Oče udaril polnoletno hči
Pozdravljeni,
Ne vem kako bi na kratko opisala kar me muči. Z možem sva skupaj več, kot 25 let in imava skoraj 19 letno hči. Pred krtakim se moža seznalila s tem, da je najin odnos zavožen in, da naj se odloči kdo se bo odselil iz stanovanja.
Hči je letošnja maturantka, sicer vsa leta odlična učenka, vendar pa ji klju uspehu matura ni uspela tako, kot bi si sama želela in ne bo vpisana na edini faks , ki jo zanima…..možnosti pa za vse druge. Sedaj pa jo mož bombardira verbalno, da je lena, debela, da nič ne dela, samo pred računalnikom visi…., včeraj, ko jo je zvabil na sprehod jo je baje ob tem, ko ji je dopovedoval kaj vse je narobe z njo, še udaril. To me danes tako žre, včeraj sem nekako pomirila hčerko, danes pa me čaka še ta tema z možem. Saj se mi zdi nesprejemljivo, da nekdo udari odraslega otroka. Kaj mi predlagate….od moža bom tako ali tako odšla ampak kakšen pristop imeti ob človeku, ki misli, da je najbolj pameten.
Hvala za kakšen vaš nasvet.
Ne razumem čisto, kaj misliš s pristopom.
Če misliš, da je težaven, da bo delal probleme okrog ločitve, da bo
oviral vse skupaj – potem se skupaj s hčerko enostavno odselita, ločitev
in delitev premoženja pa prepustita odvetniku – to je najlažje in najmanj
obremenilno za živce. Pred odločbo od sodišča je pač malo težje “biti pameten”.
Drugače pa jasno – udariti se ne sme nikogar, pa če je polnoleten ali ne.
To je menda jasno.
Pozdravljeni.
Zloraba fizične sile je v družini nespravljiva pa naj gre za katerega koli člana družine. Enako nesprejemljivo pa je tudi psihološko nasilje.
Menim, da je celotna situacija v družini začenši z vajinim odnosom in ločitvijo vas, vašega partnerja in hčerko potisnila na rob samoobvladovanja in popolni »nižji jaz« kot rečemo.
V tem stanju nismo sposobni racionalnih dejanj in razmišljanja, zato vam predlagam, da se izognete dodatnim pritiskom na partnerja. Če bo izgubil kontrolo nad sabo, potem lahko udari tudi vas.
V kolikor fizično nasilje ni v njegovi naravi, potem boste največ naredili, če boste tiho. Morda mu lahko samo poveste, da veste, da je udaril hčerko. Potem pa se umaknite. Tako ali tako ga peče občutek lastne krivde. Drugače pa je, če je pogosto fizično nasilen. Potem te težave ne morete reševati sami in potrebujete strokovno pomoč, vi in hčerka pa se morate odstraniti iz njegovega polja vpliva.
Ločitev izpeljite z najvišjo možno mero sočutja in empatije. Vajin odnos namreč ne bo nikoli popolnoma prekinjen, saj sta preko hčerke za vedno povezana. On bo za vedno oče vašega otroka. Ločitev je včasih nujna, verjamem da tudi v vašem primeru, vendar se pravo delo šele začne. Potrebovali boste veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in pozitivne naravnanosti, da se bo vse izteklo v dobro vseh.
Hvala za vaše mnenje……mogoče sem bila premalo jasna.
Z možem živiva skupaj 25 let, prihajava iz različnih družin…pri men doma je dokler sta bila starša živa , umrla sta, ko je bilo meni 23 let ljubeč odnos. Starša sta se spoštovala, Pri možu doma, pa je bilo stanje prikrivanja, nagajanja, nato ločitev staršev . Mož mi ko danes pogledam nazaj ni nikoli pokazal kake velike naklonjenosti ampak sem to sprejela, pač ni tak moški, ki bi obešal pohvale na veliki zvon, saj tega od doma ni bil navajen, Rekel je , da tega ni navajen, da tega ne zna in da naj tega od njega ne pričakujem. Potem pa , ko ni bilo vedno vse po njegovih željah oz, nisem bila zainteresirana za vse njegove hobije z besedami, kakšna sem, ena zavaljena baba (63kg), spolno nezanimiva itd. ob tem pa sem našla na mailu- izpoved njegovi simpatiji v toplicah kakšna petarda , da je in da je en sme gledati v kopalkah. Ob tem mi je šlo na bruhanje in takrat sem sprevidela kakšna trapa sem bila toliko let in mu verjela in da se mi je smilil. saj je mož invalid 3. kategorije – , k sreči njegova bolezen ni tako moteča,večina od njih je gibalno ovirana ali pa so na vozičkih, da se ne bi mogel odpovedati svojim konjičkom . – alpinizmu.smučanju, Jaz sem ga postavila na stranski tir in mu dala vedeti, da lahko mirne duše odide, pa je bil odgovor, da noče, da hčerka raste v enostarševski družini. V redu, bom potrpela še eno leto, da bo zanjo matura in potem bom jaz poskrbela za naju in šla. Sedaj je za hčero matura in z njenim rezultatom bi bil zadovoljen marsikdo, saj se lahko vpiše na vsako fakulteto razen za eno, ki jo veseli pa bo imela premalo točk. Sedaj pa je to pribilo vrh ledene gore….reče, ji, da bo ena debela baba, da samo sedi pred računalnikom, leži, je in se redi. Da ni za nobeno rabo, včeraj, ko jo je speljal na prehod pa jo je tudi udaril. Tako ravnanje se meni zdi izpod časti, da bi udarila odraslo osebo, ki mi nekaj pomeni. Vpričo hčera nisem hotela načeti pogovora, na samem se me pa izogiba. Kko sploh to na en pameten način . .brez vpitja, obtoževanja za vse večne čase izpeljati. Mož misli, da je vedno povsod glaven, najbolj pameten, skratka težek karakter. Če nisem sprejela takega ravnanja do sebe oz. sem rabila kar nekaj časa, da sem se postvila zase, kako me šele boli to, da se sedj spravlja na hčero za katero misli, da bo hodila z njim tja, kjer nega veseli. Če pomislim sama nase, da sem pa pri 19 letih najraje hodila s starši okoli….halo, to se mi zdi čisto zdrešeno, saj hčera ni njegova last. Jeseni bo šla študirati in sama sem ji rekla, da naj stanuje v kraju študija, kjer bo imela svoj mir in svojo svobodo.
Vsk vaš nasvet je dobrodošel, Družinski terapevt pa odpade, ker moževim obljubam besedam ne verjamem nič več. Sem se dolga leta trudila , zdaj pa je z moje strani to zaključeno,
Hvala za vaše mnenje……mogoče sem bila premalo jasna.
Z možem živiva skupaj 25 let, prihajava iz različnih družin…pri men doma je dokler sta bila starša živa , umrla sta, ko je bilo meni 23 let ljubeč odnos. Starša sta se spoštovala, Pri možu doma, pa je bilo stanje prikrivanja, nagajanja, nato ločitev staršev . Mož mi ko danes pogledam nazaj ni nikoli pokazal kake velike naklonjenosti ampak sem to sprejela, pač ni tak moški, ki bi obešal pohvale na veliki zvon, saj tega od doma ni bil navajen, Rekel je , da tega ni navajen, da tega ne zna in da naj tega od njega ne pričakujem. Potem pa , ko ni bilo vedno vse po njegovih željah oz, nisem bila zainteresirana za vse njegove hobije z besedami, kakšna sem, ena zavaljena baba (63kg), spolno nezanimiva itd. ob tem pa sem našla na mailu- izpoved njegovi simpatiji v toplicah kakšna petarda , da je in da je en sme gledati v kopalkah. Ob tem mi je šlo na bruhanje in takrat sem sprevidela kakšna trapa sem bila toliko let in mu verjela in da se mi je smilil. saj je mož invalid 3. kategorije – , k sreči njegova bolezen ni tako moteča,večina od njih je gibalno ovirana ali pa so na vozičkih, da se ne bi mogel odpovedati svojim konjičkom . – alpinizmu.smučanju, Jaz sem ga postavila na stranski tir in mu dala vedeti, da lahko mirne duše odide, pa je bil odgovor, da noče, da hčerka raste v enostarševski družini. V redu, bom potrpela še eno leto, da bo zanjo matura in potem bom jaz poskrbela za naju in šla. Sedaj je za hčero matura in z njenim rezultatom bi bil zadovoljen marsikdo, saj se lahko vpiše na vsako fakulteto razen za eno, ki jo veseli pa bo imela premalo točk. Sedaj pa je to pribilo vrh ledene gore….reče, ji, da bo ena debela baba, da samo sedi pred računalnikom, leži, je in se redi. Da ni za nobeno rabo, včeraj, ko jo je speljal na prehod pa jo je tudi udaril. Tako ravnanje se meni zdi izpod časti, da bi udarila odraslo osebo, ki mi nekaj pomeni. Vpričo hčera nisem hotela načeti pogovora, na samem se me pa izogiba. Kko sploh to na en pameten način . .brez vpitja, obtoževanja za vse večne čase izpeljati. Mož misli, da je vedno povsod glaven, najbolj pameten, skratka težek karakter. Če nisem sprejela takega ravnanja do sebe oz. sem rabila kar nekaj časa, da sem se postvila zase, kako me šele boli to, da se sedj spravlja na hčero za katero misli, da bo hodila z njim tja, kjer nega veseli. Če pomislim sama nase, da sem pa pri 19 letih najraje hodila s starši okoli….halo, to se mi zdi čisto zdrešeno, saj hčera ni njegova last. Jeseni bo šla študirati in sama sem ji rekla, da naj stanuje v kraju študija, kjer bo imela svoj mir in svojo svobodo.
Vsk vaš nasvet je dobrodošel, Družinski terapevt pa odpade, ker moževim obljubam besedam ne verjamem nič več. Sem se dolga leta trudila , zdaj pa je z moje strani to zaključeno,
Bili ste popolnoma jasni, in hvala da ste podrobneje pojasnili okoliščine.
Vendar pa ne vidim, da bi bilo smiselno reagirati drugače kot sem napisal. Ali se bo kaj spremenilo, če ga boste “šolali” o tem kaj je prav in kaj ni. Sploh zato ne, ker ste mu že rekli, da ga želite zapustiti.
Edino kar bi dodatno napisal je to. Vi zapuščate njega, zato je modreje, da ga zapustite tudi fizično (in ne da on odide, razen če je stanovanje vaše). Najbolje da v kakšno najeto stanovanje. V kolikor niti on niti vi nimate kam iti, bosta morala prodati nepremičnino. To pa seveda dodatno zakomplicira situacijo. Poznam pare, ki so ločeni in živijo skupaj, ker nimajo kam iti. Vaši hčerki res ne želim, da bi morala prenašati takšno sceno.
Vi ste odprli Pandorino skrinjico (verjamem, da opravičeno), zato usmerite energijo v nadaljnje korake. Nobenega razloga ni, da čakate na karkoli. Naredite kar ste rekli, da boste naredili.
V kolikor boste potrebovali psihološko podporo, sem vam na voljo.
Gospod Bošzjan;
Možu sem dala ultimat (za katerega se ne zmeni) , da si poišče stanovanje do oktobra, ko bo šla hči študirati. Stanovanje je 3/4 moje, zraven sem mu predložila ponudbi za 2 stanovanjia, ki sta mu finančno dostopni , ter vzame avto. V primeru, da pa on meni izplača stanovanje , to pa bo zanaj težje, ker bi moral vzeti kredit in potem ni več financ za njegove dokaj drage hobije. Mož vse moje poskuse enostavno ignorira, misli, da je to očitno moja muha oz. vpliv mene, sploh pa njemu čisto odgovarja tako , kot je. Pospravljeno, oprano ima, kuham mu ne več, ker se po 1 tedenskem kuhanju hrane na mizi niti dotaknil ni.
V primeru, da odidem jaz iz stanovanja, se on zaradi tega ne bo niti najmanj obremenjeval, saj mi je že dal vedeti, da če mi ni kaj všeč lahko grem. Včasih nisem verjela, da je lahko en človek, ki ima sam zdravstvene probleme oz. invalid tako grd ravno do tistih, ki bi jih moral spoštovati, saj nikoli ne ve, kdaj jih bo rabil.Na koncu vem, da bom izadla “grda” sploh v očeh tistih, ki vedo za moževo bolezen oz. diagnozo. Ampak je le navaden egoist, ki najprej gleda nase, da ima polno rit, potem pa daleč zadaj nikogar.
Zato bi rada spravila moža iz stanovanja saj bi si z denarjem , ki sem mu ga ponudila že lahko kupil kakšno stanovanje, samo bo pa nekaj dela s selitvijo, katera mu pa ne diši.
Hvala za to, da mi svetujete, čeprav se komu tak problem ne zdi nič težak, ampak, ko pa si sam v takem “dreku” ti vsak nasvet veliko pomeni in ti da vedeti, da sem se prav odločila, da grem in da samozavest še ni čisto dotolčena.
Situacija nikakor ni lahka. Vendar je prav, da ste se postavili zase. To da je nekdo invalid (ali starejši, ali črn, ali gej, ali musliman, ali belec, ali ateist, ali ženska, ali moški …) še ne pomeni, da mu je dovoljeno vse.
Z ločitvami in predvsem z življenjem po ločitvi imam precej strokovnih izkušenj. Če ne bi kršil etičnih načel, bi napisal knjigo o tem. Zagotovo bi bila napisana v stilu najhujših kriminalk ali grozljivk. Žal, po tistem, ko nekdo reče DOVOLJ, drugi partner pogosto uporabi vsa legalna in nelegalna sredstva, da prvemu onemogoči normalno življenje. Največje žrtve tega pa so otroci.
Ne vem na kakšen način ste partnerju postavili ultimat. Za ultimat je potrebno imeti realno »kazen«. Morda ste mislili, da bi lahko na njega dodatno pritisnili, sedaj, ko je udaril hčerko. Razumem vas, vendar prosim vas, opustite to idejo, prav tako idejo po katerem koli maščevalnem vedenju (to ne pomeni, da vam ne pripada tisto, kar je prav). Tako kot je njegov odnos do vas zaznamoval vašo hčerko, tudi vaš odnos do njega počne ravno to. Otrok ima rad oba starša ne glede na to kakšna sta. Razkol med staršema vedno naredi razkol tudi v otroku. Dobro je, ker je vaša hčerka že skoraj odrasla, vendar je ta trenutek v zelo občutljivem obdobju. Vseeno pa je bolje, da realizirate ločitev do konca, kot pa, da nadaljujete v zvezi, ki je mrtva.
Ravnajte modro. Če sta se dogovorila za oktober, dobro. Sedaj tega ne morate spreminjati. Vendar vam priporočam, da naredite tudi plan B za situacijo, če se on ne bo izselil – če je ¼ lastnik stanovanja, ga tudi na silo izseliti ne morete. Kakšen bi bil ta plan si ne upam svetovati. Vsekakor pa vam priporočam, da pri odvetnikih preverite kakšne so vaše možnosti za primer, ko bi morali zadevo urejati po sodni poti. Se pa oktobra mora nekaj zgodi. Ali gre on, ali pa vi.
Obstajajo sicer tehnike, kjer naredite čustveno separacijo in kreirate novo »ločeno realnost«, kar se potem manifestira tudi v pravi realnosti, ampak 100% garancije tu ni nobene. Na koncu ste še vedno vi tisti, ki morate hoditi po tej poti na način, da boste lahko še vedno mama in oče vajinemu otroku.
Poti nazaj ni več. Priporočam pa vam, da si vi poiščite strokovno podporo. Pa ne zato, ker bi bilo z vami kaj narobe, ampak zato, da ne boste sami v tem procesu, in da boste lažje vztrajali na poti do želenega cilja.
Res mi je skozi možgane najprej šinilo to, da imam pa sedaj še eno orožje s katerim lahko postavim še boljši ultimat, da se ga “rešim”,čeprav to ni v moji naravi, saj mislim, da se dva lahko zmenita tudi na bolj normalen način, kot pa z blatenjem en drugega. Rada bi rešila vse skupaj na en socializiran način, saj se zavedam tega, da se bom s hčerinim očetom morala srečevati še na kakšnih dogodkih, ki se bodo dotikale hčere in nočem, da bi se hčera potem počutila med dvema ognjema.
Možu se ne da dopovedati, da ga nočem ob sebi, živeti z nekom in biti vedno sam, potem je vseeno, če je človek sam in tega mu ne morem dopovedati. Čustva do njega so umrla – preveč je bilo žaljivk , kritiziranja. Danes je šla hčera z njim na kolo, ker mu ne upa reči ne, in spet je poslušala kako je lena, kako ji jaz delam pri tem še potuho. Vsi mi pravijo, da sem preblaga in da bi vsaka takega dedca že zdavnaj sunila v rit. Vem pa, da , če bo zdaj kaj rekla, da se mi bo “odpeljalo” in se bom postavila na njegov nivo in potem bom spet poslušala kaj vse je z mano narobe. Z mano ni nič narobe, obremenjevala sem se dolga leta s tem, samozavest je bila na psu, sedaj pa sem se pobrala. Imam dobro službo, veliko prijateljev, pridno hčerko in s tem sem popolnoma zadovoljna, zato enega neupravičenega kritiziranja ne rabim .
Hvala vam za vaš nasvet
Mislim, da bodo naslednji meseci težki. Zdi se mi, da bo najbolj trpela vajina hčerka. Žal ločitev vedno naplavi na površje vso nerešeno nesnago iz preteklosti.
Ljudje govorijo marsikaj. Vendar se nekoga ne da kar tako enostavno suniti v rit. Marsikaj se je mogoče dogovoriti in pogovoriti, če sta obe strani razumni. Vendar pa je tako, da tudi sodišče, razen če je res prisoten nek nečloveški ekstrem, ščiti vse vpletene (ker se pojavljajo tudi zlorabe, je to tudi prav). Vaš partner je tudi invalid. In lahko vam zagreni še nekaj let življenja. Sodišče bo presojalo situacijo tudi glede na vajine finančne zmožnosti.
Glede na to, da se že sedaj kaže v katero smer se bodo razvijale zadeve, vam priporočam, da se oborožite z dobrimi odvetniki in naj mislijo za vas. Tako boste lažje ostali v svoji pozitivi naravnanosti. Ne podcenjujte situacije, misleč, da se bodo zadeve že same po sebi uredile. Upajte na najboljše in se pripravite na najslabše.
Naj se situacija uredi v najvišje dobro vseh vpletenih.
Hvala za vaše predloge, nasvete.
Sem nekako odločena, kako naj bi to izpeljala:
– še enkrat pogovor iz oči v oči, da naj se mož odloči kdo gre iz stanovanja
– glede denarja sem rešila 1/2 vsak, čeprav sem s tem možu naredila uslugo, ker sicer ni ravno tako, ampak kaj pa je 1000€ gor ali dol, proti miru
– če se ne bo odselil grem za ta čas v najemniško stanovanje s tem, da bom potem to reševala s pomočjo odvetnika in ne bom tako tolerantna z delitvijo premoženja.
Mislim, da sem bila dovolj tolerantna, da bi to rešila na nek normalen način, predvsem zaradi hčere. Ampak tole zadnje moževo dejanje, da udari polnoletno hči tega pa ne morem “požreti”, sploh, ker hčera ne pije, kadi, je bila odlična dijakinja in si takega odnosa in dejanja ne zasluži.
Lep dan vam želim
Upam, da imaš dovolj denarja, da greš lahko k odvetniku. Mislim, da zaenkrat nimaš sploh nobene podlage, da od njega zahtevaš izselitev – stanovanje je namreč njegovo. Kakšen je uraden delež, niti ni pomembno, ker se ta delež lahko ob delitvi premoženja s tožbo spremeni.
Najprej se odloči, ali misliš resno z ločitvijo ne glede na to, kaj bodo žnarali drugi (ker je mož ubogi invalid). Ko boš v sebi res trdno odločena in prepričana, se sooči z njim, mu predlagaj, da vložita sporazumno vložitev s tako delitvijo premoženja, kot je po tvoji oceni objektivna. Vprašaj ga, ali se strinja … imej za vsak slučaj že pripravljeno vlogo in naj jo na licu mesta podpiše.
Prepis njegovega deleža nate (z notarskim zapisom) lahko uredita pri notarju. Pozanimaj se pri najbližjem, koliko to stane, kdaj lahko prideta, kako hitro je to urejeno. Če je mogoče, gresta takoj naslednji dan tja (notarski zapis morata imeti pripravljen še pred narokom na sodišču). Ostane le še vprašanje preživnine za hčer, ki bo šla študirat. Tudi onadva lahko skleneta sporazum v obliki notarskega zapisa.
Če se ne bo strinjal, mu mirno razloži, da boš vložila tožbo in se bosta pač pogovarjala prek odvetnikov. Si ga pripravljena zaradi udarca prijaviti na policiji?
Mene njegov odziv glede na vse napisano niti ne čudi. To, kako je odraščal, ni opravičilo. Tudi njegova bolezen ne. Še vedno je v celoti odgovoren za to, kar počne. NJegov odziv, čeprav posledica vsega tega, kar se mu je zgrnilo nad glavo – k čemur je aktivno prispeval tudi sam – je popolnoma zgrešen. V bistvu je to, kako gleda na vaju – na dve zavaljeni, nesposobni babi – popolnoma mimo, ne znam drugače povedat. Pa da v navalu jeze to rečeš partnerju, še nekako štekam, da pa napadeš lastnega otroka, ki je že tako ali tako v življenjski stiski, za to pa ni besed, pojasnila. Torej mu je hči nekaj pomenila le, ker je bila tako pridna, zdaj, ko se ne more več trkati po prsih, da bo zdravnica (predvidevam, da gre za ta faks), se mu pa zdi, da ni več nič vredna. Poden.
Pozdravljena Knjižničarka,
Pravilno sklepaš o hčerinem faksu, ….sem jo potolažila, da še ni vse zamujeno, da ima pač možnost vpisa drugo leto in 1 leto v primerjavi z ostalimi ni nič, sploh, če te nekaj res veseli in si to želiš. Ob tem ji stojim ob strani, jo spodbujam , ker vem , da faksa ne dobiš kar z levo roko in v tem sva si z možem različna oz. imava na to različen pogled. Sam bi moral imeti glede na svoja visoka merila doktorski naziv je pa “le” tehnik. On misli , da se vse da urediti na “hard” ampak na žalost je ponavadi ravno nasproten učinek. Tole pa je potem izbilo sodu dno…. s hčerko sva se pogovorili, povedala sem ji, da bi ga lahko prijavila na policiji in sedaj ji za nagrado, ker je lena, oče obljublja , da bo med vikendi hodila z njim v hribe.
Ne morem razumeti, da ena odrasla oseba, ki se ima za razgledano nima toliko pameti, da pri teh letih otroku, ki bi bil pred 20 – 30 leti že poročen govori in ukazuje kaj naj dela. Se strinjam, da mora imeti oseba pri teh letih določene zadolžitve (pospravi stanovanje, odnese smeti, obesi perilo), ki so za dobro vseh , ki živijo skupaj ampak tole pa ni normalno. Ali je res večina invalidov , invalidov tudi v glavi, ki mislijo samo nase in na svoj EGO.
Stanovanje pa je 3/4 v moji lasti saj sem vanj vložila del svoje dediščine. Tako, da se mož zaveda, da bi/bo v tem, če grem na sodišče potegnil “ta kratko” mislim v finančnem smislu. Okolica oz. tisti, ki me bodo mogoče obsojali, da sem ga pustila , tisti pa dol “visijo”.
Lepi besedam, obljubam, o tem kaj vse je z mano narobe ne verjamem več in ločite je edina stvar, ki jo želim in moram narediti.
Zelo dober in realen načrt.
Ko pa berem vaše nadaljnje prispevke iz njih veje veliko vsebin “nižjega jaza”. Lahko vas razumem, in vaše frustracije so normalna reakcija. Vendar se potrudite, da jih ne izrazite do njega “na polno”. Priporočam vam, da za sprostitev napetosti uporabite blazino ali jogi, pomaga tudi, če zvijate brisačo in z zobmi zagrizete v njo, da tako sprostite mišice čeljusti. Pojdite na sprehod. Morate sprostiti te negativne frustracije, vendar ne na partnerju ali še manj na hčerki. V kolikor bi on lahko normalno sprejel vaše negativne frustracije, bi obema lahko to pomagalo, ker pa lahko z veliko verjetnostjo predvidimo, da se bo še bolj poglobil v svoj “nižji jaz”, in potem smo pri igri moči “kdo bo koga”.
Odpovejte se ideji, da bi lahko hčerka bojevala vašo vojno. Ni se treba strinjati z mano, ampak glede na vse skupaj bi bilo bolje, da se odselite takoj. Na takšen način boste lažje našli svoj mir, sedaj se negativna čustva samo kopičijo in kopičijo, kar ne koristi nobenemu. 3 meseca se lahko vlečejo kot leta. Verjamem, da želite kaznovati partnerja, in verjamem, da si to zasluži, vendar z njim ste preživeli 25 let … v dobrem in slabem. Plod tega je tudi vajina hčerka.
Mislim, da bi bilo dobro, da hčerki razložite, da oba ostajata oče in mama, in da ona ni odgovorna za ločitev, prav tako ji tudi ni potrebno biti kanal za sproščanje frustracij enega ali obeh staršev. To naj ona tudi jasno pove svojemu očetu, ko bosta na enem od sprehodov. Naj mu reče: “Oče rada te imam, kljub temu da si mi dal klofuto, ki si jo nisem zaslužila. Vendar ne želim biti del sporov, ki jih imata z mamo. Prosim, če to upoštevaš in z mamo urediš zadeve tako, da bo za vse najbolje.” Nekaj podobnega mu lahko poveste tudi vi (če vas sploh še sliši – mislim sicer, da vas ne sliši več)
Seveda pa se zavedam, da je nekaj tako od daleč “govoričiti”, in nekaj potem to zares narediti. Držim pesti, da se vse uredi tako kot je prav.
Gospod Boštjan,
Hvala za vaš pogled na moj problem.
Po premisleku, kar ste mi napisali bi se s tem, ko bi karkoli obtoževala, čeprav bi bili moji argumenti na mestu, bi se spustila na njegov nivo in posledično bi bilo to, da bi mi zrasel pritisk na 300 in bi “popizdila”, čeprav vem, da tak pogovor potem ne pelje nikamor, ker bi v besedni vojni jaz pogorela.
Ne preostane mi drugega, kot, da jasno povem kaj mislim narediti, mu ponudim vse možnosti in grem skozi vrata, da se izognem nadaljnemu obtoževanju.
Hčerki sem že povedala kaj nameravam storiti, da ona ni nič kriva, da jo imava oba rada, vendar pa med mano in njenim očetom ni več nobene stvari, ki bi naju še povezovala in da tako ne morem več živeti. Da si tudi jaz zaslužim mir, srečo in mogoče kdaj tudi osebo ob sebi, ki bi me imela rada.
Absolutno podpiram takšno namero. Tako bo partner tudi videl, da mislite resno. naj pa bo vaša hčerka takrat nekje drugje. Pogosto se kot zelo dober način za pospešitev procesa ločitve izkaže tudi to, da mu napišete pismo in mu ga izročite ob slovesu. To naj ne bo napisano v smislu obtoževanja (v tem primeru pismo naredi dodatno škodo), ampak v smislu: “skupaj sva preživela 25 let v dobrem in slabem, verjetno tudi sam vidiš, da je najin odnos mrtev, zato sem se odločila … želim ti, da najdeš svoj mir, da si še naprej oče najini hčerki …”
Da, zaslužite si mir, srečo in tudi ljubezen. Menim, da delate prave korake. Naj vas vodi modrost, in nekaj čemur bi lahko rekli “notranja iskra” in vse bo tako kot mora biti.
Bodite dobro.