Najdi forum

Pozdravljeni,

moža sem skoraj leto dni nazaj zalotila, da si dopisuje z žensko, ki jo je spoznal na vikend “odklopu” s prijatelji. Jaz sem bila doma, ker ni bilo denarja in varstva za otroka. Takoj po vikendu se mi je zdel spremenjen . Vseskozi mi je zatrjeval, da se mi samo dozdeva. Potem sem naletela na njen sms – rada te imam xo… Ko sem možu povedala, da se mi to ne zdi normalno me od takrat hoče prepričati, da sva itak imela zakon v riti in da se je odločil zabavati, če me že pustil ni …. Prvo me je prizadel z izjavo, da je že leta nesrečen in nikoli mi ni nič niti omenil. Jaz sem res imela precej slab odnos, ker sem bolehala in mi je zmanjkovalo energije za vsakdanje življenje . No, da skrajšam ugotovila sva, da sva izgubila en drugega nekje vmes. In to bi se še dalo rešiti ampak on ne prekine dopisovanja in občasne telefonske pogovore z njo. Če preveč težim na to temo mi pove, da tega dolgo ne bo poslušal…. Večkrat mi je že obljubil, da bo nehal kakršno koli komuniciranje ampak ga- ju vedno znova zalotim . In vedno znova “začutim” kdaj sta bila spet v navezi – enostavno je čisto spremenjen tisti dan. Ja sem prišla tako daleč, da kontroliram telefon in nisem čisto nič ponosna na to.

Nekje vmes je obljubil, da bova šla na svetovanje ampak sedaj vedno znova doda, da on kaj dosti ne da na to.

Vse skupaj boli, ker se doma še vedno ne pogovorja, nikoli ni bil kaj preveč zgovoren. Z njo pa se očitno že.

Tole njuno flirtanje mi že pošteno načenja zdravje ? Zaupanje je šlo. Oba sta poročena z šolo obveznimi otroci. Sama ga imam še vedno preveč rada, da bi šla. Moram verjeti, da njemu tudi ni vseeno – sam pravi, da sva precej izboljšala zakon v vseh pogledih. Ampak kaj, ko je preveč tistih mojih izbruhov, ko se onadva slišita … zame je ta čustvena prevara tudi huda. Kako naj izboljšava najin odnos, če smo trije v njem ?
Ja pridem v skušnjavo, da bi jo poklicala ali pisala – pa se nočem spustiti na ta nivo. NJemu sem rekla, da sem ga slišala – k sreči se mi je zdravje izboljšalo, tako da napredujeva tudi tle…. za nazaj ne morem nič popraviti za naprej pa mora prvo on prekiniti vse, če hoče da nama uspe… in ta debata traja že več kot pol leta in se ne premakne nikamor….

O takšnih in zelo podobnih primerih se srečujem pri svojem svetovalnem delu v Svetovalnici. V opisani dilemi, še vedno so čustva, otroci, negotova prihodnost, pomanjkanje energije – se zelo lahko vrtita v krogu mesece in leta, dokler povsem izčrpana ne ugotovita, da sta res tujca, ki si ne zaupata, se ne pogovarjata, nista intimna in životarita in se mrcvarita v odnosu, vse to pa morajo gledati še vajini otroci, ki si žal potem ustvarijo zopet svoj popačen vzorec kakšen naj bi bil partnerski odnos.
Za premik izven opisanih situacij in bolečin je potreben pogum, želja izboljšati kvaliteto partnerskega odnosa in motivacija, da slabše itak ne more biti. Če mož pravi, da je z vami že dolgo nesrečen, so res potrebne korenite spremembe v odnosu, zlasti zavedanje, da takole dolgo ne bosta mogla živeti. Je škoda vajinih življenj, ker res živimo zgolj enkrat.
V pomoč pri prevetritvi in uvidu, ali je še kaj ljubezni in pripadnosti med vama in ali lahko postavita odnos na nove in bolj zdrave temelje sem lahko tudi sama, saj preko odločenosti nekaj spremeniti in delati na odnosu lahko prinese tudi želene rezultate. Če vmes ugotovita, da je odnos mrtev in da je bolje iti narazen, bosta vsaj vedela, da sta poskusila vse kar obstaja in se ločila brez kesanja, ki pogosto pride šele takrat, ko smo že narazen.
Vabljena v Svetovalnico.
vse dobro,
Melita Kuhar

Melita Kuhar www.svetovalnica.si [email protected] tel: 031 666 168

S frazami ljudje vedno radi “opletamo”. Imeti nekoga rad, potem, ko počne vse tisto, kar je več kot očitno nespoštljivo do njega samega.. Je eden takšen primer.
Prav je zgolj in edino to, kar je OBEMA PARTNERJEMA dobro. In če je partner za monogamijo, potem ti ne moreš samovoljno paralelno voziti poliamorijo. Odprta zakonska zveza je možna le z dejanskim strinjanjem obeh in ne zaradi čustvenega ter ekonomskega izsiljevanja (trenutno) močnejšega.

O tem, da monogamija ni ravno nekaj naravnega in da je pravzaprav zelo, zelo redka.. Sem že pogosto (tudi v lastni temi: http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11019013&p=11133166#p11133166 )
Navkljub temu, velja prej zapisano: partnerstvo je nekaj v čemer se morata obe strani strinjati!

Nazaj na osnovno temo, na kratko in logično: da imaš lahko nekoga rad, moraš imeti najprej rad sebe.
Sprejemanje dejanj drugega, ki ti načenjajo živce, pa sporoča na veliko: da se nimaš dovolj rad. Ljubezen je zgolj v “Drugemu”, sami je nimamo.
Drugi se tega seveda zaveda in izsiljuje. Odteguje tiste male drobtinice. Povedano drugače: dokler partner čuti, da ima prednost (da se ne zavedamo samega sebe, se nimamo radi oz. Nismo finančno neodvisni od njega), bo nadaljeval s samovoljnim ravnanjem.
Izgovorov zakaj se ne pridružiti terapiji bo 1001. Saj mu sedanja situacija ustreza.. Ima oboje: “Volk je sit in koza (navzven) cela.”
Vprašanje torej je: kateri dovolj katarzičen (pretresljiv-osveščujoč) dogodek je potreben, da bi lahko prišlo do spremembe (zavedanja, da nima več prednosti, da ne more več izsiljevati)?

V osnovi pa imamo v življenju, kot tudi med terapijo, dejansko pravico spreminjati zgolj samo samega sebe. In tudi pri vas se postavlja enako vprašanje, kot za partnerja: Kateri dovolj katarzičen dogodek bo potreben, da boste nekaj spremenili?

O tem je že Albert Einstien: “Norost je ravnati vedno isto in pričakovati drugačen rezultat.”

De omnibus disputandum..
nova
Uredništvo priporoča

Hvala za odgovora.

Res je samozavesti ni… Tudi sama se sprašujem kateri dogodek bo odločilen.

1. Ne to, da imaš njega preveč rada in zato vztrajaš. Ti sebe nimaš nič rada in se nič ne ceniš. Posledično dopuščaš to kar se ti dogaja. Samozavestna, pokončna in odločna ženska ne bi nikoli 1 leto pustila stvari, da se takole “pacajo”, verjemi.

2. Kako si sploh lahko sigurna, da z njo nikoli ni imel nič fizičnega? Kako sploh lahko zaupaš lažnjivcu in prevarantu, a?

Na vprašanje ali je zaljubljen je odgovoril, da ne ve. Jaz povem, da ga pogrešam v najinem odnosu on odgovori, da se mu zdi da je tukaj. Da sicer rabi čas da vidi pri čem je… Jaz bi pa rada videla, da mene gleda tako kakor je njo?
Zdi se mi da sem tista ki je v celi situaciji prikrajšana. Ne delam menda nič narobe ampak prav pa tudi očitno ne.
Prijateljica mi pravi naj se ne prenaglim ampak po letu dni se mi zdi da si zaslužim kaj več. On očitno ne bo naredil nič. Je preveč trmast.

Hvala

Takole ti povem :
Za pogovor moraš vedno imeti sogovornika. Če nimaš, je potem monolog.
Vaš odnos, takšen kot pač je , en odkrit pogovor vsekakor pa potrebuje. In za to sta potrebna oba dva.
Ker nisi oseba ki bi se upala uporabiti nasvet ki bi ti ga dal , predlagam (dejansko tvoja zadnja možnost) da ga odvlečeš v najbližjo zakonsko posvetovalnico in se tam, v prisotnosti posvetovalca, odkrito pogovorite in rešite kar se rešiti da.
Ker nekaj je hudo narobe pri vam.Mož pravi da je nesrečen v zakonu in si išče alternativo medtem ko ti zavijaš z očmi in to očitno toleriraš. To je situacija ki prej ali slej pelje k neizbežnemu koncu. Če hočeš rešit zakon pa stori tako kot sem ti rekel . Za spremembo vzemi usodo v svoje roke.
Če ne gre, pa ločite se. Vsekakor boljša alternativa kot temu ki imate sedaj. Življenje je prekratko da bi ga zapravljali.


Ve. Mi tudi. Če ne bi bil zaljubljen, mu tega ne bi bilo težko reči.

Koliko si vredna, punca? Pred desetimi leti nisi vedela, da ta tip obstaja in si brez problema živela brez njega. Spomni se na to.


Ve. Mi tudi. Če ne bi bil zaljubljen, mu tega ne bi bilo težko reči.

Koliko si vredna, punca? Pred desetimi leti nisi vedela, da ta tip obstaja in si brez problema živela brez njega. Spomni se na to.[/quote]
Se strinjam z zgoraj napisanim. Tudi meni je bivši odgovoril tako. Vendar mene niti ni zanimalo kaj je res in kaj ne. Zame je bilo dovolj varanje, dovolj so mi bile laži, ki mi jih je trosil, ko je skušal prikriti afero. Zaljubljen ali ne, niti ni pomembno. Pomembno je to, da ti v njegovih očeh niti toliko nisi vredna, da bi ti odgoviril po pravici, dal karte na mizo. Ne ve če je zaljubljen. Ti povem v kaj ni čisto prepričan… V to ali ga bo ljubica sprejela pod streho, če ga bos načevljala. Kalkulira kaj se mu bolj splača.
Lepo te prosim, premisli ali si res želiš biti rezervni plan v kolikor njima dvema ne bo zneslo? Nimaš dovolj tega da se dan za dnem obremenjuješ z raznimi vprašanji in upaš na nek srecen konec? Veliko preveč si vredna, da bi bila nekomu rezervni načrt. Pomisli na mesece, ki si jih zapravila.
On rabi čas? Pa kdo za hudiča pa misli da je? Kaj pa tvoj čas? Ga nisi že preveč zapravila za neiskrenega človečka? Pojdi sama naprej. Ne bo lahko. Ampak garantiram ti, da boš ugotovila kako breme si nosila in odleglo ti bo. Ti nimaš kaj čakati, da se gospod odloči. Ti moraš živeti.

Sem imela podobnega tipa.Ves čas je fural z obema dokler nisem na njegovem mobitelu zasledila tudi dopisovanje z njo.Seveda je vse utajil.Sporočila pa so govorila drugače.Jaz sem odšla.Mineva 4 mesece od mojega odhoda pa se mi še do danes ni oglasil niti povedal zakaj jo ima.V kolikor ga poznam je jezen zaradi vdora v njegov telefon.to da sva šla narazen ga niti malo ne skrbi.včasih ljubimo ljudi ki so prave gnide in tega niso vredni.Ne bom ti rekla da končaj z njim to je tvoja stvar.ti bom pa povedala da boš na koncu to tudi storila.Veš ta dopisovanja……pa to se nikoli zares ne neha saj sedaj tudi njej ne more kar pomahati v slovo….Ljudje bi morali pred dejanji misliti na posledice ne potem ko je že konec in vse šlo predaleč.Čim človek vaga koliko kaj tehta in se nagiba tudi v druge smer vage je čas za odhod.Lahko ostaneš .Upam pa da imaš dostojanstvo in ne boš druga violina.

Razplet zgodbe. On je zaljubljen v njo ampak zdaj, ko sem ga postavila pred vrata mi je dal ponudbo – ostane z mano, počne stvari, ki jih je ponavadi težko počel z mano, verjetno bom opazila, da ga bo “odneslo” tu pa tam bo šel po svoje in čakava, da mogoče preskoči iskrica med nama.
Jaz tega ne sprejmem. Ni več zaupanja, ljubezni . Jaz sem pa ta trenutek v takem afektu da se trudim samo stati na nogah in si samo želim, da gre stran in da se ne ukvarjam več z njima ampak najdem mir pri sebi in uživam z otrokoma še to nekaj časa kar bosta doma… In on kuha mulo in se drži jezno in užaljeno.
Rekel mi je da je zaljubljen v drugo, da MI2 že deset let nisva več za skupaj in zdaj, ko me je končno prepričal v to – ne gre !!!

Čimprej se ga reši.
On bi seveda tako fural še naprej in “čakal na iskrico” do penzije ter obenem upal, da se tebi ne bo posvetilo.
Ampak na srečo se ti je posvetilo (velika iskrica!!!!) kakšna p*čka je tvoj mož – in sedaj poti nazaj ni več. Pričakuj, da bo uporabil vsa orožja, začel je z iskrico, sledili bodo otroci, hiša, itd…, ampak saj veš, spremenil se ne bo.
Čas je potekel, popravnega izpita ni izdelal.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Več kot pol zivljenja preziviš z osebo , misliš da dokaj dobro. Rezultat so zadovoljna in zdrava otroka… nikoli nobene konkretne pritozbe čez tebe kot zeno, partnerko , mater… nič.
Potem ga zalotiš da se je zaljubil v drugo in prihajajo obtozbe vseh vrst. Kakor da ni govora o tvojem zivljenju. In vedno znova se na nek način vrača k njej in ne k zeni, druzini. Ker naju menda ni bilo ze več kod 10 let… Iz obupa rečeš narediš stvari, da bi ga dobil nazaj in njemu je vseeno… bi lahko fural tako naprej, ker naju dveh ni ze toliko let in ni nobene spremembe razen te, da je on zaprl svoja vrata in jaz iz tega delam štalo……
Kako sem lahko bila tako slepa …. koliko časa človek rabi, da se spet postavi na noge… začela sem hodit k psihologu, ampak izogibam se druzbe, ker je najina skupna in nočem, da gledajo to kislo faco….

New Report

Close