mene pa zanimajo vase izkusnje,..najbolj me zanima kdaj in kako se bo to koncalo,ker sama nimam moci pretrgat stikov..oba sva porocena,pa ze vec kot dve leti ,furava seks vezo.sama sebi obljubim ,da se mu vec ne bom javila ,da bom ignorirala..pa ne zmorem.sibka sem glede tega.veva oba ,da to nikamor ne vodi,a nic ne spremenima.vedno sem prezirala take zenske ,zdaj sem sama taka..ne sprasujte me ,ce je vredno na kocko postavljat zakon,ker vem da ni,ampak ne znam/zmorem se mu upreti.povedala sem mu ,da sem sibka, naj bo on mocan naj se mi ne javi vec pa se je.to je neka cudna veza ,ki je v 35 letih se nisem imela,z njim se prepiram vec kot z mozem,a tud seks je strasten in hrepenim po njegovem telesu..vem ,da ni prav.
pred kratkim mu je zena nasla sporocila in sem mislila ok v vsaki slabi stvari nekaj dobrega bo vsaj to naju locilo da bo koncno”konec”..a se je po mesecu dni spet vrnil..in spet nadaljujeva.imam ga na nek nacin rada hkrati ga preziram,ker ko za sebe iscem opravicila,dajem vso krivdo na njega (ceprav vem ,da sem tudi jaz kriva)..hocem ohranit svoj zakon,hkrati pa me je strah da se ne zaljubim..zmedena sem.vem samo da nic ne vem.

Tvojega zakona je bil konec takoj ko si dala noge narazen….še prej….. Razlog zakaj ne prekineš pa je tudi ta da ne znaš držati noge skupaj. Tako enostavno je to …Brezplačnega, neobveznega kavsa se redko kateri moški brani. Fore, kot so ‘sem šibka’ , pa prodajaj komu drugemu. Edino upam da bo njegova žena poklicala tvojega moža in povedala kakšno ‘ženo’ ima. Takrat boš poželela da se čas da zavrtet nazaj. Glej na to kot na pozitivno stvar : svojega jebača boš imela čisto zase. A ni to lepo ? 🙂

Monogamija je človeški izum. Družbeno pogojen.

V naravi je izredno redka.. Ljudem nam je bolj naravno, da ljubimo več ljudi.. In o tem sem že tule: Ljubiti več oseb hkrati – http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=168&t=7964422&p=7980062#p7980062

Kot sem že pogosto omenil, je antropologinja Helen Fisher v National Geographic oddaji “StarTalk” povedala, da se 1/3 vseh zakonov v ZDA začne s t.i. One-night-standom.
Zakaj?
Ker hormoni, ki jih izloča naše telo med ljubljenjem, dobsedno zadrogirajo naše telo, o čemer Fisherjeva govorit tudi v tem kratkem predavanju: https://www.ted.com/talks/helen_fisher_studies_the_brain_in_love?language=en

V primeru, da bi naša družba bila drugačna, torej ne-monogamna in seveda matriarhalna, večino dilem te teme ne bi bilo. Vaše vedenje bi bilo širše družbeno sprejemljivo in javno.

Več o monogamiji, pa v tejle moji temi: http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11019013&p=11133166#p11133166

Svet pa je seveda takšen, kot je. Monogamen. V partnerstvu pa velja preprosto pravilo: Prav je to, s čimer se oba partnerja strinjata.
Ker pri vašem ravnanju vaš partner nima niti možnosti soodločati, pomeni, da dejansko drži, da se odvija to, kar je zapisano v naslovu te teme.

Včasih je tako, da sami nimamo moči in poguma, da bi prekinili odnos. Imamo Sanjo Rozman*, ki o tem govori: o zasvojenostih z odnosi in kako jih je težko prekiniti.
Varanje je tako dejanje nemoči, s katerimi potihoma želimo, da bi nas zalotili in bi se vse razkrilo ter razčistilo (pogosto: končalo).

Gre pa seveda za “otroško” vedenje, kjer želimo odgovornost preložiti na nekoga drugega – v tem primeru “usodo”. Kot otorci smo del našega življenja dejansko dobesedno odvisni od staršev. Ta odvisnost se nam potem nekako narobe “zapeče” v možgane in si želimo del odgovornosti življenja še vedno prenašati na Velikega Drugega. Naj bo to religijo, boga, partnerja.. Celo politiko in državo (forum je poln izjav, ki to potrjujejo).

Sreča pa je vedno posledica lastnih ravnanj in lastnih odločitev. Dokler se torej ne zmoremo odločiti (karkoli že), tudi sreče ne bo od nikoder. Pa naj še toliko princev na belih konjih mimo prijezdi (ali pa belih BMWjih in non-stop pripravljenimi viagrastimi oneti).

Rešitev je torej veliko, poti praktično toliko kot nas je ljudi. Vendar tako, kot je pri vsakem potovanju, da lahko začnemo potovati, moramo najprej vedeti: Kje smo – Kdo si ti sam?
Ostalo je potem lažje.
Terapija, magari za vas samo, je tako eden boljših korakov postopnega samozavedanja. Osveščanje sebe. Dovoliti, da vas lastni GPS najde.

Je pa to pot.. Dolgotrajna pot in ne hipno osvojljivi cilj, kot nemara obljubljajo guruji in ameriški pocukrani filmi.

P.S.
* Pogled Sanje Rozman je seveda jemati s ščepcem rezerve. Kot je brilianto povzel nekoč moj sodelavec: “Če bi šel do Sanje Rozman, bi ugotovila, da sem zasovjen s kavbojkami (jeansom).”
Ne gre za neko dobesedno biblijo, temveč le perspektivo skozi katero se nam uspe morda toliko osvestiti, da se spremenimo. Na bolje. Na bolj sebi lastno osebnost.