Prosim za vsakršno pomoč oz.nasvet. Prvič se obračam na kaj takšnega, ker sem čisto sesuta.
S partnerjem s katerim sva živela (z nekaj prekinitvami) skupaj 7 let, sva dobila otročka, ki sicer ni bil načrtovan, vendar je bil zelo zaželjen. V nosečnosti se mi je zdelo, da sva se še zbližala in poglobila najin odnos, res je bilo prijetno, lepo in romantično. Skoraj kot v pravljici bi rekla. Partner je bil vedno zelo ustrežljiv in gentlemanski bi lahko rekla. Tudi pri porodu je bil prisoten in mi je bil v veliko pomoč. Zelo veliko mi pomeni in ljubim ga. Veliko sva v življenju že prebrodila takšnih in drugačnih kriz in vedno je bilo njegovo vodilo, da se ne bova žalila. Bil so konflikti, ki sva jih vedno nekako zakrpala. Tukaj moram poudariti, da je partner starejši 14 let (jaz jih imam 31) in z bivšo partnerko ni mogel imeti otrok (čeprav sta vse poskusila), vem da si jih je on zelo želel vedno, in s partnerko je imel grdo ločitev, in o tem življenju nikoli ni hotel nič govoriti, čeprav je z njo živel 20 let. Skoz mi je bilo to sicer čudno, vendar sem na koncu to sprejela kot dejstvo. In do tu vse lepo in prav. Sedaj, ko pa imava otročka se je zelo spremenil. Mene je materinstvo zelo pretreslo in celo okupiralo (poudarjam, da nisem bila materinski tip, in je on to tudi vedel, pa mi je vedno stal ob strani, da bova skupaj vse zmogla in da mi bo pomagal-verjela sem mu, ker se mi do sedaj ni nikoli izneveril). Doma ne kuham in tudi prej nisem, je večinoma on oz.sva hodila ven jest, pa me je začel zmerjat, da sem gnoj in da imam dve levi roki. Ne vem kako naj povem, da me je zelo prizadelo. Pralni stroj in oblačila skoz jaz perem (on ne zna stroja niti naredit), pa zadnjič nisem pobrala cunj dol (prej ga to ni čist nikol motilo), me je spet zelo žalil, da sem gnoj in da imam dve levi roki. Čisto sem bila iz sebe in par dni veliko jokala. Videl je in moram reči, da v tem celo užival in se posmehoval. Mene to zelo boli in opažam, da se to zelo pozna pri otročku, ker ne morem skriti, ker on to čuti, tudi če si jaz narišem nasmešek na obraz, je zelo nemiren, ker mene pa v notranjosti trga. Velikokrat sem poskušala z njim se pogovorit, pa se noče in gleda TV, ter pravi kaj toliko čvekam v življenju, da naj neham, ker čisto preveč govorim. Jaz pa njemu, da bi rada vedela kaj ga moti in popravila. Do sedaj je res bolj kot ne on kuhal (kake 3x na teden), jaz pa sedaj po porodu nič. Prej pa sem, vsaj prbližno toliko kot on oz. sem vsaj veliko pripravila pa je on npr.dokončal (tisti čas nisem nikoli ležala). Ko sem mu rekla, da mi je sedaj po porodu še težko, mi je že ničkolikokrat očital koliko časa mislim biti še po porodu in da pozna ženske, ki so 5 let še kar po porodu (sedaj sem 2 meseca za prvega otroka). Pa gre ven npr. pa ga cel dan ni domov, pride vinjen in spet trosi pripombe, gleda TV in gre spat (to je bilo do sedaj parkrat, ne vsak dan). Že večkrat mi je tudi očital, da je on sposoben imeti sam otroka, skuhat zraven, iti v trgovino in vse počistit. To pomeni, da sem jaz nesposobna. Enkrat me je prav posmehljivo vprašal, če nisem sposobna pobirat cunj iz stojala in imeti otroka v drugi roki. Skratka želim povedati, da je moje poporodno obdobje polno očitkov, posmehljivk in zmerjanja, kar zelo težko prenašam. Živiva v stanovanju sama, moji starši so v drugem kraju, tako da edini ki mi karkoli pomaga je sestra 1x na teden par ur za čiščenje, pa še za to me je ful ozmerjal, da kako nisem tega sposobna sama in da če sem na porodniškem dopustu, bi lahko to vse sama naredila, ker imam čas. Zelo mi je hudo, že parkrat sem prišla do tega zaključka, da bom morala iti, ker je čisto poteptal moje dostojanstvo in me žali iz dneva v dan. Jaz se trudim po najboljših svojih močeh, verjamem, da določene ženske zmorejo več, vendar jaz v teh momentih, res nimam moči več kot skrbeti za otroka, za vso perilo, čistočo v hiši in trgovino. Do sedaj je on skrbel za kuhanje (kosila), vendar je sedaj rekel, da tudi to ne bo več. Da če se pa kaj pritožujem, me pa samo vpraša, kaj bom rekla na to, če bi zahteval skuhano na mizi ko pride iz službe (naj povem, da on nima 8 urnega delavnika, ker si ga lako po potrebi prilagaja-je lastnik svojega podjetja, in se je vedno do sedaj organiziral, da je delo porazdelil med zaposlene). Sedaj mi očita še to, da je on v službi, jaz pa na dopustu doma. Rekel, je da je on sposoben vse to narediti sam in da mene NE potrebuje. To je že večkrat ponovil. Na začetku mi je govoril (če sem kaj potarnala, da je naporno ali drugače), da samo jamram. Ko sem hodila v službo, me je obvezno vsaj 1x kontaktiral po telefonu, sedaj me ne pokliče iz službe (ali zelo redko), ko sem ga jaz, mi je očital, da kaj ga kličem, da se mi že po telefonu sliši, da mi je dolgčas in da nimam kaj delat doma. Veliko hudih očitkov, ki me zelo bolijo in razjedajo je. Jaz sem mu parkrat sedaj omenila, da tako ne bom mogla več in da me bo, če se ne bo pripravljen pogovoriti, prisilil da bom morala oditi, čeprav nočem. Pa je rekel, kar pojdi, samo brez otroka. In sem rekla, da ne. Potem je pa začel groziti, da naj kar grem, če upam, da mi bo vse odvetnike na vrat spustu, in da bom brez otroka… Potem sem rekla, da naj prosim neha, ker je otrok živčen, pa se mi ruga, da pr men bi še “cegu” živčen ratal. Mene to res zelo boli in sem v hudi stiski. Na vsakem koraku me podcenjuje in žali. Ali mi je res treba to prenašat sedaj? Ali je res kakršnakoli možnost, da ostanem brez otroka? zelo bi se rada kam umaknila, pa ne vem če mi bo sami se uspelo iztrgat ven. Ne vem, če sem že psihičo toliko močna, nimam pa nobenega, ki bi mu to lahko zaupala. Na zunaj še vse zgleda zelo lepo. Niti ne vem kam tako na hitro oditi. Najlepša hvala vsem za kakršnokoli pomoč! Naj povem še to, da dojim (kolikor mi pa ne uspeva, si pomagam z načrpanim mlekom)-in tudi to črpanje jemlje svoj čas. Hvala vsem za pomoč!

Opazno je da imata dokaj burno zvezo, posamezni negativni elementi pa se vama vlečejo in le še stopnjujejo. Ali je to tudi zaradi starostne razlike, ne vem, niti če vse skupaj v napisanem drži. Le ti in vidva vesta kako sta se do sedaj usklajevala recimo pri hišnih opravilih in zakaj je sedaj tak boom. Resda skrb za otroka odvzame čas in moči, toda mislim da se tudi to da urediti če je volja.

Za svojo zvezo bosta morala kaj ukreniti, odhod je lahko le beg; vsaj v tem primeru ga ne štejem kot rešitev.

Ne vem, zakaj bi pisala nekaj kar ne bi bilo res? Do sedaj pri teh zadevah ni bilo nič narobe. Še večkrat mi je rekel naj se ne trudim toliko, in bil pravzaprav vedno zadovoljen (pred porodom). Še zato sem zaradi tega bolj zmedena, ker ne vem kdaj se bo končalo oz. kaj naj naredim, ker mi ne pusti blizu in mi vsako stvar grdo, ponižujoče odgovori. Tega pa verjetno mi ni treba prenašati, niti nočem. Ali je možno, da je to samo začasno in da je tudi njega otrok tako (v negativnem) pretresel, da je sedaj tako nastrojen proti meni, da čutim sovraštvo na vsakem koraku?

Ne, tako stanje sigurno ni normalno in je obremenilno. Za oba – zate se že ve kako, zanj ne vemo. Nekaj mu leži na duši da se je tako spremenil, to pa brez trezne komunikacije ne bo šlo, vodi lahko le v propad zveze. Morda je potrebno zelo malo da bi spet funkcionirala ok, če bo obojestranska volja da to uredita, konec koncev tudi z strokovno pomočjo, kuhanje “rilca” nobenemu ne bo koristilo.

Ja, vem da je potrebna komunikacija. Vendar je moje mnenje, da se ni potrebno vmes žalit in zmerjat. In, ko mu rečem, da bi rada pač, da se zadeve obrnejo na bolje in da mi naj pove če ima kakšno rešitev oz. bi jo lahko s pogovorom skupaj našla, reče da bi se jaz samo nekaj pogovarjala brezveze in se umakne. Lahko je tiho tudi cel dan in več. On gre potem ven s kolegi in to je to. Pride nazaj in gleda TV. Jaz sem pač tle kjer sem, s problemi, ki jih sama ne morem rešit. Ko pride domov je pa itaq vedno kaj že narobe. Prej so bile te iste stvari neproblematične. Sedaj pa nobena stvar ni več dovolj dobra. Poniževanje, zasmehovanje, žaljenje in niti malo popuščanja z njegove strani, pa res nisem zmožna nositi še nadalnje mesece. Kakorkoli popustim, se opravičujem (za nekaj kar se mi zdi, da ne bi bilo treba, samo da bi stvari tekle po starem), se ne zgodi nič. Ko ga vprašam kaj ga muči, sem menda cel problem samo jaz in moje lenarjenje? cele dneve. Ne vem. Rada bi slišala ali tudi druge mamice prenašajo to od svojih partnerjev? Res se veliko ukvarjam s svojim otrokom, vendar je to moj prvi otrok in niti ne vem, če bom imela še kdaj priliko da se bom toliko ukvarjala z otrokom. Potem bo služba in ostale stvari, kuhanje mi sedaj res ni prioriteta in to sem mu tudi povedala. Pa je rekel, da ne bom znala skrbeti za svojega otroka in da bo on to že dokazal in mi ga odvzel.

Kaj te bo zalil? Naj bo on dva tedna samo pri otroku, ti pa se delaj kot da te ni (razen da dojis), pa da ga vidimo, korenjaka. Sluzbo ima za izgovor, beg, ker hodi tja pocivat – pises da je sefe in da se je vedno lahko zorganiziral, vzel fraj cas. Ja na zivce mu gre, ko vidi, da z otrokom ni tako kot v pravljici, pa ga ko pride domov ne caka popedenana dobrovoljna zeljna zenska, urejeno stanovanje, otrok ki mirno spancka in se mu zenska tako v celoti posveti, z vecerjo inkluziv.
Taksno sliko je imel v svoji glavi, iluzije in vprasaj se raje, zakaj je sel z bivso narazen, kaj je pa njej pocel. Taksna ponizevanja, iznicevanja kot jih pocne tebi kot mladi svezi mamici ne vodijo nikamor in tovrstno ponizevanje ne pride od danes na jutri, ves.
Ti povem zase, moj je hodil vedno v trgovino, kuhala sem zelo redko prve mesece po porodu, je on vec kot jaz. Ima tudi taksno delo, tako da je sibal med malco v stacuno, priletel domov in skuhal, pojedel in sel dalje delat.
Moski bi moral sedaj skrbet za oba, zate in za otroka. Samo tvojemu lepo to vse visi dol, ne ceni tega kar ima. Uboga vidva, sploh ti, v tej novi vlogi, pod pritiski, v novi vlogi in brez pomoci, osamljena..

Ves kaj, lepo zahtevaj od njega, da nabavi varusko oz. gospodinjsko pomocnico za nekaj ur na dan. Ti potrebujes doma pomoc, pa tudi nekoga, ki te bo naucil kuhati. Ne zanj, ampak predvsem za vaju z otrokom!!!
Vse zenske pac nismo enake, ene zmorejo, druge ne. In tudi od otrok je odvisno, nekateri spe cele dneve in noci, drugi pa komaj kaj in se to se neprestano zbujajo. Sama sem tudi dojila in to po veckrat na noc, eno leto, ni bilo noci, ki bi jo prespala, da o mastitisih, vnetih bradavicah ne pisem, tako da sem bila cisto izzeta.
Naj te sprejme taksno kot si, ali pa nimas druge kot da gres! S temi zalitvami pa mislim da ko so zacnejo, se nikoli vec ne koncajo ????
Otroka pa ti ne more vzeti, razen ce dokaze da si bodisi narkomanka, alkoholicarka ali zanemarjas svojega otroka (ga tepes, zivis v umazanem neurejenem stanovanju itd.). S temi stvarmi te samo izsiljuje. Meni se zdi ta tvoj ful podel tip, imela ga ne bi, 100%.

Kr ena, razumem te, popolnoma, jaz sicer nisem imela toliko zmerljivk in poniževanj ampak je bilo podobno, podjetnik, ki jo ko je prišel domov, imel samo črnogorca v roki in gledal TV. On je zmatran, jaz sem bila pa lahko vse drugo samo zmatrana ne.

Zapomni si nekaj! Otroka ti ne more nihče vzeti, to je samo vstrahovanje tebe! Zaupaj vase! Ti si mati, ti si ga nosila in ti ga dojiš in ti skrbiš zanjga! Obstajajo varne hiše, pred tem pa prosim pejdi na CSD do psihologa! Potrebuješ nekoga s katerim se boš lahko pogovorila, forum ni primeren za to!

Srečno!!

Občutek imam, da je zelo ljubosumen na vajin odnos z otrokom. Je težek egoist in si niti v sanjah ni predstavljal, da je vloga novopečene mamice zelo naporna. Po dveh mesecih pa ja nobena nima še ustaljenega ritma. Moja sestra je tidi pred dvema mesecema rodila in ko ima najmanjši problem je že najina mati tam, da ji pomaga. Prvi meseci so naporni. Moj dobronameren nasvet je le, da se potrudi naučiti kuhati. Tukaj je otrok in otrok mora jesti kvalitetne doma narejene obroke.

Pozdravljena Kar ena!

Položaja ti prav nič ne zavidam. Porodniški dopust mnogi (ne samo moški, tudi kakšne tašče) povezuje s počitnicami. Tudi mojemu se je zmračil obraz, ko je prišel domov pa ni bilo vse urejeno. Tisto, kar je bilo, ni opazil – je bilo samoumevno, če pa kaj ni bilo tip-top, je nergal in žalil, gledal tv, bral časopis.
Takole ti predlagam. Pojdi pred ogledalo, obrni se in poglej, kje imaš hrbtenico. Najprej si jo oglej, potem pa se zravnaj in si dopovej, da jo imaš za pokončno držo. Povej si:”Takega ravnanja mu ne dovolim! Ne dovolim, da tako ravna z menoj!” Odloči se, da je konec vdajanja v usodo, opravičevanja za ljubi mir ipd. Poskrbi, da boš imela dovolj energije. Ja, jesti je treba … Če mene vprašaš, je hrana, ki se skuha v enem loncu prav tako dobra kot tista, za katero potrebuješ tri, štiri lonce. Res je, da dojenje vzame veliko časa, črpanje mleka pa še več. Imam dva mulčka in prav dobro se spomnim, kako naporno je bilo, kuhala sem sama od prvega dneva, ko sem prišla iz porodnišnice. Naučila sem se kuhati v velikih količinah. Golaže, omake, meso, vse to sem zamrzovala in ko je bila stiska, se nisem zamujala s pripravo hrane. Moj mož v tistem času ni znal prav nič kuhati! Še zmrznjen golaž se mu je prismodil – dobesedno.
Moj predlog je torej, da se organiziraš, en dan greš v trgovino, drugi dan pa skuhaš toliko, da boš imela za trikrat. Likaj čim manj, samo ravnaj in zlagaj, razen tistega, kar je res nujno. Uživaj ob otroku. Ko pa pride tvoj partner mu potisni otroka v roke in pojdi ven za 2 uri sama. Sprehod, zmenek s prijateljico … Saj vprašanje, če boš zdržala toliko časa … vprašanje je tudi, koliko časa bo zdržal on … Ne opravičuje se mu za ljubi mir, če kaj nisi opravila pa ga moti, lahko naredi on sam. Povej mu, da želiš obveznosti deliti in da je to nujno, če želi uživati družinsko življenje. Starševstvo je trdo delo, vzdrževanje partnerstva pa tudi. Družinsko življenje ni sestavljano samo iz glasnega smeha otrok na gugalnici.
Predlagam torej, da se spravi k sebi, Vlij si voljo do življenja. On ti je ne bo! Tudi, če bi vse naredil in bil prijazen, je notranja volja tista, ki nas drži pokonci. Ko postaneš mama, je še bolj naporno, je pa tudi bolj nujno. Kar odločno zakorakaj v to dvojno vlogo. Prepričana sem, da zmoreš.
Pa še nekaj. Možu sem odločno povedala, da ne rabim pomoči. On naj opravi svoj delež, jaz pa svojega! Era, ko je bilo doma vse v ženski domeni, je minila. Pri otroku te bo zdaj težko menjal, kasneje lažje, vam pa iskreno privoščim, da zafunkcionirate kot skupnost, kot družina in da bosta iskala dragocene trenutke, ko bosta skupaj opazovala otroka, ko se bo glasno smejal na gugalnici. Takih in podobnih trenutkov pa je v družinskem življenju, po grobi oceni, recimo 5% – vse ostalo je delo.

mislim, da je tvoj izbranec v globini vseeno moški kot mnogo drugih, navajen, oz. vsaj upa, da bo ženska malo stregla njemu in da bo vseeno delo še vedno tako razdeljeno, kot je bilo včasih-žensko in moško. moj je tudi tak, doma je bil na veliki kmetiji, kjer je bilo kuhanje in pospravljanje samo za ženske. sprejela sem to. on veliko naredi okoli hiše, jaz pa notri. tvoj je mogoče tudi malo trmast in preponosen, pa še pogovarjat se ne zna (zmore), saj si že pri drugih stvareh opazila, da če se noče pogovarjat, se pač ne bo. mislim, da boš morala dat krono dol, tu pa tam odložit otroka v zibelko in začet kuhat, da ga boš pričakala s kosilom, kot je to pri večini drugih gospodinjstev, ko je žena na porodniškem dopustu. otrok tudi ne bo kar umrl, če bo kdaj malo jokal… čisto vse pa res ne sme biti podrejeno otroku, nekaj časa pa mora ostati mami tudi za delo in še za kako revijo prebrati…. mogoče preveč “paničariš”, seveda, prvi otroček je, katera pa ne? mislim, da tvoj trmež ne bo popustil, boš morala ti. pa še ena stvar je: seks. mogoče je tudi to razlog, ker je že dolgo zatišje, je ves tečen… pri meni je bilo točno tako… imela sva krize, ampak jaz sem hotela obdržat družino in sem se celo življenje bolj kot ne prilagajala. danes, ko imava za sabo 25 let, ti povem, da je šele tak, da ga ne bi zamenjala. ali se je res on tako spremenil, ali sem se tudi jaz? mislim, naštudirat moraš človeka, hudič je pa, če se trudi samo eden.ampak vseeno je bolje,kot nobeden. Poskusi tako: malo daj otročka “na stran,” ker očitno imaš dva dojenčka. pa se posveti tavečjemu, malo ga crkljaj, predvsem pa začni kuhati, to vendar je osnova vsakega gospodinjstva! Ne more mož celo življenje hodit v gostilno, če hoče kaj dobrega pojesti! mogoče se bo obrestovalo, posledično boš tudi ti boljše volje, tamali dojenček, ki vse čuti, pa tako ali tako. začni ukrepat takoj, ker očitno je tvoj ljubi tudi v veliki krizi, da tako dela s tabo. pa najbrž ne zna drugače? želim ti, da bi ti uspelo! ker pri vsaki krizi pa ne smeš kar odit, čeprav je zdajle za tebe gotovo grozno hudo, hormoni so zmešani, otroček hoče svoje, mož pa namesto da bi bil v oporo, je v breme. daj, probaj že jutri skuhat nekaj, kar tvoj rad je. Pa mal na hec obrni. Reci: evo, konec porodniške, mama je začela gospodinjit za svojo družino!

Monikabonika ti si si pa res fino porihtala! Tvoja cena, da si 25 let v zakonu, se meni osebno zdi previsoka, sorry in vecina zensk bi reklo danes temu: tipo me izkorisca.

Zakaj pa bi mu mogla ONA kuhat, alooo?? Saj pa oba DELATA! Ona se v celoti posveca otroku, on pa lenari v pisarni. Naj pa se gospodic prileti domov in ji skuha kosilo. Sigurno si on lazje vzame dve uri fraj, gre v trgovino, nakupi, pride domov in skuha, ter odpeketa nazaj, kot ona, ki se mora v celoti prilagajat otrocicku in se spocit po nosecnosti, pumpat mleko itd.
Saj, ce bi bile vse zenske taksne kot si ti, ves, bi vsi moski ostali poroceni :)))). Ona je v porodniski in ni njegova oz. druzinska sluzkinja ali bilokako odvisna od njega, saj vendar dobiva svoj denar. Samo v primeru, kjer se delo deli tako: moski denar, zenska druzina in otroci, je kuhanje in pedenanje moskega se za odobravat ali prenasat, vse ostalo se deli pola-pola.

Dva meseca po porodu ji ni do seksa? Jaoo, pa kaj naj se sili? Dokler zenska doji, ji mnogokrat ni, ker hormon, ki povzroca produkcijo mleka zavira zenski seksualni hormon. Meni ni bilo do seksa, pa se je moj brez problema vzdrzeval. Ce moski ceni zensko in zeli vse najboljse celi druzini, ne bo tezil s seksom, se najmanj pa po porodu, alooo?? Osebno sem 8 tednov po porodu krvavela in na kraj pameti mi ni padlo, da bi se sla kaksne seksi igrice. Ob tem, da se nisem niti seksi zdela sama sebi, ce pa sem bila kot omara. S tem siljenjem clovek samo placuje, tako kot si to pocela ti, da si ustregala svojemu mozu da ti ni pobegnil, klonila si! Zakaj mislis, da je on isti kot tvoj moz? Mislis, da ji ne bi pobegnil? Ma kje, pa precitaj no kako jo ponizuje in zali. Ce ne ze prej, bi me minila volja do vsega samo ob poslusanju teh njegovih pluvanj in zalitev!

glede seksa ti dam prav. samo da pri meni seks (skoraj) nikoli ni oz. ni bil zato, da mi ne bi ušel. ne, seks mi veliko pomeni, 6 tednov po porodu sem imela normalno željo, res sem dojila do 1 leta in je odpadlo “pumpanje”…. če ji ni, menim, da se ji ni treba silit-oz. se ne sme silit. vprašanje pa je, če njen mož to razume, po mojem ne. zato bi se jaz mogoče celo potrudila, če ne ravno za seks, pa za to, da bi njemu bilo lepo… ker to potegne veliko za seboj.
glede kuhanja: jaz sem taka tradicionalna žena, priznam. največ mi pomeni, da so okoli mene srečni ljudje, ki mi največ pomenijo. Zato sem se tolikokrat potrudila pri vseh stvareh-ker verjamem, da smo na svetu zato, da naredimo čim več dobrega sočloveku. tudi tašči in ostareli mami pomagam, kolikor se da. za to ne dobim nič, samo notranjo srečo. In tako je predvsem z možem: če vidim, da je srečen, zadovoljen, sem taka tudi jaz. mogoče sem pa pri svojih 49 letih malo staromodna, ampak še vedno mislim, da je žena tista, ki mora držat gospodinjstvo pokonci. Poznam poslovne ženske, ki v življenju otroku niso spekle ene same torte, ki za Božični večer niso imele časa, da bi z majhnimi otroki postale pred jaslicami ali jelko, ki niso nikoli pele z otroki, ki niso…. to pišem zaradi tega, ker takoimenovana enakopravnost ima veliko pasti. Moški so pa v srcu velikokrat še moški “po starem” in nezadovoljni s svojimi preveč emancipiranimi ženami. ker si želijo preprosto topel dom, tega pa ni, če žena ni gospodinja. pa še ena stvar se mi zdi, da je pri teh novodobnih mamicah tudi preveč poudarjena: otroku vse, vse, vse… in še permisivna vzgoja za povrh. in hitro pride do tega, da se partner počuti odrinjen (saj to je njegov problem, ane, če se ne zna vključit, ampak nekateri se res ne znajo). na mami je, da uskladi čas in ga porazdeli med otroka in moža. oba jo rabita. zdaj pa pljuvaj po meni, tako mislim jaz in zadelj tega je nastal pregovor, da ženska tri vogale podpira. jaz sem srečna. res pa je trajalo, da je moj mož tudi ugotovil, katere stvari so v življenju pomembne, da me danes spoštuje in čutim, da me ima zelo rad.

vse čestitke monikiboniki! TUdi jaz mislim tako. Čeprav je ženska na porodniški, si ne predstavljam, da nima toliko časa, da bi možu, ko pride iz službe skuhala kosilo. Tudi jaz imam 2 otroka in NIKOLI ni prišel mož domov, da ne bi bilo kosila. Kljub hiši in vrtu, ki ga imam, NIKOLI nisem imela ženske, ki bi mi prišla pospravljati po hiši. TUkaj moramo pogledati tudi to, da gospa niti pred porodom ni kuhala in sta hodila ven jesti. To nam že precej pove. Doma mora biti toplo ognjišče. Ni to neka preživela miselnost. Ženska naj ostane ženska, pa emancipacija gor ali dol. To je v naravi ženske, da kuha, da rojeva. Meni bi bilo skrajno neprijetno, da bi mož prišel iz službe in začel kuhati kosilo, jaz pa sem bila doma, pa čeprav imam 2 meseca starega otroka.

Ti si po mojem idealna zenska, zena. In po mojem imajo samo zakoni, kjer so zenske taksne kot ti, moznost trajati dokler smrt ne loci.
Ampak poglej, ce zenska prevzame toliko dela, razdajanja, mora to poceti res iz srca, ker drugace, da pocne vse samo, da bo pri hisi mir, bo moz zadovoljen, kaj hitro postane psihicna razvalina in zrtev svojega truda.
Tako bi po mojem slo samo, ce bi bilo delo se naprej deljeno. Kot pises, ima mnogo moskih se zmeraj zeljo, da bi imeli doma popedenano in so nezadovoljni z emancipiranimi zenskami – zakaj pa se jim potem vseeno zdi normalno, da danes moderna zenska hodi tudi v sluzbo? Ne da se jim to zdi normalno, celo ZAHTEVAJO to od nas!
Ker smo, ze po izgledu in konstrukciji, neznejsi in sibkejsi spol, nam v primeru “oba hodiva v sluzbo” oz. sva denarno neodvisna en od drugega, pripada tudi manj dela doma. Samo poglej: 55 kilska zenska in 90 kilski dec. Pa bi dec po sluzbi v pisarni lepo celo popoldan cical na kavcu, med tem ko bi oseba s 55 kilami po sluzbi se mogla pospravljat, nakupovat, kuhat, poskrbet za otroke in na koncu se zanj?
Na vsak nacin pa ste zenske, ki rade poskrbite za dobrobit drugih, vredne zlata. Samo cas je prinesel to, da moski ne zmorejo vec poskrbeti za denarno blaginjo druzine, zenska je torej morala prevzeti njegovo nalogo in potem se tudi vsa do sedaj njena dela pravicno dele!
Ne pa emancipiranost v tem, da zenske hodijo delat isto kot moski in jim se to edino primarno delo in obveznost odvzamejo, pri delu doma pa bi ostajalo vse kot da je zenska se vedno gospodinja in sluzkinja. To pa tako ne gre! Naj bodo moski striktni, ali zele gospodinje, dobre zene in matere, ali pa naj jih gledajo kot enakovredne partnerke. Oboje skupaj pa zenska v vecini primerov ne zmore, je preobremenjena, postane razdrazljiva, nezadovoljna, tecna, pocuti se utesnjeno itd.
Ce pa se vidis, da je moskemu vse tezko in da se ni nicemur pripravljen odreci, je pa logicno, da bo slej kot prej tudi tebi sami bilo vse odvec. Vsaj neznost, prijaznost, toplino moras imeti, da lahko zacnes vracat. S hladom pa prihaja nazaj samo hlad.
V tem primeru vidim pac da bo moral prvi korak storit on.
Sicer pa sta se ze prej ful let poznala in je vedel, kaksna je ona in kaj zna, cesa ne. Tako da ni kupoval macka v zaklju.
Tip ima sigurno denar, da ce se mu ne da kuhat, naj najame gospodinjsko pomocnico, ji placa in se zena nauci kuhat. Dovolj je tudi strani na netu, kjer so napisani recepti in se bo pac pocasi ucila. Samo saj ne gre samo za to, da ne zna kuhat, enostavno trenutno niti casa, niti moci nima. Plus tega pa ji se vse pade dol, ko vidi kaksen je do nje. Kdo bi imel veselje se kaj storiti za moskega kot je njen?

Raje ne sodi drugih po sebi, ker ti si cudovito bitje, ampak taksnih zensk danes skorajda ni vec. In danes nam vecini zensk predstavlja delo doma, kuhanje, likanje, pospravljanje stanovanja, ucenje z otroci, vozenje otrok naokoli -ob sluzbah, veliko breme in bi ga rade volje delile s partnerji ;).

Nisem nek strokovnjaka ampak veliko žensk ima po porodu poprodno depresijo. Nekatere blažjo druge hujšo obliko.
Pri meni je bilo prav obdobju tam nekje od 1. meseca starosti pa tja do ene 4,5 meseca najhuje. Vse me je motilo, vsi so kar nekaj govorili in sem mislila, da me žalijo in kaj vem vse.

Jaz sem bila še druga skrajnost, ker sem imela preveč časa in ker sem bolj kot ne obsedena s pospravljnim in počiščenim stanovanjem, sem hodila za mojim s cunjo v roki. Skoraj dobesedno.

Po ene 3h tednih sem se zaupala prijateljici. Odšla z njo na dolg sprehod z vozičkom in sva se pogovorili.

Ves čas si doma z otrokom, vse kar delaš je povezano z otrokom, rutina. prej si pač v službi, hobiji in podobno. Potem se ti spremeni življenje za 200%. Prav tako ti nagajajo hormoni.

Vzela sem si čas zase in partnerja. Takrat je mama popazila na malega. Vzela sem se v roke in se vsem ”nasvetom” in ”kritikam” le smejala.

Veš mame včasih v tem obdobju odregiramo preveč burno. Vzemi si čas zase.

Podobno sem doživljala tudi jaz. Le da sem imela dva otroka drugega za drugim. Gospod so se vrnili iz službe, jaz pa sem bila vsa izmučena. Pokonci že od 6h zjutraj (po neprespani noči). Cel dan prala, obešala, likala, vmes pa previjala, dojila, se ukvarjala z večjim, ki se je učil hoditi(!), kuhala, hranila… Kaj bi opisovala, saj veste koliko je dela. Ta pa pride iz službe in se začne najprej dreti, kako to da NITI postelje nisem mogla postlati? Da je to OSNOVA gospodinjstva in da nisem za nobeno rabo. Tulil je tudi, zakaj WC ni očiščen, zakaj vsak dan ne pomijem po tleh in zakaj mu ne likam srajc, kot vse druge normalne ženske delajo svojim možem. Po službi me je naprej dodobra ponižal s tem, česa vse NISEM naredila, ko pa sem doma na porodniški in imam čas, on pa ubožec cel dan dela. Pa sploh ni imel nekega težkega dela v službi. Potem pa se je stuširal, preoblekel, najedel in šel ven na pijačo, ker on si zasluži malo sprostitve.
Bila sem ekonomsko popolnoma odvisna od njega. To se je čez nekaj let spremenilo, saj smo se lahko odselili v stanovanje mojih staršev.
Tam so se poniževanja nadaljevala. Po vsakem ritualu poniževanja je sledila zahteva za seks. Ker mu seveda nisem hotela ustreči, (katera normalna ženska pa gre v posteljo z moškim, ki jo je malo pred tem čisto degradiral in ponižal), je znova kričal in zmerjal, se me občasno tudi fizično loteval, enkrat je vrgel vrata s tečajev, ko sem se zaklenila v sobo. Potem ko sem poklicala policijo, jim je rekel, da so bila vrata že prej uničena, da jih je on samo malo bolj pritisnil, ker je hotel videti otroka, s katerima sem se zaklenila v sobo. No, čez nekaj časa je prišla položnica, katero je sicer plačal (poln očitkov, češ vidiš, kaj si nam naredila…), a potem ni hotel plačati svoje polovice stroškov za stanovanje…

Ne bom več pisala, saj bi bilo hitro za srednje obsežen roman, ampak da zaključim: Ločujeva se. Nagnala sem ga, sicer je bilo zelo težko, ker ni hotel iti, ampak sem bila zelo odločna. Ko sem izvedela da me poleg vsega še vara, je bila kaplja čez rob. Pomagali so mi tudi starši in s skupnimi močmi smo ga postavili pred vrata.

Sedaj mnogo bolje živimo, sedaj mnogo manj pospravljam (ne moreš verjet, koliko en zanikrn moški lahko naredi nereda po stanovanju, on pa od tebe pričakuje da si tipi topi redoljubna gospodinja prve klase). Mnogo več se ukvarjam z otrokoma, imamo prijetno dnevno rutino, katere ne ruši neprestano nerganje in kričanje. Ob večerji nas ni več strah, da bo prišel domov in spet začel s svojimi forami, zaradi katerih smo že vsi bili čisto histerični. Mene je že ščipalo po želodcu, otroka pa sta bila brez pravega apetita, nepotrpežljiva in čemerna.
Počasi prihajamo k sebi. Navale črnega obupa, brezizhodne depresije, so zamenjali svetli trenutki brezskrbne igre, ko veš da te ne bo v naslednjem trenutku prekinilo zoprno sitnarjenje ali še kaj hujšega. Sedaj lahko planiram za prihodnost, si organiziram dan po svoje, se pogovarjam s komer hočem, nič več mi ni treba panično odgovorit na vsak telefonski klic (ker če nisem dvignil telefona, ko me je gospod klical, je bilo potem dretje še cel popoldan in še cel naslednji dan)

Skratka, da končno zaključim, ODREŠI sebe in otroka, dokler še nisi postala duševna razvalina.

samo nekaj bom še napisala: oba bi se morala trudit za drug drugega, definitivno. samo kriza je, če je eden tako trd in trmast, da potem začne s skrajnostmi (žalitve to nedvomno so!). Pravim samo, da mora nekdo sneti krono in začeti delati na tem. tudi če izgleda, da se je s tem malo ponižal. poskusiti. Pa bo hitro jasno, a se stvari izboljšujejo. Takoj, ko bo voz krenil navzgor, torej, ko bo začel mož postajati boljši, pomeni, da stvar učinkuje. In potem bo tudi on mogoče vedno boljši do nje in bo – vedno bolje. tako jaz razmišljam, ker dobro se vrača z dobrim in enostavno ne morem verjeti, da bi bil dedec še kar nesramen, če se bo ona začela spremnijati.. zakoni obstanejo itak samo, če človek spreminja SEBE, ne partnerja, ker ga ne moreš. on se bo sam (če bo hotel). ne gre mi pa v račun, da bi z dvomesečnim dojenčkom ob prvi krizi bilo kar za spakirat???? Kje je še življenje, vse je še pred njo (on je že malo starejši) pa še to: toliko let je bil brez otrok, namesto, da bi zdaj užival, se mogoče ne znajde…pomagat mu je treba, mogoče pa bo delovalo. Če pa res ne bo šlo, bo še dovolj časa, da se razideta…

Monikabonika, zelo prisrčno razmišljaš, izgleda da si ena zelo dobrodušna oseba in hvala Bogu, da imaš dober zakon. Tale tvoj zadnji nasvet je za upoštevat. No, pri mojem zakonu je že prepozno, sicer pa tudi dvomim, da bi bil pri meni zalegel. Ampak lepo je vedeti, da si se potrudil, da si naredil vse, da bi obdržal zvezo in da si nikoli ne moreš očitati da nisi vsaj poskusil.

V tvoji zgodbi, vidim svojo.Z to razliko, da se je moj spremenil po rojstvu drugega otroka.
Do takrat me je imel v telefonu zapisano kot moja maja. Tri mesece po porodu, sem bila samo še maja. In takrat ko se začele podobne težave kot jih ti opisuješ.
Sem potrpela, se prilagajala,… nekako tako kot je opisovala monikabonika.
Pa ni bilo nič bolje. samo še slabše. Na koncu sem že bila prasica, ker sem mu pustila dojenčka doma, starejšega pa sem peljala gledat dedka mraza.
Ko je imela deklica eno leto sva se ločila. Bilo je hudo, peklensko. Še danes me zaboli, ker ne vem točno kaj se je zgodilo (druge ženske naj ne bi imel)
Danes, dve leti kasneje, razmišljam kaj bi lahko spremenila.
Danes bi drugače reševala zadeve. Že ob prvih žaljivkah in zaničevanju mojega dela, bi mu rekla, da z žaljivkami le opisuje samega sebe s takim človekom pa nimam kaj početi, in mu odprla vrata in vrgla ven. Mogoče če bi to naredila, bi se drugače končalo.
Ljudje z nami počnejo to kar jim dovolimo. In ravno partnerjem dovolimo, da po nas hodijo in teptajo.
Partnerji so tako kot otroci. Potrebujejo jasno mejo do kod dovolimo.

Postavi jo!!

Danes imaš občutek, da si v brezizhodnem položaju. Nisi.
Moje mnenje je, da je bolje biti osamljen kot zaničevan.

VEliko sreče ti želim.

Brina, partner naj bi bil zrela, samostojna oseba, ki je ni treba vzgajati, z občutkom za sočloveka in tudi za svojega partnerja seveda. Če moram partnerju postavljati meje – hvala lepa, zbogom. V partnerstvu nočem biti na preži, kdaj bom izigrana in kdaj se bom zaradi brezpogojnega zaupanja pustila speljati na led. Hočem se počutiti varno, ljubljeno, spoštovano brez boja. Hočem, da partner sam od sebe vidi, da rabim pomoč – hočem, da ima ta notranji občutek, da ni ok, če eden od naju leži na kavču, drugi se pa ob 10. zvečer izmučen sesede v posteljo. In tako dalje in tako dalje. Skratka, hočem partnerja v pravem pomenu besede, ne štora in parazita.
Kr ena, v tvoji zvezi manjka spoštovanja in razumevanja. In tega pogosto zmanjka, ko ni več ljubezni. Je možno nadaljevanje, ko te partner tako grdo ponižuje in zaničuje? Je to res lahko le faza, nekakšen delirij, ki se ga da presekat? Ne vem. Jaz osebno dvomim. Če se je sposoben obvladovat v odnosih do drugih ljudi, pomeni, da se v odnosu do tebe noče obvladat, ker mu enostavno ni več do tega, da bi se obvladal, in mu je vseeno, kakšne posledice bo prineslo njegovo obnašanje. Tako razmišljam jaz, ni nujno, da pravilno.
Med vsemi temi zgodbami na različnih forumih je pomembna rdeča nit – partnerstvo se sesuje, ko pride otrok. Ogromno parov se loči, ko je otrok še čisto majhen. Pa bi otrok v bistvu moral biti nadgradnja odnosa, pomembna (seveda ne najpomembnejša in edina) stična točka med dvema.