Zdravo.

Imam dokaj bedrecno zivljenje odkar sem zanosila. S partnerjem sva tezko pricakovala dojencka in vse je bilo lepo,dokler nisem pol nosecnosti prelezala zaradi hudi slabosti.
Takrat so se zaceli ocitki,ces da ne kugam,ceprav sem doma itd…
Po porodu, je bilo nekaj casa vse v rozicah,ko pa sem zacela z malim hoditi naokoli, sem jih zopet zacela poslusati, da nis ne nardim.
Pa vednar, stanovanje cisto, juzna vec ali manj vedno narejena …
No,veliko je se teh ocitkov, in sem oseba k se ne pusti “jebat v glavo” in povem kar si midlim.
Fant dela v transportu,doma je zelo malo,non stop na telefonu. Doma ne naredi nic, je pa dober ocka, samo vse je potrebno pokazati s prstom, sam se ne zrajta nic.

Vedno bolj se nagibam h temu,da ga nocem vec v svojem zivljenju,vendar sinu ne zelim “odvzeti” ocka. Vem, zivljenje je potem cisto drugacno ko gresta vsak svojo pot ampak jaz njemu ne zaupam vzogoje sina.
Je zelo povrsen, ce njega ne zebe, sinu kar daje dol pulovercek,ceprav je nrzel…

Kako je z dodelitvijo skrbnistva? Otrok je sier se dojen, star 7 mesecev.
Glede na to koliko dela, daje veliko v tujini…kako lahko potem on dobi delno skrbnistvo-se manj zaupam njegovi mami, da bi ga recimo v njegovi odsotnosti pa imela ona… Kako je s tem?

Hvala
Sakul

Kar se tiče skrbništva, brez brige,dobiš ga ti.
Glede ostalega…
Malo tužno…
Vaš problem je več kot očitno pomanjkanje komunikacije,večinoma z tvoje strani.
Kot prvo, ne razumeš moža.
Človek je konstantno na terenu, je sendviče ali vsaki možni drek po cestnim restavracijami,brez nobenega z kom bi se pogovarjal. Ko pride domov pa je normalno da pogreša domačnost lastne hiše & kuhinje. Ti pa vozaš malega naokoli. Sej je skuhano, a ne… tam na peči.
Dej,dej… potrudi se tisto malo ko je človek doma. Tretiraj ga kot kralja.
Vem da si osamljena ko ga ni doma ampak dobro si vedla kaj vzimaš pred poroko. Težek je to poklic. Sedaj pa imaš pomisleke. Tudi to je ok. Ampak tvoji pomisleki niso tehten razlog da zajebeš familijo. Otroka mu ne boš nikoli ‘vzela’ ker bo on vedno tisti oče.
Sicer ‘očkoti’ so v večini primerov ‘obadve noge leve’ kar se dojenčkov tiče in to mu vzimat za zlo je bedasto. To, da ne more vzgajati otroka in biti non stop na terenu je normalno. Kaj ti tukaj ni jasno ? Mene kvečjemu skrbi tvoje bebavo razmišljanje. A si mogoče že najdla koga da ti piha na dušo in je sedaj otrok ta moteči faktor na poti do tvoje nirvane ? Punca moja , sedaj ko imaš otroka tvoje želje niso več na prvem mestu.
Capisc ?
Drugače, imaš usta in lahko se mirno pogovoriš z možem ko naslednjič pride. Samo, daj ga dočakat tako kot se spodobi.

Popolnoma se strinjam z darwinom

Zdravo.

Jaz za njega skrbim dobro. Saj pravim, skuham,in vec ali manj gledam da sva z malim doma, k pride on.
Ni moz-je fant in prej ni delal v transportu, to je bolj nova sluzba. Ne moti me to,da ga kaj dosti ni, temvec odnos njega do mne.
Non stop me daje v nic, saj pravim, za nic nisem dobra,… Zgubila sem vse tiste iskrice ljubezni do njega.
Naj poudarim,ni drugega moskega v mojem zivljenju, z nobenim se ne dopisujem, ne videva nic. Skorajda ne hodim na kave.
Res se(m) se trudila, da bi bilo vse ok, pa…nikakor ne zlaufa.
Res je, pogovarjava se bolj ne kot ja.
Nisem slaba oseba, niti ne zelim slabega fantu. Enostavno se z njim ne da vec clovesko pogovarjati…
Mu recem,kaj bova sedaj z zvezo. Pa rece.. ja odloc se, sej se moras ti popravt… Bruh kr neki no. On pa lezi na kavcu in drka mobitel. Jaz se bom pa metala na trepalnice da bo zveza dokaj ok… .mislim da tako to ne gre…

Ja, če bi dala malo več informacij na začetku pa ne bi škodilo a ne ? Sicer še zdaj mi ni jasno koliko let sta vas dva skupaj.
Da bi zveza funkcionirala sta potrebna oba. Eden da vleče a da drugega boli k* ,pa ne gre. Če ima ta fant tak odnos do tebe, da v tebi vidi samo služkinjo (in to slabo) , potem tukaj nimaš kaj iskati (če že odkrit pogovor ne zaleže).
Zdaj, če mi dovoliš,predlagal bi ti naslednje :
V tej situaciji (in za nadaljnji razvoj te iste) je zelo pomembno naslednje :
Najprej moraš biti odločna. Ne spraševat več njega kaj si on misli ampak mu povej kaj hočeš TI. Enostavno in odločno. Do sedaj nisi hotel storiti nič da bi zveza funkcionirala sedaj pa poslušaj mene. In mu povej da se teh igric ne greš več … Ali te sprejme kot ravnopravnega partnerja ali nič.
Žaljivke, v normalen odnos, ne sodijo. Kretenizem kot je ‘se moraš popraviti’ še najmanj.
Najprej bi ti svetoval da ga odpelješ kakšnemu terapevtu za zakonske težave če pa noče iti ti ostane edino da greš stran. Edino upam da imaš kam.Iz tvojega pisanja mi je sicer že jasno da od vaše zveze ne bo nič ampak…up umre ta zadnji. Kot sama praviš, iskrice so že mimo…
Ja, ni kej… Nisi ne prva ne zadnja ki je ugotovila da je od princa na belem konju ostal samo konj.
Takšno je pač življenje. Včasih zna napisat prav grde romane.

Pred zakonom sta vidva kot mož in žena, samo da nimata poročnega lista … In večina koruznikov je mnenja, da čutijo tako kot poročeni, da funkcionirajo kot poročeni in da njihova zveza ni nič manj trdna, kot če bi imeli poročni list.
Ti pa to vehementno zanikaš. On ni mož, on je fant. Moja najstniška hči ima fanta, s katerim se vidita za vikende, ne prespita (še) en pri drugem in tako dalje. Onadva sta fant in punca.
Mislim, da je že samo to pomemben del problema – ti ga ne čutiš kot del nove sebe.

Koliko se vidva smejita, ko sta drug z drugim? Se kdaj samo spogledata in nasmehneta, sta vesela že samo zaradi tega občutka, da je nekje nekdo …
Ne vem, koliko energije si ti še pripravljena vložiti v vaju. Ali bi rada nasvete, kako rešit, če se še kaj da rešit, ali kako se čim manj boleče ločit in si uredit novo življenje?
Na forumu Partnerska in družinska svetovalnica odgovarjajo terapevti, mogoče bi vprašala še tam, ker boš morda dobila uvid v notranji svet, čustvovanje … Težko si predstavljam, da je mlad moški v razmeroma sveži zvezi in ob majhnem dojenčku tako hladen, kot si ga ti opisala.

Odstavila si ga, zato se pa tako obnaša. Daješ mu občutek da je nepomemben v vajini zvezi. Ne pohvališ ga, zaničuješ ga, zato pač je tak kakršen je.

Hvala vam za odgovore.

Veliko sem vlozila v zvezo,in
..se kar vlagam..nekje globoko v meni je nek cut do njega se, ampak ni tako kot bi si zelela.
Partner je zelo vzkipljiv, hitro se razkuri ,vcasih za brezvezne stvari. Ze v nosecnosti sva imela ene dva malo bolj vornk preprira, celo neke groznje iz njegove strani, samo ko se je prah polegel, se je opravicil in da mu pomeniva z otrokom vse,in da bo delala na sebi (na tej vzkipljivosti).
Po rojstvu, isto,…so prepiri, se tudi kdaj opravici ne vedno, no, ni vedno on kriv, ampak kot sem rekla hitro ga vrzejo s tira brezvezne stvari. Tega sem sita, sva ze govorila o temu,da greva narazen, na mojo pobudo,…pa sva potem sklenila,da nekje v nama se nekaj tli,da poskusiva…samo jaz nisem nekako srecna,nevem…ali mi nagajajo hormoni, ali kaj se dogaja?
Ni slab clovek, bil pa je boljsi.
moti me (kar mu povem) da se je sprmeenil, da ne cutim vec ljubezni itd… Jaz to njemu vse povem…On vedno govori… Lej nared nekaj, jaz te imam rad ,ampak tako vidis da ne gre… da ga ne cenim, da grem prekmalu spat (se vedno dojim in vstajamo 2-3* na noc), splone sle ni sploh (z moje strani)…
Nevem kako zadevo “resetirat”?
On je brez obstanka,dela non stop, se trudi da je cimbolj uspesen (ima sp), ampak ta sluzba mu tudi para zivce,pa ni denarja,pa ni onega in tretjega, zato non stop zivcna vojna.
Vse to poj strese name, jaz nism tisti gresni kozel k bom to pozirala in mu povem svoje, potem pa veste kaj in kako sledi…

Skupaj sva slabe 4 leta.
Terapije-mislim da to ne bo slo.
Nimam kam it, ze tako zivimo skupaj v najemu.
Ko se spomnem nazaj..tiste zacetke… Je bil res moski,da se rece. To bi ga non stop ljubckala,objemala, tudi po enem letu, vse lepo, potem pa tale “megla”….

Pogovori so…pa ocitno brez napredkov.
Smejiva se,imava se tiste (lepe dni),..

Mogoce kaksen nasvet,kako zadevo resit?
Hvala vam

Ti bi, meni se zdi, hotela biti ‘jebana al da ti ne uniđe’ …
Dej prvo reši z sabo kaj bi rad potem bomo ostalo …

Darwin, prvega stavka ne razumem…
Jaz imam razciscene pojme, pa vebdar, mi ni cisto enostavno vse pustit in it. Se vedno sem borec,… Rada bi resila zvezo, ne bi pa rada bilavzvezi, kot je sedaj.
Pa pridejo lepi dnevi,a kajko jih je tako malo…

Spominjaš me na Don Kihota in mline na veter… 🙂
Zakon je dvosmerna cesta. Lahko neki rešiš samo če tudi drugi sodeluje. Sama ne boš mogla nič.
Kot praviš, pogovor ne zaleže in … ? Kaj pa ti potem drugega ostane ? Neskončni jalovi pogovori in najhujše, izguba dragocenega časa ki bi ga lahko posvetila nekekemu drugemu (novemu) partnerju.
Pri vas je tipičen pogovor gluhih. Če nekomu ne pride kakšen zvok do možganov, je vse zaman.
Vem da ni enostavno pustit vse. Hudičevo težko. Ampak kaj ko je to dejansko edina opcija ki ti ostane ? Zadnja šansa je ko rečeš maminem sinku da dokončno greš, da bo mogoče dokončno spoznal da tudi on neki dela narobe. Če takrat normalen pogovor ne steče potem veš da si imela prav da ga zapustiš.
Všeč mi je tvoja volja da se boriš. Velika večina si kar omisli kakšnega jebača da jim piha na dušo in težko situacijo naredi še hujšo. Rešiti familijo je vsekakor plemenita zadeva s tvoje strani ampak tudi človek ima svoje meje … Življenje je pač tako…včasih zadeve, tudi če se trudiš ne vem kako, splavajo po svoje. Edino vprašanje je to ali si ti dovolj samozavestna da veš razliko med bojem ki ga lahko dobiš in bojem v katerem ne boš mogla zmagati ?

Zdravo.
Obcudujem vase komentarje Darwin.
Ja sem borec, po naravi in volji.
Ravno vceraj zoper fight, naj na hitro obrazlozim.
Mali se ni hotel voziti v vozicku,ga je moj nosil. Med hojo mu priponem nam malemu vseeno mal da podporo hrbtenici,ker se ziba na roki kot papagaj. Bum,uzaljenost, intakoj pripomba,”saj je mocen fnt,sej lepo sedi na roki,sej mu nc ni, kva sm zoprna itd”…
Oprosti temu ne morem biti tih sem mu rekla da gre za sinovo varnost vseeno je komaj dopolnil 7 mesecev, on pa ga nosi naokoli kot svojo trofejo.
V glavnem, takoj je postl zivcen,ces karkoli nardei ,naredi narobe, da js nam hlac nosila, ..bla bla. In ko prideva do stopnoc,mu recem ce mi ne bo pomagal nesti vozicka hor, je vrgu kluce preko mene, in rekel,da mi ne bo pomagal ker more tamalmu drzat hrbtenico.
Valda sem sama nesla vozk gor,on seje dru naj mu poberemkluce in jih prinesem, seveda nisem. Zacel je grozit,da cw mu jih ne prinesem…bo… Pa sem rekla kaj? Bo kaj? Povedala sem mu da je zelo grd,da se v prico otroka tako spravlja name,in drere tukaj.
V glavnem ko sem stopila v stanovanje je pktisnil v kot in rekel,da me bo nalomil ce mu bom sikala….
Rekla sem mu,da cese me dotakne bom poklicala policijo,in zelela otorka vzet oz mu rekla naj mi da malega,in ni hotel.

Veste kako mi je? Grozno… Jaz sem oseba s svojo hrbtenico, vem kaj pomeni druzina, ampak enostavno, sem vceraj se tito malo zelje bo borbnosti za obstoj zveze izgubila…
Aja, ko mi je le dal malega da sva sla jest, sem mu rekla da je to koncano da imam dost. Prisel je za manoin rekel v redu, jutri si najdem odvetnika,in naj mi na mosel ne pride da bom imela otroja jaz, ker ga bo imel on (naredil bo vse,ocrnil me bo pred vsem) ,jaz pa ga bom loh vidla za bikend.

Fak!?! Kaj???? Kako oz kaj lhko naredim. Jaz nocem brez otroka bit niti 1 uro,sploh,ce bom vedela,da bo v njegovih tokah ko bo tako nasrsen,saj..ko je “ohlajen” je kar dober ocka,no rad ga stiska,ponosen je nanj. Ampak zgled,pa grd.

Vem da je pametno se izognit takim ampak tak clovek je sedaj vevno del mojega in sinovega zivljenja, vedno bom mogla bit v stiku z njim. Trenutno nimam kam it,k ze tako zivimo v najemnini…

Nocem stale delat, ampak vceraj je bil na konici normalnega.

Ta tvoj majmun, ne vem ali je z Marsa padel ali se je že rodil glup.
Dojenčki so delikatni. Moraš paziti kako ga neseš. Zelo paziti. Nimajo še zadostno razvijene hrbtenice in nekontrolirano zibanje mu lahko hrbtenico poči. tako da rata invalid za celo življenje. Za božjo voljo, šele 7 mesecev ima !
Drugače, moški (?) mi se prav gnusijo ko vidim da se spravijo na žensko. Imam prav alergijo nanj. Kako ga samo ni sram ? Veš, ko sem bil mulo mi je oče rekel eno zelo lepo stvar ki sem se jo zapomnil za celotno življenje. Mi je rekel … ‘sin, zapomni si tole…če boš samo enkrat v življenju udaril žensko….jo boš udaril še enkrat. In veš kam to pelje ?’ Tega nikoli nisem pozabil. Ni kej…življenska šola.
Sicer, kar se tiče otroka, tu nimaš kaj skrbet. Niti eno sodišče na svetu ne dodeluje toliko starega otroka moškemu. Z delom ki ga ima, niti starejšega mu ne bo dodelilo.
Punca, mene pa skrbi zate. Ali si prepričana da hočeš še naprej vztrajati ?
A ni skrajnji čas da odpreš oči? Pogumno naprej. Življenje ni začelo z tvojim debilom niti končalo se ne bo. Čas je da imaš tudi malo sebe rad.

p.s
Drugič ko ti začne fizično groziti, pokliči policijo.
To si nihče ne sme dovoliti.

Pa še to … Ne dovoli da te en glupak intimidira. Če si hoče nabavit odvetnika pa naj… In naj te takšen ‘team’ ne prepriča v nobeden gnili kompromis. Če nimaš službe te je ta tvoj ‘mož’ dolžan vzdrževat. Kakšen znesek pa bo odvisen od njegove plače. Glej samo da ti ne pade na pamet da greš varati moža ker v tem primeru sodišče daja skrbništvo možu (sodniška praksa). Sicer ne daja za tako majhnega otroka ampak po tretjem letu pa lahko. Sicer zaradi narave dela je bolj težko da dobi skrbništvo ampak lahko delo tudi zamenja.

Zdravo.
Hvala vam za odgovore…

Ja saj ze nekaj casa govorim da je dost…. Res po vcerejsnjem izpadu… Me je minil.
Seveda bom sla svojo pot z malim, morm najprej nekaj najdt za male pare, imam le minimalno porodnisko.

Strah me je trenutkov, ko boon sam z mojim sinkom. Vsakmu ga zeli pokazat ,pa kaj zna, pa vlact naokol,po rokah itd… ( Sajsi predstsvljate…). Ja to jaz njemu dopovedujem, on pa meni – ce sem pojedla celo pamet sveta…

Sla bi ze… A strah me je res teh trenutkov ko bo dodeljeno da bo on sam z njim 🙁

No, na podlagi vcerajsnega izpada…danes ne bev,ne meu,skorajda,kot da nic ni… Zgovarjat se hoce,vsakdanje stvari,… Bruh 🙁

On je res zmozen vsega, to mi je dal vedt, da sina mu nam vzela… Da tuki se bo pa vse nehal, ce mislm kj jebat,pa prepovedovat…

Kot sem ti rekel….ni variante da bo dobil otroka v skrbstvo. Še posebej malega dojenčka ne. Niti za vikende ne, ker dojenček mora biti par let pri materi. Lahko ga pride samo pogledati in to ko bo tebi odgovarjalo.
Sicer vse skupaj je neki žalostno…. Ampak kaj češ … Življenje teče dalje….

Ko pride domov, mu pripravi romantično večerjo, ki jo bo zagotovo gledal v dobri luči, če ima že vedno probleme … takrat, ko bo najbolj odprt in nežen, pa ga vprašaj, če bi kaj spremenil na tebi, kaki odnos, kaj pogreša ipd .. začnita se pogovarjat, kot je Darwin rekel. Jaz sem tudi že imel zveze, ki niso nikamor šle … ampak zakaj? Delam po tujini, vsaka mi je gnjavila, da sem premalo doma, ko sem bil doma, pa ona ni imela časa … In če ni pogovora, se zveza oddaljuje. Ni point zveze v tem, da mu nekaj skuhaš, da mu spucaš hišo, da zvečer zaspiš z njim skupaj, in da se enkrat na dan pogovorita. Treba je iskati rešitve, odpirati teme, ki njega zanimajo, vsaj za začetek. Pomisli, kaj je bilo na začetku zveze tisto, ki vaju je privlačilo …. upam, da ne samo seks in izgled?!