Saj ne vem, kaj naj si mislim, ampak me močno razjeda. Včeraj sem 2x klofnila mojega drugošolčka. Prvič v življenju! In me tako boli, da je za znoret. Sicer je dobil že enkrat kar fajn po riti, ko je pri cca 4-ih letih imel izpade trme in je doma več kot eno uro jokal in kričal. Sva z možem probala na lep način, sva ga ignorirala, je hodil za nama. Tako da sem ga takrat načrtno, da je videl, da mislim resno. Takrat se je to hudo trmarjenje tudi končalo.
Otrok je bil sicer vedno priden, miren, vodljiv, kar ubogljiv. V šoli pa je že parkrat koga udaril, ker se hitro ujezi in postane besen, če ga kdo kaj heca. Pa za dosti stvari misli, da mu nagajajo, mogoče se pa le ne igrajo tako kot si je on zamislil. Sam se pa zelo rad heca z drugimi, potem pa iz tega občasno pride do prepira.
Včeraj je dobil klofuto, ker sem dobila obvestilo o učiteljice, da je tepel otroke. Ta stavek se sliši, kot da je nek težaven otrok in pretepač, je pa v bistvu bil vedno bolj mevžast in strahopeten, tako da smo mu v vrtcu tudi rekli, da lahko udari nazaj, kadar ga kdo tepe. No, zdej pa čisto druga slika. In sem mu “pokazala”, da tokrat mislim zelo resno. Otrok je bil šokiran, ker kaj takega od mene ni pričakoval. Ponavadi se za vsak drek začne jokati, kot da bi ga iz kože dajali, tokrat pa ni potočil niti solze, vse do doma. Doma sva pa imela debato, bila sem huda, povedala sem mu kaj sledi, če bo tak, da bo ostal sam, brez prijateljev, da ga bodo zafrkavali, ga ne bodo marali. Kasneje sem še sama planila v jok, kar je tudi prvič videl in mu je bilo strašno hudo!
Sva se potem lepo pogovorila, ve, da ga imam rada, ampak da takega vedenja ne odobravam. Sedaj pa bom videla, če se bo stanje kaj poboljšalo.

Mene stiska pri srcu, težko mi je danes v službi. Imam slabo vest, ker sem se poslužila takega načina, ampak ni šlo drugače, ker smo pogovore, kazni, … že imeli, obljubil je, da ne bo več, pa je zopet!

Razmišljam, če je pametno, da ga peljem k psihologu! Ne me narobe razumeti, od enega udarca se seveda to ne počne, ampak otrok je tudi drugače zelo nemiren. Ne more biti pri miru, ne more pri miru sedeti, skoz brca v stol, ko je, piše, riše, … ali pa v mizo in to podzavestno. Pa hitro ga stvari vržejo iz tira in se hitro ujezi za vsako malenkost.

Doma sicer niso idelane razmere, se z možem tudi občasno skregava, ampak nič drastičnega.

… ne vem, če ti bo kaj bolje, ker kot jaz Mone poznam, boš zdajle namesto tolažbe doživela hladen tuš.

Jaz sicer razumem tvoje občutke, ampak to moraš sama predelati in si sama odpustiti. V nadaljevanju skrbi za to, da se bosta z možem znala pogovarjati, da boš sama v tako dobri kondiciji, da te mali ne bo prehitro iztiril in …. če že moraš, raje po zadnji plati.

Občutki so pa grozni, sploh danes, ko trdijo, da otroku na način telesnega kaznovanja ne smeš niti ene čez rit pritisniti, potem op zrastejo čez glavo ampak če si že to naredila, veš zakaj si, otrok je dojel, če pa bo videl, da je slaba vest zraven, nisi naredila nič … pa še v badu si zdaj.

P po moje ne potrebuješ psihologa. Mi smo sicer pred leti bili pri eni fajni v Kranju, ampak tam smo bili točno dvakrat, potem pa je rekla, da ne vidi nič spornega na otroku, sva pa midva hitro dojela, da ne upava vzeti stvarti v svoje roke. Zato je bil pa mali zbegan. Kaj češ, prvi otrok pač. Z nekaj spremembami v najinem razmišljanju je bilo tudi z njim ohoho veliko težav manj.

Pa srečno.

Pa ti veš, kakšen je tvoj otrok? Ker v enem odstavku pišeš, da je miren, vodljiv, ubogljiv, takoj v naslednjem stavku, da v šoli besni, potem pa še čisto spodaj, da brca, miga, skratka je nemiren. Torej, najprej razčisti sama pri sebi, kakšen je tvoj otrok, pa vesela bodi, da Družinski zakonik še ne velja, ker bi imela sedaj že CSD na vratu:)))) (tole je hec, da ne bi resno vzela) – boste pa verjetno res morali kakšno pomoč poiskati.

Če mu daš dve po riti ni nič hudega. Ker pa pa opisuješ, da je nasilen v šoli, pa menim, da v tem primeru ni dobro otroka po riti, ker nasilje prinaša nasilje. Zadeva je rešljiva, veliko se ukvarjat z njim, biti potrpežljiv, mu polagat vso pozornost, a zavedaj se, da je to dolgotrajni postopek. Zaradi živahnosti tvojega malčka te prosim, da ga fizično ne kaznuješ, ker v tvojem primeru boš zadevo samo poslabšala.

evo že en hladen tuš. pa ne zato, ker si otroka klofnila, ampak zato ker si se šla cmerit pred njim in mu s tem pokazala, da te bo še lahko izsiljeval. mali ni jokal zato, ker je točno vedel, da je pokasiral svoje zaradi svojega neustreznega vedenja. prav je da sta se pogovorila, ni pa prav, da si potem cmerila in prelagala svojo slabo vest na njega. pa da še danes na žive in mrtve travmiraš. mulc je razvajen in če mu sedaj ne bosta postavila mej, boš še kdaj jokala. pa ne zagovarjam nasilja, ampak tako dramo delat ne vem no.
kar se tiče psihologa, danes bo otrok hitro dobil kakšno diagnozo. se pa sama pri sebi vprašaj če je to zaradi tega, ker bi res bilo kaj narobe z njim, ali je samo otrok, ki mu vse dovolite, prinesete k riti, ki lahko cele popoldneve in dneve gleda nasilne risanke in igrice, koliko družbe sovrstnikov ima………….

Lej…hvala. Vem, da bo pljuvanje, ampak me to ne skrbi preveč. Slabše kot se sedaj počutim, tako ne more biti, pa lahko mona napiše kar se ji zljubi. 🙂
Slabe vesti pred otrokom ne kažem. Ni bilo pa to dejanje v afektu, da bi me tako vrgel iz tira, ampak je dobil, da bo videl, da mislim resno! Sem se točno zavedala, kaj počnem.
Meni je pa hudo, ker sem pač na tak način morala, saj kaj drugega niti ne vem več.
Eh, saj bo bolje, čez kak dan ali dva. 🙂

lej slabše je tudi še lahko. jaz mislim, da bo fantu zaleglo, najbrž se pa še bo kdaj zravsal, konec koncev koflikti so vedno prisotni. tudi kdaj mu boste še morali postaviti kakšno mejo. ne vem tudi kje ima fotra, mam občutek, da si za vse sama. vzgoja otrok je zajebano delo, kdor govori samo o lepih stvareh in idealnih rešitvah pač laže, kar mediji pač vedno prodajajo. otrok bo v tvojem primeru, ko sicer nisi nasilna, imel več težav zaradi razvajenosti kot zaradi dveh klofut v 6 letih.

Avtorji niso ali nismo pluvali po tebi. To so iskreni komentarji avtorjev, kateri te tudi z ostro kritiko samo spodbujajo k boljšemu razmišljanju in vedi, vedno je dobronamerna kritika boljša, kot pa treplanje po rami. Pa ne ženi si preveč k srcu. Prvo poglej pri sebi, kaj lahko storiš da si boljša,v osebnem smislu mislim, potem pa lahko delaš še na otroku. Prvo moraš sama sebe spoznat in dojet, kakšna oseba si. Vse dobro.

Verjamem, da ima vsak svojo sliko o otroku, glede na opisano. Normalno!
Otrok je v primerjavi z drugimi otroki, s katerimi se družimo in jih imamo v družini, zelo priden, ubogljiv, miren fantič.
Je pa res, da se hitro ujezi (občasno, ne glih za vsako stvar, da ne bo pomote), če mu kdo nagaja po njegovem. Ampak ne da bi takoj udaril. Itak bolj s strahom udari, ker je pač med tistimi, ki so bolj strahopetni.
V šoli se je sedaj 2x branil, ker so mu nagajali. In je prvi udaril.

Bi rekla, da ni razvajen, ker mu ne prinesemo vse k riti. Mogoče smo celo preveč strogi z njim. Ne vem, razmišljam.

Avtorji niso ali nismo pluvali po tebi. To so iskreni komentarji avtorjev, kateri te tudi z ostro kritiko samo spodbujajo k boljšemu razmišljanju in vedi, vedno je dobronamerna kritika boljša, kot pa treplanje po rami. Pa ne ženi si preveč k srcu. Prvo poglej pri sebi, kaj lahko storiš da si boljša,v osebnem smislu mislim, potem pa lahko delaš še na otroku. Prvo moraš sama sebe spoznat in dojet, kakšna oseba si. Vse dobro.[/quote]

Razumem! Mogoče sem se narobe izrazila. Tudi ostro kritiko sprejemam. Jo tudi želim! Zato sem pisala na mon!
Hvala vsem!

Prvo otroku izbijte iz glavo idejo, da je dovoljeno, da kogarkoli udari!! Ker vzgajate potencialnega nasilneža in mu dajte napačne signale. Nikoli in nikdar ni opravičljivo, da se udari – ampak krivi ste vi s tistim – NAJ PA UDARI NAZAJ, ČE JE TREBA.
Ne rečem, da nikoli ni treba, ampak o tem se pogovarja, ko do take siguacije pride, ko je otrok žrtev nasilja ali šikaniranja, ne pa tako vnaprej – na zalogo in za vsak slučaj. Tako da klofni lepo še sebe, ker si bolj zaslužiš.
Kot drugo – vem, kako je, ko te otrok vrže iz tira. Imam doma hčerko te starosti in ravno prejšnji teden me je tako razjezila, da ni za povedat. Dobesedno provocirala celo popoldne, dokler mi ni počil film. Pa je nisem udarila, poslala sem jo v sobo. Tam je začela tolči in razbijati, potem je pa dobila čez rit. Kot otrok, ki je doživel tako eno čez rit kot klofuto, ti polagam na srce – ne klofutaj ga, ker ni bolj pinižujočega dejanja. Ob eni čez rit mi je šlo pa včasih na smeh. Vem, da je za nekatere to eno in isto, ampak ni.
Mislim pa, da nobenemu otroku takšna šola, če se zgodi res izjemoma in ob hudem izzivanju, ne škodi, ravno obratno. S tem otroku pokažeš, da imaš svojo mejo, do koder lahko gre, čez pa ne. Ali je dobro reševati nasilje z nasiljem, to je pa drugo vprašanje. Mislim, da gre otroku bolj do živega, da vidi, da te je prizadel.

Oprosti,
nasilje rodi nasilje….
ni važno zakaj ga ti udariš in ti isliš, da je ok in je opravičljivo…dejstvo je, da si ti z nasiljem reševala in rešila situacijo in še danes trdiš, da je bilo to ok…OTROCI RAVNAJO PO ZGLEDU
nadalje otroku ste sami v vrtcu rekli, da lahko udari, če ga kdo tepe…torej ste mu sami dali vedeti, da je tepež sprejemljiv in dovoljen… TA UBOGI VAŠ OTROK JE ZMEDEN – saj zdaj nima več pojma kaj je prav in kaj ne – po nei strani ima izkušnje od doma in zgled, da se neugodje, nestrinjanje in razmere, ki jih ne obvladaš rešijo s tepežem in je potem ok, še več celo dovoljenje je dobil z vaše strani – zdaj pa kar naenkrat vse to ni več dovolj dobro; ne vem kako si predstavljaš, da je drugošolček zdaj pa zmožen že sam odločiti da ste mu narobe povedali in da se s tepežem ne rešuje stvari)

in sploh kaj misliš da si sedaj naredila- dobila je kazen za tepež..in ti si ga udarila – ja halo kakšen zgled je to…še enkrat več si mu pokazala to, da je prav, ko si jezen in razočaran , da udariš tistega, ki ti to jezo, razočaranje in nemoč povzroča – sama mu daješ takšno sporočilo in potem rečeš, da je ok in da si rešila stva – nisi je nikakor

tvo otrok je sedaj prestrašen v sebi pa nosi jezo, vso razpčaranje in vse tiste negativne občutke, ki ostanejho potlačeni in potem še enkrat več ni čudno, da sprošča takšne stvari nad drugimi naokoli v drugem okolju…

najprej je treba otroku povedati, da nisi imela prav in da tepež ni nikakor sprejemljiv način reševanja stvari, in se moraš ti tudi tega držati pa tudi se opravičiti za nazaj, kakor se mora tudion tistim, ki jih je udaril…

nadalje – a je kdo kdo kdaj otroka vprašal zakaj on to počne, in mu dal možnost, da vso tisto negativno energijo, ki jo občuti izrazi in ne usmeri v nasilje…če bo imel možnost povedati se bo prej umiril in sprostil in boste potem lažje reševali problem, ker boste vedeli kakšen je…pogovarjajte se, daj tudi otroku možnost,da izrazi svoje občutke, tako kot jih imaš ti, da mu poveš, da si razočarana nad njegovim dejanjem, tako ima on pravico povedati če je kdaj razočaran, užaljen, samo ozrokom ponavadi se ne pusti te možnosti in potem ne vidijo drugega izhoda in kot zanje najlažje brcanje, tepenje, lasanje…nauči ga spregovoriti o svojih občutkih in jih na miren način reševati, daj mu možnost, upoštevaj ga..ne samo da od njega zahtevaš določeno obnašanje in obljube, tudi njemui prisluhni in na podlagi tega potem sklenita skupne dogovore, ki se jih bota oba oz. vsi držali. v svojih zahtevah do njega bodi tudi ti vzgled s svojimi dejanji.

No, ne vem. Jaz mislim, da si mu samo na primeru pokazala, kako izgleda pretepanje drugih.
in da bo zdaj premislil, preden se bo spravil na sošolce. Razumel je in zato je bil tiho.

poglej – otroci ne ločijo primera od primera, še če mu poveš, da se nekaj ne sme in sam počneš prav to – te posnemajo, ker pomembni so zgledi – in sploh otrok si želi biti ljubljen, pohvaljen in všečen staršem in prav zato njih posnema…želi si pohvale…

ta razlaga, da otroci provocirajo namenoma starše, zato,d a jim nagajajo…to je samoopravičilo staršev – poglej v bistvu pa prav tako ravnajo kot starši sami: v svoji nemoči pač počnejo skrajne stvari
ko je starš nemočen povzdigne glas in se dere na odroka=potem se starši čudijo, da otrok v dretju njim jezika nazaj (nič drugega kot samo zrcalna slika starša v problemski situaciji, tako ga je starš v bistvu sam naučil)
ko starš v nemoči pokne otroka= otrok nemalokraf udari otroka, v joku, kadar je jezen in ko nečesa ne dobi (spet nič drugega kot posnemanje starša, ki udari svojega otroka v jezi, ko stvari ne obvlada več in od otroka ne dobi željenega rezultata)
tako da vse so sami zrcalne slike staršev – še prav tako male stvari…in otroci so kot spužve vse vidijo in posnemajo…

in ta razlaga,da je otrok razumel tepež kot pomemben vzgojni prijem in zdaj oe bo več ni resnična – mogoče ne bo več zaradi strahu pred ponovnim ponižanjem in vsemi tistimi občutki, ki jih sam občuti ob takšnem dejanju in ti vse negativni občutki potem ostanejo v njemu in jih vseskozi bosi v sebi in to je zanj napor…

sebe dajte v kožo otroka – da vas nekdo mahne pa čeprav zaradi stvari, ki je niste pravilno naredili – ali boste ob tem občutili – “ah saj je imel prav, ne bom več”….
“ali vam bo v glavi misel – mogoče res nisem prav odreagiral, samo lahko bi mi pa tudi na lepši in človeški način razložili mojo napako…in se boste ob tem počuzili ponižane in manjvredne, ker vas toliko ne spoštujejo, da bi se z vami pogovorili, ampak vas raje udarijo” – za razumevanje otroka nič drugega kot sebe dajte v njegovo kožo in poskusite občutiti in si predstavljati občutke, ki bi jih ob tem dejanju vi imeli (sorodno: v službi naredite napako, šef je besen in vas zato pokne; namesto stvari razreši kaj je narobe in kako boste v prihodnje postopali…kako se boste počutili – boste si dali razlagio v glavo – ah res sem usekal veliko bedarijo in imel me je vso pravico iz besa udariti, ali se boste počutili vse kako drugače)

otrok po mojem nosi prej zamero in strah pred staršem, vso negativno čustvovanje, samokrivdo, ki tepta njegovo lastno samopodobo – jo ustvarja v sliki, da je vreden tepeža in da je slab kot oseba – vse to nosli on ob tepežu in teh občutenj o sebi se ne želi zato mogoče ne bo več ravnal isto, ker ve kaj mu bodo starši ob takem dogodku spet povzročili…
toliko star otrok sigurno ne nosi razlage ah moja mamica me ne zna obvladati drugače in se je samo izjemoma poslužila tega,d a bi mi pokazala, da se ne sme..

lej najprej moraš sama sebi oprostiti in pozabiti. potem se opraviči otroku in povej da ti je žal da si ga udarila, potem zahtevaj da se tudi on iskreno upraviči tistemu ki ga je udaril. saj so ti že povedali da nasilje rodi nasilje. otrok je zato hitro vzkipljiv ker si tudi ti (mogoče tudi tvoj mož) hitro vzkipljiva. čepram se mogoče ne vidi jasno je otrok slika svojih staršev. Včasih ko te ima da bi vzkipela raje v glavi preštej do deset, da se ne boš potem žrla tako kot se zdaj.

Zgled, saj v bistu se strinjam s teboj, ampak jaz otroka nikoli nisem tepla. Zakaj za vraga potem on udari, če jih doma ne dobi? Vedno je bila kakšna kazen, ni risank, ni igrišča, ….vedno se kazni držimo in ne popuščamo. To otrok ve! Ko je zadnjič udaril, smo imeli res dolge pogovore. Pa ne samo tisti dan. Bilo mu je žal. Zelo žal! Rekel je, da ne bo več. In evo, včeraj zopet!

Pa se tega od mene ni učil, ker ne zagovarjam tepeža in ga doma res ne tepemo. Niti ene po riti za vsak drek, kot to marsikje opazim. Kot sem prej že omenila jih je v sedmih letih dobil 2x!

Kaj bi naj torej v tem primeru? Zopet kot zadnjič, dolgi pogovori, kazen, obljuba, da ne bo več, potem pa zopet udari in spet dolgi pogovori v nedogled, kazen…in tako dalje? Bi se to sploh kdaj končalo?

Sem mu rekla, da se mora opravičiti. Ko pride domov, mi bo povedal, če je to naredil in seveda mu bom povedala tudi sama, da ni prav, da sem ga jaz udarla, kar sem mu tako že včeraj pojasnila. Pa se mu bom seveda tudi opravičila in upam, da se bova strinjala, da tega nobeden od naju več ne počne.

poglej, dovolj je enkrat – otroci vse opazujejo in vse vidijo…in opazil je tvojo rešitev kako ravnati, ko situacije ne obvladaš več in to tudi sam počne…poleg tega res je nezanemarljivo tisti, da ste mu rekli, da se lahko brani s tepežem…
pri tem je potrebno biti res dosleden, ker otrok si zapomni res male dogodke in stvai, ki jih še ti mogolče ne opaziš in jih posnema..

poglej ti bom napisala primer ene zna.nke, ki ima dveletnika – v eni čisto vsakdanji situaciji, sem prišla na obisk in mu prinesla tovornjaka zapakiranega s plastiko, ko to odpirava mu je mama, ker se njej ni dalo vstati, rekla,d a naj gre po škarje (za moje pome narobe in nevarno za dveletnik, ker bi se lahko spotaknil in pičil, kaj vem kaj vse) ampak njej se ni dalo in mu je dovolila…isti dan zvečer v situaciji ko se z otročkom igrava se mu je nekaj raztrgalo in mali se vztane, da gre po škarje (jaz seveda za njim, ker vem da je nevarno, da sem zraven, da se ne poškoduje, ker nisem iz družine pač nisem se nič vmešavala v to kar njemu dovolijo in da mu govorim,d a ne sme tega, ker bi bil otrok potem še bolj zmeden -da enkrat nekaj lahko in drugič ne) torej sem šla za njim, da poskrbim za varnost, da si kaj ne naredi…ampak to, da je on šel po škarje je opazila tudi ta ista mama in se oglasila, da škarje niso za igrat, da točno ve otrok, a to ni igrača in da ni zanj..on je samo rekel odrezal bi nekaj na bobnu, ki se je strgalo – ona pa da ne, kakod a se otrok obnaša, ker ve, da se to ne sme!!!
kako se ne sme – če mu je sama to prav isto stvar zjutraj dovolila??? seveda otrok v jok – sploh miu ni bilo več jasno, kje je naredil narobe, zakaj je on zdaj slab; in potem ga je v joku še zaprla v sobo… in ona kako, da njo to ubija sedaj…da ta otrok in njegovo obnašanje njo čisto izmuči…in isto od njega vedno zahteva opravičilo po takih dejanjih in to da ne bo več, pa se vedno znova ponovi – otrok reče opravičilo in da obljubo res dobronamerno…ampak če se mu zgodi potem spet krivica v takšnih sodbah – naredi spet isto…zato je pomembno, da se izhaja iz vzroka zakaj je v vsakem posamičnem primeru naredil neko nezaželjeno dejanje in ne iz dejanja, ker dejanje je posledica nečesa
tako tudi ta otrok v tem primeru ni bil čisto nič kriv ne slab, samo delal je točno to kar so mu dovolili – nič ni naredil narobe, pa je bil kaznovan in zaprt v sobo – in kdo mu je sploh prisluhnil – nihče…razen mene potem ko so me spustili do njega…to so male vsakdnanje stvari, na katere je potrebno biti pozoren otrok vse posnema in potem ta krivicam ki u jo naredimo ostane v njemu, on vse nase vzame, zakaj ni dovolj dober, sebe krivi v podzavesti

pa še to – pogovori – kaz vem kakšne smo mi to imeli pogovore v mojem otroštvu – diktat staršev, to se ne sme, ti si slaba, neubogljiva, tako bo sedaj naprej in da se držiš – nikoli ni tistega, zakaj pa si to naredil/a, povej kaj si občutil/a, da si to naredil…tega ni v teh staršpevskih pogovorih…otrok ima pravico povedati zakaj, kaj je razmišljal občutil v določenem dogodku… če tega ne naredimo mu lahko naredimo krivico;

ti še dam en primer, ene punčke, ki je bila pri nekom v varstvu, takrat je bila stara tri leta in ona trga rože v cvetličnih lončkih – seveda on ženska, ki jo je čuvala znori, da kako se obnaša, da to se pa ne dela, da naj takoj neha…jaz sem bila večktar tam tudi sicer, da sem punčko že drugače tudi bližje poznala…no ta, ki jo je čuvala je ni nič vparaša zakaj…
potem pa v tistem joku in kregu, ker bolj se je ona drla in zahtevala, da tega ne sme, bolj se je mala upirala in še naprej to počela:
pa ji jaz rečem poglej – to se ne sme, zato, ker te rožice ne zrastejo več nazaj potem, povej mi zakaj bi rada nabrala te rožice – in ona ZA MAMICO BI RADA NABRALA ŠOPEK..
in jaz njej ja to je pa zelo lepo, veš kaj ampak tukaj rožice ne bodo zrastle več nazaj, zato tukaj ne moreva nabirat, lahko greva pa na trvanik, kjer bodo še zrastle vsak dan nove rožice in ga boš lahko vsak dan nabrala mamici če boš želela in jo razveselila… ne boš verjela je poslušala in sva se lahko čisto lepo dogovorili…

gre za to, da otrok ni imel slabih namenov – in napad na njeno dejanje si je razlagala kot da ne sme pokazati ljubezni mamici – samo zato, ker jo nihče ni vprašal zakaj ,ampak so jo kar obsodili kako da je nevzgojena in nič ne posluša…nihče je ni nič vprašal, da bi ji za njeno razmišljanje ponudil pravilno in tehnto izbito in ker ni imela izbire je nabirala še naprej, ker tega,d a memii nebi mogla pokazati ljubezni se normalno ni hotela odreči…

odrasli vse prevečkrat kar nekaj sklepajo in samo odločijo o počutju in razmišljanju otroka in potem to seveda pri njih naleti na upor…ni nujno, da itroci vedno vse tako razmiljajo, vedo in povezujejo kakor odrasli islimo, da morajo in pričakujemno od njih – in konec koncev je to normalno,, ker so le otrovi in se še učijo…potrebno je prisluhniti njihovemu razmišljanju, razlagam in jih na podlagi teh usmejati na pravo pot k pravim rešitvam in ne kar na podlagi naših sodb so lahko velikokrat njim v krivico in potem ne dosežemo nič drugega kot upor.

No, moje mneje pa je, da se nimaš otroku kaj opravičevat.
Kvečjemu v stilu, veš kaj, jaz sem te včeraj udarila, ker enostavno en vem več, kaj naj naredim, da se boš začel držati dogovorov.

Saj si sama opazila, da dolgi pogovori in kazni ne zaležejo, vsaj ne dolgotrajno.

In to kar piše zgled, mogoče velja za otroke, ki jih vsako dnevno fašejo, taki, ki jih pa dobijo enkrat na 5 let, pa točno vedo, zakaj so jih dobili in točno ločijo dogodke med sabo.

Jaz sem tudi zadnjič moji 12 letnici eno pripeljala, ker ni in ni nehala najedat, je bila zadirčna in nespoštljiva. Pa sem ji lepo in z mirnim glasom rekla, da je dovolj, da naj neha, ker ne bo ničesar dosegla, je nabijala naprej in se začela dreti name. Sem ji še enkrat z mirnim glasom rekla,da naj neha, ker ne bo ničesar dosegla in je še nabijala in potem še ene parkrat, sem šla stran in je prišla za mano. Potem sem ji pa še enkrat rekla, da sem ji že parkrat rekla, da naj neha in da mislim popolnoma resno in, da če ne misli nehat, bom našla način, da bo nehala. Jasno, da ni. Potem še enkrat z moje strani, da če ji moram eno pripeljat ali kaj, da se bo končno začela normalno pogovarjat, in ona naprej. No, potem sem ji pa eno pripeljala. In potem je končno nehala.

Ampak od takrat naprej, ko jo spet prime, da bi se drla, jo samo opozorim in se takoj potegne nazaj. Prej pa nobeno opozorilo ni zaleglo. Tako, da mislim, da je bila pri nas klofuta še kako na mestu.

Je pa to bilo drugič v življenju, da sem jo udarila. Prvič je bila podobna situacija, stara je pa bila med tri in štiri in je imela obdobje, ko je udarila (mene, očeta, vzgojiteljico, babico …), če ji kaj ni bilo prav. Ni zaleglo nobeno pregovarjanje in pogovarjanje, šele, ko sem uresničila grožnjo, da če me bo udarila, jo bom nazaj, je nehala. In od takrat ni udarila nikogar več.

no, jaz bi te samo vprašala ali lahko ti tvojemu otroku pogledaš v oči in rečeš, da se človeka ne tepe, udari…
ne moreš, ker si sama to počela…in kje je pa tista meja, da lahko ti rečeš zdaj je pa dovolj in je dovolj tudi opozoril, da si potem lahko pa privoščiš klofuto nekomu – verjetno si jo samo zato, ker si njen starš…če bi nasproti teme stal nekdo drug bi se obvladala in zadevo rešila drugače, nikoli si nebi smela vzeti te pravice in reči desetkrat sem te lepo opozorila, zdaj te pa lahko klofne , a ne? – ker pa je tvoj otrok pa si svojo nemoč in avtoriteto znesla nad njim s klofuto in misliš, da to upravičeno…
napaka res.. povej mi ko boš ostarela in nemočna s svojimi muhami, kot jih bomo imeli vsi…in bo tvoja odrasčla hčerka pri tebi – ti boš vztrajala pri nečem ona ti bo lepo rekla nehaj najedat in ker ti ne boš nehala te ima po tvoje pravico klofniti, da si boš zapomnila in naslednjič nehala ali kaj? po tvoji razlagi je to upravičeno… in če bi se to zgodilo bi verjetno rekla, da te tvoja hčerka sploh ne spoštuje, a ti pa izražaš spoštovanje otroku s klofuto, ki mu jo primažeš…tako tudi sedaj govoriš, da ni imela spoštovanja do tebe, ti si ga v tvoji rešitvi do nje izkazala? nikakor

me zanima če tudi šefa v službi, ki ti lahko tudi neupravičeno najeda in vztraja pri svojem takole odpraviš – verjetno ne…stvar je spoštovanja sočloveka in mirnega reševanja sporov in če otrok učimo spoštovanja – potem moramo biti tudi v tem zgled sami in to je tisto kar starši prepogosto spregledajo in mislijo, da lahko ker so pač starejši upravičeno pa oni ravnajo drugače – pa vendar je to zmotno prepričanje..v bistvu če mene vprašaš si svojo nemoč in potlačeno jezo z udarcem najhitreje rešila, ker za vse ostalo je potrebno več truda in energije in sodelovanja…
tudi avtorica ne more pričakovati od svojega otroka, da ne bo več tepel nikogar, čeprav se opraviči in obljubi; mer mu je ravno sama dokazala,d a ga je že dvakrat udarila – sicer sama ve,d a ni to najbolje, se mu je opravičila in ok ; ampak ko pride huda sila – evo pa ga je spet in se ni držala tega, da ne bo več, d a se to ne počne…če se sama tega ne drži kako lahko potem pričakuje, da se bo otrok…

če je nekaj vzgojno, moralno, vrednota in prav potem tako je v družbi pa neglede ali za otroka ali za odrasle…ni razlik za vse so enaka pravila če so…

..in ne vem zakaj se vam zdi neka starševska avtoriteta tako pomembna, da je opravičilo izpod časti – kao nimaš še ti kaj opravičevati…
tudi starši in odrasli delamo napake in kaj je v tem slabega če sam uotoviš, da si otroka po krivici ali prehitro prizadel, obsodil, da bi se vde dalo na drugačen prijaznejši in bolj pošten način – nič ni slabega – avtoriteta starša se s tem ne bo izgubila, temveč bo otrok videl, da ima nekoga, ki je pošten in odgovorno presoja in prizna napake, se zanje tudi opraviči in tudi,d a je to starš na katerega se lahko zanese in mu zaupa.. ko bo imela tako sliko o staršu, se bo posledično tudi uporal manj tistim dogovorom, ki mu sicer ne bodo najbolj dišali, in jih bo skušal z lepim mirnejšim tonom razrešiti, ker bo vedel, da je starš zaupanja in posluha vreden, da bo opazil tudi njega in ne samo sebe in svojo avtoriteto in moč

ne ga klofutat, zobe mu razbij, saj so še mlečni?! … tako bo dobil vzorec, da se drugim razbija zobe

Nisem brala odgovorov. Najbolj me je zmotilo to, da jih je fasal za nekaj kar si mu v vrtcu rekla naj stori-udari otoka.

temu. da se otroke pretepa, ampak kakšna “po riti” pa včasih ne škodi. V svojem otroštvu sm jih neki dobila (klofut sicer bl malo, ma so vseeno ble), pa nism nič nasilna in nimam psihičnih težav. Je pa včasih težko ločit med nasiljem nad otrokom in kaznijo…

Ja, vidim, da nisi vsega brala. Niti mojega očitno. Otroka smo vedno učili, da ne sme udariti. Ker so njega kdaj udarli, smo mu dovolili, da se lahko brani in udari zgolj nazaj!!!! Torej, da se otrok brani, ne pa da je en lolek, na katerega se vsi spravljajo on pa stoji križem rok. Saj smo vsi hodili v šolo in pomislite malo, kateri otroci so bili največji revčki in na katere so se vsi spravljali. Točno na tiste, ki si nič niso upali!!! In nočem ga vzgojiti v nasilneža, niti v enega loleka, ki se mu bodo vsi posmehovali! Neka sredina pa za vas očitno ne obstaja, ali kako?
In še vedno ga učim, da prvi nikoli ne sme udariti. Ampak očitno ni zaleglo!

no, jaz bi te samo vprašala ali lahko ti tvojemu otroku pogledaš v oči in rečeš, da se človeka ne tepe, udari…
ne moreš, ker si sama to počela…in kje je pa tista meja, da lahko ti rečeš zdaj je pa dovolj in je dovolj tudi opozoril, da si potem lahko pa privoščiš klofuto nekomu – verjetno si jo samo zato, ker si njen starš…če bi nasproti teme stal nekdo drug bi se obvladala in zadevo rešila drugače, nikoli si nebi smela vzeti te pravice in reči desetkrat sem te lepo opozorila, zdaj te pa lahko klofne , a ne? – ker pa je tvoj otrok pa si svojo nemoč in avtoriteto znesla nad njim s klofuto in misliš, da to upravičeno…
napaka res.. povej mi ko boš ostarela in nemočna s svojimi muhami, kot jih bomo imeli vsi…in bo tvoja odrasčla hčerka pri tebi – ti boš vztrajala pri nečem ona ti bo lepo rekla nehaj najedat in ker ti ne boš nehala te ima po tvoje pravico klofniti, da si boš zapomnila in naslednjič nehala ali kaj? po tvoji razlagi je to upravičeno… in če bi se to zgodilo bi verjetno rekla, da te tvoja hčerka sploh ne spoštuje, a ti pa izražaš spoštovanje otroku s klofuto, ki mu jo primažeš…tako tudi sedaj govoriš, da ni imela spoštovanja do tebe, ti si ga v tvoji rešitvi do nje izkazala? nikakor

me zanima če tudi šefa v službi, ki ti lahko tudi neupravičeno najeda in vztraja pri svojem takole odpraviš – verjetno ne…stvar je spoštovanja sočloveka in mirnega reševanja sporov in če otrok učimo spoštovanja – potem moramo biti tudi v tem zgled sami in to je tisto kar starši prepogosto spregledajo in mislijo, da lahko ker so pač starejši upravičeno pa oni ravnajo drugače – pa vendar je to zmotno prepričanje..v bistvu če mene vprašaš si svojo nemoč in potlačeno jezo z udarcem najhitreje rešila, ker za vse ostalo je potrebno več truda in energije in sodelovanja…
tudi avtorica ne more pričakovati od svojega otroka, da ne bo več tepel nikogar, čeprav se opraviči in obljubi; mer mu je ravno sama dokazala,d a ga je že dvakrat udarila – sicer sama ve,d a ni to najbolje, se mu je opravičila in ok ; ampak ko pride huda sila – evo pa ga je spet in se ni držala tega, da ne bo več, d a se to ne počne…če se sama tega ne drži kako lahko potem pričakuje, da se bo otrok…

če je nekaj vzgojno, moralno, vrednota in prav potem tako je v družbi pa neglede ali za otroka ali za odrasle…ni razlik za vse so enaka pravila če so…

..in ne vem zakaj se vam zdi neka starševska avtoriteta tako pomembna, da je opravičilo izpod časti – kao nimaš še ti kaj opravičevati…
tudi starši in odrasli delamo napake in kaj je v tem slabega če sam uotoviš, da si otroka po krivici ali prehitro prizadel, obsodil, da bi se vde dalo na drugačen prijaznejši in bolj pošten način – nič ni slabega – avtoriteta starša se s tem ne bo izgubila, temveč bo otrok videl, da ima nekoga, ki je pošten in odgovorno presoja in prizna napake, se zanje tudi opraviči in tudi,d a je to starš na katerega se lahko zanese in mu zaupa.. ko bo imela tako sliko o staršu, se bo posledično tudi uporal manj tistim dogovorom, ki mu sicer ne bodo najbolj dišali, in jih bo skušal z lepim mirnejšim tonom razrešiti, ker bo vedel, da je starš zaupanja in posluha vreden, da bo opazil tudi njega in ne samo sebe in svojo avtoriteto in moč[/quote]

Zdaj ne vem ali spoh imaš svoje otroke in koliko so stari, še manj, kakšen je njihov karakter.
Ampak iz tvojega zapisa veje teorija in še enkrat samo teorija. Se sliši lepo in čudovito, ampak realnost je pa žal nekaj drugega.

Sem popolnoma za to, da se otroku opravičiš, če ugotoviš, da si storil nekaj narobe, nekaj slabega. V mojem primeru sem še vedno mnenja, da je bil sam udarec v obeh primerih upravičen, zato se tudi nisem in se ne mislim otroku opravičiti.

Tudi klofuta, ki sem ji jo pripeljala, ni bila iz jeze in nemoči, ampak popolnoma zavestno dejanje, ki sem se ga poslužila, potem, ko je že vse ostalo propadlo. Celo odstranila sem se, odmaknila, pa se je prišla zdirat nadme za mano. Sori, pri nas takega vedenja ne toleriramo. Name se ne bo noben drl, ne šef, ne mož in tudi otrok ne. Ravno tako kot se jaz ne derem na nobenega, ne na otroka, ne na moža, ne na podrejene. Brez dretja, histerije in cepetanja se da vse zmenit in dogovorit, cmerjenja in dretja pa ne toleriram.

Primerjati komunikacijo otrok-starš in komunikacijo odraslih med sabo je pa tudi malce za lase privlečeno. Ker v vsem svojem življenju še nisem naletela na odraslo osebo, ki bi mi toliko najedala in se zdirala name, kot je to sposoben pubertetnik. Pri odraslih stavek, dajmo se mal pomirit in bomo potem nadaljevali, navadno pade na plodna tla. Pri trmastih triletnikih in hormonov polnih pubertetnikih pač ne vedno.

OK, mogoče se da tudi drugače, sama žal nisem popolna in se mi zdi reakcija s klofuto oz. eno čez rit v danih situacijah čisto na mestu.

Kaj pa ti predlagaš? Pa konkretno prosim, ne v stilu, se je treba pogovarjat in gradit zaupanje … Ker vse to pri nas delamo. In 98{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} časa čisto lepo vozimo.

no, jaz bi te samo vprašala ali lahko ti tvojemu otroku pogledaš v oči in rečeš, da se človeka ne tepe, udari…
ne moreš, ker si sama to počela…in kje je pa tista meja, da lahko ti rečeš zdaj je pa dovolj in je dovolj tudi opozoril, da si potem lahko pa privoščiš klofuto nekomu – verjetno si jo samo zato, ker si njen starš…če bi nasproti teme stal nekdo drug bi se obvladala in zadevo rešila drugače, nikoli si nebi smela vzeti te pravice in reči desetkrat sem te lepo opozorila, zdaj te pa lahko klofne , a ne? – ker pa je tvoj otrok pa si svojo nemoč in avtoriteto znesla nad njim s klofuto in misliš, da to upravičeno…
napaka res.. povej mi ko boš ostarela in nemočna s svojimi muhami, kot jih bomo imeli vsi…in bo tvoja odrasčla hčerka pri tebi – ti boš vztrajala pri nečem ona ti bo lepo rekla nehaj najedat in ker ti ne boš nehala te ima po tvoje pravico klofniti, da si boš zapomnila in naslednjič nehala ali kaj? po tvoji razlagi je to upravičeno… in če bi se to zgodilo bi verjetno rekla, da te tvoja hčerka sploh ne spoštuje, a ti pa izražaš spoštovanje otroku s klofuto, ki mu jo primažeš…tako tudi sedaj govoriš, da ni imela spoštovanja do tebe, ti si ga v tvoji rešitvi do nje izkazala? nikakor

me zanima če tudi šefa v službi, ki ti lahko tudi neupravičeno najeda in vztraja pri svojem takole odpraviš – verjetno ne…stvar je spoštovanja sočloveka in mirnega reševanja sporov in če otrok učimo spoštovanja – potem moramo biti tudi v tem zgled sami in to je tisto kar starši prepogosto spregledajo in mislijo, da lahko ker so pač starejši upravičeno pa oni ravnajo drugače – pa vendar je to zmotno prepričanje..v bistvu če mene vprašaš si svojo nemoč in potlačeno jezo z udarcem najhitreje rešila, ker za vse ostalo je potrebno več truda in energije in sodelovanja…
tudi avtorica ne more pričakovati od svojega otroka, da ne bo več tepel nikogar, čeprav se opraviči in obljubi; mer mu je ravno sama dokazala,d a ga je že dvakrat udarila – sicer sama ve,d a ni to najbolje, se mu je opravičila in ok ; ampak ko pride huda sila – evo pa ga je spet in se ni držala tega, da ne bo več, d a se to ne počne…če se sama tega ne drži kako lahko potem pričakuje, da se bo otrok…

če je nekaj vzgojno, moralno, vrednota in prav potem tako je v družbi pa neglede ali za otroka ali za odrasle…ni razlik za vse so enaka pravila če so…

..in ne vem zakaj se vam zdi neka starševska avtoriteta tako pomembna, da je opravičilo izpod časti – kao nimaš še ti kaj opravičevati…
tudi starši in odrasli delamo napake in kaj je v tem slabega če sam uotoviš, da si otroka po krivici ali prehitro prizadel, obsodil, da bi se vde dalo na drugačen prijaznejši in bolj pošten način – nič ni slabega – avtoriteta starša se s tem ne bo izgubila, temveč bo otrok videl, da ima nekoga, ki je pošten in odgovorno presoja in prizna napake, se zanje tudi opraviči in tudi,d a je to starš na katerega se lahko zanese in mu zaupa.. ko bo imela tako sliko o staršu, se bo posledično tudi uporal manj tistim dogovorom, ki mu sicer ne bodo najbolj dišali, in jih bo skušal z lepim mirnejšim tonom razrešiti, ker bo vedel, da je starš zaupanja in posluha vreden, da bo opazil tudi njega in ne samo sebe in svojo avtoriteto in moč[/quote]

Zdaj ne vem ali spoh imaš svoje otroke in koliko so stari, še manj, kakšen je njihov karakter.
Ampak iz tvojega zapisa veje teorija in še enkrat samo teorija. Se sliši lepo in čudovito, ampak realnost je pa žal nekaj drugega.

Sem popolnoma za to, da se otroku opravičiš, če ugotoviš, da si storil nekaj narobe, nekaj slabega. V mojem primeru sem še vedno mnenja, da je bil sam udarec v obeh primerih upravičen, zato se tudi nisem in se ne mislim otroku opravičiti.

Tudi klofuta, ki sem ji jo pripeljala, ni bila iz jeze in nemoči, ampak popolnoma zavestno dejanje, ki sem se ga poslužila, potem, ko je že vse ostalo propadlo. Celo odstranila sem se, odmaknila, pa se je prišla zdirat nadme za mano. Sori, pri nas takega vedenja ne toleriramo. Name se ne bo noben drl, ne šef, ne mož in tudi otrok ne. Ravno tako kot se jaz ne derem na nobenega, ne na otroka, ne na moža, ne na podrejene. Brez dretja, histerije in cepetanja se da vse zmenit in dogovorit, cmerjenja in dretja pa ne toleriram.

Primerjati komunikacijo otrok-starš in komunikacijo odraslih med sabo je pa tudi malce za lase privlečeno. Ker v vsem svojem življenju še nisem naletela na odraslo osebo, ki bi mi toliko najedala in se zdirala name, kot je to sposoben pubertetnik. Pri odraslih stavek, dajmo se mal pomirit in bomo potem nadaljevali, navadno pade na plodna tla. Pri trmastih triletnikih in hormonov polnih pubertetnikih pač ne vedno.

OK, mogoče se da tudi drugače, sama žal nisem popolna in se mi zdi reakcija s klofuto oz. eno čez rit v danih situacijah čisto na mestu.

Kaj pa ti predlagaš? Pa konkretno prosim, ne v stilu, se je treba pogovarjat in gradit zaupanje … Ker vse to pri nas delamo. In 98{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} časa čisto lepo vozimo.[/quote]

vse je tudi v praksi preizkušeno, in verjemi še kako deluje…
samo za to je potrebna res pozornost pri vzgoji in tudi osredotočenost na otroka in ne na to kako te je on v določenem času vrgel s tira in da želiš tiste občutke čimprejk potisniti stran in prevzeti kontrolo – to namreč na hiter način dosežeš s tepežem…

vse kar sem povedala – ti ni potrebno upostevati deluj po svoje naprej če tako želiš …stvar lastne presoje in samokritike…koliko res želiš spremeniti tudi v smeri sploh ne uporabe nassilja…
ker jaz sem še vedno mnenja če jaz nekaj trdim, da se ne sme se ne sme, ker je to slabo in ne zato, ker imam jaz avtoriteto nad nekom in jaz lahko to od njega zahtevam – tako tudi če rečem otroku, d ase ne tepe, od njega to zahtevam in jaz tudi tega ne počnem, ker je to slabo za vse za kogarkoli, ki je deležen tepeža…nikakor nimam pravice da jaz od otroka zahtevam,d a ne tepe ker sem jaz starš on pa otrok in če meni ne znese drugače pa ga imam vseno pravico mahniti…
zame je tudi ena sama klofuta – nesposobnost starša v tistem trenutku obvladanja sebe in otroka v celi situaciji; pri čemer starš izkoristi moč avtoritete da reši sebe tistih negativnih obutkov, otrok pa nima ničesar, še več več mu pohodiš vsakršno spoštovanje…

še enkrat otroci se rodijo kot nepopisan list in vse kar počnejo so pobrali od tukaj – ne rodijo se z namero in željo,d a bodo cepetali za mamo, ji nergali in iskali tisto tvojo klofuto…
zgoraj sem ti odebelila – sem ji rekla,d a ne bo nič dosegla – tvoj avtoritarni položaj ko avtomatsko ji ne daš nobenih možnosti…to ni pogovor oprosti… in ker ni imela nobenih drugih možnosti -kerr si ji dobesedno zvezala roke je začela se upirat nenormalno ja z vsemi mogočimi načini – seveda iskala je pozornost,da bi ji ti namenila tiso poslušanje voljo inželjo, da pa le dosežeta nek kompromis…
btw: kompromis ni to,d a bi ti v tisem trenutku popustila -ampak npr. hipotetično če je hotela ven k prijateljici – in ni smela…si ji ti verjetno rekla naj neha vztarjati in zgodba zaključena – ne boš nič dosegla…in ona v luft
če bi v istem primeru ti rekla poslušaj danes ni nobene možnosti – ne moreš ker (hipotetično) je že prepozno jutri je šola in imaš še obveznosti – lahko pa se dogovoriva, da si čez vikend lahko cel dan tam ali imaš ti kakšen drug predlog oz. željo, ki bi bila bolj sprelemljiva od tega…samo,danes pa žal res ne gre, ker je juti šola in potem obveznosti ne bodo narejene…

to je sedaj hipotetični primer – samo če ti rečeš otroku v praksi naj neha ker ne bo nič dosegel in sploh nimaš posluha, da bi kdaj koli drugič pa ustregla in upoštevala njene želje…oprosti apmak jaz en ne čudim nejnemu izbruhu…tako da pogovor ni to, da starši zrecitirajo svoje,ampak, da ima tudi otro pravico sodelovati in povedati svoje želje v mejah sprejemljivega