Pozdravljeni!

Stvar je dokaj zapletena, zato upam da jo bom dovolj nazorno predstavila in da ne bo predolgo.

Težave imam z bratom… Še ne dolgo nazaj nisem sploh vedel da jih imam… vendar je prejšnji teden sodu izbilo dno… Zavedam se, da odnosi ne bodo nikoli več taki, kot so nekdaj bili…

Pred nekaj meseci sta me moj fant in bratranec začela opozarjati ne to, da je brat zelo stiskaški glede denarja in da je v določenih momentih totalno brez občutka… Naj povem par primerov… Brat in njegova punca sta redno vsak vikend prihajala na obisk, pogosto sta pri nas prespala cel vikend, jedla pila- nikoli nič plačala in niti želela nisem (saj je vendar moj brat)! Vendar ko ga jaz za kaj prosim ko imam finančno ali prostorsko stisko, mu takoj začnejo rojiti različna vprašanja (pa kako da nimaš, kaj samo zapravljaš, nisi nč našparala…). Namesto da bi se zavedal, da sem mu jaz in moj fant že tolikokrat pomagala in ga zalagala spredaj in zadaj, da bi moral pomagati brez obotavljanja … Fant in bratranec imata tudi vikende na morju, zato smo pogosto tam, kamor smo vsako leto povabila tudi brata in njegovo punco… Vsi smo vedno prinesli hrano in hodili v trgovino… Bratu se to ni zdelo potrebno, čeprav za bivanje nista plačala nič… Naj povem, da ima on zelo veliko plačo od kar dela za nemško podjetje na daljavo, jaz pa sem trenutno brez zaposlitve, ker sem komaj končala študij… Tudi punca njegova ima redno službo v zdravstvu in dobro zasluži.. Bratranec je povedal, da mu je vedno težko dat za pijačo.. Da ga je prjatu spasil in tvegal zanj, da ni zapravil 5000€, pa se mu ni zdelo, da bi mu mogu za to kj dat… in še kj bi lahko našteval… Včasih se zgodi, da se tega zave in začne spraševat: Joj, a sm ti kj dolžn??? Mislm halo, 30 let ma, pa bi mogu met mal občutka… Jaz sem ga vseskozi zagovarjala… da tega ne dela namerno itd. in res sm to mislila…

Prvikrat me je zmotilo to, da sta dobila hčerko in na praznovanje, kjer je bila vsa žlahta nista povabila mame… zgovarjala sta se da zaradi napetih odnosov, ki jih imata z očetom… ampak je bil očiten izgovor in to sem jima zamerila… Naslednič sta zamudila na praznovanje maminega rojstnega dne, kjer je bila vsa žlahta… zamudila sta več kot eno uro, čeprav bi lahko prišla, ker vem kje sta bila tist čas, vsi pa smo jih čakali, da sta se prikazala… Jaz sem jih večkrat klicala, na telefon se nista oglašala, čeprav smo še kake pol ure prej govorili… ko sta prišla, sta se obnašala, kot da sta prišla točno… nista se niti opravičila… Arogantnost pa taka… ko sem punci povedala, da me je to zmotilo, sva se kar zelo sporekli… marsikaj mi je povedala… ampak o tem nebi…

Prejšnji vikend pa sem bila s prijateljico na primorskem, zato sem ju klicala, da se kaj vidimo, saj živita na primorskem… Punca prvi dan ko sem klicala reče ja seveda se vidmo te pokličem itd. Minili so trije dnevi, klicala me nista nič, vedno sem ju jaz klicala… vedno sta se zgovarjala, da se ne morta glih dobit zarad tega in tega… iz izgovorov sem razbrala, da nimata želje, da se dobimo, zato je tud mene čist minilo… Fantu sem povedala, kako se obnašata… ta mi je zabičal, naj ju ne kličem več in naj se ne oglašam, ker sta arogantna in se norca delata… Fanta sem upoštevala… In zadnji dan sta se spomnila, da sta me poklicala… ignorirala sem… Nato sta mi pisala sporočila… da se lahko dobimo tam pa tam, ko grejo tja pa tja… čutil se je, da imata slabo vest in da bi se dobila da si jo olajšata… fant je rekel, naj jih prijazno zavrnem, češ, da se ta dan pa ne moremo ujet, ker grem že domov… to sem storila… Kar sem s tem sprožila je pa nepojemljivo… Najprej so se začeli izgovori, češ ni bilo časa bla bla bla… Potem sta skušala vzbujat slabo vest: veš smo zavrnili strica za rojstni dan, da se stabo dobimo… Potem so bila namigovanja, češ da sem v portorožu in se imam tuk fajn, da se mi ne da dobit z njimi… ko ni nič zaleglo, pa sta začela bit zelo žaljiva in podla… Zacela sta namigovat, da sem se šla na primorsko zgonit (se opravičujem izrazu), da sploh nisem spala pri prijateljici… da imam fanta za norca… Brata sem nato klicala, da bi mu razložila… ni se dal… napadalno in agresivno me je zmerjal… punca je clo mojmu fantu pisala, da sem jz ne vem kje bla itd. Nakoncu se mi je strgal, zadrla sm se da je fant želel da ignoriram… in da sem z njimi opravla… to je blo vse… Po tem se nismo več slišal… nisem jih klicala, onadva tud ne… očitno egiča egita, namesto da bi priznala svojo zmoto… Vajena sta bila, da sem jima vedno popuščala in jima spregledala tako obnašanje… ko pa nisem več, jih je vrglo iz tira… Fant pravi, da sem bila vedno zmanipulirana od njega… tega se zavedam zdaj tudi sama..

Po tem sem zvedla kar nekaj stvari oz. njunih dejanj, ki so me totalno šokirala… Naj povem, da je punca totalno zmanipulirana od brata… Jaz ga imam še vedno srčno rada… vedno sem ga zagovarjala, mu pomagala in ga podpirala…

Ali ima kdo podobne izkušnjo z bližnjim? Kako ste vi reagirali? Kako naj se obnašam v prihodnje?

Se opravičujem, ker sem bila dolga… Hvala za odgovore…

Nepomembna sestra

Pozdravljeni!

Vaš nick “nepomembna sestra” veliko sporoča. Nakazuje namreč na drugo polarnost in sicer “pomemben brat”. Vedenje vašega brata je zelo nespoštljivo, vendar ne glede na to, da govorimo o vašem bratu, to ni vaša moralna odgovornost. To je odgovornost njega samega in odgovornost vaših staršev.

Zdi se, da je vaš brat bil osrednja točka v vaši družini, predvidevam, da je s strani mame (in vas) dobil veliko občudovanja. Tako se sedaj tudi obnaša. On je princ, in ostali družinski člani so njegovi podložniki. Ponovno poudarjam, da to, da je on princ, ni vaša odgovornost. To da ste vi podložnik nekomu je. Priporočam vam, da delate intenzivno na tem vzorcu. Pomembno je, da najdete svojo identiteto in postavite meje. V kolikor vas brat objektivno finančno in energetsko izkorišča, mu to jasno povejte. Ko vpraša, koliko je dolžan, mu jasno odgovorite, da je dolžan toliko in toliko. V kolikor na morju ne plača ničesar za hrano, izračunajte koliko ste vsi zapravili, razdelite znesek in ga naj plača.

Zavedam se, da je to lažje reči kot narediti. Ampak bolj kot boste stabilni v svoji identiteti in mejah, lažje vam bo. Prvi korak naj bo to, da vas njegove reakcije ne užalijo, potrejo ali kako drugače vznemirijo.

Želim vam vse dobro.

Če se tako egoistično obnaša se pač ne druži več z njim četudi ti je brat.
V vsej zgodbi se ti bolj zanimaš zanj kot on zate, za vas, ostale člane familjie, torej vi bolj njega potrebujete kot on vas 😛
Potrebujete v čustvenem smislu.
Kot je že Boštjan napisal, on je nek razvajenček okoli katerega se svet vrti in tako se tudi obnaša. Iz razvajenčkov zrastejo egoisti, ki so nemogoči za sobivanje. To je posledica način vzgoje.
Če ne želiš, da te zažira ga odstrani iz svojega življenja. Zmoreš ta korak? 😉

Najlepša hvala za odgovora..

Moj nick… tako sem razmišljala, kaj naj bo… Ampak ja, res je… on je bil zame vedno pomemben.. ne samo to.. vedno sem bila ponosna nanj, pomembno mi je bilo njegovo mnenje in upoštevala sem ga… Naj povem, da je v resnici zelooo inteligenten, ima zelo nadpovprečen IQ, na fakulteti za računalništvo je blestel med najboljšimi študenti in je tudi zelo velik perfekcionist.. Vem da je zdaj to spet slišat, da ga kujem v zvezde, ampak to so dejstva…

Moje pretirano “poveličevanje” brata mogoče izvira tudi iz tega, da nama v otroštvu ni bilo ravno z rožicami poslano… Starša sta šla narazen ko sem bila stara 12- on 14, že prej sta se veliko kregala, nato je oče z drugo žensko imel otroke in midva sva ostala z njim… Ko sem bila stara 16 se je zgodila huda družinska tragedija, tako sem morala pri 18ih pomagati očetu pri skrbi za dve predšolski sestrici… Brat se je takrat povsem odmaknil, živel je v študentskem domu in prihajal zelo redko domov na obiske. Oče mu je takrat to zelo zameril, jaz pa sem se vedno postavila njemu v bran… Zdaj sta z očetom v lepih odnosih in oče mu je pravzaprav skoraj da edina oseba za katero mislim da mu je mar… čeprav zdaj ko razmišljam sem čedalje bol v dvomih… Grozno je, ko si prenehaš zatiskat oči in ugotoviš, kako popačeno predstavo si imel o nekom…

Glede mami pa… Ja isto kot jaz ga poveličuje in ga kuje v zvezde… on pa je niti po telefonu ne kliče, niti ne vrača klicev… Tako da mami mene kliče in me sprašuje zanj… Enkrat sem imela dovolj, ko je poklicala in sploh ni vprašala zame, ampak samo po njem… sem ji kar povedala, da naj njega klicari in sprašuje… Bratu sem tudi povedala, kako bi si mami želela, da jo vsaj kdaj pokliče, tako da jo je menda zdaj celo kdaj pa kdaj poklical…

A mislite da bi mogla govorit o vsem tem z njim? Ali bi imelo kakšen učinek?

Nepomembna sestra

Močno dvomim.
Tebi so pomembni odnosi, njemu materialne stvari in to veliko bolj kot medsebojni odnosi.
To je posledica vzgoje, pogojev v katerih sta razvila različen tip razmišljanja.

Da bi bil sam “škrt” bi še nekako šlo… Ampak je res čisto brez občutka…

Enemu kolegu s katerim smo se dost družil je čist pozabu sporočit, da je njegova punca rodila… Oni so pa vsi nestrpni čakali klic… Jaz sem njima namignila, da so malo zameril, da se taka stvar pozabi sporočit.. In zdaj sta šla v drugo skrajnost: vsak vikend jih vabita k sebi, prihajata na obisk, vabita na izlete, kupujeta darila, plačujeta vse pijačke, hrano itd.. Od takrat se mi skoraj da nismo srečal… pa smo bili pred rojstvom otroka non stop skup…

Dostkrat mi je dal tudi kakšne negativne pripombe glede mojga obnašanja, oblačenja, mojga objavljanja na družabnih omrežjih… In sem mu rekla, da taka pač sem in naj me tako sprejme… Njegov odgovor: Ne, jaz hočem met popolno sestro… In s tem mi je nekako dal vedt, da zanj nikoli ne bom dovolj dobra… Al kaj?

Lahko, da gre samo skozi neko obdobje, ko spoznava, da ni več tvoj center sveta in se tega malo boji oziroma mu je vse skupaj malo novo. Posebej, če je bil do sedaj vajen, da je s tvoje strani le oboževan. Glej le, da ne dolivaš ognja na njegove rane. Raje se malo umakni in počakaj, da sam pride, ko bo pripravljen. Seveda pa moraš tudi ti biti na to pripravljena, saj je kot za njega, tudi zate to očitno neki drug nivo odnosa.

Dolivaš ognja na rane je bilo mišljeno olja na ogenj, takrat ko vidiš, da je kaj zameril. Ne pozabi pa mu povedati, da ti zanj ni vseeno, da ga imaš rada, saj je očitno, da ga imaš.

Ja Marko, res je… Tak odnos nama je tuj… Sploh iz moje strani. Pač sem se postavila zase in mu pokazala, da se tako ne more več obnašat… Ugotavljam, da sta me s punco imela za zelo naivno … zdaj ko imata otroka, pa se očitno počutita tudi bolj zrela in odgovorna… Pri tem pa pozabljata, da sem tudi jaz že nekaj v življenju prestala in sem že izkusila kako je, ko moraš skrbet za otroke, saj sem bila mlajšim polsestram kot bi bila njihova mama… Ampak to je druga zgodba..

Ugotavljam, da se je njegova punca zelo spremenila… to pripisujem predvsem rojstvu prvorojenke, pa tudi neprestani manipulaciji s strani mojega brata…

Vaši prispevki dajejo sedaj bolj jasno sliko dogajanja. Zdi se, da ste zaradi opisanih okoliščin prevzeli v družini veliko takšnih odgovornosti, ki bi pravzaprav pripadajo vašim staršem. Reakcija vašega brata je bila ravno nasprotna od vaše. Oddaljil se je od družine, očitno goji precej zamere do mame. Sedaj se je oddaljil tudi od vas. Tako kot se vi na svoj način soočate s podzavestno bolečino vezano na družinske odnose, tako se on na svoj način.

Pretirano občudovanje s strani starša, ki iz otroka naredi princa ali princeso, nima nobene veze s tem kako je nekdo inteligenten ali objektivno boljši. Akt pretiranega občudovanja in postavitev otroka na »prestol« ustvari podzavestno travmo v otroku (enako težko, kot če otrok ne dobi nobene pozornosti)

Vi objektivno niste odgovorni na družinske odnose (vaša starša sta – vsaj za pretekle), ste pa soodgovorni (ne 100% odgovorni) za posamezne odnose z očetom, bratom, mamo, sestrami itn. Verjamem, da v vas tli želja, da urejate zadeve tudi izven tega okvirja, vendar pomembno je, da veste, da je ta želja že »pokvarjen« vidik objektivne realnosti.

To ne pomeni, da bratu nimate pravice povedati, da je nekaj naredil narobe ali ne smete biti ponosni na to, da ste njegova sestra. Vse to lahko naredite in to je normalno. Ni pa več dobro, da zaradi njegovih reakcij (ki niso takšne, kot jih vi pričakujete, tudi če imate objektivno prav) doživljate tako močno frustracijo.

Predlagam vam, da se vprašate: »Kdo sem jaz brez mame, brez brata in sester, brez očeta, brez partnerja?« Kako stabilna je moja osebnost brez vseh teh ljudi? Koga od teh ljudi potrebujem (na kateri koli način), da sem lahko stabilna v svojem čustvovanju? Ljudje smo socialna bitja in normalno je, da del svoje osebnosti zgradimo tudi okrog svojih bližnjih. Toda, če je ta del prevelik potem medosebni odnosi ne temeljijo na zdravi izmenjavi energije, ampak na podzavestnem pogojevanju ter pričakovanjih.

Ne poznam nikogar, ki ne bi imel kakšne težave vezane na primarno družino (sem štejem tudi sebe). Prosim vas, da skušate razumeti moj odgovor maksimalno konstruktivno in ne kot kritiko.

Ste zelo srčna oseba, zelo odgovorna, z dobrim občutkom za poštenost. Žal pa so medosebni odnosi zelo zapleten in medosebno prepleten sistem. Tisto kar vidite, je kot vrh ledene gore nad gladino vode. Če želite globlje poseči v družinsko dinamiko se bo potrebno potopiti »globoko v mrzlo vodo«.

Dobro je, da ste začeli v večji meri postavljati meje, vendar pa je pomembno, da to počnete zaradi sebe in ne zaradi svojega partnerja ali koga tretjega. To bi namreč pomenilo, da ste samo zamenjali osebo okrog katere gradite sebe. Spet ni nič narobe, da vam partner nastavi ogledalo in vam poda povratno informacijo. Bi pa lahko bila težava, če motivacijo za postavljanje mej črpate samo iz perspektive njegovih frustracij.

Upam, da zapisanega nisem preveč zakompliciral.

Želim vam vse dobro. Nadaljujte z osebnim razvojem in zaupajte. Vse bo še dobro.

Najlepša hvala za vaš izčrpen odgovor. Stvari so mi zdaj dosti bolj jasne… ne vem kako da se določenih stvari nisem že prej zavedala… Mogoče v podzavesti..

Vem da nisem odgovorna za slabe družinske odnose… vseeno sem se trudila, da bi se izboljšali… Vendar se zdi da razbit pisker tud zliman ne bo držal vode…

Ja res je pomembno, da se vprašaš za koga to delaš (zase ali za druge)… Res se ne bom več trudila, ker v končni fazi jaz takratko potegnem… čeprav vse delam samo z namenom, da bi se bolj razumeli (pa naj bo v krogu prijateljev ali v družini).

Tud glede tega sem se zamislila, ko pišete, da naj svojo osebnost gradim okrog sebe ne okrog drugih… Po resnici povedano bi rabila kar poglobljeno samoanalizo, da bi si znala odgovorit, na podlagi česa sem jo izgradila…

Jaz vem da lahko živim brez brata, mame in očeta… ampak nočem… in to je tisto za kar sem toliko let marsikaj odpustila, pozabila zamero itd. Mislim da se tega brat zelo dobro zaveda, ampak misli da se jaz ne (da mislim, da brez njega ne morem)… Zato me zdaj ne kontaktira, da bi se pogovorila, ker pričakuje da bom jaz njega… Najbrž tudi zato, ker jaz nimam tak ego, kot ga ima on in njegova punca… Vendar sem jaz vedno popuščala in se opravičila (tudi če sploh kriva nism bila!!!), samo za to, da se neke zamere zaradi banalnih stvari nebi vlekle v
nedogled… Zdaj sem začutila, da moram bratu pokazat, da sm lahko tudi brez njega… da nisem od njega odvisna.. Mogoče mi bodo kmalu jasne še druge stvari..

Še enkrat se vam zahvaljujem za odgovor.

Vse dobro želim tudi vam.

Lep pozdrav;

Nepomembna sestra

Predstavljajte si, da je osebnost kot juha. Dobra juha vsebuje več različnih elementov in dodatkov, da je res dobra. Obstajajo različne juhe in vsak kuhar ima svoj stil, vendar pa je v vsakem primeru pomembna harmonija med različnimi elementi juhe. Vsak element pa je enako pomemben za doseganje te harmonije okusov.

Velika napaka bi bila, da sedaj tudi vi prekinete vse stike z družino in začnete igrati igro “vseeno mi je za druge”. Družina je ena sama, in je pač kakršna koli je že, vsekakor pa vam zelo priporočam, da v vašo juho dodate nekaj več zdravega egoizma in mej. Zaradi tega bo “juha” postala samo še bolj harmonična. Morda drugim na kratek rok ne bo najbolj všeč, vendar pa se bodo sčasoma navadili na nov okus.

Tudi ti močno pretiravaš pri vsem skupaj. Meni se pač njegova dejanja ne zdijo tako napačna kot jih predstavljaš. Pač mu trenutno ni bilo do druženja s tabo in te je Hotel na lep način odpikat. TI si to vzela kot da se svet podira. Odnos med sinom in matero pa ni tvoja briga. Bistveno preveč se vtikaš v vse. Posveti se svojemu tipu in ga pusti na miru

Predstavljajte si, da je osebnost kot juha. Dobra juha vsebuje več različnih elementov in dodatkov, da je res dobra. Obstajajo različne juhe in vsak kuhar ima svoj stil, vendar pa je v vsakem primeru pomembna harmonija med različnimi elementi juhe. Vsak element pa je enako pomemben za doseganje te harmonije okusov.

Velika napaka bi bila, da sedaj tudi vi prekinete vse stike z družino in začnete igrati igro “vseeno mi je za druge”. Družina je ena sama, in je pač kakršna koli je že, vsekakor pa vam zelo priporočam, da v vašo juho dodate nekaj več zdravega egoizma in mej. Zaradi tega bo “juha” postala samo še bolj harmonična. Morda drugim na kratek rok ne bo najbolj všeč, vendar pa se bodo sčasoma navadili na nov okus.[/quote]

Hvala vam za nasvet… Dobro in nazorno ste napisali… Da se popravim: nisem mislila prekinit stike z družino itd.. Ampak sem se odločila, da se res ne bom več obremenjevala v kakšnih odnoosih so oz. smo.

Ja močno pretiravam… Ampak to je zaradi moje osebnosti, ker mi ni vseeno za ljudi, ki jih imam rada… Sem zelo čustvena in me take stvari zelo prizadanejo… Ne morem pomagat, če je to del moje osebnosti… Prav tako ne morem nič nardit glede tega, da bi se brat spremenil.. Pač smo si ljudje različni in različno dojemamo stvari…

Saj mojemu bratu se tudi ne zdi da je kaj takega naredil… Ampak dogodka ne smeš vzet kot “jabolko spora”, ampak so se stvari nabirale in je bila to samo še kaplja čez rob…

Da ti nekoliko bolj orišem kakšen je najin odnos:
on živi na primorskem, jaz na dolenskem… Če grem jaz na primorsko, bo on prva oseba ki jo bom poklicala, da bi ga obiskala… Ko pa on pride na dolensko, pogosto me niti ne pokliče, ali pokliče ob 22.00, če lahko pri meni prespi… se pravi sem zanj dobra samo, ko ima kako korist od mene… To je cel point te zgodbe… In nism nič tragična glede tega, samo treba si je blo nalit čistega vina…

Vaš odgovor mi je vseeno pomagal, da stvar pogledam še iz drugega zornega kota… Hvala.

Ni ti vseeno za ljudi, vedno znova jim prihajaš naproti, to čutiš na nek način kot svojo ‘dolžnost’ – saj tega ne zna storiti vsak na sprejemljiv oz. pravi način. A nenazdanje prideš do faze, ko se je potrebno odmakniti – s tem skozi zavedanje o medsebojni različnosti drugim pustiš, da ‘dihajo’ tako, kot želijo. Obenem ne prevzemaš odgovornosti za ravnanja in odločitve drugih ljudi.

Lahko se ti bo zgodilo, da bodo po daljšem času le opazili, da so imeli v tebi osebo, na katero so se lahko zanesli, da bo zanje imela razpoložljivo ‘levo/desno ramo’. In sami poiskali stik s tabo. Lahko pa bo to predstavljalo razrahljanje že tako ohlajenih odnosov – ki si jih skozi lastna prizadevanja umetno ohranjala pri življenju.

Če ni odzivnosti na nasprotni strani, so prizadevanja zaman in življenje gre svojo pot.

Zadnje dni je bilo glede vsega kar precej samoanaliziranja.. Brala sem tudi ta forum
(http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=140&t=5498674) in so se mi glede določenih stvari odprle oči in moram reči, da nase in na druge precej drugače gledam…

Ugotovila sem, da se naši družinski vzorci zelo odražajo na moji osebnosti, pa se vse do zdaj tega nisem niti malo zavedala. Gre za to, da sem bila mlajša sestra in že od malega sta se predvsem oče in brat obnašala do mene, kot da sem manj inteligentna, ne znam razmišljat s svojo glavo, da sem “avšasta”, moje mnenje se ni upoštevalo itd.. In najhuje je to, da sem se tako tudi počutila (vsaj v primerjavi z njima), njuno obnašanje pa sem smatrala, kot da sta do mene zaščitniška. Posledično sem sama sebe razvrednotila, nju dva pa poveličevala, vedno poslušala, njuno mnenje je bilo najbolj vredno itd.. V osnovni šoli sem bila velikokrat tarča zbadanja in posmehovanja drugih otrok, pa sem tudi takrat to sprejela, spet sem se na podlagi tega razvrednotila, imela sem nizko samopodobo itd.. V srednji šoli sem spoznala nove ljudi, sklepala nova prijateljstva, različne simpatije… in postopno sem začela krepiti svojo samozavest in tudi izboljšala svojo samopodobo… Spoznala sem, da me okolica zaznava kot privlačno, simpatično, zabavno in inteligentno osebo… Vendar doma se stvari niso spremenile… Še vedno je bilo veliko pametovanja, kaj naj delam, moje mnenje in želje so bile prezrte, celo zatirane itd.. Ko sem bila stara 18 let sem spoznala fanta, s katerim sva po desetih letih še vedno skupaj. On je res zlat, čutim da me ima rad in me občuduje, tudi če se včasih obnašam kot “avša” se mu zato ne zdim neumna… pač me sprejema takšno kot sem. Tudi moja družina ga ima zelo rada in se jim zdi popoln zet. Je pa res, da njemu že od nekdaj ni bilo všeč, da sem “pretirano” upoštevala očeta in brata. Nekajkrat sva se zato tudi sporekla.. Pred nekaj leti sva imela kljub vsemu večjo krizo, ko sem jaz želela zvezo prekinit.. Takrat je cela moja družina skočila na noge… sicer je daleč največje pritiske izvajala mami, ki je rekla, da me ne prizna za hčero, če pustima fanta itd.. Ko zdaj gledam za nazaj, mi je jasno, da je za njih največji moj dosežek v življenju ta, da sem si dobila dobrga fanta iz urejene družine, ki bo poskrbel zame.. oni pa nimajo več tega bremena, čeprav sem delala in sama vse kupovala in plačevala že od 16. leta in uspešno končala šolanje z zaključeno magistrsko stopnjo. Tko da se je za vprašat, kdo se dejansko v koga utika..

Zdaj ko tako razmišljam, sem dojela izvor nekaterih svojih karakterističnih lastnosti… Nikoli nisem rada bila vodja, niti se nisem grebla, da bi bila. Tudi svojih lastnih zamisli in idej nisem rada naglas predstavljala, ker sem pričakovala, da bom doživela posmeh ali da bodo prezrte. Problem pa imam tudi, ker si ne upam vozit avta, čeprav imam že 8 let izpit… ne spomnim se kdaj sem nazadnje vozila… Ne zaupam v svojo vožnjo in me je res strah… posledično sem odvisna od drugih oz. od javnega prevoza…

Počasi bom sestavila celo sestavljanko in takrat mislim, da bom sposobna imet korekten odnos do drugih, predvsem pa do sebe.

Nepomembna sestra

Ni ti vseeno za ljudi, vedno znova jim prihajaš naproti, to čutiš na nek način kot svojo ‘dolžnost’ – saj tega ne zna storiti vsak na sprejemljiv oz. pravi način. A nenazdanje prideš do faze, ko se je potrebno odmakniti – s tem skozi zavedanje o medsebojni različnosti drugim pustiš, da ‘dihajo’ tako, kot želijo. Obenem ne prevzemaš odgovornosti za ravnanja in odločitve drugih ljudi.

Lahko se ti bo zgodilo, da bodo po daljšem času le opazili, da so imeli v tebi osebo, na katero so se lahko zanesli, da bo zanje imela razpoložljivo ‘levo/desno ramo’. In sami poiskali stik s tabo. Lahko pa bo to predstavljalo razrahljanje že tako ohlajenih odnosov – ki si jih skozi lastna prizadevanja umetno ohranjala pri življenju.

Če ni odzivnosti na nasprotni strani, so prizadevanja zaman in življenje gre svojo pot.[/quote]

Se strinjam tudi z vašim odgovorom… Očitno so vsa moja prizadevanja zamanj, saj po njihovem mnenju nisem kredibilna, da bi jim svetovala karkoli… Odnose, ki sem jih “ohranjala pri življenju” so bili takšni zgolj zato, ker sem se jaz vseskozi podrejala…

Takšne težave je pravzaprav mogoče precej hitro odpraviti. So izjeme, kjer moramo delati na globljih značajskih vzrokih, ampak praviloma se gre za pogojene odzive telesa, ki jih ne mogoče relativno hitro reprogramirati.

Želim vam veliko prijetnih življenjskih trenutkov. Zaslužite si jih.

ja glej jo no. podobno pri meni, s sestro. nekega dne se mi je dvignila megla spred očmi: na naše odnose sem začela gledat vedno jasneje, na kratko:
– tudi jaz imam pravico biti jaz
– tudi jaz lahko rečem ne, brez slabe vesti (in zagovarjanja!)
– tudi moje mnenje šteje in zakaj bi se kdo delal norca iz tega
– važen je tudi moj RD, darilo za NL, voščilo ob otroku ipd ipd. (lahko naštejem 100 primerov)
– ni samo sestra na svetu in ni važno samo skakat okol nje, iskat signale ali je zadovoljna
…
jaz sem kasneje ugotovila, da je sestra čisti narcis, ki je zna uspešno krmarit med družino in si od vsakega vzet maksimum. jaz sem bila vedno tiha, pridna, nikoli nič zahtevala. ko pa sem kaj prosila, so se obrnil stran.
moj problem od mladosti je bil, da so mi nabili kompleks manjvrednosti, občutek da nikoli nisi dovolj dober, nekako sem skrbela za dobro počutje drugih, to je bilo normalno – tebi še bolj, ker si bila kot mama!

ti glej na to:
– imaš super fanta, samo on in bodoči tvoji otroci so vredni tvoje energije (kaj rabijo, kaj jim dam, kam gremo, kaj jih naučim, ….)
– od domačih se distanciraj in se vedno vprašaj “ali si to želim, ali me silijo”, če čutiš da ni ok, potem NI okej
– mojemu možu sem sama rekla, da prehitro klonim in padam nazaj v stare vzorce, zato naj me sam večkrat opozori: je to ok zate?
– napiši si na list svoje meje in jih postopoma uveljavi (ko me vpraša za vikend, se bom izgovorila, da moj več ne dovoli ali pa dovoli, če prispevaš 100 € itd itd primeri)
– ne skači na prvo besedo,vzami si čas za razmislek- pa jutri odgovori
– nehaj predpostavljat, da drugi razmišljao kot ti. to ni tko in tukaj boš veliko trpela, če boš nadaljevala na isti način

ti si čist ok, usmeri se vase! KAJ TI RABIŠ!
vem kako ti je. jaz sem se zelo umaknila, leta me je bolel ta hlad med nami, to so neopisljive bolečine: da jih sprejmeš tako kot so, da se posloviš od ideala, ker ni resničen, da si priznaš da nikoli ne boš imela takega brata kot si nekje globoko želiš. boli, boli a z leti mine in moraš to prerasti, če hočeš normalno živeti. se pa da. srečno!!!!