Najdi forum

Flirtanje -> čustveno varanje -> ?

Skupaj sva od konca srednje šole, skupaj sva preživela študentska leta in kljub različnemu ozaju odrasla v osebi s precej skupnimi interesi. Po nekaj letih življenja “s potovalko” sva se začela pogovarjat o skupnem domovanju. Približno takrat se je zapletla z znancem, začela z njim resno flirtati. Sicer dlje od kakšne kave v službi ni prišlo, toda ko sem ukrepal, si je vseeno vzela 2 dni za razmislek in prišla nazaj k meni, ter rekla, da so ji všeč metuljčki zaljubljenosti, toda to kar imava midva je tisto pravo. S tistim fantom se je potem oddaljila, še vedno pa smo znanci, se pozdravimo itd. Kasneje sva se zaročila, si uredila hišo, se poročila, precej potovala in čez nekaj let začela pogovore o otrocih. Takrat je začela sodelovati s fantom, ki je bil njena simpatija v osnovni šoli. Obudila sta prijateljstvo, ki je prešlo v flirtanje in celo tako daleč, da ga je prepričevala da če je pripravljen poskusiti z njo, bo šla vstran od mene (dobila je košarico, on je imel punco, ki je bila sicer pol leta v tujini). Drugače povedano, zaljubila se je v njega. Telesnega stika ni bilo. Potem sta se oddaljila, on je odšel, midva sva spet bila srečna skupaj. Preden sva se odločila za otroka, je bil moj pogoj, da si razčisti stvari v glavi, ker nočem, da bi imel otrok razbito družino zaradi “zblojene mame”, če se drugače imava zelo lepo. Dobila sva čudovitega otroka, vse svoje aktivnosti sem priredil temu, da smo bili čim več skupaj. Proti koncu porodniške smo imeli delavce, med njimi je bil tudi mladenič, s katerim sta se dobro ujela, toda kasneje začela flirtati, se veliko pogovarjala po telefonu in sporočilih, mu celo pošiljala svoje slike in vroče komentarje (fant je bil čisto zmešan), toda v živo se (še?) nista dobila. Meni je seveda prikrivala koliko imata stika. Ko sem videl, da so šle zadeve predaleč (sem ji sicer že prej “težil” kaj ima z njim), sva imela o tem resen pogovor. Njen komentar je bil, da tako ni nič takega, da ne gre nikamor in “da si ne more pomagat da ne bi flirtala”. Stikov popolnoma ni hotela prekiniti, toda počasi sta se oddaljila.

Potem je pristala, da sva šla skupaj k svetovalcu in rezultat je bil, da je to verjetno odraz njene stiske in klic na pomoč. Ko sva se pogovarjala o selitvi skupaj, ko sva se začela pogovarjat o otroku in ko je morala nazaj v službo, ki jo duši. Obljubila je, da se to ne bo več ponovilo, saj noče iti po sledeh nekaterih svojih sorodnic, ki imajo vse razbite družine in vidi kako to vpliva na otroke.

Potem sva se spet našla, rodil se nama je še en otrok, zamenjala je službo, ki ji je ok (za katero pravi, da bi jo rada obdržala vsaj dokler ne bodo otroci v drugi polovici osnovne šole, potem bi delala kaj bolj “njenega”). Novim sodelavcem je kazala slike s poroke in suvereno dejala, da je to to. Doma sva realizirala še nekaj projektov, ki so omogočili, da realizira svoje hobije in stvari, ki jo veselijo.

Toda pred nekaj meseci sem izvedel, da se je zapletla s (starejšim) sodelavcem, s katerim se je dobro spoprijateljila. Konstantni obiski v pisarni, skupne kavice, malice, klici (celo v prostem času), do ogromne količine sporočil tudi ko smo bili skupaj oz je bila z otroci (najprej sem mislil, da si dopisuje s kolegicami, s katerimi je ves čas na liniji in se nisem obremenjeval). Vsebina sporočil je šla preko vseh meja in to ni bilo več flirtanje temveč razmerje. Telesnega stika po zagotovilih obeh ni bilo, kljub temu, da sem videl, da mu je enkrat napisala da “vsak njegov dotik pusti na njej nek pečat. Še najbolj ji je všeč kadar se dotakne njenega lica”. Ampak to bi naj bili zgolj prijateljski dotiki v službi, še edini poljub je bil samo prijateljski ob novoletni čestitki.

Ko sem to izvedel me je zelo prizadelo, vzel sem si nekaj dni časa, da razmislim kako in kaj (moja prva reakcija je namreč bila, da jo prosim, da odide in nas pusti, ker bo slabo vplivala na otroke). Dejansko sem bil pripravljen, da greva narazen, vendar je moje stališče, da tisti, ki vara, se je že s svojim dejanjem odpovedal otrokom. Vmes je njegova žena (imata 3 otroke) videla sporočila in ukrepala. Sledil je pogovor. Najprej sem bil seveda za vse jaz kriv (sem naredil samoanalizo in nisem bil popolnoma nič drugačen kot kdaj prej, družina mi je bila prvi fokus, sem pa zaznal zadnje čase spremembo v njenem odnosu, saj karkoli sem naredil ni bilo ok – zato sem tudi postal pozoren), toda potem je rekla, da sta se z njim pogovorila, da vesta kam kdo sodi (vsak k svoji družini) in da želi, da ostanemo skupaj, čeprav ve, da ji bom težko spet zaupal. Da pa sicer ni bilo med njima nič drugega kot samo dobro prijateljstvo z nekaj flirtanja. Da pa stikov z njim ne bo prekinila, ker vendarle gre za eno pozitivnih točk v službi, bosta pa nekoliko ohladila prijateljstvo.

Kasneje se je njen odnos do mene zelo spremenil, spet sva “kot v najboljših časih”, pri enem od naslednjih pogovorov je rekla, da je sama pri sebi prisegla, da se to ne bo več ponovilo, ker je bilo preveč ljudi prizadetih. Odnos med njima se je dejansko malo ohladil, menda sta precej manj skupaj, klicev in sporočil ni več (kaj je na službenem mailu in med službenim časom ne vem), me je pa prizadelo, ker sta flirtala tudi potem ko sva se že dogovorila…

Na videz je vse ok, toda mene je vse skupaj zelo utrudilo. Me boli znotraj. Iz človeka, ki je v sebi bil prepričan, da je možno vse, sem postal človek, ki ga lastne misli preganjajo. Ne vem več kako naj ji zaupam, saj si še od prejšnjega nisem opomogel (sem verjel, da ko se je odločila za otroka, si ne bo več dopustila, da bi se zapletla s kom). Ves čas se v mislih obremenjujem s tem kaj se dogaja, se je zgodilo…

Sem človek, ki mu je družina na prvem mestu. Z ženo sva vsakodnevno skupaj praktično od prvega zmenka (narazen mogoče parkrat na leto dan ali dva ko sem na službeni poti), vse svoje aktivnosti in kariero sem prilagodil, da smo čim več skupaj, gremo kam in se imamo lepo (enako je bilo tudi ko sva bila še sama). Imamo hišo na deželi, živali… Do žene se mi zdi, da še vedno čutim kot sem na začetku in me boli, ko podobnih občutij ne morem vzbuditi pri njej.

Drugače smo lepa družina, nikoli se ne prepirava, imava skupne hobije (kolikor ostane prostega časa), se dobro razumemo, otroka in ona mi pomenijo vse na svetu…

Vedno bolj verjamem, da je morda problem res v meni in da sem zgolj preveč obseden z njo… Toda po drugi strani čutim, da če se še enkrat pojavi kateri (žena sicer pravi, da se zagotovo ne bo – toda to je že rekla), bo počilo in bosta otroka kratko potegnila…

Dragi Bartus!
Mislim, da ste bili več kot tolerantni do skokov čez plot vaše partnerke, pa naj si bodo ti zgolj platonski, ali pa tudi prevare v dejanski fizični obliki.Ne mi zameriti, ampak mislim, da ste ob njenih razlagah želeli ohraniti naivno verjetje v to, da prav z nikomer ni nič imela!
Sicer pa njo jaz bolj doživljam po vedenju kot kakšno čustveno nezrelo najstnico, ki se ves ta čas vajinega odnosa še ni našla. Vas pa kot skrbnega in ljubečega očeta, ki ves čas skrbno bdi nad njo, opreza za njenimi derjanji, predvsem pa ji zelo veliko odpušča!
Pravite, da si nikoli ne prepirata, a prepiri še zdaleč niso pravo merilo kvalitete nekega odnosa. Tisti, ki se prepirajo imajo iskreno komunikacijo in si sproti povedo to kar jih moti! Tisti, ki se ne, pa so bodisi vrgli že puško v koruzo nad partnerskim odnosom ali pa pometajo stvari o katerih bi se jim bilo neprijetno pogovarjati, pod preprogo!
Pravite, da vas skrbi za otroke, a oni so že zdavnaj potegnili “ta kratko”. Napačno je mišljenje tistih staršev, ki menite, da so otroci srečnejši z ohranjanjem družine za vsako ceno! Otroci so kot čik-gumiji in se privadijo na vsako situacijo. To, da pa nekaj ni v vajinem razmerju s partnerko o.k., pa so že zdavnaj začutili, če tudi niste še naglas izrekli!
Kar se tiče njenih obljub; veste kolikokrat zasvojenci dajo obljube, da bodo prenehali z alkoholom, drogo itd., pa vedno znova posežejo po njej! Zakaj? Ker so čustveno nezreli in se ko naletijo na prepreko, ki jih čustveno močno frustrira, obnašajo kot razvajeni majhni otroci in raje posežejo po utehi, s katero vsaj za trenutek pozabijo na svoje težave, kot pa da bi se s frustracijo soočili.
Odločitev za odnos in zvestobo v odnosu je resda zavestna odločitev, a le pri čustveno zrelih odraslih osebah. Od čustveno nezrelih oseb, četudi so odrasle, tega ne morete pričakovati, pa naj vam to še 100-krat obljubijo!
Zato jaz kot edino rešitev vidim, da vašo drago TAKOJ pošljete v psihoterapevtski proces (lahko kontaktirate tudi mene), kjer se bo lahko soočila in predelala stvari, ki so močnejše od nje, ter vodijo njeno življenje v smer, da se ne more držati odločitev, ki jih sprejme.
Lepo vas pozdravljam!

--- Klementina Sambolič, magistra znanosti, zakonska in družinska terapevtka http://zavod-druzinskaharmonija.si/

Joj, ko sem to prebrala, sem si samo mislila, da še osel gre samo 1x na led, tako da ne vem, kaj naj zate rečem, glede na to, da greš na led neštetokrat.

Oprosti, ampak res ne vem, kdo je lahko tako nor, da si gre po 2 takšnih kiksih, ki jih je že na začetku naredila, potem s takšno osebo ustvarjat družino? In da en otrok v tem sranju še ni dovolj, dajmo še enega imet, da bomo ja zadoščali slovenskim standardom o hiši, 2 otrocih in psu.

Povej, a je morda ona zadnja ženska na svetu, da se je tako krčevito držiš, ji vse odpustiš, verjameš njenim puhlicam in lažem, ki ti jih natrosi in na koncu še verjameš, da je vso njeno početje tvoja krivda?!?!
WAW, ej, tvoji ženi res dobro uspeva igrat te igrice in ti prodajat laži, svaka ji čast! Ti menda res ne verjameš, da je s temi tipi samo dobro prijateljstvo in flirt ter nič telesnega??? Če ji verjameš, da nima z njimi nič telesnega, potem ti žal ni več pomoči. Kaj naj ti rečem? Vztrajaj še naprej, kot večina copatarjev v tvoji situaciji.

Pa še to ti moram napisati, ko omenjaš, da se nikoli ne prepirata. Večina ljudi misli, kako super zakon imajo, ker se ne prepirajo. A veš, da v tistih najboljših razmerjih tudi kakšen prepir pade? V ful dosti slabih razmerjih pa prepira sploh ni. Eno teh razmerij je tudi tvoj zakon.

nova
Uredništvo priporoča

Bartus, bila sem v tvoji koži in povem ti nekaj, kar je sveta resnica: NIKOLI NE BO DRUGAČE. Tvoja partnerka se ne bo spremenila. Če bi te imela rada in te spoštovala, tega ne bi nikoli naredila, če pa bi ga vendarle polomila, ga ne bi nikoli več, ko bi videla kako si ti prizadet.

Kaj si ti moški ali kakšna ‘plačipička’ ? Jebem ti, kaj vse nosi jajca med nogami da me je že pošteno sram …

Pozdravček, takole ti povem ravno sem zaključila 11 letni zakon zaradi istih razlogov. Hvala bogu nimava otrok, je pa bilo vseskozi isto .. Iskanje pozornosti pri drugih ženskah.. vseskozi želja po nekem vznemirjenju, dogajanju ipd. Vmes se je odselil, poiskal svetovalko, skratka v svojih in mojih očeh (predvsem mojih) je delal na sebi, na odnosu iskal razloge , a kaj za vraga ko je v vsem tem času imel ljubico – skratka izjemen nastop. Zato ti bom takole povedala, osebno mislim da gre za bolezen in rabijo profesionalno pomoč. Kolikokrat bo tebe še zavedal pa je stvar tebe in tvoje tolerance. Meni je pač počil film v sekundi in je bilo zadosti. Hvala bogu nimam otrok. Je pa rabil veliko časa da je podpisal ločitev, seveda jo je podpisal ko je imel novo partnerko, ki ga razume in mu bo pomagal v življenju. Jaz imam mir, čas zase in točno vem česa ne želim več.

Tako, da jaz obsojala te ne bom, da padaš na fore ipd. , ker vem kako je … je pa dejstvo, da dokler vztrajaš z njo se ji niti ni treba spremeniti, ker ji to obnašanje vedno znova odpuščaš.

Dobro si je postlala. Ne samo, da prenašaš njene vragolije, omogočil ji boš tudi, da se bo ukvarjala bolj z “njenimi” stvarmi.
Če si že pripravljen vzdrževati žensko ne glede na to, kaj ti počne, si raje omisli ljubico, ji najemi stanovanje in plačuj stroške, boš vsaj točno vedel, pri čem si, pa morda bo celo ceneje – vsekakor bo čustvena cena neprimerno nižja.

Bil sem v podobni situaciji. Po 19 letih zveze, 2 otrocih, novi hiši.. sem se v lanskem letu ločil. Po približno pol leta sem odkril, da me je varala s svojim šefom v službi kar nekaj časa in medtem, ko sem doma skrbel za mladoletna otroka, si je ona “gradila” kariero.

Tudi sam sem si najprej zastavljal podobna vprašanja kot ti…ali sem sam kriv, da je šlo vse narobe, kaj bi lahko naredil boljše, kako naprej, nikoli ne bom več zaupal ženskam….ko pa po določene času ne razmišljaš več s čustvi ampak razumsko, pa spoznaš, da si sam ravnal po najboljšem možnem lastnem prepričanju(ob zavedanju, da nihče ni popoln in ima svoje napake) in če se je ona odločila, da zanjo to ni dovolj, je to njena lastna odločitev, za katero bo morala nositi tudi posledice(tu laži ne pomagajo in ne rešujejo več). Spoznati moraš, da veš le za vrh ledene gore, skritih in tebi neznanih stvari in njenih dejanj je še veliko več. Ko po določenem času sestavljaš celotno sliko, se šele začneš zavedati koliko laži, zavajanj, sprenevedanj ti lahko servira tisti, ki naj bi ti bil eden največjih zaupnikov…in to boli…a hkrati razsvetljuje, ker se ponavadi začneš zavedati, kje so tiste napake, ki si jih storil sam in če si le malo čustveno inteligenten, potem jih ne boš nikoli več. Kot sem slišal iz ust psihoterapevtke, se tudi odrasli obnašajo podobno kot otroci in iščejo kje je tista meja, do katere lahko gredo. In če večno odpuščaš(nasedaš lepim besedam in lažem), pomikaš mejo dovoljenega vedno dlje in tisti na drugi strani to izkorišča za lastne užitke in koristi. In vsakdo mora sam določiti kje je tista meja, do katere je pripravljen popuščati, se prilagajati, trpeti, zanikati resnico in obtoževati samega sebe. Otrok ne more biti edini razlog za obstanek neke zveze, saj otrok ne more biti srečen in vesel, če niso taki tudi njegovi starši. Žal je tako, da si v zavesti velikokrat nočemo priznati boleče resnice in iščemo izgovore, da bi še naprej trpeli v slabem zakonu le zavoljo otrok. Kako pa na otroka vpliva pogled na starša, ki je večno slabe volje, nesamozavesten in zagrenjen, pa se vpraša le redko kdo.

Vsak človek je individuum in se odloča na podlagi lastnega razmišljanja, zato ti ne morem svetovati kako naprej. Tvoja odločitev je ali ji boš ponovno oprostil, si uničil del duše in veliko samospoštovanja ali pa boš naredil korak, ki na začetku zeelo boli a ti s časoma uredi življenje, da si zopet vesel in samozavesten. Jaz sem se odločil tako kot sem se in danes mi niti malo žal…in kot bi napisal darwin…zopet nosim jajca med nogami 🙂

Pa srečno v življenju…

New Report

Close