Je to tehten razlog za zapustitev partnerja?
Pozdravljeni!
Prosila bi za vaše poglede na zadevo, ki jo bom opisala. Povsem jasno mi je, da bodo različni in da moramo narediti tako, kot mi čutimo, ne pa nekdo drug, pa vseeno vas prosim za vaša mnenja.
Pred kratkim sem končala vezo s 6 let mlajšim partnerjem. Pol leta se je zelo trudil, da me je prepričal, da razlika v letih ni pomembna, a nekako nikoli nisem mogla povsem pozabiti na njo. Malo tudi zato, ker je bil ta moj bivši partner zelo ponosen na svojo zunanjost (neko obdobje je bil celo maneken) in je za svoj zunanji izgled in imidž skrbel bolj, kot povprečen moški. Star je 38 let in ne glede na fit telo, so mu začeli izpadati in siveti lasje. Pričel se je barvati in jesti neke močne tablete, ki pa so imele za posledico nezainteresiranost na več področjih.
Postal je alergičen na to, če mu je kdo rekel, da se stara in vedno znova me je prepričeval, da mu vsi pravijo, da je videti šele 30. Večkrat sem slišala tudi, da je vzvišen in nastopač.
Ker mu je bilo vedno najpomembnejši imidž, je še vedno živel pri starših doma, v svoji otroški sobi, saj je zasluženi denar raje porabil za vedno nove drage avtomobile in težke motorje.
Ko sem mu povedala, da me tako “nastopanje” moti, je rekel, da ga samo jaz tako vidim in da to ni nastopanje, ampak da si pač uresničuje želje in da smo vsi ljubosumni nanj.
Nisem se strinjala, a ker nisva živela skupaj, ampak sva bila skupaj predvsem za vikende in pa kakšen dopust, sem to ves čas tiščala na stran. Do mene je bil drugače dober in pozoren.
S staršema in bratom, ki si je dom zgradil v drugem kraju se ni razumel. Predvsem mama mu je šla na živce in se je neprestano prepiral z njo. Večkrat sem ga slišala reči, da je umazna, da ne čisti dovolj, pa čeprav mu je prala in likala. Bolelo me je, večkrat sva se zaradi njegovovega odnosa z njo skregala, a potem sem se raje umaknila, ker je bilo rečeno, da tako živijo že najmanj 15 let…
Pred kratkim pa je mama zbolela. Hodila je na preiskave in ko je čakala na rezultate je bila malce bolj razdražljiva. Ponovno sta se skregala in v nekem trenutku je znorel in ji rekel, da upa, da čim prej crkne, če ne ji bo pa on pomagal na drugi svet. To je rekel že večkrat, ker se je ob pripovedovanju kako je doma vedno zelo razburil, a tokrat me je res zadelo.
Kot že nekajkrat prej sem mu predlagala, da se odseli na svoje (kar mu je rekla tudi mama), a ne želi, ker mu po njegovem pripada del hiše in ne misli plačevati najemnine, če pa ima hišo. Nič ni pisano nanj, ampak on je prepričan, da je upravičen do dela in zato ne želi na svoje.
Vsi moji poskusi, da bi mu poskušala razložiti, da ne razmišlja prav, da ne more kar nekaj pričakovati in da je grozno želeti smrt komerkoli, kaj šele staršu, a se vedno samo razburi in pravi, da ga ne podpiram. Njegovo razmišljanje, pogledi na življenje, obremenjenost z zunanjostjo so me vedno zelo motili in odbijali in še vedno me, ampak zdaj, ko sem naredila konec, me boli. Pogrešam najine sprehode, izlete, tiste lepe stvari, ko sva bila stran od vsega ostalega kaosa. Ko sva bila sama, je bil prav prijeten, ko pa sva prišla med ljudi…
Ko pišem, se mi zdi, da sem se odločila prav, da sva preveč različna in da bo lahko srečen le z eno mlajšo, podobno razmišljujočo osebo. Ampak zakaj mi je potem težko?? Zakaj si ga želim poklicat in si še naprej zatiskat oči, da me vse te stvari ne motijo in počasi ubijajo??
Hvala vsem za vaša mnenja.
Jana
seveda si naredila prav. omenjaš, da ga pogrešaš in bi ga rada poklicala – on očitno tebe ne, ker je zagledan samo vase, tako da je on očitno šel naprej, ti pa se tudi nimaš kaj obremenjevat, ker si se znebila res velikega dreka v svojem življenju, vsaj po tem kar sem prebrala. čez pol leta se spomni pa preberi svoj post še enkrat.. ko mine nekaj časa bolj trezno razmišljaš, na začetku je težko ko so vmešana še čustva.
Jasno mi je, da ne morem spremenit njegov pogled na svet, niti njegovo razmišljanje. Verjetno je toliko težje zato, ker je do mene pač bil pozoren, čeprav je bilo veliko odvisno tudi od moje reakcije na njegovo početje.
V preteklosti sem že bila v vezi z moškim z mejno osebnostno motnjo in ko se je končalo in je pokazal svoj pravi obraz, je bilo res grozno. Mislila sem, da sem se po treh letih samskega življenja pobrala, pa po vaših komentarjih sklepam, da sem spet padla pod vpliv podobne osebe.
Vidim, da sem ponovno tam, kjer sem že bila, saj se spet počutim sama in osamljena in razmišljam, da saj ni bil tako slab, saj me je imel rad… Vem, da sem slepim in da se ne bo spremenil. Vsaj ob meni ne. Pa sem si pred leti obljubila, da si ne bom nikoli več dovolila, da bi se mi kdo tako zelo približal, da bi me lahko spet prizadel.
Občasno mi pošlje sms, da misli name, me pokliče… Verjetno samo zato, da preveri, če še ima vpliv nad mano. In jaz, ovca, se javim. Ga poslušam, ga tolažim in sem pri sebi celo vesela.
Je kakšna možnost, da v resnici vse te grobo izrečene besede svoji mami ni mislil resno? Da je to pač bila njegova vzkipljiva narava, ko človek v jezi reče marsikaj, a v resnici ne misli tako?
Je možno, da je samo funkcionalno neodrasel in se zato tako zelo drži doma, namesto, da bi odšel in se postavil na svoje noge? Ker ve, da če bo nekje plačeval najemnino in vse račune, si ne bo mogel privoščiti novega BMW-ja, motorja…
Vem, da se obešam za rešilno bilko, a zanima me vaše mnenje. Je po vaše kakšna verjetnost, da ni “bolan”, ampak samo vase zagledan, nesamozavesten 38-letni “fantek”, ki misli, da bi bil brez BMW-ja in težkega motorja niko i ništa?
Hvala za vaša mnenja.
Jana
Sama sebe vprasaj ali zelis (p)ostati mamica 38 letnemu razvajenemu frocu. Res ne razumem kaj bi rada, oz. Kaj bi rada od nas. Alibi? Odgovornost? Zrelost? Sori tega ti nihce ne more dati…
Poisci za bozjo voljo normalnega moskega…
Verjemite, da se sprašujem. In to veliko. In ravno zato, ker ne zmorem priti do nekega jasnega odgovora, sem prosila za mnenje.
Kaj bi rada od vas? Slišala vaša mnenja, poglede, nasvete… ker mi je jasno, da sem sedaj v fazi, ko težko trezno razmišljam oz. se moji pogledi na zadeve vsake toliko časa spremenijo. In se sprašujem, če res “vidim” stvari prav, ali se le domišljam. To je še toliko težje, ko človeka pogrešaš in te le ta potem ključe in ti govori, da te pogreša tudi on…
Verjetno me razumejo tisti, ki so to že kdaj doživeli… Ki vedo kako težko je, ko točno veš kaj bi moral narediti, kaj bi bilo najbolje zate, a te daje dvom in ne moreš zares končati.
Verjamem pa, da je vam, ki ste umaknjeni od takih situacij, ki imate svoje življenje pod kontrolo in držite stvari v svojih rokah, to naporno brati. Verjamem, da vam grem s svojim pisanjem in spraševanjem na živce in so o meni mislite marsikaj. Mogoče boste kdaj na podobnem, pa me boste lažje razumeli.
Ne pričakujem alibija, odgovornosti, zrelosti, ker kot ste napisali, mi oz. nam tega nihče ne more dati. Pričakujem pa, da mi bo mogoče kdo pomagal razumeti, odpreti oči, mi mogoče s svojimi izkušnjami, nasvetom pomagal iti lažje in hitreje čez to. Lahko mi tudi nastavi ogledalo in mi pokaze, da si domišljam, da je problem v meni… Pričakujem “razumevanje” situacije (kar ne pomeni nujno strinjanje z mano), saj naj bi bili forumi v prvi vrsti namenjeni temu… Če pa tega ne zmoremo, je bolje, da zadevo pač ignoriramo.
Vseeno hvala, da ste si vzeli čas in odpisali.
Jana
Razmišljaš, premlevap na napačnem koncu. Vprašanje ni, kakšen je on. Vprašanje je, kaj si ti želiš zase. Če bi bila rada nekomu (nadomestna) mama, potem je tale moški zate. To si sama ugotovila, da je tako, razmišlja tako, se obnaša tako. Ni pomembno zakaj in kako in če bi in če ne bi in kaj bi lahko bilo.
A si res to želiš? Skrbeti za odraslega fantiča?
Ne vem, no. Jaz bi si želela ob sebi zrelega moškega, ki bo mene razvajal, mene crkljal in ne obratno. Tudi si ne predstavljam, da bi meni ali komurkoli drugemu v družini rekel, da upa, da ckrne, ne glede na to, kako slabo se s to osebo razume. Če je star 38 verjetno tudi ta njegova mama ni več rosno mlada. Pričakovala bi, da bo kaj več pomagal (poleg pritoževanja), kaj več postoril, če očitno mama spregleda določene stvari.
Če si želiš otroka, bi ga jaz “iskala” drugje, ne v obliki partnerja. Obstaja veliko društev, kjer potrebujejo pomoč z otroki, postani varuška ali pa si kupi psa.
Jana
Oprosti ampak ti nasvetov ne sprejemas. Cepetas na mestu, ker potihem upas, da ti nekdo od nas rece, ja Jana, on te vendar ljubi, je malce poseben, ampak vseeno. Kot predhodniki lahko samo ponovim, znebi se ga in poisci drugo okolje za iskanje moskega. Boli? Predstavljaj si kako te bo bolelo cez 10 let, ko bos imela opravka s plesastim 48 letnim frocom. Ta froc bo po smrti starsev svojo narcisoidno patologijo fokusiral nate, takrat bos ti tarca frustracij v stilu crkni ipd…
Delujes mi kot clovek s pomanjkanjem samozavesti. Zakaj se tepca drzis kot klop? Saj moskih takih in drugacnih je kolikor hoces…
pa srecno, ne bom vec tezil…
Pandora1 in Spenker
Popolnoma se strinjam z napisanim.
Pandora1 imaš prav. Veliko je takih, ki so bolj potrebni moje “pomoči” in skrbi kot on. In kje piše, da moram res vedno za nekoga skrbeti?! Konec koncev pa je mogoče ravno zdaj čas, da se posvetim sebi…
Spenker, ne težiš. Hvaležna sem za napisano, čeprav se zdi, da ne želim slišat.
Ja, res na nek način upam, da se bo vse magično uredilo, da bom videla, da se motim, da ni tako hudo… In se mi ne bo potrebno ukvarjati z mislijo, da sem ponovno na začetku. Sama. Pa da bom nehala pogrešati in si želeti tistih lepih trenutkov, ki so bili.
Ja, to si želim, a kaj, ko mi “šesti čut” govori, da se ne motim. Da bo potreboval še veliko let, da bo odrasel. Pa še takrat ni rečeno, da bova na podobnem “razvojnem” nivoju.
Vem, da se te zadeve po navadi stopnjujejo in je čez leta še huje in še težje oditi. In popolnoma prav imaš glede samozavesti. Samozavestna osebe se ne bi še vedno slepila in tukaj iskala potrditev, da ni tako, kot izgleda…
Hvala obema.
Jana
Za Jano:
Malo razmisli o svojem otroštvu, s kakšnimi starši si živela, zakaj te privlačijo taki moški, kot opisuješ. Se mi pa zdi, da napreduješ. Da je bil zadnji partner boljši od prejšnjega. Torej samo pogumno naprej. Morda s pomočjo terapije – dobro izhodišče je sedanja situacija, razmisli, kaj te vleče nazaj k bivšemu – to je vredno predelati.
Narcisi, kar je bil tvoj bivši maneken tipičen primerek, skrbijo le zase. So lahko zelo očarljivi, vendar pod vso to simpatičnostjo se skriva en brezobziren egoist. Lahko verjameš, da je tisto, kar je rekel bolni mami, mislil čisto resno in da bi isto rekel tudi tebi, ko bi zbolela in ne bi bila več na voljo za njega.
Zato čestitke, da te je zabolelo in da si uspela slišati samo sebe in svoja čustva. Še naprej gradi to občutljivost in boš morda nekoč v prihodnosti imela normalnega partnerja, ki bližnjemu v stiski pomaga.
Hvala za komentarje. Pomagajo mi ostati na pravi poti, saj še vedno nisem dovolj trdna v svoji odločitvi. Vendar vztrajam.
V tem času mi je nekajkrat poslal sms, kako me ima rad, potem pa poklical in vprašal, kako sem se zdaj odločila glede naju. Če sem razmislila in sem se pripravljena spremenit.
Njemu namreč ni jasno zakaj “mešam” njegov odnos z mamo z najinim. Midva se imava čisto ok, le jaz se ne želim prepustiti. In ko sem mu poskušala razložiti, da mi ni normalno, da tako razmišlja o svojih starših je rekel, da naj se neham obremenjevat z njimi, da nekaj časa bo že še zdržal v stanovanju skupaj z njima, potem ju bo pa tako pobralo.
Ko sem mu ponovno povedala, da ne morem bit z nekom, ki tako razmišlja, pa se je začelo. Najprej očitki kaj vse je narobe z mano, da v resnici ne mislim tako, ampak so me drugi naščuvali… nato pa, da naj me bo sram in da sem mu uničila življenje.
In na koncu še, da je resno mislil, da se bom spametovala, ampak zdaj se pa umika in bo upošteval mojo prošnjo in me ne bo več kontaktiral.
Ne bom rekla, da se počutim osvobojeno in da mi je lahko, ampak sem pa vedno bolj prepričana, da sem naredila prav. Kljub temu, da mi je uspel s svojim laskanjem in opisovanjem kako lepo sva se pravzaprav imela in kako lepo bi nama lahko bilo do konca življenja (on se je namreč odločil, da želi biti z mano dokler bo živ :-)) nabiti slabo vest in že dva dni se sprašujem, če delam prav. Če ne zapiram vrata sreči. Ampak vem, da so ta čustva normalna in da bodo minila. Samo vztrajati moram.
Sigurno je za to, da ne znam postavit meje, da se vedno podredim in napake oz. krivdo najprej iščem pri sebi kriva moja vzgoja. Tega se zavedam in se že nekaj let trudim postaviti zase, se imeti rada, poslušati sebe in svoje želje. Kot sta mi povedali dve dobri prijateljici, mi ne gre ravno dobro, ker se še vedno dajem na zadnje mesto, ampak sama pa mislim, da je že to, da sem se tokrat uprla in si nisem še leta zatiskala oči, tako kot v preteklosti, dober znak.
Ja, verjetno sem vztrajala tudi zaradi tega, da nisem bila sama. Da sem imela občutek, da imam tudi jaz nekoga, pa čeprav ob njemu nisem nikoli čutila varnosti. Na nek način sem se ob njemu vedno počutila sama… Ampak sem potrpela, da le nisem bila sama.
Zdravo Momovka!
Prav fajn sem se nasmejala opazki “človek z normalno zvezanimi možgani”. 🙂 A to pomeni nekoga, ki je bolj omejen v svojem razmišljanju ali kako? 🙂
Hvala za nasvet. Pred leti, ko sem se ubadala s hudo prevaro, poniževanjem in nato ločitvijo se še ni govorilo o MOM-u oz. narcistični motnji, a sem nato kasneje, ko sem naletela na to temo ugotovila, da je bil moj takratni partner točno to. Delčke sebe in svojega življenja sem dolgo, dolgo sestavljala. Zdaj je od tega že skoraj 6 let, pa se mi še vedno občasno zdi, da ga še nisem dala iz sistema.
Ta zdajšnji “maneken” pa mi je od vsega začetka deloval predvsem samo funkcionalno neodrasel in z res otročjim razmišljanjem in pogledi, ki so nekako normalni za moške oz. fante do… ne vem.. 25., mogoče 30. leta, vsekakor pa ne za nekoga pri skoraj 39. Je pa res, da si še vedno govori “dečko”. 🙂
Glede na to, da nisva živela skupaj, sem si nekako dopovedovala, da tak pač je, da so nama pač pomembne različne stvari, da sem jaz itak preresna in preveč odgovorna oseba, ki se ne zna sprostiti in uživati (to sem že večkrat slišala) in da je mogoče prav, da je on otročji in neresen, da se bom mogoče ob njemu naučila gledati na življenje malo bolj sproščeno.
Ampak žal ni bilo tako in sem nato spoznala, da ne gre le za funkcionalno neodraslost. Kljub vsemu pa se mi ne zdi, da bi bil pravi MOM. Mogoče le malo vase zagledan narcis, ki je vedno vse gradil na izgledu, zdaj pa vedno težje sprejema dejstvo, da leta dohitevajo tudi njega in da mu počasi dober avto in težek motor ne bosta več dovolj, da bi se počutil občudovanega in pomembnega.
Ne vem, lahko, da se motim. Res je, da sem ga nekajkrat videla, ko je v določenih situacijah, ki normalnega človeka ne bi tako noro iztirile, totalno neprimerno odreagiral. Ko je zaradi nekoga moral zapeljati na bankino in si je pri tem poškodoval gumo, se je, ko je cel km tekel za tistim avtom in ga nato dohitel (voznik je parkiral na parkirišču), tako razburil nanj, da se je pričel dušiti, kašljati in je na koncu še bruhal.
Ali pa, ko je izgubil denarnico z dokumenti, je jokal v telefon, kričal, da je zdaj vsega konec, da si bo nekaj naredil, če jo ne najde… V glavnem, grozno. Želela sem ga pomiriti, poskušala sem mu razložiti, da ni konec sveta, da bom takoj preklicala njegovo plačilno kartico in ostale dokumente, pa se je samo drl name in prekinjal vezo. In res me je bilo strah, da bi v tem stanju lahko naredil kako neumnost. Je to MOM, ali samo malo bolj “neuravnotežena” oseba?
Aja, pa denarnico mu je nato čez dobro uro prinesel sosed… 😉
Drugače pa, kot sem napisala, je bil pri svojem delu priden. Tudi do mene je bil pozoren. Sicer na bolj otročji način, pa vseeno… Me je pa motilo, da mu je bilo odveč narediti, če sem ga prosila za kako pomoč v stanovanju. Npr. pritrditi vijake, sestaviti omaro za čevlje… Vse to je samo odlagal in odlagal in nikoli ni bi pravi čas…