ni več izhoda, svetujte…
Pozdravljeni,
sem v težkem obdobju. S partnerjem sva skupaj enajsto leto in imava 9 letno hčerko. Nisva poročena.
Parter je izredno posesiven, ljubosumen in vse naj bi se vrtelo po njegovem.
Kmalu po rojstvu hčerke je postal “težek”. Zaprl me je v “zlato kletko”. Nikoli nisva nikamor šla, sama s kolegicami, na ženski večer pa sploh ni bilo debate. Njemu je nedopustno, da ženska, mati gre kdaj sama ven, na kavo s kolegico, čveka in podobne ženske stvari.
Zadnjih 5 let je bilo mučnih…kot njegovo lastnino me ima…vsakodnevno poniževanja, zmerjanja, žalitve…skratka psihično nasilje v vseh oblikah. Nadzor nad mojim telefonom, maili, socialnimi omrežji, prevoženimi km v avtu… porabo denarja.
Izgubila sem skoraj vse prijatelje. Dve kolegice nekako vztrajata.
Če ne bi imela kreditov, bi mu bila odveč še moja služba. Ker me takrat ne nadzoruje.
Vem,da sem predolgo vztrajala, že davno bi morala nearediti konec.
Sedaj kakšno leto mi je preklopilo v glavi,da tako ne gre več. Po dolgih letih nisem izpustila službena večerje, po novem letu. Prej nisem nikoli šla, niti na srečanja sošolcev…to mu je nepredstavljivo.
Dva peklenska dneva sta sledila…bila sem k****, pras***…vzel mi bo hčerko.
OK, sem si skoraj oddahnila…naj gre.
Ampak potem obrat…po dveh dneh cel skesan, on me neskončno ljubi. Tri mesece živim v poslušanju njegovih opravičil…hkrati pa mi še vedno nadzoruje vsak moj korak, vsako minuto, ko nisva skupaj. Pošilja mi sms, kliče…če ne odgovorim takoj, je ogenj v strehi. Grozi s samomorom. Ponoči dela neumnosti, pakira in razpakira…piše poslovilna pisma. Za njega sem sedaj jaz arogantna, ga mučim…on je žrtev. Ker se mi je opravičil za vsa leta, ko me je uničeval in jaz tega ne moram pozabit in oprostit.
Res ne morem…boli…preveč.
S hčerko manipulira. Pučka moja je zelo boga….vsak kreg se izvede v njeni prisotnosti. Noče,da greva narazen… Mene pa to tako boli. Ker vem, da sem na koncu. Zame to ni veza. Uničena sem in na dnu, komaj se še pobiram. Preživela sem marsikaj v življenju, raka, operacijo hrbtenice… Imam 45 let in sem izredno mladostnega videza, polna volje do življenja…kljub vsemu hudemu…
Ko partnerja postavim pred dejstvo, da naj gre…takrat pa znori…da me bo uničil, na sodišču. In da se delam heroja in potem bom sama. In naj hčerki jaz razlagam, kaj sem uničila.
Cele dneve gorzi, da bo šel in se ubil…in podobno…ko pa mu to jaz rečem…pa ne. Njega ne bo nihče podil. V enem takih izpadov me je fizično napadel…slikala sem moje podplutbe in shranila…sicer ne vem za koga. Pravi,da je to bilo v afektu. Ja,itak…
Kam naj se obrnem, predvsem kako hčerki to razložit…da bo razumela.
Kako njemu, da bo razumel,da je tako boljše…da gre. In ko gre, da ohrani stike z otrokom…ker on pravi, da je ne bo hotel več videt.
Tole sem tako na hitro spisala. Upam,da boste razumeli.
BM, tale tvoj ima verjetno velike psihične težave. Najbolje bi bilo, da se oglasiš pri kakem psihologu in mu po pravici razložiš kako in kaj, dobila boš nasvet kaj naredit… morda ga celo spraviš na kak tak pogovor, da mu nekdo tretji razsvetli kaj s svojo posesivnostjo počne.
Ne, nobenih mediacij, nobenih drugih šans, nobenih sprejemanj opravičil, nobenih upanj, da bo bolje, nobene bojazni. Dovolj. Strahu, umikanja, tišine, prenašanja.
Trpi tvoj otrok.
To izredno negativno vpliva nanjo in na njeno samopodobo. Na njeno dojemanje tebe in preko tebe vseh žensk.
Zanjo si dolžna!
Naredi plan za varen umik. Ne govori mu, da gresta!!Poberi dokumente, naredi rezervne ključe, vzdigni denar, vzemi oblačila za vsaj dve sezoni. Javi se na CSD in povej stanje. Javi se na policijski postaji in jim podaj prijavo, kjer naj zelo natančno naredijo zapisnik vsega, kar ti je delal in v časovnem terminu. Priloži vse SMSe, mejle, fotografije, naštej priče, če je kdo kaj videl, slišal, bil zraven,.. Vse!!
Če imaš kam iti, se umaknita na varno tja. Poskrbi, da ne bo mogel do tebe. Če je stanovanje tvoje, dobi prepoved približevanja in uporabe stanovanja preko policije. Če nimata kam, pokliči v Varno hišo. Tudi na Društvu za nenasilno komunikacijo ter SOS telefonu lahko dobiš vse potrebne informacije ter pomoč v obliki psihične podpore.
Nikoli ne bo bolje. Tega se verjetno že zavedaš.
Nikoli več se ne oziraj na njega in njegove manipulacije.
Poskrbi za otroka in sebe.. Za vaju si to dolžna storiti!
Zelo dobro sem te razumela.
Napisala si mojo zgodbo.
Bežita!
Če je psihično nasilen, lahko nekega dne postane tudi fizično agresiven. Sama veš, kaj moraš storiti. Da tako pač ne gre naprej in da si ne želiš biti več z njim. Hčere ti ne more vzeti. Če se bo res ubil, se bo sam in ga ne boš ti.
Pa če že pustimo tebe in tvoje trpljenje pri strani: kakšna mama si, da daješ hčeri tako popotnico za življenje??? Saj veš, da otroci ponavljajo vzorce staršev. Mar res želiš, da si tudi tvoja hči, ko bo starejša, najde takega psihopata kot ga imaš ti in potem trpi celo življenje???
Dobro razmisli.
Moja situacija: Malo manj huda, a zelo podobna. Skupaj sva 14 let, imava 6 letnega sincka. Ljubosumje in posesivnost se je zacela 2 leti nazaj, ko sem mu haz nehote dala povod za to. Razvila sem se v umetnico, zacela veliko nastopati v druzbi razlicnih umetnikov, tudi moskih. Do njega sem bila iskrena-se prevec. Vendar je zacel za mano posiljat nekega bosanca da bo “kontroliral” kaj pocnem. Vedno vprasanja, kam grem, s kom delam, pregledovanje telefona, zalitve da imam druge, obtozil me je celo da ga varam s zensko, ljubosumni izpadi, izsiljevanje da bo osebi x naredil ne vem kaj, ce si bo drznil sodelovati z mano…eno leto sem vsak dan poslusala ocitke, potem je bilo pol leta mir in res sem mislila da je prebolel, obrnil list naprej. Dokler me ni v njegovi prisotnosti klical nekdo, ki me ne bi smel. Njegov pogled in nacin sprasevanja “kdo te klice”, me je navdal s tako grozo da sem se zlagala. Seveda je vedel da lazem in me je nato izsiljeval z noro voznjo, dokler mu nisem povedala za kaj gre. Seveda je slo za nedolzno potrditev nekega projekta. Od takrat je bilo grozno. Doma mucna tisina in ocitki da sem laznivka in prevarantka. Tako sem se neko jutro objokana zbudila, odpravila sinka v solo, pustila prstan na mizi in odsla. Nisem vec zdrzala! Otroka si deliva. Zaenkrat z njim niti ni tako hudo-oba ga imava zelo rada in poskusava furat njegovo uteceno rutino dalje.
Ocitam si…morda sem res sama kriva, kaj ce delam nepopravljivo skodo svojemu otroku?! A v stalnem strahu pred potrditvijo naslednjega projekta in v nesvobodi do svojega dela ne morem ziveti. Tako bom scasoma zgubila projekte, svojo sreco in veliko truda ki sem ga v svoje delo vlagala dolga leta. Bo cas pokazal kaj je prav…
Iskrenost in samozavest vas tepe ženske. Preprosto ne moreš prikrivat in lagat, ker dolgoročno je potem še slabše. In ne morete dovoliti, da vas nadzoruje, ker bo stopnjeval. Preprosto greš, čeprav veš da bo težil. Če ne narediš meje, potem mislijo da lahko delajo kar hočejo. Nadziranje in lastninjenje je potrebno že v kali zatret drugače je še slabše. Po drugi strani pa sem mnenja da se morate vprašati kolikokrat ste jim dale povod za to. Ženske včasih o kakšni stvari, kakšnemu človeku govorite preveč in moškemu sprožate neprijetna občutja ki pripeljejo do ljubosumnosti.
Bolestna ljubosumnost uničuje razmerja, zakone, medsebojne odnose. Zanesljivo, stoprocentno, nepovratno. Samo vprašanje časa je, kdaj je dovolj. Pretirano nadzorovanje partnerja je znak resnih psihičnih težav. Najbolj hudo pa je, če so v te zmaličene in patološke odnose aktivno vključeni tudi otroci.
Edina rešitev je ločitev oziroma odhod. Stiki z otrokom pa v začetku v prisotnosti tretje osebe in pod pogojem, da se bo začel zdraviti. Amen.
