Pozdravljeni,

v zakonu sem že skoraj 20 let, z otroci in dobrim možem. Vedno sem bila zagovornik zdravih in odkritih odnosov, pa vendar se je tudi pri meni zataknilo.

Skozi delo, aktivnosti sem se zaljubila v moškega, ki mi je spodnesel tla pod nogami. Izogibala sem se ga v velikim loku, nato spet iskala njegovo bližino, zdelo se mi je, da je človek mojega življenja (seveda se zavedam, da so to le čustva zaljubljenosti).

Seveda je spremembe na meni opazil tudi moj mož, spregovorila sva odkrito o najinem odnosu in kako dalje.
Moški na drugi strani si je želel zveze z menoj, resnega življenja.

Razdvojena, žalostna in razočarana sama nad sabo sem z njim prekinila vse stike. Zelo težko mi je, pa vendar se mi zdi da potrebujem mir in distanco, da pridem do odgovorov.

Ljubim moža, zato ne razumem kako lahko nekaj čutim še do drugega človeka.

Ni me strah življenja brez moža, partnerja, rada bi le nazaj občutek pripadati le enemu človeku čustveno in si zbistriti misli ali ne biti z nikomer.

je kje kak zakon kjer nikoli ne pride do čustvenega pretresa? Vse moje podobe o sebi, zakonu so se mi v zadnjih letih podrle.

Ti bom odgovorila kar iz mojih lastnih zaznav. Po osebnem horoskopu mi je bilo namenjeno spoznati globino partnerske ljubezni.

Ja, lahko ti več oseb vzbudi neustavljive občutke osebnostne privlačnosti, občutke zaljubljenosti ali občutke ljubezni.
Meni je en moški pri 30-ih vzbudil tako močna čustva, in sem sama sebi postavila testna vprašanja in odgovor je bil, da mi je bilo vseeno, če bi bil impotenten, če bil dolgoročno brez službe in če bi bil invalid. Vse to mojih čustev do tega človeka ni in ne bi premaknilo, pravzaprav zaželela sem si vse te situacije, da bi mu lahko dokazala globino svojih čustev. Tudi on-normalno samozavesten moški, ko me je videl, se je komaj sestavil in komaj vsaj približno funkcioniral. Bila sva na par randijih, oba okrog 30, fizično intimna nisva bila, v mislih pa zagotovo oba. Še pisavo sva imela isto, kot da bi pisala ena oseba. Spoznala sem ga pred svojim možem, tudi on je bil takrat samski. Nekaj globoko v meni mi je govorilo, da ne bova funkcionirala. Morda tudi njemu. Morda so bila čustva privlačnosti premočna. Nisva imela nič konkretnega, videvala se nisva več. Od tega so dolga leta, a še danes ga po več kot 25 letih kdaj sanjam z vso močjo svojih mladostnih čustev.
Moj mož mi je vzbudil bolj konkretno privlačnost in ljubezen. Od drugega dne sem vedela, da je to to, da je to ljubezen mojega življenja, da bom z njim preživela do konca živeljnja in da bova ostala skupaj, bila je močna zaljubljenost z obeh strani. Sva kompatibilna na drug način, se dopolnjujeva, se čutiva, imava probleme, prepire, ki jih vedno preideva, potem sva spet kot dva zaljubljenca, se oddaljiva in spet približava, sva kot eno – tudi če sva fizično narazen.

Nima smisla, da si razočarana sama nad sabo. Občutkov pač ne moreš obvladovati z razumom. Neznane silnice lastne duše in osebnosti nas vedno znova presenetijo. Lahko pa obvladaš svojo odločitev. Ne odloči se s strastjo, ne odloči se s čustvi, ne odloči se z razumom, ampak se odloči iz globin svoje duše ali kot ti misliš, da je najbolj prav.

To, kar se ti dogaja, se ti ne bi dogajalo, če bi imela prioritete poštimane.
Si pač talka lastnih vzgibov, čustev ne znaš krotiti, praviš pa da moža ljubiš.
Lej, če imaš jasno postavljene prioritete, ti mora biti jasno tudi to, da ljubljenih oseb ne želimo prizadeti, zato ne počnemo ničesar, s čimer bi jih lahko prizadeli. Pika. Če preberem, kar si napisala in premislim, sem prepričan, da svojega moža ne ljubiš, imaš ga pa rada… a to verjetno ne bo dovolj za reševanje zakona in ponovno vzpostavitev zaupanja.
Težko je živeti z ljudmi, ki jih “nosi usoda”, kaj šele graditi na zaupanju s takimi ljudmi.
Za to, da se ne spuščaš v neka razmerja in da ne dopustiš, da ti “nekdo spodnese tla”, moraš biti psihično zelo trdna oseba in moraš imeti življenjske prioritete poštimane v nulo.
Sam se brez teh osnov ne spuščam v noben posel, kaj šele v zvezo z nekom.
Želim ti več psihične stabilnosti in realnejši pogled na življenje pa veliko sreče!

“seveda se zavedam, da so to le čustva zaljubljenosti” – ne, ti se tega NE zavedaš. Ker, če bi se zavedala, bi vedela kje se potegne črta. Ti dobro veš kam to pelje in hočeš biti tam odpeljana. Z čustvi se ne igrati ker velika večina ljudi čustva ne znajo obvladovati. In močno dvomim da znaš tudi ti. Pa ti se tega ni treba sramovati. Sej smo vsi krvavi pod kožo. Problem v temu je da ta tvoja novoodkrita čustva bojo nekoga prizadela. Sigurno. In to resno.Prizadela bojo tvoje otroke, tvojega zakonca, in vse po vrsti… in na koncu tudi tebe. Če nekaj čutiš do druge osebe je znak da v tvojem zakonu nekaj škripa. Hej, a ni ta moj zakonec nekaj dolgčasen ? Že 20 let !? Poln kufer ga mam…. Čas je za ‘nova čustva’ ! A ni tako ?
Magari nov seks. Porinil mi bo nekaj med noge ki nisem še nikoli doživela. Da bo najdel čas za ‘tvoje probleme’ se podrazumeva. Joooj ! A se ne zavedaš da je lepota zakona prav v temu da čez en čas zakonci pridejo v eno fantastično simbiozo ki je dragulj sam po sebi. Eni mu rečejo ‘dolgočasnost’ ampak po meni je dodana vrednost. Velika vrednost. In zdaj si pripravljena to uničiti ker te je zamikala sosedova trava ? Bolj zelena, a ne..?? Po navadi, v takšnih zunajzakonskih perpetijah ki jih opisuješ ti, pride do mešanja fantazij z realnostjo. Vse kar naredi potencialni jebač se poveličuje do skrajnosti (hormoni pač delajo svoje) med tem ko se skuša zakonec na vsak način diskriminirati. Vse kar on dela je narobe. Novi jebač pa dela vse prav. Kakšna izkrivljena slika realnosti ! Po navadi ene ženske šele po prevari (ko ta pride na dan, in po navadi vedno pride…) odkrijejo da so imeli odličnega zakonca ampak je takrat že prepozno. Takrat pride na vrsto tisti starodnevni rek da ‘posle jebanja nema kajanja’. Veš, nič ni narobe v tem da ugotoviš da ti in tvoj zakonec niste za skupaj. Bože moj ! Ampak imej vsaj kanček morale in poštenosti in tega povej zakoncu in vidi kaj se da narediti. Varanje je domena šibkih. Čeprav varalice v svojih fantazijah to doživljajo drugače. No, na koncu pa sledi zelo grdo trežnjenje. Na koncu honorarne jebačice spoznajo da so bile samo priboljšek jebačevem zdolgočasenem zakonu in da je od princa na belem konju ostal samo konj.

Boj se ljudi, ki si želijo resne zveze, ne da bi te sploh lahko poznali. Ta moški je še bolj v oblakih kot ti.