, da prideta k meni. Stara sta 14 in 10 let.

S sedanjo ženo živiva skupaj že več kot pet let. Imava se enkratno, čeprav sem bil v začetku malo zmeden. Sprememba ni bila majhna, a bila je pozitivna. In hvaležen sem ji za njeno potrpljenje.

Naj omenim še to: zaradi otrok ne moreš trpeti, lahko si z drugim partnerjem, vendar še vseeno starš in če si srečen, lahko otrokom daš še več. Meni se je to definitivno zgodilo.

To sem napisal za vse tiste, ki oklevajo z ločitvijo. Stvar je treba izpeljati zrelo.[/quote

ti se oglasi po kakšnem letu,da vidimo,če boš še tako lepo pel.

Kalinca.
Želim ti veliko energije in izjemno dobro organizacijo. Naj ima oče otroke, tudi vse tri kakor razumem da jih imaš. Vse naenkrat, saj jih imaš tudi ti. In umiri se takrat ko boš sama in naberi energijo. Včasih se nam zdi, da naši ex nudijo minimalen doprinos v družino. Morda ženske velikokrat delamo večino (tisti trije vogali) in se možje počutijo odveč. Ne vedno kam spadajo. Potrebno jim je prepustiti, da počnejo po svoje. Saj znajo.
Skupni izleti so super, samo če pomislim na vse pakiranje, razpakiranje, pretovarjanje in mojo zoprnijo ob temu…..me mine.
Vse pranje in pospravljanje…..
Ja seveda gredo otroci radi k očetu….je fino in zabavno. Mama pa sem tista, ki skrbi za večino.
Ločitev je odvisna od otroka, od načina življenja v skupnosti. Komu je malenkost, kdo si želi, komu pa je vedno težko. Potrebe otrok po obeh starših so najbolj izrazite od malčkov (2 – 3 leta pa potem nekeko do 14-15 leta). Obdobja prej so predvsem naravnani na enega od staršev, kasneje pa je več prijateljev in manj potreb po starših. Je pa potrebno da smo ves čas starši in da po bolečih agonijah začnemo konstruktivno sodelovati pri vzgoji ne glede na skrbništvo.
Ni lahko, nikakor ne. Trije otroci te energetsko izčrpajo. Ločitev in selitve otrok sem in tja so energetski in organizacijski šoki. No, jaz še vedno živim. In postavljam meje. Po 4 letih. In se celo zabavam včasih.