kaj vse ti pripada kot invalidu 3 stopnje-ugodnosti,dopust,..

VODNIK PO PRAVICAH INVALIDOV

Datum zadnje spremembe: 28.2.2003

Vlada Republike Slovenije
Urad za invalide in bolnike

Zbrala in uredila: mag. Bojana Globačnik

Avtorji:
mag. Biserka Davidovič-Primožič
Nadja Čobal
mag. Bojana Globačnik
Damijan Jagodic
Andraž Strgar
mag. Aleksandra Tabaj

Vodnik je dosegljiv tudi v prilagojenih tehnikah za slepe in gluhe. To so omogočili:
Urad Vlade RS za invalide in bolnike
Urad Vlade RS za slovenski jezik
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije
Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik

Izdali: Urad Vlade RS za invalide in bolnike
Ministrstvo za evropske zadeve RS
Urad RS za informiranje

Jezikovni pregled: Urad predsednika vlade – Služba za prevajanje in lektoriranje

Oblikovanje:
Polona Zupančič

Pirprava in tisk:
DEMM d.o.o., Tiskarna SET Ljubljana

KAZALO
Predgovori 4
Socialna varnost 7
Socialna varnost v EU 7
Socialna varnost v RS 9
ZDRAVSTVENO VARSTVO IN ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE 31
Zdravstveno varstvo v EU 31
Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje v RS 32
Vzgoja in izobraževanje 46
Vzgoja in izobraževanje v EU 46
Vzgoja in izobraževanje v RS 48
Zaposlovanje 62
Zaposlovalna politika v EU 62
Zaposlovanje in usposabljanje za delo v RS 64
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje 85
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje v EU 85
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje v RS 87
Olajšave in oprostitve 106
Olajšave in oprostitve v EU 106
Olajšave in oprostitve v RS 108
Vojni invalidi 126
Vojni invalidi v EU 126
Vojni invalidi v RS 127
Invalidske organizacije 141
Invalidske organizacije in EU 141
Invalidske organizacije v RS 142
Dodatek 153

PREDGOVORI

Spoštovani bralci in bralke!

Eden od razlogov za pripravo nove izdaje Vodiča po pravicah invalidov so priprava Slovenije na vstop v Evropsko unijo in vprašanja, ki se v zvezi s tem pojavljajo. Članstvo v tej mednarodni skupnosti bo potrdilo Slovenijo kot moderno evropsko državo in zaključilo obdobje strukturnih reform. V desetih letih samostojnosti je Slovenija uspela obdržati visoko raven življenja vseh socialnih skupin in razumljivo je, da vključevanje v Evropsko unijo prinaša s seboj kopico vprašanj o tem, ali se bodo s prevzemom evropskega pravnega reda pridobljene pravice slovenskih invalidov spremenile. V luči boljše informiranosti invalidov v Sloveniji se je zato k pripravi nove izdaje Vodiča po pravicah invalidov vključila tudi Služba Vlade RS za evropske zadeve in k projektu prispevala svojo strokovno pomoč.
Evropska unija v nobeni meri ne bo poslabšala pridobljene pravice invalidov v Sloveniji, saj s svojo zakonodajo ne posega na področje izvajanja nacionalnih socialnih politik. Nasprotno, Amsterdamska pogodba o Evropski uniji iz leta 1999 prepoveduje diskriminacijo katerega koli državljana Evropske unije na podlagi med drugim tudi njegove invalidnosti. Države članice so za aktivno izvajanje tega načela že sprejele izvedbeno zakonodajo, ki uvaja pravico do enake obravnave invalidov v delovnem okolju in nalaga vladam da za pospešeno in pravilno izvajanje tega načela poglobijo dialog z delodajalci, sindikati in nevladnimi organizacijami. Ta pravni akt, ki invalidom zagotavlja enake pravice na evropski ravni je le pravni vidik višjega cilja, ki so si ga države članice zadale, to pa je dvig zaposlenosti invalidov in njihova enakopravna integracija na delovnem trgu, skladno s smernicami zaposlovalne politike.
Od srečanja Evropskega sveta v Lisboni v marcu 2000 države članice pospešeno delujejo tudi na izmenjavi informacij in dobrih izkušenj pri izvajanju politike socialne varnosti z namenom, da v Evropi zagotovijo trajnostne pokojninske in socialne sisteme in tako ohranijo socialni element evropskega tržnega gospodarstva. V bodoči Evropi tako nacionalne socialne politike ne bodo breme za gospodarstvo in konkurenčnost, temveč faktor produktivnosti.
Slovenija tem trendom sledi in se že sedaj aktivno vključuje v evropsko zaposlovalno strategijo, kmalu pa še tudi v strategijo razvoja sistemov socialne varnosti. Ta Vodič v “evropskih poglavjih” prikazuje dosedanjo prehojeno pot držav članic Evropske unije proti cilju dostojnega in kakovostnega življenja za vse njene državljane. Na to pot in ob bok ostalim članicam stopa tudi Slovenija.

Igor Bavčar, minister
Služba Vlade za evropske zadeve

Ob vstopu v Evropsko unijo se bo položaj slovenskih invalidov spremenil vsebinsko, v smislu socialnih programov in formalnopravne organiziranosti ter ne nazadnje v smislu socialne vpetosti v družbo kot vsesplošnega povezovalnega procesa. Politika izenačevanja možnosti med invalidi in neinvalidi zmanjšuje prepad med različnimi realnostmi, ki je nastal z začetkom institucionalizacije v devetnajstem stoletju in podržavljanjem invalidskega varstva v dvajsetem stoletju. Ker so bili invalidi v veliki večini vključeni v posebne ustanove, ustanovljene zanje in prilagojene prav njim, so bili torej skriti pogledom, razmišljanju in diskurzu običajnega sveta. Prav tako je država prepustila izvajanje določenih storitev invalidskim organizacijam, ki so bile ustanovljene v zadnjih osemdesetih letih. Tako se je po eni strani ustvaril lik invalida kot drugačnega človeka, v nekaterih pogledih manj sposobnega, po drugi strani pa se je v državi podvajala vrsta dejavnosti, za katere bi morala skrbeti država, izvajale pa so jih invalidske organizacije. Proces deinstitucionalizacije in razvoj sistema uporabniških gibanj postavljata slovenske invalide v nove razmere. Šolanje v rednih šolah in usposabljanje za različne poklice omogočata ustvarjalnost in socialno odgovornost invalidov, po drugi strani pa ekonomska tržnost zagotavlja eksistenco na običajni ravni, kar pomeni relativno samostojnost.
Najpomembnejši premik pri vključevanju invalidov v družbo je sprejemanje socialne odgovornosti, ki jo bodo vsi zgoraj našteti morali upoštevati. Invalidi se bodo morali ob vstopu v Evropsko unijo prilagoditi splošnim normam, pravilom in merilom, ki veljajo za vse državljane. Tako bosta invalidski voziček in bela palica tehnična pripomočka in simbola za določeno invalidnost, v nobenem primeru pa ne etiketa njihove identitete. Uspehi, ki so nastali pod enakimi pogoji in predvsem enakimi merili za vse, imajo tudi enako vrednost. Invalidu krepijo socialno odpornost in večajo samozavest. Tako bo zgrajen most, ki deli bregova različnih realnosti, vendarle pa oba omejujeta isto reko.

mag. Luj Šprohar, direktor
Urad Vlade RS za invalide in bolnike

Evropska unija že dolgo ni več nekakšna meglena tvorba, o kateri poslušamo in gledamo predvsem v dnevno informativnih oddajah na radiu in TV ali beremo v zunanjepolitičnih rubrikah časopisov.

Tudi ni več samo oddaljen ideal, ki je bil eden od motivacijskih dejavnikov, ko smo se Slovenci odločali za lastno državo in smo z njim razumeli gospodarsko uspešne demokratične države, ki spoštujejo in utrjujejo človekove pravice, nacionalno suverenost in kulturno samobitnost.

V Sloveniji se vsaj že pet let pripravljamo za vstop v EU, prilagajamo zakonodajo in spreminjamo gospodarski in politični sistem. Vzporednost obojega zato včasih ne omogoča jasnega razlikovanja med tranzicijskimi procesi v mladi državi in prilagajanjem pravilom EU.

Za samostojnost smo se odločili, ker v prejšnji državi nismo mogli uveljaviti modernega tržnega gospodarstva in demokratične ureditve države. Vse reforme, in v teh desetih letih obstoja Slovenije jih ni bilo malo, so večinoma že končane. Istočasno približevanje standardom EU pa je te procese pospeševalo. Članstvo v EU nam bo torej pomagalo hitreje dosegati cilje, ki smo si jih zastavili ob osamosvojitvi.

Že danes je na številnih področjih v vsakodnevnem življenju mogoče praktično občutiti, kaj pomeni vstop v EU in prilagajanje njihovemu pravnemu redu. Strokovne analize in ocene vladnih služb kažejo, da bodo za večino gospodarskih panog in večino prebivalcev koristi od vstopa večje kot pa težave in izgube. Seveda ni mogoče natančno napovedati, kako bo za koga, nesporno pa je, da so na vstop bolj pripravljene tiste gospodarske panoge, ki se že danes soočajo z močno konkurenco na zahodnih trgih in da bodo imeli bolj izobraženi in podjetni posamezniki in posameznice več možnosti.

Na drugi strani pa lahko pričakujemo večjo učinkovitost javne uprave in sodišč, večje spoštovanje človekovih pravic, boljše varovanje okolja in še bi lahko naštevali. Predvsem bodo prednosti vstopa očitne, ko bomo v vlogi potrošnikov, turistov in državljanov.

Dosedanje izkušnje kažejo, da so majhne države precej pridobile z vstopom v EU.

Reforme, prilagajanje zakonodaje in pogajanja bodo v letu 2002 končana. Vlada in politične stranke, zastopane v parlamentu, so že pred leti ugotovili, da je vstop v EU tako velik gospodarski, politični in družbeni projekt, da ga ni mogoče izpeljati brez aktivnega sodelovanja številnih organizacij in posameznikov, predvsem nevladnih. Hkrati pa se vlada močno zaveda, da morajo imeti državljani na razpolago dovolj informacij o EU, slovenskem vključevanju vanjo in o posledicah članstva, da bi cilje, procese in posledice čimbolj razumeli. To je pomembno še posebej zato, ker bomo državljani Slovenije pred podpisom pristopne pogodbe na referendumu odločali, ali je to prava pot za nas in za državo. Referendum torej bo in z glasovanjem na referendumu velja izkoristiti pravico demokratičnega odločanja o tej zadevi, ki je tako pomembna za vsakega posameznika.

Ta knjižica je del vladnega programa obveščanja slovenske javnosti, s katerim želi Urad vlade za informiranje prispevati k boljši obveščenosti in razumevanju, v tem primeru tudi politike, prakse, izkušenj in določil EU na področjih, ki so še posebej zanimiva za invalide.

Urad Vlade RS za informiranje

SOCIALNA VARNOST

Socialna varnost v EU

Evropska unija določa le glavne standarde socialne politike, drugo pa je v pristojnosti držav članic. Socialno politiko v državah Evropske unije sooblikujejo socialni partnerji, civilna družba, nevladne organizacije in društva.

Izhodišča držav članic EU na področju socialne varnosti so: dejavno uveljavljanje socialnih pravic, enako obravnavanje in zagotavljanje možnosti, krepitev socialne usklajenosti, jamčenje enake ravni zagotavljanja socialne varnosti, pospeševanje zaposlovanja, poklicno usposabljanje in pravice delavcev, zagotavljanje varstva za obrobne skupine v družbi, boj proti izključenosti in zapostavljanju, utrditev evropskega sodelovanja na področju migracije.

Socialna politika ne sodi med težavna poglavja v pogajanjih med Slovenijo in EU. Pravna ureditev Slovenije je na področju socialne politike in zaposlovanja delno usklajena s pravnim redom EU. Slovenija načrtuje, da bo usklajena in uveljavljena do konca leta 2002, to je do predvidenega datuma pripravljenosti na vstop v Unijo.

Usklajevanje bo potrebno predvsem na področjih delovnega prava, enakopravnosti moških in žensk pri zaposlovanju ter pri varnosti in zdravju pri delu. Podpodročja, ki jih poglavje tudi zajema, so še socialna varnost, zaposlovanje in socialni dialog.

Republika Slovenija prav tako sprejema pravni red EU za področje 13 – socialna politika in zaposlovanje, ki vključuje delovno pravo, socialni dialog, enako obravnavo žensk in moških, zaposlovanje in Evropski socialni sklad, socialno varstvo in invalidne osebe, javno zdravje in varnost in zdravje pri delu, ter ne zahteva izjem, vendar pa je ob koncu leta 1999 v dodatnih pojasnilih k pogajalskemu izhodišču za področje socialne politike in zaposlovanja zaprosila za prehodno obdobje pri uveljavljanju nekaterih direktiv s področja varnosti in zdravja pri delu.

Pri vključevanju invalidov ter otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v družbo je poseben poudarek na zdravstveni rehabilitaciji in življenju v skupnosti. Cilj take usmeritve je odpraviti najrazličnejše ovire, od psiholoških, vzgojno-izobraževalnih, družinskih, kulturnih, socialnih, poklicnih, finančnih do arhitekturnih.

Načela polnopravnega državljanstva in samostojnega življenja so glavna izhodišča za reformo zakonodaje v posameznih državah, katere namen je lažje vključevanje invalidnih oseb v državah Evropske unije.

Večino potrebnih ustanov za področje sociale Slovenija že ima, mora pa jih kadrovsko okrepiti ter zagotoviti njihovo učinkovitejše delovanje.

Na državni ravni invalidske organizacije izvajajo nad 200 posebnih socialnih programov, s katerimi neposredno zadovoljujejo potrebe svojega članstva. Sredstva za izvajanje teh programov, ki jih prejemajo invalidske organizacije, se po vstopu v EU ne bodo zmanjšala. Invalidske organizacije bodo kandidirale za sredstva za programe v evropskih projektih. Nekatere invalidske organizacije to izvajajo že zdaj.

Ključni dokumenti:
• Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine (spremenjene) (MESL) – Uradni list RS-MP št. 7/1999, RS 24/1999

• Socialna politika v Evropski uniji z vidika integracije invalidov : zbornik predavanj s simpozija Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Ljubljana 1999

• Usklajena politika rehabilitacije ljudi s prizadetostmi : oviranost in integracija, Inštitut R Slovenije za rehabilitacijo, Strokovni svet zavoda, Ljubljana, 1992

• European Social Charter : the Charter, its protocols, the revised Charter, Council of Europe Publishing, Strasbourg, 1999

• The social situation in the European Union 2000; Office for Official Publications of the European Communities, Luxembourg, 2000.

• European Social Charter : the Charter, its protocols, the revised Charter, Council of Europe Publishing, Strasbourg, 1999

• The European Social fund : an overview of the programming period 1994-1999, Office for Official Publication of the European Communities, Luxembourg, 1998

• Disability, work, and social policy : models for social welfare : Springer, cop. New York , 1984

Socialna varnost v RS

Pojem socialne varnosti v najširšem smislu obsega sistem socialnega zavarovanja in socialnega varstva. Socialno varstvo je mreža programov in ukrepov države, namenjena reševanju socialnih stisk in težav posameznikov oziroma določenih skupin prebivalstva. V sistemu socialnega varstva je urejena dejavnost, ki je namenjena preprečevanju socialne ogroženosti posameznika in posameznih skupin prebivalstva.

S sistemom socialnega zavarovanja zagotavljamo gmotno varnost zaposlenih delavcev in njihovih družinskih članov. Gre namreč za dajatve iz naslova osebnih (bolezen, materinstvo, invalidnost, starost, smrt) in ekonomskih razlogov (brezposelnost).

Socialno zavarovanje obsega ta zavarovanja: zdravstveno, pokojninsko in invalidsko ter zavarovanje za primer brezposelnosti. Vsako področje je urejeno s posebnimi zakoni, ki določajo zavarovane primere, krog oseb, ki so zavarovane, pogoje zavarovanja ter vrste in obseg zavarovanja.

Naša država je v ustavi zapisala, da je pravna in socialna država. To načelo uresničuje s sistemom socialnega varstva, socialnega zavarovanja in z zagotavljanjem posebnih pravic posameznim skupinam prebivalstva (otrokom, invalidom, starim) z varstvom socialnih pravic. Socialne pravice obsegajo vse tiste pravice, ki izhajajo iz dela in so v zvezi z delom (torej pravice iz delovnega razmerja), in pravice iz sistema socialne varnosti (pravica do zdravstvenih storitev, pravica do pokojnine, pravica do dajatev za primer brezposelnosti, pravica do socialnih dajatev in storitev).

Za pridobitev pravic iz dajatev in storitev morata biti izpolnjena dva pogoja:

1. nastopiti mora socialni primer, kar največkrat pomeni, da gre za izgubo dohodka. Izguba dohodka je lahko začasna (bolezen, materinstvo, brezposelnost) ali pa trajna (neozdravljiva bolezen, invalidnost, poškodbe pri delu, starost, smrt);

2. oseba, ki postavi zahtevek, mora biti v določenem pravnem položaju (zavarovanec, upravičenec).
Področja socialnega varstva urejajo ti zakoni:

• Zakon o socialnem varstvu,

• Zakon o družinskih prejemkih,

• Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

Ob koncu poglavja je povzetek pomembnejših določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj se za reševanje mnogih težav, ki jih na področju socialnega varstva rešujejo strokovne službe, uporabljajo navedene določbe.

IZ ZAKONA O SOCIALNEM VARSTVU

Zakon o socialnem varstvu je temeljni zakon na področju socialnega varstva. Z njim je urejena socialnovarstvena dejavnost kot preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in posameznih skupin prebivalstva. Pravice iz socialnega varstva so urejene v obliki storitev, ukrepov in dajatev. Država zagotavlja in razvija delovanje socialnovarstvenih zavodov, zagotavlja možnosti za zasebno delo na tem področju ter spodbuja razvoj samopomoči in dobrodelnosti, razvoj novih oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela. V zakonu so določeni postopki v zvezi z uveljavljanjem pravic in financiranjem socialnovarstvene dejavnosti.

Pravice do storitev in dajatev uveljavljamo po načelih enake dostopnosti in proste izbire za vse upravičence, seveda pod pogoji, kot jih določa zakon, torej niso priznane le določeni skupini (npr. invalidom), temveč vsem, ki izpolnjujejo pogoje. Upravičenci so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v naši državi, ali tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.

1. STORITVE

Pregled storitev, ki so namenjene premagovanju socialnih stisk in težav:
1. prva socialna pomoč,
2. osebna pomoč,
3. pomoč družini za dom, pomoč na domu in socialni servis,
4. institucionalno varstvo in
5. vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.

• Prva socialna pomoč
Strokovnjak pomaga pri prepoznavanju socialne stiske ali težave, predlaga možne rešitve, seznani stranko z možnimi socialnovarstvenimi storitvami in dajatvami ter z obveznostmi, ki sledijo izbiri storitve ali dajatve. Prav tako strokovnjak predstavi mrežo izvajalcev, ki lahko pomagajo v konkretnem primeru.

• Osebna pomoč obsega svetovanje, urejanje in vodenje.
Svetovanje je strokovna pomoč posamezniku, ki svojih stisk in težav ne zna ali ne more rešiti sam.
Urejanje je oblika strokovne pomoči posamezniku, ki je v stisko zašel zaradi osebnostnih ali vedenjskih posebnosti in mu je zato pri premagovanju težav nujno treba zagotoviti sodelovanje širšega okolja.
Vodenje je podpora posamezniku, ki je zaradi duševne prizadetosti, duševne bolezni ali drugih osebnostnih težav začasno ali trajno nesposoben za samostojno življenje.

• Pomoč družini za dom in na domu
Pomoč družini za dom je pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani, pomoč pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vsakdanje vloge.
Pomoč družini na domu pomeni socialno oskrbo pri invalidnosti, ko z njo lahko nadomestimo institucionalno varstvo. Pomoč na domu obsega socialno oskrbo in mobilno pomoč.

Socialna oskrba je:
 gospodinjska pomoč – priprava hrane, vzdrževanje stanovanjskih prostorov, čiščenje, likanje, pranje, postiljanje, nakupovanje, kurjenje in druga dela;
 pomoč pri vzdrževanju osebne higiene – pomoč pri oblačenju, hranjenju in pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb;
 pomoč pri ohranjanju socialnih stikov – družabništvo, preprečevanje osamljenosti, odtujenosti, strahu in predsodkov, pomoč za samopomoč, vzpostavljanje socialne mreže z okoljem in sorodstvom, spremljanje pri opravljanju nujnih obveznosti, obveščanje ustanov ter priprava upravičenca in njegove družine na institucionalno varstvo.

Do socialne oskrbe na domu so upravičene osebe, starejše od 65 let, ki so se znašle v stiski zaradi invalidnosti ali slabega zdravstvenega stanja; invalidi, ki imajo priznan status po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb; delovni invalidi I. kategorije, ki so nesposobni za samostojno življenje in jim uporaba storitve nadomešča varstvo v instituciji, ter družine kronično bolnih otrok in otrok z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju. Pomoč izvajajo strokovni in laični delavci.

Mobilna pomoč je oblika strokovne pomoči, s katero se ljudem z motnjo v duševnem in telesnem razvoju zagotavlja strokovna obravnava na njihovem domu. Obravnava zajema tudi svojce. Namenjena je socialnopedagoški, socialni in psihološki obravnavi ter zaposlitvi.

Do te pomoči so upravičeni otroci, mladostniki in odrasli z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju. S to obliko se nadomeščajo vodenje, varstvo ali zaposlitev pod posebnimi pogoji oziroma institucionalno varstvo, hkrati pa se ohranjajo sposobnosti in pridobljeno znanje.

• Institucionalno varstvo nadomešča človeku dom ali lastno družino. Je oblika obravnave v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, kot je na primer stanovanjska skupina.

Za otroke in mladostnike z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem ali telesnem razvoju zagotavlja institucionalno varstvo poleg oskrbe tudi vodenje in usposabljanje ter posebne oblike varstva. Te so namenjene ohranjanju in razvoju samostojnosti, socialnih odnosov, odpravljanju in zdravljenju motenj ter dejavnemu preživljanju prostega časa.

Do oskrbe v instituciji so upravičene osebe, starejše od 65 let, odrasle duševno bolne osebe, osebe z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, otroci in mladostniki z motnjami v duševnem razvoju ali s hudimi motnjami vedenja in osebnosti ter odrasli invalidi, ki so sposobni dejavno sodelovati v programu zaposlovanja pod posebnimi pogoji, in osebe s posebnimi potrebami zaradi gibalnih okvar, slabovidnosti, slepote ter drugih telesnih okvar.

Če dom za starejše občane opravlja institucionalno varstvo tudi za mlajše invalide, mora to zagotoviti v posebni enoti.
Za odrasle duševno in telesno prizadete ljudi se opravljajo posebne oblike varstva v posebnem socialnovarstvenem zavodu ali varstvenodelovnem centru.
Kot socialnovarstveni zavodi se lahko organizirajo tudi sprejemališča, materinski domovi, svetovalnice, stanovanjske skupine, centri za neodvisno življenje invalidov in podobno.

• Vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji
Ta storitev je namenjena ohranjanju pridobljenega znanja in delovnih spretnosti, razvoju novih sposobnosti, pridobivanju socialnih in delovnih navad, razvijanju individualnosti ter vključevanju v skupnost in okolje. Do te storitve so upravičeni odrasli z lažjo ali zmerno motnjo v duševnem razvoju ter tisti, ki imajo v razvoju poleg navedene motnje še dodatne motnje gibanja.

2. DENARNI DODATKI

Od 1. septembra 2001 je uvedena enotna denarna pomoč, in sicer v višini minimalnega dohodka oziroma do njegove višine, ki je izračunan na podlagi raziskave o minimalnih življenjskih stroških.

Do denarne socialne pomoči ima pravico pod pogoji, določenimi z Zakonom o socialnem varstvu, kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati.

Ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči je do nje upravičena
oseba, ki skrbi za otroka ali za odraslo osebo, ki ni sposobna skrbeti zase, ki se šteje v
družino, če tak način varstva otroku oziroma odrasli osebi nadomešča institucionalno varstvo.

Ne glede na druga določila zakona se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči ne upoštevajo osebe, ki so v institucionalnem varstvu in so v celoti oproščene plačila storitve, in ne njihovi dohodki.

Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi oziroma družini, ki je najmanj 30 dni v bolnišnici ali drugi ustanovi, v kateri ji je zagotovljena celodnevna oskrba, in sama ni zavezana za plačilo ali je zavezana za delno plačilo stroškov ali živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani, in je njeno preživetje zagotovljeno na drug način.

Upravičencu do denarne socialne pomoči, ki je zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti nezmožen za delo in pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb nujno potrebuje pomoč druge osebe in ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih predpisih, se denarna socialna pomoč poveča za dodatek za pomoč in postrežbo. Potrebo po nujni pomoči druge osebe ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Višina dodatka za pomoč in postrežbo se določi v višini dodatka za pomoč in postrežbo, ki bi upravičencu pripadal, če bi bil do njega upravičen po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Denarna socialna pomoč se dodeli za določen čas glede na okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči.

O upravičenosti do denarne socialne pomoči na prvi stopnji na vlogo upravičenca (v nadaljnjem besedilu: vložnika) odloča center za socialno delo. Vloga za uveljavljanje denarne socialne pomoči se vloži na predpisanih obrazcih, ki jim morajo biti priloženi dokazi o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice.

Plačilo

Javno službo organizirata in zagotavljata država ter lokalna skupnost. V okviru javnih socialnovarstvenih zavodov, ki zagotavljajo socialnovarstvene storitve, delujejo: centri za socialno delo, domovi za starejše občane, zavodi za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, varstvenodelovni centri za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, domovi za otroke, ki so prikrajšani za normalno družinsko življenje, in socialnovarstveni zavodi za usposabljanje ter varstvo otrok in mladostnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju.

Plačila vseh storitev (razen institucionalnega varstva) so oproščeni vsi prejmniki denarne pomoči kot edinega vira preživljanja in prejemniki nadomestila za invalidnost po Zakonu o družbenem varstvu odraslih duševno in telesno prizadetih oseb.

Standarde in normative (torej opis storitve, njen obseg, upravičence, postopek, trajanje, metode dela, izvajalce storitev, supervizijo in izobraževanje, dokumentacijo in normativ storitve) za vse navedene socialnovarstvene storitve določa Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev.

Dobro je vedeti
Vse informacije v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva dobite na pristojnem CENTRU ZA SOCIALNO DELO v kraju svojega stalnega prebivališča.

PRAVICE IZ ZAVAROVANJA ZA STARŠEVSKO VARSTVO

Do pravic, ki izhajajo iz zavarovanja za starševsko varstvo, so upravičene osebe, ki so vključene v zavarovanje za starševsko varstvo in plačujejo prispevek za starševsko varstvo. Zavarovanci za starševsko varstvo so vsi zaposleni na območju Republike Slovenije, vključno z izvoljenimi ali imenovanimi; samozaposleni in kmetje, ki plačujejo prispevke; vrhunski športniki in šahisti; brezposelne osebe, če prejemajo denarno nadomestilo od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje; osebe, ki prejemajo nadomestilo plače zaradi odsotnosti z dela; osebe, ki so v času rojstva otroka že na dopustu za nego in varstvo otroka in prejemajo starševsko nadomestilo; osebe, ki so na prestajanju kazni in so v času prestajanja kazni zaposlene, ter tujci, ki so v Sloveniji zaposleni in zavarovani na podlagi mednarodnih sporazumov.

Starševski dopust

Starševski dopust zajema različne vrste dopusta, vsem pa je skupno, da je to pravica do odsotnosti z dela zaradi poroda oziroma nege in varstva otroka, tiste osebe, ki otroka dejansko neguje in varuje.

Vrste starševskega dopusta so:

1. Porodniški dopust

Porodniški dopust je dopust, namenjen pripravi na porod in negi in varstvu otroka takoj po porodu. Pravico do porodniškega dopusta ima mati otroka, pod določenimi pogoji pa tudi oče otroka ali druga oseba. Porodniški dopust traja 105 dni.
Mati mora nastopiti porodniški dopust 28 dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekolog. Mati pa se lahko odloči tudi, da bo nastopila porodniški dopust 42 dni pred predvidenim datumom poroda, vendar mora vedeti, da je skupno trajanje porodniškega dopusta v vsakem primeru 105 dni.
Če mati ne nastopi porodniškega dopusta 28 oziroma 42 dni pred datumom poroda, neizrabljenega dela ne more izrabiti po otrokovem rojstvu, razen v primeru, če je porod nastopil pred predvidenim datumom.
Če mati na dan poroda še ni nastopila porodniškega dopusta, ga nastopi z dnem rojstva otroka.
Oče ali druga oseba lahko uveljavlja pravico do porodniškega dopusta, če mati otroka umre, zapusti otroka ali če je po mnenju pristojnega zdravnika trajno oziroma začasno nesposobna za delo.
V primeru, da je mati mlajša od 18 let in ima status vajenke, učenke, dijakinje oziroma študentke lahko z njenim soglasjem uveljavlja pravico do porodniškega dopusta oče otroka ali eden od starih staršev.
Oče ali druga oseba ima pravico do porodniškega dopusta v obsegu 77 dni (105 dni minus 28 dni). Dopust je skrajšan še za toliko dni, kolikor je otrok star, ko oče ali druga oseba nastopi porodniški dopust.

2. Očetovski dopust

Očetovski dopust je dopust, namenjen očetom, da bi že v najnežnejši dobi otroka skupaj z mamico sodeloval pri njegovi negi in varstvu. 15 dni naj bi ga oče koristili v času porodniškega dopusta matere, 75 dni pa do osmega leta starosti otroka.
Pravica začne veljati postopno, in sicer s 1.1.2003 – 15 dni, s 1.1.2004 – 45 dni in s 1.1.2005 – 90 dni.
Za 15 dni očetovskega dopusta, če jih izrabi v času porodniškega dopusta matere, mu država zagotavlja 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} nadomestilo plače, za ostale dni do otrokovega osmega leta starosti pa mu država zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost od minimalne plače.
Oče ima pravico do očetovskega dopusta v trajanju 90 koledarskih dni. Pravica je samo njegova in je ne more prenesti na drugo osebo.
15 dni očetovskega dopusta je potrebno izrabiti v času porodniškega dopusta matere, sicer pravice ne bo možno izkoristiti. Preostalih 75 dni lahko oče koristi v času porodniškega dopusta matere, v času dopusta za nego in varstvo otroka ali do otrokovega 8. leta starosti.

3. Dopust za nego in varstvo otroka

Dopust za nego in varstvo otroka je dopust, ki ga upravičenke/ci nastopijo po poteku porodniškega dopusta in je namenjen nadaljnji negi in varstvu otroka.
To pravico lahko uveljavlja eden od staršev otroka, oba starša, pod določenimi pogoji pa tudi stari starši oziroma druga oseba.
V primeru, da pravico do dopusta za nego in varstvo otroka za istega otroka uveljavljata oba starša, morata skleniti pisni dogovor, v katerem natančno določita obdobje in način izrabe dopusta, in sicer 30 dni pred pretekom porodniškega dopusta. Dogovor predložita centru za socialno delo in z njim seznanita delodajalca.
V primeru, da se starša ne moreta dogovoriti, odloči o tem center za socialno delo, ki pri tem upošteva korist otroka.
Če izrabi dopust le eden od staršev, se ne sklene pisnega dogovora.
Seveda pa starši nimajo pravice do dopusta za nego in varstvo otroka, če je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo drugi osebi oziroma napoten v zavod.
Dopust za nego in varstvo otroka traja praviloma 260 dni.

Dopust se lahko podaljša v naslednjih primerih, če:
• mati rodi dvojčke, se dopust podaljša za 90 dni;
• mati rodi več hkrati živorojenih otrok, se za vsakega nadaljnjega otroka podaljša dopust za 90 dni;
• mati rodi nedonošenčka, se dopust podaljša za toliko dni, kot je bila nosečnost krajša od 260 dni;
• ob rojstvu otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, se dopust podaljša za dodatnih 90 dni (na podlagi mnenja zdravniške komisije Pediatrične klinike v Ljubljani); ta pravica se lahko uveljavlja do otrokovih 18 mesecev starosti;
• starša doma že varujeta najmanj dva otroka v starosti do 8 let, se dopust podaljša za 30 dni, za tri otroke za 60 dni ter za štiri ali več otrok za 90 dni.
• Če je motnja v telesnem ali duševnem razvoju oziroma dolgotrajna hujša bolezen otroka ugotovljena potem, ko sta se starša že vrnila na delo, po poteku dopusta za nego in varstvo otroka, otrok pa še ni dopolnil starosti osemnajst mesecev, ima eden od staršev pravico do dopusta za nego in varstvo otroka 90 dni od dneva priznanja pravice.

Zgoraj naštete pravice se seštevajo. Torej, če mati rodi na primer dvojčke in doma varuje že tri otroke, bo njen dopust lahko daljši za 150 dni.

Del dopusta (največ 75 dni) za nego in varstvo otroka lahko starša tudi preneseta in izrabita do 8. leta starosti otroka.

Pravico do dopusta za nego in varstvo otroka lahko uveljavljata za istega otroka tudi oba starša, ki o tem skleneta pisni dogovor. O vsebini dogovora obvestita vsak svojega delodajalca in center za socialno delo.

To pravico lahko uveljavljata izmenično v primeru delne odsotnosti z dela, kar pomeni, da delata vsak npr. po štiri ure. Lahko pa na primer polovico dopusta za nego in varstvo otroka koristi mati, drugo polovico pa oče.

Izjemoma sta lahko oba starša istočasno z otrokom/otroki doma v primerih daljšega dopusta zaradi dveh ali več hkrati živorojenih otrok, zaradi otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in zaradi rojstva otroka v družini, v kateri starša že ob rojstvu otroka varujeta in vzgajata najmanj dva otroka do starosti 8 let. Skupno trajanje dopusta ne more biti daljše od pravice do podaljšanega dopusta.

Pravico do dopusta za nego in varstvo otroka lahko v soglasju z materjo uveljavlja tudi eden od starih staršev, če te pravice ne uveljavlja oče in je mati otroka mlajša od 18 let in ima status vajenke, učenke dijakinje oziroma študentke. V tem primeru je dopust enako dolg kot to velja za mati ali očeta, zmanjšan za toliko dni kot sta ga mati ali oče otroka že izrabila.

Druga oseba ima pravico do dopusta za nego in varstvo otroka pod enakimi pogoji, kot so opredeljeni za porodniški dopust, vendar zmanjšanem za toliko dni, kolikor sta mati ali oče to pravico že izrabila.

4. Posvojiteljski dopust

Posvojiteljski dopust je dopust, namenjen enemu ali obema posvojiteljema, z namenom, da se lahko posvojitelj/posvojitelja in otrok takoj po posvojitvi v celoti posvetijo drug drugemu.
Če je otrok ob posvojitvi star od 1 do 4 let je posvojiteljski dopust 150 dni, če pa je otrok star od 4 do 10 let pa 120 dni.
Posvojitelj oz. oseba, ki ji je otrok zaupan v vzgojo in varstvo z namenom posvojitve, nima pravice do posvojiteljskega dopusta:

• v primeru, če je bila za tega otroka že uveljavljena pravica do porodniškega dopusta, očetovskega dopusta oz. dopusta za nego in varstvo otroka;

• če je posvojitelj izrabil pravico do dopusta za nego in varstvo otroka, ki je bila krajša kot 150 ali 120 dni, mu pripada razlika do polnega posvojiteljskega dopusta;

• pravice do posvojiteljskega dopusta nima oseba, če posvoji otroka svojega zakonca.

Posvojiteljski dopust lahko izrabi eden od staršev ali oba starša hkrati, pri čemer skupno trajanje dopusta ne sme presegati 150 oz. 120 dni.

O načinu izrabe posvojiteljskega dopusta mora posvojitelj obvestiti delodajalca najkasneje v roku 3 dni po nastopu dopusta.

Dobro je vedeti:

Za uveljavljanje pravice do porodniškega dopusta

1. Potrebujete potrdilo o predvidenem datumu poroda, ki ga dobite pri vašem ginekologu.
2. 60 dni pred predvidenim datumom poroda se oglasite na vašem centru za socialno delo, kjer vam bodo dali obrazce za uveljavljanje pravice do porodniškega dopusta in vas seznanili o vseh nadaljnjih postopkih in pravicah v zvezi z zavarovanjem za starševsko varstvo.
3. Najkasneje 30 dni pred predvidenim nastopom porodniškega dopusta se s potrdilom ginekologa oglasite pri vašem delodajalcu, če ste samostojni podjetnik, pa morate obvestiti pristojni organ za registracijo samostojne dejavnosti v 15 dneh po priznanju pravice.
5. Če rodite otroka, preden ste o izrabi porodniškega dopusta obvestili delodajalca, je to potrebno storiti v treh dneh po rojstvu otroka, razen če vam zdravstveno stanje tega ne dopušča. V tem primeru naj obvesti delodajalca kateri od vaših sorodnikov oziroma zaprosite za pomoč.zdravstveno službo.
10. Če ste oče ali druga oseba in boste uveljavljali pravico do porodniškega dopusta, morate obvestiti delodajalca najkasneje v roku treh dni od nastopa razloga za izrabo porodniškega dopusta.
13. Če kot bodoča mati sklepate delovno razmerje 58 dni ali manj pred predvidenim datumom poroda, morate delodajalca obvestiti o nastopu porodniškega dopusta ob sklenitvi delovnega razmerja.

Starševsko nadomestilo
je nadomestilo plače oziroma osebni prejemek, ki izhaja iz zavarovanja za starševsko varstvo.

Vrste starševskega nadomestila so:

1. Porodniško nadomestilo,
2. Očetovsko nadomestilo,
3. Nadomestilo za nego in varstvo otroka
4. Posvojiteljsko nadomestilo

Pravico do starševskega nadomestila imajo:

 tiste osebe, ki imajo pravico do starševskega dopusta in so bile zavarovane po tem zakonu pred dnevom nastopa posamezne vrste starševskega dopusta;
 osebe, ki nimajo pravice do starševskega dopusta, če so bile zavarovane po tem zakonu najmanj 12 mesecev v zadnjih treh letih pred nastopom posamezne vrste starševskega dopusta;

Pravica do starševskega nadomestila izključuje prejemanje drugih nadomestil po predpisih, ki urejajo zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. V tem času pravica do prejemanja drugih nadomestil miruje.

Če zavarovanec izpolnjuje zgoraj naštete pogoje, mu pripada:
• v času porodniškega dopusta – pravica do porodniškega nadomestila;
• v času očetovskega dopusta – pravica do očetovskega nadomestila, in sicer za prvih 15 dni, ki jih mora izkoristiti v času porodniškega dopusta matere, za ostalih 75 dni pa očetu država zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost od minimalne plače ;
• v času dopusta za nego in varstvo otroka – pravica do nadomestila za nego in varstvo otroka;
• v času posvojiteljskega dopusta – pravica do posvojiteljskega nadomestila.

Če se posamezna vrsta starševskega dopusta izrabi v obliki delne odsotnosti z dela, zavarovancu pripada pravica do starševskega nadomestila za toliko časa, kot traja delna odsotnost z dela.

Starševsko nadomestilo pripada za delovne dneve oz. delovne ure, ko je zavarovanec na starševskem dopustu, kot tudi za praznične in druge proste dni, določene z zakonom.

Starševsko nadomestilo se obračunava enotno za vse vrste nadomestil, razen za porodniško nadomestilo, pri katerem višina navzgor ni omejena. Višina nadomestila je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povprečna osnova v zadnjih 12-ih mesecih, če je bil/a upravičenec/ka v zadnjem letu za celotno obdobje zavarovana, vendar najmanj 55{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne plače v Republiki Sloveniji in največ dvainpolkratnik povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji v času odmere. Če upravičenec, upravičenka ni bila zavarovana za zadnjih dvanajst mesecev, se opravi izračun po posebnem ključu na podlagi zakona.

Če starša ali druga oseba ne izrabi/ta dopusta za nego in varstvo otroka v obsegu, kot ji/mu pripada, lahko pripadajoči del nadomestila za dopust za nego in varstvo otroka izrabi/jo v obliki dobroimetja, ki ga lahko namenijo za:

• plačilo varstva otroka,
• plačilo najemnine za stanovanje,
• reševanje stanovanjskega vprašanja (nakup stanovanja ali hiše, adaptacija stanovanja ali hiše, gradnja hiše).

Višina dobroimetja je enaka višini neizplačanega nadomestila za nego in varstvo otrok, vendar največ petkratnik pripadajočega mesečnega nadomestila za dopust za nego in varstvo otroka.

Pravice iz naslova krajšega delovnega časa zaradi starševstva

Pravico do dela s krajšim delovnim časom ima
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost.

• pridobitvi pravice do dela s krajšim delovnim časom mora vlagatelj priložiti tudi sklep delodajalca, iz katerega je razvidno obdobje, v katerem bo delal krajši delovni čas.

Postopek uveljavljanja pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo

Pravice se uveljavljajo pri centru za socialno delo, kjer izročijo stranki vse obrazce in jo seznanijo z nadaljnjim postopkom uveljavljanja posamezne pravice.
Zahteva za uveljavljavnje posamezne pravice se vloži na obrazcu, ki ga vlagatelj/ica dobi na centru za socialno delo. Vlogi morajo biti priložena dokazila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev posamezne pravice; vloge in vse ostale informacije vlagatelj/ica dobi na centru za socialno delo.Na prvi stopnji o pravicah odloča center za socialno delo, o pritožbah zoper odločbe centra za socialno delo pa odloča ministrstvo, pristojno za varstvo družine (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve).

Dobro je vedeti:
Uveljavitev posamezne pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo po novem Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih:
Pravica:
Porodniški dopust, čas uveljavitve: ob uveljavitvi zakona -1.1.2001,
Očetovski dopust, čas uveljavitve: 1.1.2003 – 15 dni (celotno nadomestilo plače) 1.1.2004 – 45 dni (prispevki), 1.1.2005 – 90 dni (prispevki)
Dopust za nego in varstvo otroka, čas uveljavitve, ob uveljavitvi zakona-1.1.2001
Posvojiteljski dopust, čas uveljavitve: ob uveljavitvi zakona-1.1.2001
Porodniško nadomestilo, čas uveljavitve: ob uveljavitvi zakona-1.1.2001
Nadomestilo za nego in varstvo, čas uveljavitve: ob uveljavitvi zakona-1.1.2001
Posvojiteljsko nadomestilo, čas uveljavitve: ob uveljavitvi zakona-1.1.2001
Očetovsko nadomestilo, čas uveljavitve: 1.1.2003
Pravica do družinskih prejemkov

Družinski prejemki so denarni prejemki, ki obsegajo:

• Starševski dodatek
Starševski dodatek je denarna pomoč staršem, kadar po rojstvu otroka le-ti niso upravičeni do starševskega nadomestila. Starševski dodatek znaša 35.000 tolarjev mesečno. Pravica do starševskega dodatka traja 365 dni od rojstva otroka. Oče ali druga oseba ima pravico do starševskega dodatka v trajanju kot ga ima mati, zmanjšanem za toliko dni, kolikor je mati to pravico že izrabila.

• Pomoč ob rojstvu otroka
Pomoč ob rojstvu otroka je enkratni denarni prejemek, namenjen nakupu opreme za novorojenca. Pomoč znaša 50.000 tolarjev . Namesto denarnega prejemka se lahko v enaki vrednosti zagotovi oprema za novorojenca v obliki zavitka.

• Otroški dodatek
Z otroškim dodatkom se staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda po tem zakonu. Višina otroškega dodatka se določi glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred. Glede na število otrok se skupna višina otroškega dodatka določi za vse otroke, ki so upravičeni do otroškega dodatka tako, da se seštejejo posamezni zneski otroških dodatkov za vsakega otroka. Kadar otrok živi v eno starševski družini, se posamezni znesek otroškega dodatka iz prejšnjega člena poveča za 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Če predšolski otrok ni vključen v predšolsko vzgojo v skladu s predpisi, ki urejajo vrtce, se posamezni znesek otroškega dodatka iz prejšnjega člena poveča za 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Kadar otrok po 18 letu starosti sam uveljavlja pravico do otroškega dodatka, mu pripada otroški dodatek v višini, ki velja za prvega otroka iz prejšnjega člena.
Pravice do otroškega dodatka nima eden od staršev oziroma druga oseba za otroka, ki:
je zaradi vzgoje, šolanja ali usposabljanja v zavodu, v katerem ima celodnevno brezplačno oskrbo, razen če se dokaže, da tudi v tem času starši materialno skrbijo za otroka. Center v tem primeru lahko prizna pravico za dobo od 3 mesecev do 6 mesecev na leto. Za koliko časa se prizna pravica do otroškega dodatka, je odvisno od tega, kolikšno je letno število dni, ki jih otrok preživi v družini.
Otrok, ki je upravičen do otroškega dodatka, je oseba do dopolnjenega 18. leta starosti, starejša oseba pa, če se šola, dokler ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta na dodiplomskem študiju, vendar najdalj do dopolnjenega 26. leta starosti. Izjemoma se za otroka šteje tudi oseba po tej starosti, če traja njeno šolanje na visoki stopnji pet ali šest let, ali če oseba zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka med šolanjem ni končala šolanja v predpisanem roku. Status otroka se podaljša za toliko časa, kolikor se je šolanje zaradi teh razlogov podaljšalo.

• Dodatek za veliko družino
Dodatek za veliko družino je letni prejemek namenjen družini z več otroki. Dodatek za veliko družino znaša 70.000 tolarjev in se izplačuje v enkratnem znesku. Pravico do dodatka za veliko družino ima eden od staršev, če so starši in otroci državljani Republike Slovenije in imajo skupno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.Velika družina po tem zakonu je družina, ki ima tri ali več otrok, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 70. člena tega zakona.
Pravico do dodatka ima tudi eden od otrok, kadar trije ali več otrok iz iste družine živijo brez staršev.
Pravica do dodatka za veliko družino se pridobi, če se tretji otrok rodi najkasneje do 30. junija v letu, v katerem se pravica uveljavlja.
Pravica do dodatka za veliko družino traja toliko časa, kolikor časa so izpolnjeni pogoji po tem zakonu. Šteje se, da so pogoji izpolnjeni, če so izpolnjeni do 30. junija za leto, v katerem se uveljavlja pravico.
Pravica do dodatka za veliko družino preneha naslednje leto, ko najstarejši otrok dopolni z zakonom določeno starost oziroma preneha s šolanjem.

• Dodatek za nego otroka
Dodatek za nego otroka je denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka.
Mesečna višina dodatka za nego otroka zaradi povišanih življenjskih stroškov je 18.000 tolarjev.
Za otroke s težko motnjo v duševnem razvoju (otrok se lahko usposobi le za sodelovanje pri aktivnostih. Potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. Je omejen v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje, bolezni in obolenja. Dodatek znaša 36.000 tolarjev.
Pravice do dodatka za nego otroka nima eden od staršev za otroka, ki je zaradi zdravljenja, usposabljanja, vzgoje ali šolanja v zavodu, v katerem ima celodnevno brezplačno oskrbo.
Ne glede na prejšnji odstavek se prizna pravica do dodatka za nego otroka, če se dokaže, da tudi v tem času materialno skrbi za otroka. Center mu v tem primeru lahko prizna pravico za dobo od 3 mesecev do 6 mesecev na leto. Za koliko časa se prizna pravica do dodatka za nego otroka, je odvisno od tega, kolikšno je letno število dni, ki jih otrok preživi v družini. Pravice do dodatka za nego otroka nima eden od staršev za otroka, ki je v rejništvu.
Pravica do dodatka za nego otroka traja za obdobje, ko se otroku zagotavlja posebno varstvo zaradi zdravstvenih razlogov, oziroma do 18. leta starosti, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.

• Delno plačilo za izgubljeni dohodek
Delno plačilo za izgubljeni dohodek je osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev, kadar prekine delovno razmerje ali začne delati krajši delovni čas zaradi nege in varstva otroka s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviranega otroka (v nadaljnjem besedilu tega podpoglavja: otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo).
Mesečna višina delnega plačila za izgubljeni dohodek je minimalna plača, od katerega upravičenec plačuje prispevke za socialno varnost. Če začne eden od staršev delati s krajšim delovnim časom, mu pripada sorazmerni delež delnega plačila za izgubljeni dohodek.
Pravica iz prejšnjega odstavka se uveljavlja na podlagi mnenja zdravniške komisije.
Delno plačilo za izgubljeni dohodek lahko uveljavi oseba iz prvega odstavka tega člena, če se odloči, da bo zaradi skrbi za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zapustila trg dela.
Pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek nima eden od staršev, če je otrok zaradi zdravljenja, usposabljanja, vzgoje ali šolanja v zavodu, v katerem ima celodnevno brezplačno oskrbo.
Pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek nima eden od staršev, če je otrok v rejništvu
Pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek ima eden od staršev, dokler niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma največ tri mesece po smrti otroka.
Kadar zdravniška komisija iz 85. člena tega zakona na podlagi mnenja pristojnega centra ugotovi, da prejemnik plačila za izgubljeni dohodek otroku ne zagotavlja primerne nege in varstva na domu, mu pravica preneha s prvim dnem naslednjega meseca po ugotovitvi

Postopek uveljavljanja pravic do družinskih prejemkov

Pravice do družinskih prejemkov se uveljavljajo v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku
Mati uveljavlja pravico do starševskega dodatka 30 dni pred predvidenim datumom poroda, vendar najkasneje 30 dni po rojstvu otroka. Oče uveljavlja pravico najkasneje 30 dni po nastanku dogodka, ki je razlog, da oče pridobi pravico. Če mati ali oče ne uveljavljata pravice v tem roku, pripada pravica do starševskega dodatka od prvega dne naslednjega meseca. Trajanje pravice se skrajša, sorazmerno zamujenemu roku za uveljavljanje pravice.Pomoč ob rojstvu otroka uveljavlja eden od staršev najkasneje 60 dni po rojstvu otroka. Po tem roku pravice ni mogoče uveljaviti.
Pravica do dodatka za nego otroka se uveljavlja v 90 dneh po rojstvu otroka in se prizna z mesecem otrokovega rojstva. Če se uveljavlja po tem roku, se pravica prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi zahtevka.

Dobro je vedeti:
Pravica do starševskega dodatka in pravica do pomoči ob rojstvu otroka se uveljavljata pri centru, ki je pristojen za materino stalno prebivališče. Pravica do otroškega dodatka se uveljavlja pri centru, ki je pristojen za otrokovo stalno prebivališče.

pravica do dodatka za veliko družino se uveljavlja pri centru, ki je pristojen za stalno prebivališče družine.

Pravica do dodatka za nego otroka in delno plačilo za izgubljeni dohodek se uveljavlja pri centru, ki je pristojen za otrokovo stalno prebivališče.

Z veljavo Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih prenehajo veljati določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki urejajo varstvo materinstva in starševstva v zvezi z odsotnostjo z dela ter Zakon o družinskih prejemkih.

IZ PRAVILNIKA O KRITERIJIH ZA UVELJAVLJANJE PRAVIC ZA OTROKE, KI POTREBUJEJO POSEBNO NEGO IN VARSTVO – URADNI LIST RS, ŠT. 105/02

Na podlagi zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih je bil sprejet omenjen pravilnik. Pravilnik določa kriterije za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo ter sestavo in delo zdravniških komisij, ki dajejo mnenja centrom za socialno delo, ki odločajo v upravnih postopkih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Po kriterijih za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo zakon razlikuje:
1. otroci z motnjami v duševnem razvoju, kjer razlikujemo:
o otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju,
o otroci s težjo motnjo v duševnem razvoju,
o otroci s težko motnjo v duševnem razvoju.

2. gibalno ovirani otroci, kjer razlikujemo:
o zmerno gibalno ovirane otroke,
o težje gibalno ovirane otroke,
o težko gibalno ovirane otroke.

1. slepi in slabovidni otroci, kjer razlikujemo:
o slaboviden otrok ( zmerno slaboviden otrok, težko slaboviden otrok) ,
o slep otrok.

4. gluhi in naglušni otroci, kjer razlikujemo:
o naglušen otrok ( otrok z zmerno izgubo sluha, otrok s težjo izgubo sluha, otrok s težko izgubo sluha),
o gluh otrok.

5. dolgotrajno hudo bolni otroci:
o so kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja več kot šest mesecev.

5. otroci z več motnjami:
o sem spadajo otroci, ki imajo hkrati dve ali več motenj ali diagnosticiranih bolezni, njihova kombinacija pa utemeljuje upravičenost do posamezne pravice.

Sestava in delo zdravniških komisij

Pristojen minister na predlog Pediatrične klinike v Ljubljani imenuje:
o pet zdravniških komisij prve stopnje,
o zdravniško komisijo druge stopnje,

ki dajejo mnenja centru oziroma ministrstvu v postopkih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.

Zdravniško komisijo sestavljajo:
o trije člani zdravniki, od katerih je eden predsednik komisije in
o en strokovni sodelavec

Zdravniška komisija je imenovana za štiri leta in je lahko ponovno imenovana.
Zaprosilo za izdelavo posameznega mnenja pristojni center v postopku na prvi stopnji oziroma ministrstvo v pritožbenem postopku posreduje zdravniški komisiji.

Za otroka, za katerega je že bilo podano strokovno mnenje na podlagi zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, center priloži tudi to mnenje.

Če je katera od zdravniških komisij že podala mnenje v postopku za uveljavljanje katere od pravic po zakonu in se uveljavlja še druga pravica po zakonu, mora v postopku za uveljavljanje te druge pravice center oziroma ministrstvo že podano mnenje tudi priložiti zaprosilu.

Zdravniška komisija poda mnenje na podlagi posredovane zdravstvene in druge dokumentacije in lahko zahteva dodatno dokumentacijo ali izjemoma opravi pregled otroka.

Mnenje zdravniške komisije mora biti jasno, popolno in obrazloženo skupaj s posredovano dokumentacijo, pošlje pristojnem centru oziroma ministrstvu.

Zdravniška komisija poda in pošlje mnenje, skupaj z dokumentacijo, organu, ki je za mnenje zaprosil, v roku 30 dni od prejema zaprosila.

Izdajanje mnenj poteka v postopkih uveljavljanja posameznih pravic

o daljši dopust za nego in varstvo otroka,
o dodatek za nego otroka,
o krajši delovni čas zaradi starševstva,
o delno plačilo za izgubljeni zaslužek.

IZ ZAKONA O DRUŽBENEM VARSTVU DUŠEVNO IN TELESNO PRIZADETIH OSEB

Z Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb je država uredila varstvo zmerno, težje in težko duševno ter telesno prizadetih oseb. Gre torej za invalide, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo. Invalidnost je nastala v otroški ali mladostniški dobi, najpozneje pa do dopolnjenega 18. leta starosti ali do konca šolanja, vendar najdlje do 26. leta starosti.

Po tem zakonu pridobijo omenjeni te pravice:
 varstvo v splošnih ali posebnih zavodih,
 varstvo v drugi družini,
 nadomestilo za invalidnost,
 dodatek za tujo nego in pomoč.

• Varstvo v splošnih ali posebnih zavodih, kjer glede na namen ločimo več oblik varstva:
 dnevno varstvo je namenjeno invalidom, ki živijo v svoji ali drugi družini;
 občasno varstvo z nastanitvijo in oskrbo v zavodu se zagotavlja tistim invalidom, ki sicer živijo v svoji ali drugi družini, pa iz določenega razloga potrebujejo občasno varstvo (npr. odsotnost tistega, ki sicer skrbi za invalida, itd.);
 stalno varstvo z nastanitvijo v zavodu je zagotovljeno tistim invalidom, ki glede na naravo in stopnjo invalidnosti potrebujejo stalno varstvo v zavodu; prav tako je ta oblika varstva zagotovljena invalidom, ki nimajo svoje družine ali pa v njej ne morejo živeti, ni pa jim mogoče zagotoviti varstva v drugi družini.

• Varstvo v drugi družini se zagotavlja invalidom, ki nimajo svoje družine ali v njej ne morejo živeti, vendar glede na naravo invalidnosti ne potrebujejo stalnega varstva v zavodu.
Invalidi in njihovi sorodniki, ki so po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžni preživljati invalida, prispevajo k stroškom oskrbe navedenih oblik varstva.

• Nadomestilo za invalidnost (nadomestilo)
Pravico do nadomestila pridobijo invalidi z dopolnjenim 18. letom starosti oziroma z dnem ugotovitve invalidnosti, če se je ta ugotovila pozneje.

Če imajo invalidi pravico do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali pa pravico do invalidnine po predpisih o vojaških invalidih oziroma po predpisih o civilnih invalidih vojne, imajo pravico le do razlike med zneskom pokojnine, ki jo prejemajo, in zneskom nadomestila, če je znesek nadomestila višji od zneska pokojnine ali invalidnine. Pri uveljavljanju pravice do opisane razlike se v prejemke vštevajo tudi varstveni dodatek po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, invalidski dodatek po predpisih o vojaških invalidih in dodatna denarna pomoč po predpisih o civilnih invalidih vojne.

Nadomestilo znaša 35 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povprečnega čistega mesečnega dohodka na zaposlenega v državi v minulem letu.

• Dodatek za tujo nego in pomoč pripada invalidu, ki pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb potrebuje stalno pomoč in postrežbo druge osebe. Če potrebuje invalid pomoč pri zadovoljevanju vseh osnovnih življenjskih potreb, znaša dodatek najmanj 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in največ 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} čistega osebnega dohodka. Če potrebuje pomoč za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, pa znaša dodatek najmanj 10 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in največ 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} čistega osebnega dohodka.

Postopek za priznanje pravice do nadomestila in dodatka za tujo nego in pomoč se začne na zahtevo upravičenca, njegovega zakonitega zastopnika, centra za socialno delo ali krajevne skupnosti. Nadomestilo in dodatek za tujo nego in pomoč se priznata s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi zahteve, če so izpolnjeni pogoji.

Nezmožnost za samostojno življenje in delo ter potreba po pomoči in postrežbi druge osebe se uveljavljata na podlagi izvida in mnenja komisije za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

Dobro je vedeti:
Strokovna opravila, potrebna za uveljavljanja pravic po tem zakonu, opravlja
CENTER ZA SOCIALNO DELO glede na stalno prebivališče upravičenca.

IZ ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH

S tem zakonom se urejajo zakonska zveza, razmerja med starši in otroki in drugimi sorodniki, posvojitev, rejništvo ter varstvo mladoletnih otrok in drugih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Družinsko življenje in osebna nedotakljivost sta zagotovljena invalidom na enak način kot vsem drugim državljanom.

• Zakonska zveza

Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev in jo skleneta partnerja na temelju svobodne odločitve. Omejitev sklenitve in veljavnosti zakonske zveze (poleg še nekaterih drugih v zakonu določenih razlogov) velja za osebe, ki so težje duševno prizadete ali nerazsodne.

V 28. členu zakon dovoljuje sklenitev zakonske zveze tudi zunaj uradno določenih razlogov, torej na drugem mestu, če to zahtevata bodoča zakonca in navedeta za to pomembne razloge (npr. nepokretnost itd).
Zakonska zveza se sme tudi razveljaviti. Velja, da sme tožbo za razveljavitev zakonske zveze, ki je bila sklenjena ob času, ko je trajala težja duševna prizadetost ali nerazsodnost katerega od zakoncev, vložiti po prenehanju prizadetosti eden od zakoncev.

• Roditeljska pravica

Starši so dolžni skrbeti za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo svojih otrok. Te pravice sestavljajo roditeljsko pravico. Roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi, medtem ko je družbena skupnost dolžna varovati mladoletnega, kadar je ogrožen njegov razvoj ali pa to zahtevajo druge koristi otroka. Ena od oblik družbenega varstva otrok je rejništvo, druga posebna oblika pa je skrbništvo.

Roditeljska pravica preneha s polnoletnostjo otroka. Ob določenih razlogih, navedenih v zakonu, pa lahko tudi prej. Prav tako se uresničevanje roditeljske pravice lahko podaljša čez otrokovo polnoletnost, če otrok zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Roditeljsko pravico podaljša sodišče na predlog staršev ali centra za socialno delo, in sicer v nepravdnem postopku po Zakonu o nepravdnem postopku.

Starši so dolžni preživljati svoje otroke, če se ti redno šolajo, tudi po njihovi polnoletnosti. Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih lastnih sredstev za preživljanje, so ga starši v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti dolžni preživljati tudi po polnoletnosti.

Center za socialno delo je dolžan izpeljati ukrepe, ki jih zahtevata varstvo in vzgoja otroka, ter varovati njegove premoženjske in druge pravice. Tako lahko center za socialno delo sporazumno s starši ali pa sam odda otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav osebnostni razvoj.

Rejništvo je oblika, s katero otroku zagotovimo varstvo, oskrbo in vzgojo pri osebah, ki niso njegovi starši, pri skrbništvu pa zagotovimo varstvo otrokom, za katere starši ne skrbijo ali pa ne morejo skrbeti, oziroma polnoletnim osebam, ki niso sposobne skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. O obeh ukrepih odločajo centri za socialno delo.

Tako se v rejništvo odda otrok, ki nima družine, ali tisti, ki zaradi različnih vzrokov ne more živeti pri starših, ali otrok, čigar telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi. Poleg tega se v rejništvo lahko odda otrok, ki zaradi motenj v telesnem ali duševnem razvoju potrebuje usposabljanje v skladu s posebnimi predpisi (npr. zaradi oddaljenosti kraja prebivališča od zavoda, v katerem se usposablja).

Rejništvo preneha najpozneje s polnoletnostjo otroka oziroma prej, če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil oddan v rejniško oskrbo. Izjema je otrok, ki je dopolnil 18 let starosti, pa zaradi motenj v telesnem ali duševnem razvoju ni sposoben za samostojno življenje. V tem primeru rejništvo ne preneha.

Druga posebna oblika varstva je skrbništvo, ki je namenjeno mladoletnim, ki nimajo staršev ali starši ne morejo skrbeti zanje (npr. zaradi svoje bolezni, so umrli ali drugo), in odraslim osebam, ki niso sposobne zaščititi sebe, svoje pravice in koristi ter jim je sodišče v posebnem nepravdnem postopku delno ali v celoti odvzelo poslovno sposobnost.

V tem primeru center za socialno delo postavi skrbnika. Skrbnik je dolžan vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi svojega varovanca ter skrbno upravljati njegovo premoženje. Dolžnost skrbnika je prostovoljna in častna, če pa je le mogoče, se za skrbnika izbere sorodnik. Skrbnik osebe, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki še ni star 15 let. Skrbnik osebe, ki ji je, denimo, odvzeta poslovna sposobnost, pa ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star 15 let. V tem primeru center za socialno delo odloči, katere posle sme oseba, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, opravljati samostojno in brez odobritve.

Nad delom skrbnika bedi center za socialno delo, ki je na podlagi 195. člena dolžan vestno pregledati skrbnikovo poročilo in po potrebi ukreniti vse, da se zavarujejo varovančeve koristi.

Dobro je vedeti
Vse dodatne informacije v zvezi s postopki in uveljavljanjem pravic dobite na pristojnem CENTRU ZA SOCIALNO DELO v kraju svojega stalnega prebivališča.
E-naslovi:
• Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
http://www.sigov.si/mddsz/index.htm
• Skupnost CSD
http://www.sigov.si/irssv
• Socialna zbornica Slovenije
http://www.sigov.si/irssv//
• Skupnost socialnih zavodov Slovenije
http://www.sigov.si/irssv/
• Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (IRSSV)
http://www.sigov.si/irssv/
• Rdeč• i križ Slovenije
Napaka! Zaznamek ni določen.
• Slovenska Karitas
http://www.karitas.org/vstop.htm
• Pomoč za tuje državljane
http://www.myfreehost.com/tujec/
• Nasveti za mlade
http://www.center-mladih.com/svetovalnica/

Viri:

Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91
 enakost v postopkih pri organih, ki odločajo o pravici, 22. člen,
 pravica do pritožbe, 25. člen,
 pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, 34. člen,
 sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 15. člen,
 pravica do socialne varnosti, prvi odstavek 50. člena,
 pravica do državno urejenega obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega varstva ter drugih zavarovanj, drugi odstavek 50. člena,
 pravica do posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, tretji odstavek 50. člena,
 pravica do zdravstvenega varstva, 51. člen,
 pravica invalidov do varstva in usposabljanja za delo, 52. člen,
 pravica otrok z motnjami v duševnem in telesnem razvoju ter drugih huje prizadetih oseb do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, 56. člen,
 pravica otrok do posebnega varstva in skrbi, 56. člen.

Zakon o socialnem varstvu (ZSV), Uradni list RS, št. 54/1992, 1-/1999 (sprememba), 41-/1999 26-1583/2001
 socialnovarstvene storitve, 11., 12., 13., 15., 16., 17., 50., 52., 54., 59., 64. člen,
 denarna in socialna pomoč, 19. člen–41. člen,
 postopki, 81., 90., 97., 100., 129. člen,
 Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, št. 80/1999,
 Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, Uradni list SRS, št. 41/1983,
 Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, Uradni list RS, št. 52/1995, 2/1998 (dopolnitev), 19/1999.
Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, št. 80-3777/1999,
RS 70-3310/2000 (sprememba)

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, Uradni list RS, št. 97/01
otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo, 3. člen
prispevki za socialno varnost, 3. člen
pravice iz zavarovanja, 7. člen
vrste starševskega dopusta, 13. člen
trajanje porodniškega dopusta, 17. člen
način izrabe porodniškega dopusta, 19. člen
pravica očeta do porodniškega dopusta, 20. člen
trajanje očetovskega dopusta, 23. člen
način izrabe očetovskega dopusta, 25. člen
trajanje dopusta za nego in varstvo otroka, 26. člen
kasneje ugotovljeno zdravstveno stanje otroka, 28 člen
omejitve načina izrabe dopusta za nego in varstvo otroka, 31. člen
vrste starševskega nadomestila, 38. člen
dobroimetje, 46. člen
pravica staršev do krajšega delovnega časa, 48. člen
vrste družinskih prejemkov, 57. člen
definicija in višina starševskega dodatka, 58. člen
trajanje pravice do starševskega dodatka, 61. člen
definicija in višina pomoči ob rojstvu otroka, 63.člen
definicija in višina otroškega dodatka, 65. člen
izjemna višina otroškega dodatka, 66. člen
otroški dodatek ne pripada za otroka, 69. člen
trajanje pravice do otroškega dodatka, 70. člen
definicija in višina dodatka za veliko družino, 76. člen
pravica do dodatka za veliko družino, 77. člen
definicija in višina dodatka za nego otroka, 80. člen
dodatek za nego otroka ne pripada…, 82. člen
definicija in višina delnega plačila za izgubljeni dohodek, 84. člen
delno plačilo za izgubljeni dohodek ne pripada, 86. člen
trajanje pravice, 87.člen

Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, Uradni list SRS, št. 41/83
 oblike varstva, 1., 2., 3., 4., 5. člen,
 nadomestilo, 7., 8., 9., 10., 11., 12., 13. člen.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Uradni list SRS, št. 15/1976, 1/1989, 14/1989, Uradni list RS, št. 64/2001
 roditeljska pravica, 4., 118.; 121., 123. člen,
 zakonska zveza, 19., 28., 36., 69. člen,
 posvojitve, 139. člen,
 rejništvo, 154., 157., 170. člen,
 skrbništvo, 178., 195., 201., 206., 208., 216. člen,

Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), Uradni list SRS, št. 30-1481/1986, SRS 20-1/1988 (popravek).

ZDRAVSTVENO VARSTVO IN ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE

Zdravstveno varstvo v EU

Temelj skupni strategiji Evropske unije pri zaščiti javnega zdravja je postavila Maastrichtska pogodba v začetku leta 1993. S pogodbo je bila opredeljena vloga EU pri zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi, k čemur naj bi prispevala s spodbujanjem sodelovanja med članicami pri preprečevanju bolezni in drugih nevarnosti za človekovo zdravje, s pospeševanjem raziskav o vzrokih in širjenju bolezni ter s prizadevanjem za večjo obveščenost in zdravstveno vzgojo ljudi. Obenem je Maastrichtska pogodba predvidela, da bi morala biti visoka raven zaščite zdravja ljudi sestavni del vseh politik na različnih področjih, ki lahko vplivajo na človekovo zdravje.

Družbena skrb za zdravje ljudi, kot je opredeljena v EU, je tudi v Sloveniji vgrajena v obstoječo zakonodajo in izvajanje zdravstvene politike. Ohranjanje, krepitev in povrnitev zdravja prebivalcev so v nacionalnem programu zdravstvenega varstva postavljeni kot eden od temeljnih družbenih ciljev.

Na področju javnega zdravja si EU prizadeva za visoko raven zdravstvenega varstva ljudi. Za slednje si prizadeva tudi Slovenija in njena skrb za zdravje se kaže v vrsti dejavnosti. Med drugim v izvajanju zdravstvene politike skladno z zakonodajo in nacionalnim programom zdravstvenega varstva ter v konkretnih akcijah, ki so usmerjene v preprečevanje kajenja, čezmernega uživanja alkoholnih pijač, uvajanje zdrave prehrane, povečevanje gibanja, preprečevanje nesreč v prometu ter preprečevanje odvisnosti od drog. Skrb za zdravje se kaže tudi v zakonodajnih dejavnostih. Posebno skrb pa Slovenija namenja spodbujanju zdravja, preprečevanju invalidnosti, bolezni, odvisnosti in boju proti raku.

Državni zbor Republike Slovenije je 30. maja 2000 sprejel nacionalni program zdravstvenega varstva z naslovom Zdravje za vse do leta 2004, s katerim je začrtan nadaljnji razvoj sistema zdravstvenega varstva. Dokument določa prednostne naloge in strokovne standarde ter merila za mrežo javne zdravstvene službe. Dokument upošteva sodobne usmeritve Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) na področju varovanja zdravja ljudi in prinaša ustrezne rešitve za uresničitev nalog, ki jih mora Slovenija opraviti pri približevanju EU.

Ob vstopu v Evropsko unijo bo v Sloveniji treba uvesti racionalnejšo porabo zdravil, ki je med najvišjimi v Evropi, pospešiti posodobitev služb nujne medicinske pomoči, zmanjšati nepotrebne stike z zdravnikom, tisti, ki živijo izrazito tvegano, bodo morali skleniti posebna zdravstvena zavarovanja. Predvideva se tudi, da bodo morali ljudje plačevati »zavarovalnino« za škodljive razvade v obliki takse ob nakupu določenih vrst blaga.

Sedanjo raven zdravstvenega varstva ne bo enostavno zadržati zaradi staranja prebivalstva, porasta kroničnih obolenj, cene novih tehnologij, uvajanja novih in tudi dražjih zdravil, večje obveščenosti, ozaveščenosti in zahtevnosti ljudi.

Pri zdravstvenem zavarovanju za invalide ter otroke in mladostnike s posebnimi potrebami v Sloveniji ni pričakovati posebnih sprememb.

Ključni dokumenti:

• Zakon o ratifikaciji Delnega sporazuma na socialnem področju in v javnem zdravstvu (MDSSP) – Uradni list RS-MP št. 15/2000 (RS 58/2000)

• Health and governance in European cities : a compendium of trends and responsibilities for public health in 46 member states of the WHO European Region European Hospital Management Journal Limited, cop. London, 1998

• Health futures : a handbook for health proessionals , World Health Organization, Geneva, 1999

• Public health in Europe : employment and social affairs : public health European Commision, Luxembourg, 1997

• Healthy people 2000 : national health promotion and disease prevention objectives, Jones and Bartlett Publishers, cop. Boston, London 1992

• European health policy conference, Health challenges for countries of central and Eastern Europe and the newly independent states: WHO, Copenhagen 1995

Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje v RS

Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva in je dolžan, da v skladu s svojimi možnostmi prispeva k njegovemu uresničevanju.
Invalidi uveljavljajo pravice do zdravstvenega varstva kot zavarovane osebe ali kot njihovi družinski člani v sistemu obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
V tem poglavju so podrobneje predstavljene pomembnejše pravice do zdravstvenega varstva, saj so za invalide zaradi številnih in posebnih zdravstvenih težav izjemno pomembne.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je leta 1992 uvedel obvezno in prostovoljno zdravstveno zavarovanje.
Obvezno zdravstveno zavarovanje izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), ki je podrobnejšo razčlenitev vrste in obsega pravic, standardov in postopkov za njihovo uveljavljanje uredil s posebnimi Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila).

V obveznem zdravstvenem zavarovanju se zagotavljajo zdravstvene storitve za odkrivanje bolezni, zdravljenje in rehabilitacija zaradi bolezni in poškodb ter s tem povezana zdravila in tehnični pripomočki, zdravstvene storitve v zvezi z materinstvom ter preventivni programi v skladu z določenimi programi.
Obvezno zdravstveno zavarovanje krije del potnih stroškov, povezanih z uveljavljanjem zdravstvenih storitev, pogrebne stroške, zaposlenim zavarovancem nadomestilo za čas zadržanosti od dela nad 30 delovnih dni, pravico do zdravil in tehničnih pripomočkov.

Med pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja sodijo tudi pravica do kritja dela potnih stroškov, povezanih z uveljavljanjem zdravstvenih storitev, pogrebnih stroškov, posmrtnine, pravica do zdravil, medicinskotehničnih pripomočkov ter pravica do zdravljenja v tujini pod pogoji, ki so določeni s Pravili. Zavarovanci imajo pravico do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela nad 30 delovnih dni, v določenih primerih pa tudi od prvega dne začasne zadržanosti od dela. Pravico do nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja ima v skladu z novelo Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti tudi brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo oz. denarno pomoč in je bila ob nastanku brezposelnosti ali je med brezposelnostjo postala nezmožna za delo iz zdravstvenih razlogov, in sicer od 31. delovnega dne zadržanosti dalje.

Vojaškim vojnim invalidom, vojnim veteranom, žrtvam vojnega nasilja in civilnim invalidom vojne razliko v ceni pri posameznih zdravstvenih storitvah krije državni proračun na podlagi posebnih predpisov. Socialno ogroženim zavarovanim osebam, med katere se poleg prejemnikov družbenih pomoči štejejo tudi najtežje invalidne osebe in osebe, starejše od 75 let, zakon zagotavlja pravico do nujnega zdravljenja brez doplačil. Obseg nujnega zdravljenja je natančno določen v Pravilih.

Prostovoljna zdravstvena zavarovanja so:

 zavarovanja za doplačila, ki zavarovancem krijejo razliko stroškov do polne vrednosti opravljene zdravstvene storitve. Večina Slovencev se je v sklopu teh zavarovanj zavarovala za zavarovanje za doplačila do polne vrednosti zdravstvenih storitev;
 zavarovanja za večji obseg pravic oziroma višji standard storitev Pri tem gre za zagotovitev večjih pravic in storitev, ki sicer izhajajo iz obveznega zavarovanja;
 zavarovanja za dodatne pravice ter vsa druga prostovoljna zdravstvena zavarovanja, katerih kritja obvezno zdravstveno zavarovanje ne predvideva.

Obvezno zdravstveno zavarovane so vse zaposlene osebe in njihovi družinski člani, državljani Republike Slovenije in osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane po drugih predpisih.

Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljamo s kartico zdravstvenega zavarovanja, ki je obvezen in edini veljavni dokument za dokazovanje urejenosti obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kartico potrjuje zavarovanec sam na samopostrežnem terminalu. Upokojenci in otroci po novem potrjujejo obvezno zdravstveno zavarovanje enkrat letno, drugi pa na tri mesece in ne več enkrat mesečno kot do zdaj. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje zavarovanci potrjujejo na tri mesece, razen upokojencev, ki plačujejo to zavarovanje prek ZPIZ. Ti kartico potrjujejo enkrat letno. Kartico lahko zavarovanci potrjujejo le takrat, ko uveljavljajo zdravstvene storitve. V čipu kartice (torej v elektronski obliki) so shranjeni tudi podatki o obveznem in prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju ter o veljavnosti teh zavarovanj. Če zavarovanec izgubi kartico ali mu je bila ukradena, se mora čim prej zglasiti na najbližji izpostavi Zavoda. Napisal bo izjavo in plačal stroške vnovične izdaje kartice. Prejel bo začasno potrdilo, ki bo veljalo namesto kartice, dokler po pošti ne dobi nove.

Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja praviloma uveljavljamo v mreži javne zdravstvene službe. Mreža zdravstvene službe je razporeditev zdravstvenih domov, lekarn, posameznih zdravniških ordinacij, klinik, inštitutov in drugih zavodov, ki v Sloveniji opravljajo zdravstveno dejavnost in so s koncesijo pooblaščeni za izvajanje zdravstvenih storitev po zakonu. Pri tem so zasebni zdravniki s koncesijo povsem enakopravni z zdravniki v javnih zavodih.

Zasebno zdravstveno dejavnost (samoplačniške ambulante) opravljajo zdravniki, ki z Zavodom niso sklenili pogodbe in torej nimajo koncesije. Razen nujne zdravstvene pomoči moramo vse storitve, ki jih opravijo ti zasebniki, v celoti plačati sami.

PRAVICE IZ OBVEZNEGA ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA

Pravica do storitev v osnovni in specialističnoambulantni, bolnišnični zdravstveni dejavnosti, na klinikah ter inštitutih

Ob morebitnih zdravstvenih težavah poiščemo pomoč pri svojem osebnem zdravniku, ki smo ga izbrali v zdravstvenem domu ali med zasebniki s koncesijo v osnovni zdravstveni dejavnosti
Zdravnik zasebnik, ki ima z Zavodom sklenjeno pogodbo, opravlja storitve pod enakimi pogoji kot zdravnik v javnem zdravstvenem zavodu. Če gre za zasebnega zdravnika, ki nima sklenjene pogodbe z Zavodom, je njegova dejavnost prepuščena tržnim zakonitostim in si cene svojih storitev določa sam. Bolniki takega zdravnika morajo vse njegove zdravstvene storitve v celoti plačati sami.

Zdravnik, ki izpolnjuje pogoje za osebnega zdravnika, je dolžan sprejeti vse zavarovane osebe, ki si ga izberejo. Odkloni jih lahko samo, če pri njem evidentirano število zavarovanih oseb že presega število, ki ga določi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ali si ga želi zavarovana oseba izbrati v nasprotju s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ob izbiri osebnega zdravnika oziroma zobozdravnika podpišemo posebno izjavo. Odrasli izberejo zase splošnega zdravnika družinske medicine, medtem ko je osebni zdravnik za otroke praviloma otroški zdravnik, za šolarje pa šolski. Ženske si izberejo osebnega ginekologa, vse zavarovane osebe pa izberejo tudi osebnega zobozdravnika. Osebnega zdravnika lahko izberemo v kateri koli ustanovi ali kraju v Republiki Sloveniji, pri izbiri pa je najpomembnejše, da je zdravnik lahko dosegljiv.

Osebnega zdravnika si izberemo najmanj za leto dni. Če želimo po letu dni izbrati drugega zdravnika, pri njem izpolnimo in podpišemo obrazec. Ta določila veljajo tudi za ginekologa, otroškega zdravnika in zobozdravnika.

Osebni zdravnik nam izda tudi napotnico za zdravljenje pri specialistu, s katero ga seznani o bolezni, potrebnih pregledih, preiskavah ali predlogih za zdravljenje. Pri specialističnem zdravljenju lahko osebni zdravnik prenese na ustreznega specialista del pooblastil. Pooblastilo osebnega zdravnika je časovno omejeno na 3 mesece. Za kronične bolezni, pri katerih je že vnaprej znano, da zdravljenje ne bo končano v tem času, lahko predlaga napotni zdravnik osebnemu zdravniku podaljšanje pooblastila. To pooblastilo lahko traja največ eno leto.

Za pregled ali zdravljenje v tujini veljajo posebni postopki, v katerih sodeluje zdravniška komisija ZZZS.

Brez posebne napotnice osebnega zdravnika gremo lahko le k psihiatru in k očesnemu zdravniku, da predpiše očala.

Pravica do zdravljenja, zdravstvene nege na domu, v domovih za starejše, v posebnih socialnovarstvenih zavodih in zavodih za usposabljanje ter tudi pravica do hišnih obiskov

Pravica je v pristojnosti osebnega zdravnika, kadar zavarovanec zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more priti k zdravniku v ambulanto. Te storitve so uvrščene v skupino pravic, ki so zavarovanim osebam v celoti zagotovljene v obveznem zdravstvenem zavarovanju.

Pravica do preventivnih pregledov

Preventivne storitve, ki se izvajajo v osnovni zdravstveni dejavnosti (zdravstvenih domovih, v otroških dispanzerjih, zdravstvenem domu za študente, zdravstvenih postajah in pri zasebnih zdravstvenih delavcih), so pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Preventivne storitve vključujejo dodatne patronažne obiske za bolnike in invalide. Ko invalid potrebuje patronažno zdravstveno nego na domu, dobi patronažna medicinska sestra naročilnico izbranega zdravnika, da lahko opravi obisk.

Pravica do bivanja enega od staršev v bolnišnici ob bolnem otroku

Uveljavljajo jo starši otrok s težjo poškodbo možganov ali hrbtenjače in otrok s kroničnimi boleznimi ali okvarami, kadar gre za usposabljanje staršev za poznejšo rehabilitacijo otroka na domu. Dolžina usposabljanja je odvisna od programa, vendar lahko traja v posameznem primeru največ 30 dni, pri otrocih s kroničnimi boleznimi ali okvarami pa največ 14 dni. Ob sprejemu otroka v bolnišnico bolnišnični zdravnik sporoči osebnemu zdravniku enega od staršev, da bi ga bilo treba sprejeti v bolnišnico zaradi usposabljanja za poznejšo rehabilitacijo. Osebni zdravnik izda napotnico, v kateri določi trajanje bivanja v bolnišnici. V tem času ima ta od staršev tudi pravico do odsotnosti z dela, izplačilo nadomestila pa bremeni ZZZS. Stroške bivanja krije ZZZS v višini 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} cene nemedicinskega oskrbnega dne, določenega s pogodbo med Zavodom in bolnišnico.

Pravica do zdravil

Zdravila so v skladu z Sklepom o razvrstitvi zdravil razvrščena na pozitivno in vmesno listo, njihove stroške pa v celoti ali v določenem odstotku poravna Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod). V breme obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko dobimo le zdravila, predpisana na t. i. »zeleni« recept. Zdravila, ki niso uvrščena na nobeno od navedenih list, niso pravica iz obveznega zavarovanja. Ta zdravila moramo plačati sami, včasih tudi, če smo se prostovoljno zavarovali za doplačila. Če bi želeli, da nam taka zdravila krije prostovoljno zavarovanje, moramo skleniti posebno dodatno zavarovanje. Zdravnik nam pove, s katere liste je zdravilo, in nas opozori na morebitno doplačilo oz. plačilo. Zdravila, ki nam jih je osebni zdravnik predpisal na recept, lahko dvignemo v kateri koli lekarni. S seboj moramo imeti veljavno kartico zdravstvenega zavarovanja ali potrdilo, ki jo nadomešča, da se izognemo doplačilu k ceni zdravil.

Pravica do medicinskotehničnih pripomočkov

Tehnični pripomočki iz obveznega zdravstvenega zavarovanja so razvrščeni v 17 skupin. Pri uveljavljanju pravice do tehničnih pripomočkov mora biti zavarovana oseba predhodno vsaj 6 mesecev prijavljena v obvezno zavarovanje na Zavodu. Tehnične pripomočke predpiše zavarovani osebi izbrani osebni zdravnik ali zdravnik specialist, najzahtevnejše, pri katerih je potrebna timska obravnava zavarovane osebe, pa ustrezni inštitut oz. klinika. Vsak tehničen pripomoček ima svoj standard, s katerim so določeni njegova cena, material, iz katerega je izdelan, in doba trajanja. Če zavarovana oseba sama zahteva kakovostnejši oziroma dražji pripomoček, kot to določa standard, mora razliko med zneskom cenovnega standarda in dejansko ceno plačati sama. Če pripomoček, ki je opredeljen kot standardni, za zavarovano osebo zaradi njenega zdravstvenega stanja ni funkcionalen, velja načelo, da ima zavarovana oseba pravico do dražjega pripomočka, vendar najcenejšega funkcionalno ustreznega, ki je na slovenskem trgu dosegljiv. Pravico do dražjega pripomočka ugotovi in predpiše pooblaščeni zdravnik. Pri zahtevnejših pripomočkih mora mnenje o upravičenosti zavarovane osebe do pripomočka dati zdravniška komisija kot izvedenski organ Zavoda ali izdati soglasje služba Zavoda. Predpisani pripomoček postane trajna last zavarovane osebe oz. ga dobi v izposojo. Pripomoček dobi v last zavarovana oseba pri pooblaščenem dobavitelju oz. si ga izposodi pri pooblaščenem izposojevalcu, ki ima z Zavodom sklenjeno pogodbo in na vidnem mestu s posebno zeleno nalepko označeno, da izposoja oz. dobavlja tehnične pripomočke iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dobavitelj oz. izposojevalec mora zavarovanim osebam izročiti kakovostne pripomočke v skladu s standardi, predložiti garancijski list, navodila za uporabo, seznam pooblaščenih servisov ter slovenski ali tuji certifikat (atest). Dobavitelj oz. izposojevalec mora spoštovati garancijsko dobo, zagotoviti brezplačna popravila med garancijo ter imeti v ta namen organizirano službo za vzdrževanje in servisiranje pripomočkov ves čas njihove dobe trajanja. Stroške vseh popravil pripomočka, ki so nastali med garancijsko dobo ter ki niso posledica neustreznega in nestrokovnega ravnanja zavarovane osebe, je dolžan poravnati dobavitelj oz. izposojevalec. Med popravilom je dobavitelj oz. izposojevalec dolžan zavarovani osebi zagotoviti nadomestek. Po preteku garancijske dobe stroške rednega servisiranja in vzdrževanja tehničnih pripomočkov povrne Zavod na podlagi predhodne odobritve predračuna izvajalca. Dobe trajanja pripomočkov so glede na njihovo naravo in način uporabe različno dolge. Po preteku dobe trajanja je zavarovana oseba upravičena do novega pripomočka le, če zdravnik ugotovi, da je prejšnji funkcionalno neustrezen ali neuporaben. Zavarovana oseba ima izjemoma pravico do novega pripomočka ob anatomskih in funkcionalnih spremembah, zaradi katerih je pripomoček postal neustrezen še pred iztekom dobe trajanja.

Pravica do prevoza z reševalnimi in drugimi avtomobili

Kadar iz zdravstvenih ali drugih razlogov ni mogoče opraviti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, lahko izbrani zdravnik z “listino za naročilo prevoza” naroči prevoz, praviloma vnaprej določi tudi vrsto prevoza. Nujne reševalne prevoze plača ZZZS, za prevoze z reševalnim avtom, ki niso nujni, je potrebno doplačilo. Prevoze, ki niso nujni, je mogoče opraviti tudi z vozili, ki ne izpolnjujejo pogojev, predpisanih za reševalna vozila.

Pravice zavarovancev v zobozdravstvu

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v 23. členu zagotavlja zavarovancem zdravljenje zobnih in ustnih bolezni v breme Zavoda do 85 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} polne vrednosti storitve. Vendar pa pozna zakon pri tem nekatere izjeme, tako da lahko pri nujnem zdravljenju zavarovane osebe, starejše od 75 let, prejemnika socialne pomoči, invalida z najmanj 70-odstotno telesno okvaro oz. osebe, ki ji je priznana pomoč druge osebe za opravljanje življenjskih funkcij, otroka ali šolajoče se mladine le-ti uveljavljajo storitve v celoti v breme Zavoda, torej brez doplačil ali prostovoljnega zavarovanja. Drugače je pri zobnoprotetičnem zdravljenju odraslih, pri katerem brez izjem velja pravilo, da storitve zdravljenja krije Zavod v višini 25 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} polne vrednosti. Preostali delež je treba neposredno doplačati, vendar je ugodnejše, da se zanj prostovoljno zavarujete pri zdravstveni zavarovalnici.

Pri zdravljenju zobnih in ustnih bolezni imajo zavarovane osebe pravice do pregleda na zahtevo zavarovane osebe največkrat enkrat letno, zdravljenja zob, njihovega polnjenja (plombiranje), nadgrajevanja, rentgenske diagnostike zobovja ali čeljustnic, zdravljenja vnetnih in drugih sprememb ustne sluznice ter oralnokirurške in maksilofacialne operativne storitve, zobnoprotetičnih nadomestkov, ki so opredeljeni s Pravili, kontrolnega pregleda šest mesecev po končanem konzervativnem ali zobnoprotetičnem zdravljenju.

Vse pravice do zobozdravstvenih storitev v breme Zavoda uveljavljajo zavarovanci pri osebnem zobozdravniku ali zobozdravniku specialistu, ki je vključen v mrežo javne zdravstvene službe, tudi pri zasebniku koncesionarju, ne pa tudi v samoplačniških ambulantah.

Nujne zobozdravstvene storitve sme zavarovana oseba uveljavljati tudi pri zobozdravniku, ki ni njen osebni zobozdravnik, ali v samoplačniški ambulanti.

Z dnem, ko je zavarovana oseba prevzela zobnoprotetični nadomestek, začne teči doba trajanja. Ves čas dobe trajanja zobozdravnik jamči za izdelani nadomestek in na svoj račun opravi morebitna popravila. Po izteku dobe trajanja oziroma garancijske dobe krije stroške vseh popravil nadomestkov Zavod

Pravica do spremstva ob napotitvi na zdravljenje v drug kraj

Ta pravica pripada zavarovani osebi, če zaradi zdravstvenega stanja ali drugih razlogov ne more potovati sama. Spremstvo odobri osebni, pooblaščeni zdravnik ali zdravniška komisija.
Otroci do 15. leta starosti ter težje in težko prizadeti otroci do 18. leta starosti imajo pravico do spremstva brez posebne odobritve.
Zavarovano osebo spremlja zdravstveni delavec, če med potjo potrebuje zdravstveno pomoč. Spremstva ni mogoče odobriti med bolnišničnim ali zdraviliškim zdravljenjem. Izjemoma se med zdraviliškim zdravljenjem odobri spremstvo slepi zavarovani osebi. V tem primeru ima spremljevalec pravico do kritja stroškov nastanitve in prehrane največ v višini cene hotelskega dela oskrbnega dne.

Pravica do zdraviliškega zdravljenja

Zavarovana oseba ima pravico do zdraviliškega zdravljenja, če zdravniška komisija Zavoda ugotovi, da je to utemeljeno. Zavarovane osebe lahko pravico do zdraviliškega zdravljenja uveljavljajo, če je pričakovati bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja za daljši čas, povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti, preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanje zdravstvenega stanja za daljši čas, zmanjšanje pogostnosti zadržanosti od dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici. Zdraviliško zdravljenje traja praviloma 14 dni. Izjemoma sme zdravniška komisija predlagati daljše zdravljenje ali pa ga na predlog zdravilišča podaljšati do 28 dni, če je s tem pričakovati občutno boljši uspeh rehabilitacije. Zdraviliško zdravljenje otrok traja praviloma 21 dni. Zavarovana oseba lahko uveljavlja pravico do zdraviliškega zdravljenja zaradi iste bolezni oziroma enakega stanja največ enkrat na dve, otroci pa največ enkrat letno, če zdravniški komisiji ugotovita, da je trenutno zdravstveno stanje zavarovane osebe takšno, da je tovrstno zdravljenje strokovno utemeljeno. To torej ne pomeni, da ima zavarovana oseba samodejno pravico do zdraviliškega zdravljenja vsaki dve leti.

Pravica do obnovitvene rehabilitacije invalidov, udeležbe v organiziranih skupinah za usposabljanje ter letovanje otrok in šolarjev

Je pravica do udeležbe v skupinski ter prilagojeni rehabilitaciji oseb z obolenji, ki so podrobno navedena v 50. členu Pravil. Strokovno in organizacijsko jo vodi ustrezen zdravstveni zavod. Udeleženci rehabilitacije imajo zagotovljeno sofinanciranje fizioterapije in stroške bivanja, ki ga s pogodbo določita ZZZS in organizator skupinske rehabilitacije.
Tudi otrokom z obolenji, ki so posebej navedena v 51. členu Pravil, je zagotovljena pravica do udeležbe v organiziranih skupinskih usposabljanjih za obvladovanje bolezni, ki jih strokovno vodijo ustrezni zdravstveni zavodi. V tem okviru ZZZS sofinancira potrebne zdravstvene storitve, stroške terapevtskih delovnih skupin ter stroške bivanja. Izjemoma se lahko takega usposabljanja udeleži eden od staršev otroka oziroma mladostnika, če bo po končanem usposabljanju skrbel za rehabilitacijo doma. Temu od staršev ZZZS sofinancira stroške bivanja tako kot otroku.
Kadar zavarovana oseba uveljavlja te pravice, lahko zaradi iste bolezni ali stanja uveljavi pravico do zdraviliškega zdravljenja šele po preteku dveh let.
Otrokom, ki so bili večkrat hospitalizirani in ali pogosteje bolni, ZZZS sofinancira letovanje v organizirani in strokovno vodeni zdravstveni koloniji. Predlog da otrokov osebni zdravnik.

Pravica do denarnih nadomestil

Osebni zdravnik je pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni. Začasno zadržanost za delo nad 30 dni ugotavlja zdravniška komisija ZZZS.
Denarna nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela izplačujejo na podlagi “bolniškega lista” delavcem praviloma delodajalci. Drugim zavarovancem izplačuje nadomestila ZZZS.
Zavarovana oseba uveljavlja povračilo potnih stroškov, pogrebnine in posmrtnine pri ZZZS ali pri delodajalcu. Utemeljenost zahteve izkaže s predpisano listino, ki jo izda osebni zdravnik, oziroma na podlagi poročila o smrti zavarovanca in drugih listin.

IZ ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZDRAVSTVENEM VARSTVU IN ZDRAVSTVENEM ZAVAROVANJU (ZZVZZ-F)

V zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju so pomembne naslednje novosti, ki jih predstavljamo v nadaljevanju:
V 23. členu je dodana nova trinajsta alinea, ki se glasi: – zdravila na recept iz pozitivne in vmesne liste za otroke, učence, dijake, vajence in študente ter otroke z motnjami v duševnem in telesnem razvoju.
Zavarovane osebe imajo pri uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev pravico do povračila potnih stroškov, ki obsega:
– prevozne stroške,
– stroške prehrane in nastanitve med potovanjem in bivanjem v drugem kraju.
Zavarovane osebe imajo pravico do povračila prevoznih stroškov, kadar uveljavljajo pravice, če:
– morajo potovati k zdravniku ali v zdravstveni zavod v drug kraj, ker v kraju zaposlitve ali stalnega prebivališča ni zdravnika ali ustreznega zdravstvenega zavoda;
– jih osebni zdravnik, zdravstveni zavod ali zdravniška komisija napoti ali pokliče v kraj zunaj stalnega prebivališča ali kraja zaposlitve.
Povračilo prevoznih stroškov pripada zavarovanim osebam za najkrajšo razdaljo do najbližjega zdravstvenega zavoda oziroma zdravnika po ceni javnega prevoza. Zavod določi znesek, do katerega se ti stroški ne povrnejo. Če ni javnega prevoza ali ko drugačen prevoz zahteva zdravstveno stanje zavarovane osebe, se odobri ustrezen prevoz ali se povrnejo stroški v višini, ki jo določi Zavod. Zavarovana oseba ima pravico do povračila stroškov prehrane, če je zaradi uveljavljanja zdravstvenih storitev odsotna od doma več kot 12 ur.

Povračila za stroške prehrane in nastanitve v drugem kraju v državi se priznajo v višini, ki jo določi Zavod. Za otroka, starega do sedem let, znaša povračilo za stroške prehrane in nastanitve polovico zneska iz prejšnjega odstavka. Če je zavarovana oseba napotena na zdravljenje v tujino, se povračilo za stroške prehrane in nastanitve zanjo odmeri v višini, ki jo določi Zavod. Pravico do povračila potnih stroškov ima tudi spremljevalec zavarovane osebe, če tako odloči osebni zdravnik ali zdravnik specialist. Zavarovana oseba, ki na svojo zahtevo uveljavlja pravico do zdravstvenih storitev mimo določb tega zakona in splošnih aktov Zavoda, je upravičena do povračila potnih stroškov v obsegu, do katerega bi bila upravičena, če bi uveljavljala pravice v skladu s tem zakonom.

Redni postopek uveljavljanja pravic
V postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja odločajo zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor Zavoda.

Imenovani zdravnik:
– odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje, razen če gre za nego, spremstvo ali izolacijo zavarovane osebe, o kateri odloča njen osebni zdravnik;
– odloča o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni;
– odloča o napotitvi na zdraviliško zdravljenje;
– odloča o upravičenosti zahteve po medicinsko-tehničnem pripomočku pred iztekom trajnostne dobe in o pravici do zahtevnejših medicinsko-tehničnih pripomočkov;
– odloča o upravičenosti zdravljenja v tujini.

O svoji odločitvi imenovani zdravnik izda sklep. Pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Pritožbeni postopek

Zavarovana oseba ali delodajalec se lahko na sklep imenovanega zdravnika pritoži. Pritožbo obravnava zdravstvena komisija, ki jo imenuje upravni odbor Zavoda, in ki jo sestavljata dva zdravnika in en pravnik. Komisija o svoji odločitvi izda sklep, ki je dokončen in pritožba nanj ne zadrži njegove izvršitve.
O pravici do nadomestila, pogrebnine, posmrtnine, povračila potnih stroškov, pridobitvi, spremembi ali izgubi lastnosti zavarovane osebe, pravici proste izbire zdravnika in drugih pravic iz tega zakona ter drugih zahtevah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja odloča:
– na I. stopnji območna enota Zavoda,
– na II. stopnji Direkcija Zavoda.

Zdravstveno varstvo v zvezi z delom in delovnim okoljem

Pri varovanju zdravja delavcev je zakon poleg obveznosti, ki jih imajo delodajalci po predpisih o varstvu pri delu, opredelil odgovornost delodajalcev za vzdrževanje zdravega delovnega okolja in izvajanje primernega zdravstvenega varstva. Delodajalci lahko organizirajo opravljanje zdravstvene dejavnosti za svoje delavce v obratnih ambulantah, ki morajo zagotavljati najmanj nujno medicinsko pomoč in medicino dela.

Napotitev na invalidsko komisijo

Zavarovanca, ki je zadržan od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija napoti na invalidsko komisijo, če presodi, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti, v vsakem primeru pa po enem letu nepretrgane zadržanosti od dela oziroma dela s skrajšanim delovnim časom.

Obvezno zdravstveno zavarovanje brezposelnih oseb

V evidenci Zavoda RS za zaposlovanje prijavljene brezposelne osebe se obvezno zdravstveno zavarujejo na več načinov, hkrati pa lahko po sebi zavarujejo tudi tiste družinske člane, ki izpolnjujejo pogoje.

Zavarovanje upravičencev do denarnega nadomestila (DN) oziroma do denarne pomoči (DP)
Ureditev obveznega zavarovanja do izdaje odločbe o priznanju pravice do DN oz. DP
Od prijave na Zavodu do izdaje odločbe o priznanju pravice do DN oz. DP si brezposelna oseba obvezno zdravstveno zavarovanje uredi sama, in sicer na enoti oziroma izpostavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pristojni po občini stalnega prebivališča.

Ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja po izdaji odločbe o priznanju DN oz. DP
Ko brezposelna oseba prejme odločbo o priznanju pravice do DN oz. DP, se na enoti oz. izpostavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije odjavi iz zavarovanja po začasnem statusu in uveljavi morebitno vračilo vplačanega prispevka. Prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje za brezposelno osebo izvede Zavod RS za zaposlovanje z dnem, ko ji je z odločbo priznal pravico do denarnega prejemka, odjavo pa z iztekom, prenehanjem oz. mirovanjem te pravice. Prejemnik DN oz. DP lahko po sebi zavaruje tudi ožje družinske člane in širše družinske člane

Zavarovanje brezposelnih oseb brez denarnih pravic pri Zavodu RS za zaposlovanje

Zavarovanje kot samostojni zavezanec za prispevek
Brezposelna oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne prejema DN oz. DP in nima drugega statusa, ima pa kakršen koli drug prihodek, lahko uredi obvezno zdravstveno zavarovanje kot samostojni zavezanec za prispevek pri enoti oz. izpostavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pristojni po občini stalnega prebivališča. V tem primeru je sama oseba zavezana za plačilo prispevkov.

Zavarovanje prek občine
Brezposelna oseba, ki je državljan Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, nima pa lastnih prihodkov ali oseb, ki so jo dolžne preživljati, lahko uveljavi pravico do ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja zase in za svoje družinske člane pri občini, v kateri živi. V tem primeru je zavezanec za plačilo prispevkov občina, pristojna po kraju stalnega prebivališča zavarovane osebe.

Zavarovanje prek zakonca, ki je zavarovanec
Brezposelna oseba lahko sebe in druge družinske člane obvezno zavaruje prek zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, ki že ima urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje. Ureditev zavarovanja uveljavi pri zavezancu, ki je uredil zavarovanje za zakonca.

Brezposelna oseba ureja prostovoljno zdravstveno zavarovanje ali zavarovanje za višjo raven in širši obseg pravic sama pri izbrani zavarovalnici. Prostovoljno zavarovanje je veljavno samo ob urejenem obveznem zdravstvenem zavarovanju.

Brezposelna oseba je dolžna Zavodu RS za zaposlovanje v 8 dneh sporočiti vsako spremembo podatka, ki nastane pri njenem družinskem članu med zavarovanjem po njej (npr. prekinitev šolanja, zaposlitev, stalna preselitev v tujino ipd.).

UVELJAVLJANJE PRAVIC IZ ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA

Pri uveljavljanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je temeljno pravilo, da se ob morebitnih zdravstvenih težavah vedno najprej obrnemo na svojega osebnega zdravnika, ki smo ga izbrali v osnovni zdravstveni dejavnosti. Vse svoje potrebe po zdravstvenih storitvah in drugih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljamo pri svojem osebnem zdravniku in prek njega.

V postopku uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja sodelujejo zdravniške komisije (kot izvedenski organ ZZZS). Ugotavljajo začasno nezmožnost za delo nad 30 dni, na zahtevo zavarovanca presojajo oceno izbranega zdravnika o začasni zadržanosti do 30 dni in oceno delovne zmožnosti, napotitev na zdraviliško zdravljenje, upravičenost zahteve po ortopedskem pripomočku, zdravljenju v tujini in druge naloge. Delo komisij je urejeno s posebnimi predpisi.

Zavarovana oseba in delodajalci imajo pravico zahtevati presojo mnenja pooblaščenega zdravnika in zdravniške komisije I. stopnje. Zahtevo lahko vložijo v treh dneh od dneva, ko je bilo mnenje sporočeno.
Mnenje pooblaščenega zdravnika presoja zdravniška komisija I. stopnje, ki mora svoje mnenje v osmih dneh pisno sporočiti zavarovani osebi oziroma delodajalcu.
Mnenje zdravniške komisije I. stopnje presoja zdravniška komisija II. stopnje in mora svoje mnenje pisno sporočiti v petnajstih dneh.
Če zavarovanec ali delodajalec ni zadovoljen z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje ali ta ne da pisnega mnenja v predpisanem roku, lahko v osmih dneh zahteva izdajo odločbe. Odločbo izda enota na sedežu ZZZS in je v upravnem postopku dokončna.
O pravicah do denarnih nadomestil odloča na prvi stopnji območna enota ZZZS, na drugi stopnji pa posebna enota na sedežu ZZZS.
Za postopke, v katerih se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ni drugače določeno.

Pritožne poti v zdravstvu

Najprimernejše je, da spor rešimo tam, kjer je nastal, to je v bolnici, zdravstvenem domu ali pri zasebnem zdravniku. Če spora ne rešimo, se lahko obrnemo na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije /tel.: 01 307 72 00/, Zdravniško zbornico /tel.: 01 307 21 00/, Ministrstvo za zdravje /ODPRTI TELEFON za svetovanje v zvezi s pritožbami ponedeljek: 10.00–12.00, sreda: 14.00–15.00, petek: 10.00–12.00, tel.: 01/241 76 06, 01/478 60 36/, v skrajnem primeru pa uberemo sodno pot. Pravice bolnikov so popisane in predstavljene tudi v knjižici Pravice in dolžnosti pacientov, ki jo je s finančno pomočjo Ministrstva za zdravstvo RS izdal Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave. Brošura je izšla maja 1998 in bila razdeljena po vseh zdravstvenih domovih in bolnišnicah v Sloveniji, kjer mora biti na vpogled bolnikom, dobiti pa jo je moč tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije.

Dobro je vedeti
• Informacije v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja dobite na območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tam dobite knjižico Kako do zdravnika.
• Zveza potrošnikov Slovenije uvaja svetovanje neodvisnih strokovnjakov s področja pravic bolnikov in sistema zdravstvenega zavarovanja, s področja finančnih storitev ter področja kakovosti izdelkov široke potrošnje in storitev. Svetovanje po telefonu poteka vsak ponedeljek in sredo od 15. do 17. ure. Telefonska številka: 01 474 0 626. Svetovanje je dostopno na spletni strani: http://www.zps-zveza.si/ZPSstrani/ZPS.nsf?OpenDatabase. Na njihovem naslovu /Frankopanska 5, Ljubljana/ lahko brezplačno naročite tudi knjižico Pravice in dolžnosti pacientov.

E-naslovi:
• Ministrstvo za zdravje
http://www.sigov.si/mz/index.html
http://www.sigov.si/mz/zdravje_klajnscek/default.htm
http://www.sigov.si/mz/organivsestavi44.html
• Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
http://www.zzzs.si/
http://www.zzzs.si/Vprasanje – Microsoft Internet Explorer
• Vzajemna zdravstvena zavarovalnica
http://www.vzajemna.si/documents/default.htm
• Adriatic, zavarovalna družba, d. d.
http://www.adriatic.si/nov_splet/okvir.htm

• Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo
http://www.ir-rs.si/
• Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije
http://www.sigov.si/ivz/index.html
• Zavod za zdravstveno varstvo
http://www.sigov.si/zzvlj/
• Obvezno zdravstveno zavarovanje brezposelnih oseb /ZZZ/
http://www.ess.gov.si/html/elementi-okvirjev/F-isci.htm
• Klinični center Ljubljana vas seznanja s pravicami v zdravstvu
http://www2.kclj.si/
• Drugo mnenje o pravilnosti diagnoze
http://www.maat.si
• Slovenska zdravilišča
http://www.terme-giz.si/
• Slovenske zobozdravstvene in medicinske povezave
http://gare.freeservers.com/Dental/Madeira.html
• Združenje zdravnikov družinske medicine Slovenije
http://www.drmed.org/
• Recept za zdravo življenje s športom pri Olimpijskem komiteju Slovenije
http://www.oks-zsz.si/recept/2001_uvod.asp
• Medicinsko spletno okolje za najširši krog obiskovalcev
http://www.zdravnik.net
• Med.Over.Net v zdravstvo usmerjena spletna stran
http://med.over.net/index.php
• Pogosta vprašanja o pravicah in postopkih bolnikov
http://www.zdravniski-nasveti.net/?tema=pravice&pog=index
• Seznanjanje ljudi z bolezenskimi znaki, težavami, njihovim preprečevanjem in zdravljenjem
Forum s strokovnjaki
http://www.zdravniski-nasveti.net/
• Najpopolnejši vodnik po medmrežju za tretje življenjsko obdobje
http://www.slosenior.net/
• Zloženke, katerih namen je izboljšati komuniciranje med zdravnikom in bolnikom
Ponujajo navodila za ravnanje ob lažjih boleznih in poškodbah, pa tudi v nujnih primerih
http://www2.mf.uni-lj.si/~zdcerk/zlozenke.htm
• Nasveti za domače zdravljenje bolezni in drugih težav
http://www.lunin.net/nasveti/
• Duhovna oskrba v bolnišnicah
http://zupnije.rkc.si/bolniska/oskrba.htm

V poglavju Vzgoja in izobraževanje so podrobneje navedene pravice otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami po zdravstvenem varstvu.

Viri

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 6/99 in 90/99

 zdravstveno varstvo v zvezi z delom, 9. do 11. člen,
 zavarovane osebe, 15., 20. in 22. člen,
 zavarovane osebe, ki jim je zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v obveznem zdravstvenem zavarovanju v celoti, 23. člen,
 pravica do zdravljenja in nege na domu ter v socialnovarstvenih zavodih, 23. člen,
 plačilo zdravstvenih storitev vojnim invalidom, 24. člen,
 osebe, ki jim je zagotovljena pravica do nujnega zdravljenja brez doplačila, 25. člen,
 nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo, 29. do 33. člen,
 napotitev na invalidsko komisijo, 34. člen,
 povračilo potnih stroškov, 39. do 43. člen,
 pravica do spremstva, 43. člen,
 prostovoljno zdravstveno zavarovanje, 61. člen,
 pravica do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, 80. člen,
 uveljavljanje pravic, 78. do 85. člen.

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, Uradni list RS, št. 79/94, 73/95, 39/96, 70/96, 47/97, 90/98, 61/2000, 61/2000
 pravica do storitev osnovne zdravstvene dejavnosti, 26. člen,
 pravice do storitev v specialističnoambulantni dejavnosti in bolnišnično zdravljenje, 37. in 38. člen,
 pravice do storitev na klinikah in inštitutih, 41. člen,
 pravica do preventivnih pregledov, 27. člen,
 pravica do bivanja enega od staršev v bolnišnici ob bolnem otroku, 40. člen,
 pravica do prevoza z reševalnimi in drugimi avtomobili, 54. do 57. člen,
 pravica do storitev v domovih za starejše, posebnih socialnovarstvenih zavodih in zavodih za usposabljanje, 36. člen,
 pravica do zdravil, 58. do 61. člen,
 pravice do tehničnih pripomočkov, 65. do 97. člen,
 pravica do spremstva, 62. do 64. člen,
 pravica do zdraviliškega zdravljenja, 43. do 48. člen,
 pravica do obnovitvene rehabilitacije, 50. člen,
 pravica do udeležbe v organiziranih skupinah za usposabljanje za obvladovanje bolezni otrok in mladostnikov, 51. člen,
 zdravstvene kolonije, 52. člen,
 nujno zdravljenje brez doplačil za osebe, navedene v 98. členu, v obsegu, kot ga določa 100. člen.

Zakon o zdravstveni dejavnosti, Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 37/95, 8/96, 90/96,31/00 in 36/00.

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE

Vzgoja in izobraževanje v EU

Smernice za področje vzgoje in izobraževanja v EU izhajajo iz temeljne resolucije o izenačevanju možnosti za invalide, št. 96/021 (CNS), ki je nova strategija za urejanje življenja in dela invalidov.

Dokument poudarja, da se posamezne družbe še vedno vedejo tako, kot da med nami ne bi bilo invalidov. Zaradi tega
veliko državljanov ne more uveljavljati svojih pravic.

V izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in invalidov se omenjeno kaže kot nedostopnost za vključevanje v redne šole in zagotavljanje možnosti za primerno usposabljanje.

Temeljna usmeritev EU je, da ne prepoznava vključevanja otrok s posebnimi potrebami (inkluzijo) le kot vključevanje v določeno šolo, temveč kot proces, v katerem ima učenec možnosti za najugodnejši razvoj in napredek. Cilj vključevanja je ekonomska in socialna neodvisnost posameznika.

V okviru EU so na področju izobraževanja in usposabljanja sprejete te usmeritve:

• vsak ima pravico do izenačenih možnosti in primernega načina izobraževanja;
• redne šole naj bi bile za izobraževanje dostopne vsem učencem;
• obravnava učencev s posebnimi potrebami mora upoštevati celoten razvoj posameznega učenca skupaj z njegovim socialnim položajem;
• izhajati je treba iz učenčevih preostalih sposobnosti in želja, ne da bi ob tem poudarjali njegove slabosti in težave;
• izobraževanje invalidov naj bo sestavni del programa izobraževanja na državni ravni in naj ima skupne učne vsebine in organiziranost;
• za izvajanje pouka za vse učence, tudi tiste s posebnimi potrebami, so odgovorni učitelji. Zato potrebujejo dodatno znanje;
• dodatne pomoči za učence s posebnimi potrebami naj bi se v največji možni meri zagotavljale v šoli;
• starši in zastopniki otrok s posebnimi potrebami morajo biti obveščeni o otrokovem stanju in obravnavani kot enakovreden partner;
• med starši in učitelji naj bo stalna povezanost, ne glede na to, v katero skupino se uvršča otrok in glede na to, kakšne so njegove sposobnosti;
• takoj ko se zazna otrokova posebna potreba oziroma predvidevamo, da se bo razvila, naj bo zagotovljena zgodnja obravnava otroka. Njen cilj naj bo vključitev otroka v običajno šolo in
• vse oblike izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami in invalide naj delujejo kot povezan in stalen sistem med različnimi stopnjami izobraževanja. Končni cilj je zaposlitev invalida.

Razen omenjenih usmeritev dajejo priporočila EU poudarek razvoju informacijske tehnologije, ki daje večje možnosti tej skupini državljanov za vključevanje v izobraževanje, ter pomembno vplivajo na kakovost njihovega življenja.

Na področju informacijskih tehnologij so uveljavljena priporočila, naj se prilagojena računalniška oprema za učence s posebnimi potrebami uvaja tako, kot to velja za druge tehnične pripomočke. Priporočljiva je računalniška povezava med šolami in službami, ki izvajajo posamezne storitve za otroke s posebnimi potrebami.

Učiteljem je treba zagotoviti stalno izobraževanje za uporabo novih tehnologij. To znanje naj bi postalo del vsebin za poučevanje vseh otrok.

V Sloveniji upoštevamo priporočila EU za izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Večja prizadevanja bodo potrebna pri zagotavljanju dodatnih storitev v rednih oblikah vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh ter pri oblikovanju in izvajanju vseživljenjskega izobraževanja za različne skupine invalidov.

Med pomembnejše pravice, ki jih uveljavljajo države EU, spada Zakon o uporabi znakovnega jezika. Država Slovenija bo omenjeno pravico gluhim priznala v letu 2002, ko bo sprejet Zakon o pravici do uporabe slovenskega znakovnega jezika.

Ključni dokumenti

• Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, OZN 1994, Urad Vlade RS za invalide, Ljubljana 1996.

• Salamanška izjava, UNESCO 1994, Urad za UNESCO RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS, Ljubljana 1995.

• Resolucija o vključevanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v splošne vzgojno-izobraževalne sisteme, Svet EU, 1990, OJ No. C 162/02, Zbirka mednarodnih dokumentov,. Človekove pravice in invalidi, Ljubljana 1998, str. 213.

Resolucija o znakovnih jezikih gluhih, Evropski parlament, 17. 6. 1988, Zbirka mednarodnih dokumentov,. Človekove pravice in invalidi, Ljubljana 1998, str. 217.

• Third Community action programme to assist Disabled People, Helios II, OJ 56, 1993

Vzgoja in izobraževanje v RS

V poglavju so poleg drugih pravic, ki so jih deležni vsi otroci in mladostniki v Republiki Sloveniji, navedene pravice otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in njihovih staršev, ki pripadajo le njim. Vsebina poglavja je razdeljena na predšolsko obdobje, osnovno šolo, poklicno izobraževanje in usposabljanje ter izobraževanje v srednjih šolah in na visokih šolah in fakultetah.

Med otroke s posebnimi potrebami po naši zakonodaji uvrščamo: otroke in mladostnike z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne otroke, gluhe in naglušne otroke, otroke z govornojezikovnimi motnjami, gibalno ovirane otroke, dolgotrajno bolne otroke, otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in otroke z motnjami vedenja in osebnosti. Ti otroci potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.

V skladu z določbo 2. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja o uveljavljanju možnosti izbire na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja in ne glede na 5. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov lahko to dejavnost izvajajo tudi zasebni vrtci in šole brez koncesije v skladu z določbami Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.

V našem sistemu vzgoje in izobraževanja je omenjeni skupini otrok in mladostnikov dana možnost izobraževanja v vrtcih, osnovnih, srednjih šolah in visokošolskih zavodih in fakultetah ter v posebnih ustanovah. V Sloveniji imamo šole za otroke z motnjo v duševnem razvoju in zavode za slepe in slabovidne otroke in mladostnike, gluhe in naglušne otroke in mladostnike, gibalno ovirane otroke in mladostnike in mladostnike z motnjami vedenja in osebnosti. V zavodih delujejo: predšolski oddelki, osnovna šola in poklicne šole.

Za to področje je najpomembnejši Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki velja od 1. 7. 2000. Pomembni predpisi, ki urejajo področje vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, so:

Zakon o usmerjanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami
Pravilnik o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev
Zakon o vrtcih
Zakon o osnovni šoli
Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju
Zakon o gimnazijah in
Zakon o visokem šolstvu.

Razen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Pravilnika o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir, oziroma motenj in Zakona o visokem šolstvu vsi zakoni veljajo od leta 1996.

Po sedanji zakonodaji so otroci in mladostniki glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir oziroma motenj usmerjani v:

• programe za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo na ravni osnovnošolskega in strokovnega oziroma splošnega srednjega izobraževanja,
• prilagojene programe za predšolske otroke,
• izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo na ravni osnovnošolskega in strokovnega oziroma splošnega srednjega izobraževanja,
• prilagojene izobraževalne programe, namenjene učencem s primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami na področju vida, sluha in govora ali gibanja, ki zagotavlja enakovreden izobrazbeni standard kot izobraževalni programu osnovnošolskega oziroma poklicnega in strokovnega ter splošnega srednjega izobraževanja,
• prilagojene izobraževalne programe, ki ne zagotavljajo enakovrednega izobrazbenega standarda, ki je namenjen otrokom, in glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje ne morejo doseči izobrazbenega standarda po izobraževalnem programu osnovnošolskega izobraževanja,
• posebne programe vzgoje in izobraževanja in
• vzgojne programe.

Razen omenjenih programov se otrokom s posebnimi potrebami v vrtcu, šoli ali zavodu lahko zagotavlja tudi individualna zdravstvena in druga strokovna obravnava v skladu s posebnimi predpisi. Izvaja se lahko tudi v svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše, logopedskih, avdiologopedskih in drugih ambulantah.

Izobraževalni programi s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo in prilagojeni izobraževalni programi morajo otrokom s posebnimi potrebami zagotavljati možnost, da si pridobijo enakovreden izobrazbeni standard, kot ga zagotavljajo izobraževalni programi osnovnošolskega, poklicnega in strokovnega izobraževanja ter splošnega sedanjega izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami, ki ne morejo doseči izobrazbenega standarda po izobraževalnem programu osnovne šole. Lahko se sprejme prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, ki ne zagotavlja enakovrednega izobrazbenega standarda.

Učenci s posebnimi potrebami, ki jim ni mogoče zagotoviti šolanja v domačem kraju in jim ni mogoče organizirati prevoza, so lahko vključeni v zavod za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ali so oddani v rejništvo.

Postopek usmerjanja

Otrok je v program usmerjen na zahtevo staršev, lahko pa tudi vrtcev, šol, zdravstvenih, socialnih in drugih zavodov. Z namero o razvrstitvi morajo biti starši predhodno seznanjeni. Vloga za razvrstitev se vloži pri pristojni šolski upravi. V sedanjem razdobju, ko šolske uprave ne delujejo, so za to pristojni centri za socialno delo.

Komisija za usmerjanje deluje na prvi in drugi stopnji. Sestavljajo jo učitelj ali vzgojitelj, zdravnik specialist pediater ali zdravnik specialist šolske medicine, psiholog, socialni delavec, zdravnik specialist in defektolog ustrezne specializacije. Kadar je treba usmeriti otroke z motnjami vedenja in osebnosti, v komisiji sodeluje tudi predstavnik centra za socialno delo.

Komisija oblikuje strokovno mnenje na podlagi lastnih ugotovitev, razgovora s starši otroka ter na podlagi pedagoške, specialno-pedagoške, socialne, psihološke, medicinske in druge dokumentacije, ki jo dobi od ustreznih institucij.

Z odločbo o usmeritvi se na podlagi strokovnega mnenja komisije določijo program vzgoje in izobraževanja, v katerega se otrok usmerja, in obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči. Določijo se tudi vrtec in šola, kamor bo hodil otrok, morebitno zmanjšanje števila otrok v oddelku ter kadrovske, prostorske, materialne in druge razmere.

Pristojna šolska uprava mora odločbo o usmeritvi vročiti staršem, vrtcu, šoli oziroma zavodu, v katerega se otrok usmerja. Vrtec, šola ali zavod mora najkasneje v 30 dneh po vključitvi otroka sestaviti individualizirani program.

Dodatna strokovna pomoč
Zagotavljajo jo strokovni delavci vrtca, šole ali zavoda, lahko pa tudi zunanji strokovni delavci, ki izpolnjujejo pogoje. Za predšolskega otroka so določene največ 3 ure tedenske dodatne pomoči, za šoloobveznega učenca ali dijaka pa največ v obsegu 5 ur tedensko.

Spremljevalec za zagotavljanje fizične pomoči gibalno oviranim
Komisija za usmerjanje lahko predlaga dodelitev spremljevalca gibalno oviranemu otroku za zagotavljanje fizične pomoči, če je otrok usmerjen v te programe:
• v program predšolske vzgoje s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo,
• v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo
• in v prilagojeni program, ki ne zagotavlja pridobitve enakovrednega izobrazbenega standarda.

Pravice po drugih predpisih
V strokovnem mnenju komisije so navedeni pokazatelji, iz katerih je razvidno, katere pravice lahko uveljavljajo starši in jih določajo drugi predpisi po področnih zakonodajah iz socialne varnosti, zdravstvenega zavarovanja, davkov in carin.

Ravnatelj vrtca, šole oziroma zavoda za pripravo, spremljanje in izvajanje individualiziranega programa imenuje strokovno skupino. Med šolskim letom mora prilagajati individualizirani program glede na napredek otroka. Uresničitev programa se preveri tudi ob koncu šolskega leta, ko se pripravijo izhodišča zanj za naslednje šolsko leto.

Pristojna šolska uprava mora v določenem roku preveriti ustreznost usmeritve. Spremembo usmeritve lahko predlagajo tudi starši po predhodni seznanitvi staršev, pa tudi vrtci, šole oziroma zdravstveni, socialni in drugi zavodi.

Vso evidenco o vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami vodi pristojna šolska uprava. Za znanstvenoraziskovalno delo in pri analizi statističnih analiz se smejo osebni podatki uporabljati in objavljati tako, da identiteta otroka s posebnimi potrebami ni razvidna.

PREDŠOLSKO OBDOBJE

V Sloveniji so v okviru osnovne zdravstvene službe zagotovljeni zdravstvena preventiva dojenčkov v prvem letu starosti in sistematični pregledi enoletnih, triletnih in petletnih otrok. Zato je tudi najpogosteje zdravnik pediater tisti, ki prvi zazna razvojna odstopanja pri najmlajših otrocih. Na Pediatrično kliniko Kliničnega centra v Ljubljani so usmerjeni rizični novorojenčki iz vse Slovenije, če se tako odločijo v porodnišnici, v kateri se je otrok rodil. Že od rojstva so ti otroci usmerjeni v ustrezno obravnavo, najpogosteje na mentalno-higienske oddelke pri otroških dispanzerjih, ki delujejo pri zdravstvenih domovih. Nekatere skupine otrok in mladostnikov, kot so gluhi, naglušni, slepi in slabovidni, gibalno ovirani in vedenjsko in osebnostno moteni, so obravnavane v zavodih, ki so specializirani za vzgojo in izobraževanje posameznih skupin otrok in mladostnikov, glede na vrsto in stopnjo okvare in oviranosti.

Zavodi, ki jih obiskujejo ti otroci, razen vzgoje in izobraževanja organizirajo še različne oblike dela s starši in družinskimi člani, ki potekajo v sodelovanju z invalidskimi organizacijami. Najbolj znane so šole za starše, različna strokovna predavanja in mobilna obravnava najmlajših otrok na njihovih domovih. V zadnjem času potekajo v njih tudi programi za izobraževanje odraslih v smislu vseživljenjskega izobraževanja.

Že v predšolskem obdobju je lahko otrok usmerjen v ustrezen program vzgoje in izobraževanja. Vrtci izvajajo:
• programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo in
• prilagojene programe v razvojnih vrtcih in enotah vrtcev (razvojni oddelki vrtcev in vrtci v zavodih).

Otroke lahko usmerjamo v redne oblike predšolske vzgoje. Starši morajo pred vstopom v vrtec priložiti potrdilo otroškega zdravnika, prednost pri sprejemu v vrtec ima otrok s posebnimi potrebami. Otroci, ki zaradi posebnih potreb ne morejo obiskovati rednih vrtcev, so usmerjeni v razvojne oddelke, ki delujejo v nekaterih vrtcih v Sloveniji in izvajajo prilagojene programe za predšolske otroke.

Pravice staršev in otrok na področju zdravstvenega varstva in zavarovanja

• Po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju imajo otroci in mladostniki s posebnimi potrebami zagotovljeno popolno brezplačno zdravstveno varstvo, ki se izvaja v okviru splošnega in specialističnega zdravstvenega varstva otrok in mladostnikov.

• Zdravstvene storitve v okviru zdravljenja in zdravstvene rehabilitacije so v celoti priznane otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami. Storitve obsegajo zdravniške preglede in preiskave in zdravstveno nego zaradi zgodnjega odkrivanja in takojšnje obravnave otroka. Omenjena skupina otrok je upravičena do zdravljenja na domu in do hišnih obiskov zdravnikov in drugih strokovnjakov iz razvojne ambulante (to velja za otroke, ki jih starši zaradi zdravstvenega stanja ne morejo pripeljati v ustanovo).

• Starši imajo pravico do nadomestila zaradi nege otroka med začasno zadržanostjo od dela, ki lahko traja za otroke z zmerno, težjo in težko duševno in telesno prizadetostjo do 15 delovnih dni. V izjemnih primerih lahko pristojna zdravniška komisija podaljša pravico do nadomestila, vendar največ na 30 dni, če je otrok mlajši od sedem let ali starejši, težje ali težko duševno prizadet. Med bolniškim dopustom prejema eden od staršev 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povprečne mesečne plače oziroma povprečne osnove za plačilo prispevkov v preteklem letu (preden je nastopil bolniški dopust).

• Pravico do povračila potnih stroškov uveljavljajo starši, če so napoteni k zdravniku ali v zdravstveno ustanovo v drug kraj, kot je kraj, v katerem so zaposleni, ali če v kraju bivanja ni ustreznega zdravnika oziroma strokovnjaka. Do povračila so upravičeni tudi, če jih zdravnik, zdravstvena komisija ali komisija za razvrščanje povabi v drug kraj, kot je kraj, v katerem stalno prebivajo. Če zdravnik odloči, lahko pravico uveljavlja tudi spremljevalec otroka. Za otroke do 15. leta starosti in starejše s težjo, težko duševno ter telesno prizadetostjo se šteje, da potrebujejo spremljevalca. Če ostane otrok s starši dalj časa na pregledu ali zdravljenju, so starši upravičeni do nadomestila za stroške prehrane in nastanitve.

Postopek za uveljavljanje pravic

Starši potrebujejo za obisk zdravnika ali drugega strokovnjaka napotnico otroškega zdravnika. S potrjeno napotnico uveljavljajo povračilo potnih stroškov in stroškov za prehrano in nastanitev na območni enoti Zavoda RS za zdravstveno zavarovanje. Zneske povračila določi Zavod za zdravstveno zavarovanje. Za predšolskega otroka znaša povračilo za nastanitev in prehrano polovico zneska, ki je priznana starejšemu otroku.

• Navzočnost v bolnišnici skupaj z otrokom lahko uveljavljajo starši, če gre za težjo poškodbo možgan in hrbtenjače, kjer se predvideva kasnejša rehabilitacija otroka doma. Traja lahko največ 30 dni, stroški za prehrano niso povrnjeni. To določilo velja tudi za starše, katerih otroci imajo kronična obolenja, le da lahko traja bivanje v bolnišnici brez nadomestila za prehrano največ 14 dni. Bivanje v obeh primerih krije Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije v višini 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} stroškov.

Postopek za uveljavljanje pravic

Pravica se praviloma lahko uveljavlja v vseh bolnišnicah v Sloveniji po predhodnem dogovoru s pristojnimi v bolnišnici.

• Tehnične pripomočke opredeljujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Otroci in mladostniki s posebnimi potrebami imajo glede na vrsto posebne potrebe in starost pravico do povračila stroškov za standardne ortopedske pripomočke. Za ceno nadstandardnih pripomočkov je potrebno doplačilo staršev. Uporabo izraza tehnični pripomočki je predlagala Svetovna zdravstvena organizacija. Njihov namen je omogočiti izboljšanje pomembnih življenjskih funkcij, samostojnejše življenje in premagovanje ovir v okolju in vsakdanjem življenju. Ustrezen pripomoček dobi otrok v obdobju, ko to najugodneje vpliva na njegov celostni razvoj. Tehnične pripomočke predpisujejo zdravniki specialisti. Pravica do pripomočkov v nekaterih primerih vključuje tudi stroške rednega servisiranja in vzdrževanja npr. invalidskih vozičkov, vendar ne v primerih, ko je okvara nastala zaradi nepravilnega ravnanja uporabnika. Časovna razdobja, v katerih je otrok ali mladostnik upravičen do posameznega pripomočka, so različna glede na starost otroka ter vrsto in stopnjo okvare. Natančnejša določila za dobo trajanja pripomočka določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Postopek za uveljavljanje pravice

Za predpisovanje tehničnih pripomočkov je pristojen zdravnik specialist (za invalidske vozičke so to ortopedi, za slušne aparate avdiologi ipd.). Starši uveljavljajo pravico z naročilnico za tehnični pripomoček, s katero se oglasijo pri dobavitelju. Za zahtevnejše pripomočke morajo dobiti soglasje Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije, za zelo drage pa je treba dobiti mnenje zdravniške komisije.

• Zdravljenje v otroškem zdravilišču je pravica, ki zajema nastanitev in predpisane zdravstvene storitve. V naši državi imamo dve otroški zdravilišči, to sta Rakitna in Debeli rtič. Do napotitve na zdravljenje so upravičeni otroci in mladostniki s težjimi kroničnimi obolenji dihal, pogostimi alergijami, otroci z anemijami in otroci po težjih operacijah. Pravica se lahko uveljavlja enkrat letno.

Postopek za uveljavljanje pravice

Otrokov osebni zdravnik izda napotnico za zdravljenje, ki lahko po veljavnem predpisu traja vsako leto od 14 do 21 dni, izjemoma pa se lahko podaljša na največ 28 dni, če to predlaga zdravnik v zdravilišču. Predlog za zdraviliško zdravljenje otroka obravnava zdravniška komisija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

• Obnovitvena rehabilitacija je prav tako pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki poteka v primernejših in ugodnejših razmerah po posebnih programih, prilagojenih posamezni vrsti invalidnosti. Programi potekajo po predhodnem dogovoru in odobritvi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z izvajalci obnovitvene rehabilitacije. Do nje so upravičeni otroci s posebnimi potrebami in težjimi kroničnimi obolenji (težja kostno-mišična obolenja, revmatizem, sladkorna bolezen, fenilketonurija, cerebralna paraliza). Obnovitveno rehabilitacijo organizirajo v dogovoru z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije posamezne invalidske organizacije (Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Društvo mišično obolelih Slovenije, Društvo multiple skleroze Slovenije, Zveza paraplegikov Slovenije), različna društva, inštituti in klinike. Obnovitvene rehabilitacije se lahko udeleži eden izmed staršev, vendar le, če bo imel otroka doma in ne v zavodski oskrbi. V tem primeru krije vse stroške Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Postopek za uveljavljanje pravice

Predlog za obnovitveno rehabilitacijo da otrokov osebni zdravnik na podlagi otrokove zdravstvene dokumentacije. Izbor udeležencev opravi organizator, ki vodi evidenco o vsakoletnih udeležbah in v skladu z letnim dogovorom z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pravica do obnovitvene rehabilitacije se lahko uveljavlja vsaki dve leti, kraj določi organizator (invalidske organizacije imajo svoje počitniške zmogljivosti, kjer izvajajo programe obnovitvene rehabilitacije) ter traja največ 14 dni.

• Zdravstveno letovanje – Starši otrok in mladostnikov, ki so pogosteje bolni ali večji del leta preživijo v bolnišnici, lahko na predlog osebnega zdravnika uveljavljajo delno kritje stroškov v organizirani obliki zdravstvene kolonije (subvencionirane zdravstvene kolonije in letovanja), kot so: Rakitna, Debeli rtič, Punat. Starši dobijo največ informacij o obnovitveni rehabilitaciji v invalidski organizaciji na lokalni ravni, za zdravstveno letovanje otrok pa na Rdečem križu in Zvezi prijateljev mladine, ki delujeta najbliže njihovega doma.

Postopek za uveljavljanje pravice

Predlog za to obliko letovanja da osebni zdravnik otroka ali mladostnika na podlagi zdravstvene dokumentacije. Organizator letovanja izbere otroke, prednost imajo tisti iz socialno ogroženih družin. Pravica se tako kot obnovitvena rehabilitacija uveljavlja vsaki dve leti in lahko traja od 7 do 14 dni.

OSNOVNA ŠOLA

Zakon o osnovni šoli s pripadajočimi podzakonskimi akti iz leta 1996 prinaša novost devetletnega osnovnega šolanja, to je vstop v šolo s šestim letom otrokove starosti. Šolanje bo trajalo do petnajstega leta starosti, obvezno bo leta 2003. Posamezne osnovne šole so poskusno začele z devetletnim šolanjem v letu 1999. Na ravni osnovne šole se izvajajo:

• program osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki ga izvajajo redne osnovne šole;
• prilagojeni izobraževalni programi, ki se izvajajo v rednih oddelkih osnovne šole, v oddelkih s prilagojenim programom in v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in
• posebni program vzgoje in izobraževanja, ki ga izvajajo šole, ki so ustanovljene in organizirane za izvajanje prilagojenih programov in posebnega programa vzgoje in izobraževanja.

• Vpis v osnovno šolo
Starši otroka s posebnimi potrebami imajo pravico otroka vpisati v osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem otrok prebiva. Če šola ne izpolnjuje pogojev, lahko otroka vpišejo v drugo šolo, ki je navedena v odločbi o usmeritvi in jo je izdala pristojna šolska uprava. Delo v osnovni šoli dopušča, da je v oddelku, v katerega so vključeni učenci s posebnimi potrebami, razen učitelja navzoč še specialni pedagog.

• Odložitev šolanja
Otroku se lahko vstop v šolo odloži za eno leto na željo staršev, na predlog zdravstvene službe ali komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, če se ugotovi, da otrok še ni pripravljen za šolo. Učencu se lahko odloži šolanje tudi med šolskim letom, v prvem razredu, na predlog šolske svetovalne službe, šolske zdravstvene službe ali komisije za usmerjanje. Z odložitvijo morajo soglašati starši.

• Prevoz učencev
Otroci s posebnimi potrebami imajo pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njihovega bivališča od osnovne šole, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi. Če učencu ni mogoče zagotoviti prevoza, ima pravico do brezplačnega prevoza domov ob pouka prostih dnevih.

• Preverjanje in ocenjevanje znanja
Za učence, ki obiskujejo prilagojene programe, se lahko določi drugačen način preverjanja in ocenjevanja. Zanje velja uspešno končan razred, ko izpolnijo zahteve, določene s tem programom. Učenec, ki je končal posebni program izobraževanja, dobi zaključno potrdilo, ki opredeli uspešnost zaključene stopnje vzgoje in izobraževanja po področjih.

• Izobraževanje na domu in v zasebnem zavodu
Ta oblika izobraževanja se v svetu že dalj časa uveljavlja na vseh starostnih stopnjah, od predšolskega do visokošolskega izobraževanja, predvsem za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. V Sloveniji se predvideva postopno uveljavljanje te oblike po uvedbi devetletne osnovne šole. Novo sprejeti zakon o usmerjanju otok dopušča izobraževanje na domu ali v zasebnem zavodu, če so za to utemeljeni razlogi in so na domu ali v zasebnem zavodu zagotovljene ustrezne razmere.

Če se bo učenec izobraževal doma, si bo moral pridobiti enak izobrazbeni standard, kot ga zagotavlja obvezni program javne šole. Pri učencih, ki se bodo šolali doma, se bo v prvih treh razredih preverjalo znanje iz maternega jezika in matematike, od četrtega do šestega razreda iz maternega jezika, matematike in prvega tujega jezika. Od sedmega do devetega razreda se bo preverjalo znanje iz slovenskega jezika (na jezikovno mešanih področjih še iz madžarskega ali italijanskega), tujega jezika, zgodovine, etike in družbe, športne vzgoje, vsaj enega družboslovnega in enega predmeta s področja umetnosti.

• Podaljšano bivanje v osnovni šoli
Za učence s posebnimi potrebami šola organizira podaljšano bivanje, ki traja vse do devetega razreda osnovne šole. Predpis bo veljaven z uveljavitvijo devetletke. Drugi učenci imajo podaljšano bivanje do šestega razreda osnovne šole.

Postopek za uveljavljanje pravic

Starši otroka s posebnimi potrebami uveljavljajo pravice na podlagi strokovnega mnenja komisije. Najnatančnejše informacije dobijo pri strokovni službi, ki je otroka usmerila v program.

OBDOBJE PO KONČANI OSNOVNI ŠOLI, USPOSABLJANJE, POKLICNO IZOBRAŽEVANJE IN SREDNJE ŠOLE

• Učenci s posebnimi potrebami se po končani osnovni šoli izobražujejo v srednjih in poklicnih šolah, na nižji, srednji in višji strokovni ravni. Posamezniki, ki so uspešnejši, končajo gimnazijo in nadaljujejo šolanje na univerzi.

• Otroci, ki zaradi duševne ali telesne prizadetosti niso pripravljeni za šolanje v rednih poklicnih in srednjih šolah, se za delo pripravljajo v zavodih, v katerih obiskujejo oddelke delovnega usposabljanja. Program usposabljanja ima več stopenj zahtevnosti, učenec obiskuje tistega, ki je za njegove posebne potrebe najprimernejši. Na koncu usposabljanja učenec dobi spričevalo z opisno oceno.

• Posamezni zavodi za usposabljanje izvajajo skrajšane dve- in triletne programe za usposabljanje mladostnikov s posebnimi potrebami, v nekaterih pa postopoma uveljavljajo štiriletne programe. Vsi ti programi potekajo po prilagojenih metodah z dodatno strokovno pomočjo.

• Dijaki s posebnimi potrebami, ki se izobražujejo v srednjih in poklicnih šolah, imajo zagotovljene prilagojene programe, dodatno pomoč, vključitev v razred z manjšim številom dijakov in uporabo dodatne opreme (npr. prilagoditev pohištva) in učnega gradiva (npr. dodatne povečane fotokopije za slabovidnega učenca).

• V program nižjega poklicnega izobraževanja se lahko vpiše učenec, ki je končal najmanj šesti razred osnovne šole ali je končal osnovno šolo s prilagojenim programom. Določba iz zakona bo povsem uveljavljena z devetletno osnovno šolo. Za srednje poklicne in strokovne šole veljajo enaki pogoji kot za vse druge dijake. V srednjo šolo se lahko vpišejo vsi tisti učenci s posebnimi potrebami, ki so končali osnovno šolo in izpolnjujejo vpisne pogoje iz razpisa.

• Učenec, ki je uspešno končal osnovno šolo ali pa je osnovno šolo obiskoval in je končal prvi letnik nižje poklicne šole, se lahko poklicno izobražuje pri delodajalcu. Z delodajalcem se sklene učna pogodba za vajeništvo.

• Vsem dijakom se lahko zaradi zdravstvenih razmer, kot so daljše bivanje v bolnišnici ali na rehabilitaciji, podaljša status dijaka za dve leti. Prav tako lahko dijak iz istih razlogov večkrat ponavlja isti letnik, ravnatelj šole pa lahko odredi, da napreduje v naslednji letnik ob postavljenih pogojih, ki jih mora izpolniti.

Postopek za uveljavljanje pravic

Dijak oziroma njegovi starši se dogovarjajo o posameznih pravicah s šolsko svetovalno službo in z učitelji, ki so otroka s posebnimi potrebami že v preteklosti obravnavali in mu zagotavljali individualno pomoč. Če je mladostnik usmerjan v program kasneje, so v odločbi o usmeritvi določeni program in vrste dodatne pomoči.

ŠTUDIJ

Sposobnejši in uspešnejši dijaki s posebnimi potrebami nadaljujejo študij na fakultetah in visokošolskih zavodih.

• Vpis
Za študente s posebnimi potrebami velja, da se lahko vpišejo v študijske programe, če izpolnjujejo splošne pogoje za vpis, to je opravljena matura ali zaključni izpit, kar je navedeno v vsakoletnem razpisu za vpis v prvi letnik za posamezne višje šole, visokošolske zavode in fakultete. V razpisu univerzi in samostojni visokošolski zavodi navedejo, kaj se zahteva za vpis na določeno fakulteto ali višjo šolo.

• lzbirni postopek
Opravi se na podlagi doseženih točk, ki jih je dijak dosegel na maturi oziroma zaključnem izpitu in pri uspehu zadnjih dveh let šolanja. Dijaki s posebnimi potrebami se lahko vpišejo ne glede na doseženo število točk, če za vpis izpolnjujejo splošne pogoje (ali z opravljeno maturo ali zaključni izpit). Ti študenti morajo oddati svoje prošnje in ustrezna dokazila pristojni službi univerze ali visokošolskega zavoda.
Po rešitvi prošnje visokošolska prijavno-informacijska služba obvesti dijake s posebnim potrebami o vpisu in z izidi vpisnega postopka. Dijaki s posebnimi potrebami se tudi v drugem roku, ki traja do 25. septembra, ter v tretjem roku, ki je omejen do 10. oktobra, lahko obravnavajo enako kot pri prvem roku za vpis. Visokošolska prijavno-informacijska služba kandidate s posebnimi potrebami pisno obvesti o izidih izbirnega postopka.

• lzredni študij
Tako kot drugi študenti imajo kandidati s posebnimi potrebami možnost izredno študirati. Kandidati za to vrsto študija se prijavljajo in vpisujejo po enakem postopku in v enakih rokih kot kandidati za redni študij.

• Štipendija
Pravico do republiške štipendije imajo dijaki v srednjih šolah, študenti višjih strokovnih šol in fakultet. Za štipendijo lahko zaprosijo tudi dijaki in študenti s posebnimi potrebami. Velja pravilo, da ob vstopu v srednjo šolo ne smejo biti starejši od 18 let, ob vpisu na fakulteto ali visoko šolo pa ne starejši od 26 let. Pri ugotavljanju upravičenosti do republiške štipendije se upoštevajo vsi prejemki in dohodki družine.

Do štipendije niso upravičeni dijaki s posebnimi potrebami, ki imajo v času študija zagotovljeno oskrbo (npr. bivajo v zavodu in študirajo), če so v delovnem razmerju, če so prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje ter če so lastniki ali solastniki podjetja. Za brezplačno oskrbo se šteje, če je dijaku ali študentu zagotovljenih 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} stroškov oskrbe.
Štipendistom s posebnimi potrebami s težjo funkcijsko prizadetostjo se lahko določi višja štipendija, vendar največ do 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zajamčene plače.

Za tiste študente, ki bivajo zunaj domačega kraja, se lahko štipendija poveča do 40 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zajamčene plače. Za stroške prevoza pripada kandidatom, ki študirajo zunaj domačega kraja, še največ 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zajamčene plače. Štipendist, ki prejema dodatek za bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča, ne more prejemati dodatka za stroške prevoza.

Štipendist, ki prekine izobraževanje ali ga ne dokonča v roku zaradi objektivnih razlogov (med katere je uvrščena tudi invalidnost), je lahko na podlagi mnenja strokovne komisije delno ali v celoti oproščen vračila štipendije.

Postopek za uveljavljanje pravice

Pravica do republiške kot tudi kadrovskih štipendij se uveljavlja na podlagi razpisov, ki so objavljeni v dnevnih časopisih. Prijave z vso zahtevano dokumentacijo se oddajo Republiškemu zavodu za zaposlovanje – območni enoti, v kateri dijak ali študent biva. Posamezen prosilec je obveščen o štipendiji in sklepu pristojne komisije; če je rešitev pozitivna, prejme posebno odločbo. Za pridobitev Zoisove štipendije je potrebno pisno mnenje profesorja in ravnatelja na ravni srednješolskega izobraževanja in univerzitetnega profesorja za študente. Zoisove štipendije so namenjene nadarjenim dijakom in študentom. Za upravičenost do te štipendije ne velja cenzus na družinskega člana.

• Bivanje v študentskih domovih
Dijaki in študenti s posebnimi potrebami imajo prednost pri sprejemu v študentske domove, saj jim lahko komisija za sprejem v domove na podlagi individualne obravnave k skupnim točkam prišteje še 100 točk za posebne socialne in zdravstvene razmere. To velja, kadar se pri študentu ugotovi najmanj 80-odstotna invalidnost. Prav tako imajo študenti s posebnimi potrebami možnost uveljavljati pravico do bivanja spremljevalca v študentskem domu. V tem primeru morajo prošnji za sprejem v študentski dom priložiti pisno dokazilo o upravičenosti do spremljevalca.

Postopek za uveljavljanje pravice

Študent ali dijak odda prošnjo za sprejem na posebnem obrazcu, ki mu priloži potrdilo o državljanstvu, dokazila o statusu študenta, fotokopijo o opravljenih študijskih obveznostih, potrdilo o stalnem prebivališču, številu družinskih članov in materialnem stanju družine. Študent s posebnimi potrebami, ki želi v domu bivati s spremljevalcem, priloži prošnji potrdilo, da je do njega upravičen.

• Študentska prehrana
Študentska prehrana se subvencionira vse leto, torej tudi med poletnimi počitnicami, julija in avgusta. Upravičenci do nje so osebe s statusom študenta, ki to dokažejo s študentsko izkaznico ali z vpisnim dokazilom za vsak semester, ki je v indeksu. Študenti imajo pravico do nakupa enega bona za prehrano za vsak deloven dan. Študenti z ugotovljeno invalidnostjo I. kategorije ter tisti, ki imajo otroka, lahko kupijo največ pet dodatnih bonov.

Postopek za uveljavljanje pravice

Študent predloži predpisani dokument o statusu študenta in o invalidnosti, na podlagi katerih mu izdajo bone za prehrano za tekoči mesec. Bone lahko kupuje večkrat mesečno, a največ toliko, kolikor je delovnih dni v mesecu.

Dobro je vedeti:
Če starši opazijo kakšno posebnost v otrokovem razvoju, je najboljše, da se o tem pogovorijo z otrokovim izbranim zdravnikom v zdravstvenem domu, ki jih bo po potrebi usmeril v drugo ustanovo oziroma k specializiranemu strokovnjaku.

Če je potrebna usmeritev otroka v ustrezen program, dobijo starši največ informacij pri pristojni šolski upravi, ki je otroka ali mladostnika usmerila, oziroma pri strokovni službi šole, na katero je otrok usmerjen.

Za otroke, učence in dijake s posebnimi potrebami, ki se vključujejo v redne šole, opravlja povezovalno vlogo svetovalna služba oziroma mobilni specialni pedagog defektolog.
Naslov spletne strani Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS je http://www.mss.edus.si/home.asp
http://www.asio.net/mladi/

Viri

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Uradni list RS, št. 54/2000
– otroci s posebnimi potrebami, 2.člen
– vrste programov, 5. člen
– izobrazbeni standard, 6. člen
– prilagojeno izvajanje programov, 7. člen
– dodatna strokovna pomoč, 8. člen
– prilagojeni programi in posebni programi, 11. člen
– prilagajanje programov, 12. člen
– prehajanje med programi, 13. člen
– usmerjanje v vzgojni program, 14. člen
– vključitev v zavod oziroma oddaja v rejništvo, 15. člen
– izvajalci vzgoje, 16. člen
– zasebni vrtci in šole, 17. člen
– izobraževanje na domu ali zasebnem zavodu, 18. člen
– individualna strokovna obravnava, 19. člen
– postopek usmerjanja in uvedba postopka, 20. člen
– strokovno mnenje komisije, 21. člen
– odločba o usmeritvi, 23. člen
– vsebina odločbe o usmeritvi, 24. člen
– vsebina individualiziranega programa, 29. člen
– preverjanje ustreznosti programa, 30. člen

Pravilnik o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj za usmerjanje v programe vzgoje in izobraževanja
(V pripravi Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS)

Zakon o vrtcih, Uradni list RS, št. 12/96
– otroci s posebnimi potrebami, 8. člen
– pravica do izbire programa, 9. člen
– predšolska vzgoja na domu, 19. člen
– vpis in sprejem otrok, 20. člen
– plačilo staršev, 30. člen
– postopno zniževanje števila otrok v oddelkih, 63.člen

Zakon o osnovni šoli, Uradni list RS, št. 12/96 in 33/97
– trajanje osnovne šole, 3. člen
– pravica do izbire oblike izobraževanja, 5. člen
– otroci s posebnimi potrebami, 11. člen
– izobraževanje učencev s posebnimi potrebami, 12. člen
– prilagojeni programi, 18. člen
– podaljšano bivanje, 21. člen
– dopolnilni pouk, 24. člen
– zasebne šole, 28. člen
– vzgojno-izobraževalna obdobja, 33. člen
– izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela, 38. člen
– prilagojeni programi, 42. člen
– vpis v osnovno šolo, 44. člen
– pogoji za vpis, 45. člen
– ugotavljanje pripravljenosti, 46. člen
– odložitev šolanja, 47. člen
– šolski okoliš, 48. člen
– vpis učencev s posebnimi potrebami, 49. člen
– prešolanje, 54. člen
– podaljšanja statusa učenca, 55. člen
– brezplačni prevoz, 56. člen
– preverjanje in ocenjevanje v prilagojenih programih, 67. člen
– napredovanje iz razreda v razred, 69. člen
– uspešno dokončanje devetega razreda, 72. člen
– deseto leto izobraževanja, 75. člen
– zaključno spričevalo, 84. člen
– uveljavljanje pravice do izobraževanja na domu – preverjanje znanja, 89. člen
– preverjanje znanja ob koncu obdobij, 91. člen
– spričevalo o izobraževanju na domu, 92. člen

Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Uradni list RS, št. 12/96
– vajenci oziroma dijaki s posebnimi potrebam,10. člen
– nižje poklicno izobraževanje, 18. člen
– zahtevnejši strokovni programi, 19., 20., 21. in 22. člen
– pogoji za sklenitev vajeniškega razmerja, 28. člen
– podaljšanje vajeniškega razmerja, 40. člen
– podaljšanje statusa dijaka oziroma študenta, 48. člen
– ponavljanje letnika, 51. člen
– večkratno obiskovanje, 52. člen
– prekinitev izobraževanja, 53. člen
– prilagajanje izobraževalnih programov, 71. člen

Zakon o gimnazijah, Uradni list RS, št. 12/96
– izobraževanje dijakov s posebnimi potrebami, 10. člen
– ponavljanje letnika, 20. člen
– podaljšanje statusa dijaka, 23. člen
– prilagajanje izvajanja izobraževalnih programov, 36. člen

Pravila o spremembah in dopolnitvah pravil za opravljanje mature za kandidate s posebnimi potrebami, Uradni list, št. 16/99
– sodelovanje strokovnjaka za komunikacijo, 1. člen

Pravilnik o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu, Uradni list, št. 68/96, 100/99
– vpis kandidatov s posebnimi potrebami-24. člen

Pravilnik o štipendiranju, Uradni list, št. 48/99
– ugotavljanje dohodka na družinskega člana, 4. člen
– upoštevanje posebnih družinskih ali osebnih stanj, 12. člen
– zvišanje štipendije za štipendiste s posebnimi potrebami, 16. člen
– dodatek za izobraževanje izven stalnega prebivališča, 17. člen
– dodatek glede na uspeh, 18. člen

Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov, Uradni list RS, št. 22/01
– subvencije za spremljevalca, 12. člen
– posebne socialne, zdravstvene razmere študenta, 17. člen
– višina subvencije, 30. člen

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, Uradni list RS, št. 79/94, 73/95, 39/
96, 70/96 in 47/97, 90/98, 61/2000
– pravica do preventivnih storitev pri otrocih do šestega leta in šolskih otrocih, 27. člen
– pravica do preventivnih storitev s področja zobozdravstvene dejavnosti, 35. člen
– pravica bivanja enega od staršev v bolnišnici, 40. člen
– pravica do zdraviliškega zdravljenja, 45. in 47. člen
– trajanje zdraviliškega zdravljenja, 48. člen
– pravica do obnovitvene rehabilitacije, 50. člen
– pravica do udeležbe na organiziranih skupinskih usposabljanjih, 51. člen
– pravica do letovanja v zdravstveni koloniji, 52. člen
– pravica do spremstva, 62. do 64. člen
– pravica do tehničnih pripomočkov, 65. do 97. člen
– servisiranje tehničnih pripomočkov, 67. člen
– pravica do nadomestila plače za delovne dni v določenih primerih, 137. člen
– pravica do nadomestila plače, višina 138. in 139. člen
– pravica do povračil potnih stroškov, 152.–155. člen

ZAPOSLOVANJE

Zaposlovalna politika v EU

Vztrajno visoka stopnja brezposelnosti v Evropi v devetdesetih letih je uvrstila zagotavljanje visoke ravni zaposlenosti med pomembnejše družbenoekonomske cilje EU. Z Amsterdamsko pogodbo je spodbujanje zaposlovanja postalo stvar skupne skrbi in usklajevanja. Cilj – visoka raven zaposlenosti – pa naj bi bil upoštevan pri oblikovanju in uresničevanju vseh usmeritev in dejavnosti v EU. V skladu z Amsterdamsko pogodbo morajo vse članice pripraviti dolgoročne strategije zaposlovanja, letne akcijske načrte za zmanjševanje brezposelnosti in letne preglede dogajanj na trgu dela. V letu 1997 so bile prvič oblikovane skupne usmeritve politike zaposlovanja v EU, ki določajo štiri osnovne stebre:

1. povečevanje zaposljivosti prebivalstva,
2. pospeševanje podjetništva in podjetniške miselnosti,
3. pospeševanje in spodbujanje prilagodljivosti posameznikov in podjetij ter
4. izenačevanje možnosti zaposlovanja moških, žensk in ranljivih skupin.

Na lizbonskem vrhu konec marca 2000 se je s strateškim ciljem – postati najkonkurenčnejša na znanju temelječa ekonomija na svetu – pomen strategije zaposlovanja in vlaganj v ljudi samo še dodatno potrdil.

Resolucija o enakih možnostih zaposlovanja, ki jo je sprejel Svet EU v letu 1999, namenja posebno pozornost zaposlovanju invalidov in drugim skupinam ali posameznikom, ki se srečujejo z ovirami pri zaposlovanju in razvoju preventivne in aktivne politike za njihovo vključevanje na trg delovne sile. Ključni dejavnik vključevanja invalidov je poklicno usposabljanje in zaposlovanje. Državni akcijski načrti zaposlovanja naj bi spodbujali zaposlovanje invalidov, pri tem naj bi sodelovali vsi socialni partnerji in nevladne organizacije. Evropski socialni sklad tem programom zagotavlja finančne možnosti. Pridobitve informacijske družbe naj bi zagotavljale nove možnosti zaposlovanja, spodbujali in prepoznavali naj bi se primeri dobre prakse. Resolucija posebno pozornost namenja spodbujanju prilagajanja delovnih mest, dostopnosti delovnih mest, veščinam in kvalifikacijam invalidov ter dostopnosti do poklicnega usmerjanja in službam, ki zaposlujejo invalide.

Na področju slovenske delovnopravne zakonodaje je bil aprila 2002 sprejet Zakon o delovnih razmerjih. Določbe zakona začnejo veljati s 1. januarjem 2003, do takrat pa velja stari zakon.

RS pripravlja sprejetje državnega programa strateških ciljev razvoja trga dela do leta 2006. Učinkovitost politike zaposlovanja in uresničevanja strategije trga dela in zaposlovanja se bo zagotavljala:
– z aktiviranjem in povezovanjem vseh sestavin gospodarske politike s politiko zaposlovanja,
– z aktivno politiko zaposlovanja s poudarkom na programih izobraževanja in spodbujanjem vseživljenjskega učenja, kar bo pripomoglo k večji zaposljivosti prebivalstva v demografsko starajoči se družbi,
– z izboljšanim in izpopolnjenim sistemom infrastrukture delovanja mrež institucij, ki izvajajo posamezne programe, na državni in regionalni ravni,
– z zagotavljanjem sprotnega sistema spremljanja ter poglobljenih vrednotenj programov,
– z vsestranskim sodelovanjem socialnih partnerjev pri načrtovanju in izvajanju politike zaposlovanja.

V strategiji so podrobneje navedeni ukrepi, ki bodo pospeševali vključevanje invalidov na trg dela.

Na področju zaposlovanja je temeljni sistemski zakon Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V letu 2002 bo pripravljen nov zakon, ki bo v celoti prilagojen usmeritvam EU pri prostem pretoku oseb in usklajen z Zakonom o delovnih razmerjih. Nov zakon bo posodobil postopke pospeševanja zaposlovanja in priprave na zaposlitev, ravno tako pa bo prispeval k humanizaciji delovnopravnih odnosov v funkciji gospodarske rasti.

S pristopom v EU se bo Slovenija vključevala v aktualne programe. V letih 2001 in 2002 bo Slovenija upravičena do predpristopne pomoči v okviru programa Phare, ki jih lahko uporabi tudi za zaposlovanje. Po vključitvi bo osrednji sklad skupnih sredstev, iz katerega članice črpajo denar za vlaganja v spodbujanje zaposlovanja, Evropski socialni sklad. Za spodbujanje zaposlovanja denar namenja tudi Evropska investicijska banka. V boj proti brezposelnosti sta vse bolj vključena tudi izobraževalna programa Leonardo in Socrates. Za pomoč proti dolgotrajni brezposelnosti je bil ustanovljen program ERGO, za spodbujanje razvoja lokalnih zaposlitvenih shem program LEDA, za lajšanje dostopa do dela za ženske programa NOW, za invalidne in družbeno izključene ljudi program HORIZON, za mlade brezposelne programa YOUTHSART.

Ključni dokumenti:

• Council Resolution of 17 June 1999 on equal employment opportunities for people with disabilities (1999/C 186/02), Official Journal of the European Communities, Bruxelles

• Amsterdamska pogodba, Svet Evropske unije, dne 2. oktobra 1997, OJ C 340/01, Zbirka Človekove pravice in invalidi – Zbirka mednarodnih dokumentov, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo, Ljubljana, 1998

• Resolucija o enakih možnostih za invalide, Svet Evropske unije in predstavniki držav članic, 2. december 1996, zbirka Človekove pravice in invalidi – Zbirka mednarodnih dokumentov, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo, Ljubljana, 1998

• Sporočilo o enakih možnostih za invalide – Nova strategija Evropske skupnosti za invalide, Komisija Evropske unije, 30.7.1996, Zbirka Človekove pravice in invalidi – Zbirka mednarodnih dokumentov, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo, Ljubljana, 1998

• Priporočilo o zaposlovanju invalidov v skupnosti, Svet Evropske skupnosti, 24. julija 1986, Zbirka Človekove pravice in invalidi – Zbirka mednarodnih dokumentov, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo, Ljubljana, 1998

• Sklepi o zaposlovanju invalidov v skupnosti, Svet Evropske skupnosti, 12.6.1989, Zbirka Človekove pravice in invalidi – Zbirka mednarodnih dokumentov, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo, Ljubljana, 1998

Zaposlovanje in usposabljanje za delo v RS

Poglavje obravnava pravice iz sistema usposabljanja in zaposlovanja. Za invalidne brezposelne osebe Republiški zavod za zaposlovanje omogoča uveljavljati pravice do izobraževanja, usposabljanja, rehabilitacije in zaposlovanja. Programi se izvajajo z ukrepi aktivne politike zaposlovanja. Poleg tega so invalidi še posebej zaščiteni pred izgubo zaposlitve. Če jim preneha delovno razmerje, pa zanje veljajo pravice po Zakonu o delovnih razmerjih in Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Osnovna dejavnost zavoda za zaposlovanje je posredovanje pri zaposlitvah in zaposlitveno svetovanje, ki temelji na neposrednem stiku brezposelnega in zaposlitvenega svetovalca zavoda. Zaposlitveni svetovalec invalidu pomaga pri izbiri poklica in delovnega mesta v sodelovanju z rehabilitacijskimi ustanovami, pri izbiri podjetja, v katerem se bo invalid usposabljal, spremlja uspešnost usposabljanja in zagotavlja invalidu nadomestilo pri usposabljanju in pripravi na poklic.

Osnovni zakonski in podzakonski predpisi, ki opredeljujejo pravice s teh področij, so:

– Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb,
– Zakon o delovnih razmerjih,
– Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti,
– Pravilnik o izvajanju programov aktivne politike zaposlovanja,
– Pravilnik o merilih za nadomestitev dela stroškov invalidskim podjetjem,

Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb ureja usposabljanje in zaposlovanje invalidov, ki zaradi svoje telesne ali duševne prizadetosti potrebujejo pri usposabljanju in zaposlovanju posebno strokovno pomoč in imajo pravico do posebnega družbenega varstva. Status invalida po tem zakonu pridobi oseba na podlagi obravnave pri Strokovni komisiji za ugotavljanje lastnosti invalidne osebe pri Zavodu za zaposlovanje. Otroci in mladostniki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, delovni in vojni invalidi pridobivajo status invalida po drugih zakonih.

Zakon o delovnih razmerjih (velja od 1.1.2003) ureja delovna razmerja delavcev v Republiki Sloveniji v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, splošno kolektivno pogodbo in panožnimi kolektivnimi pogodbami oziroma splošnimi akti. Zakon določa ta področja:
– splošne določbe
– pogodba o zaposlitvi
– pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja
– varstvo nekaterih kategorij delavcev
– uveljavljanje in varstvo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja
– delovanje in varstvo sindikalnih zaupnikov
– posebne določbe
– inšpekcijsko nadzorstvo
– kazenske določbe
– prehodne in končne določbe

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ureja zaposlovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, upravljanje sistema in način izvajanja strokovnih nalog na tem področju. Zaposlovanje obsega posredovanje zaposlitev in del, ukrepe za pospeševanje zaposlovanja in odpiranja novih ter ohranjanje produktivnih delovnih mest, dejavnosti, ki zagotavljajo možnosti za produktivno in svobodno izbrano zaposlitev, poklicni in strokovni razvoj ter uporabo delovnih sposobnosti posameznikov. Z zavarovanjem za primer brezposelnosti se delavcem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice, ko postane njihovo delo nepotrebno.

Načrtuje pa se spremenjena zakonodaja (Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidov), ki bo uveljavila nekatere nove ukrepe, s katerimi se bo Slovenija prilagodila obstoječim gospodarskim razmeram in postala glede zakonodaje evropsko primerljiva.

STATUS INVALIDNE OSEBE

Status invalidne osebe po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb

Postopek za uveljavljanje pravice

Pred začetkom postopka zaposlitveni svetovalec na uradu za delo prouči, ali oseba izpolnjuje zahtevo za tako obravnavo ali pa jo je treba napotiti na neko drugo institucijo (če ima ta oseba pravice po drugih predpisih: npr. na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali na Center za socialno delo). Pobudo za obravnavo lahko da oseba sama, zdravnik, center za socialno delo ali svetovalec zaposlitve. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti omogoča vključevanje v programe aktivne politike zaposlovanja številnim kategorijam oseb. Osebe, ki je že pridobila status invalida po drugih predpisih, ne vključujemo v postopek za pridobitev statusa invalida po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, saj uveljavlja svoje pravice po drugih predpisih.

V Zavodu RS za zaposlovanje deluje tudi zdravniška svetovalna služba. Glavne naloge te službe so ugotavljanje sposobnosti za delo, oviranosti, primernosti poklica, prilagoditev delovnih mest, potreb po pripomočkih, prevoznih sredstvih, potrebni rehabilitaciji in/ali napotitvi na invalidske komisije. Mnenje zdravnika svetovalca je pomembno za načrtovanje in izvajanje zaposlitvenega razvoja posameznika, zlasti kadar ima posameznik zdravstvene težave, ki so lahko odločilen dejavnik za poklicno in zaposlitveno odločitev.

Postopek se konča s sklepom:
– oseba izpolnjuje pogoj za pridobitev statusa invalidne osebe in jo bo Zavod za zaposlovanje zaposloval oziroma tako obravnaval ali
– ne pridobi statusa invalidne osebe, ker je nesposobna za pridobitno delo; v tem primeru jo napoti na pristojen center za socialno delo, kjer uveljavlja svoje pravice po Zakonu o socialnem varstvu, ali
– ne pridobi statusa invalidne osebe, ker stopnja funkcionalne oviranosti neznatno ali nepomembno vpliva na delovno zmožnost.

Sklep o izvidu in mnenju je treba osebi vročiti v 30 dneh. Rok za vložitev pritožbe na izdani sklep je 15 dni. Drugostopenjski organ za pritožbo je Centralna služba Zavoda RS za zaposlovanje v Ljubljani.

Določbe zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo varstvo invalidov:

Prepoved diskriminacije

Delodajalec ne sme iskalca zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidata) pri zaposlovanju ali delavca v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi postavljati v neenakopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin.

Ženskam in moškim morajo biti zagotovljene enake možnosti in enaka obravnava pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Prepovedana je neposredna, kot tudi posredna diskriminacija, zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti in nacionalnega porekla. Posredna diskriminacija obstaja, če navidezno nevtralne določbe, kriteriji in praksa učinkujejo tako, da postavljajo osebe določenega spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti ali nacionalnega porekla v slabši položaj, razen če so te določbe, kriteriji in praksa objektivno upravičeni ter ustrezni in potrebni.

Pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi

Delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, mora izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela (v nadaljnjem besedilu: pogoje za opravljanje dela).

Delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu. Obveznost iz prejšnjega stavka ne velja za manjše delodajalce.

Šteje se, da ima invalid, ki je usposobljen za določena dela, zdravstveno zmožnost za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ta dela.

Izjeme od obveznosti objave prostega delovnega mesta

Izjemoma se lahko pogodba o zaposlitvi sklene brez javne objave, če gre za zaposlitev invalida po zakonu, ki ureja zaposlovanje invalidov (Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidov).

Krajši delovni čas v posebnih primerih

Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas.

Delavec iz prejšnjega odstavka, ki dela krajši delovni čas, ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Neutemeljeni odpovedni razlogi

Kot neutemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi se štejejo:

– začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe ali nege družinskih članov po predpisih o zdravstvenem zavarovanju ali odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu;

– rasa, barva kože, spol, starost, invalidnost, zakonski stan, družinske obveznosti, nosečnost, versko in politično prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo;

– ter ostali navedeni razlogi, ki so navedi v 89. členu (udeležba v sindikalni dejavnosti izven delovnega časa ipd.).

Kriteriji za določitev presežnih delavcev

Pri določanju kriterijev za določitev presežnih delavcev se upoštevajo zlasti naslednji kriteriji:

– strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti,

– delovne izkušnje,

– delovna uspešnost,

– delovna doba,

– zdravstveno stanje,

– socialno stanje delavca in

– da gre za starša treh ali več mladoletnih otrok ali za edinega hranitelja družine z mladoletnimi otroki.

Pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, imajo ob enakih kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve tisti delavci s slabšim socialnim položajem. Začasna odsotnost delavca z dela zaradi bolezni ali poškodbe, nege družinskega člana ali težje prizadetega invalida, starševskega dopusta ter nosečnost, ne sme biti kriterij za določanje presežnih delavcev.

Invalidi in odsotni z dela zaradi bolezni – odpoved pogodbe o zaposlitvi

Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti ustreznega dela v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov.

Delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

Prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti in prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja

Pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna.

Pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja.

Prepoved opravljanja dela preko polnega delovnega časa

Nadurno delo po 143. členu tega zakona se ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa po 143. in 144. členu tega zakona:

– delavki ali delavcu v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva nosečnosti in starševstva (190. člen),

– starejšemu delavcu (203. člen),

– delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti,

– delavcu, kateremu bi se na podlagi mnenja zdravniške komisije zaradi takega dela poslabšalo zdravstveno stanje,

– delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare v skladu s 142. členom tega zakona,

– delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.

Trajanje letnega dopusta

Delavec ima pravico do letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca.

Starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, ima pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta.

Delavec ima pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti.

Zaposlovanje, usposabljanje ali preusposabljanje invalidov

Delodajalec zagotavlja varstvo delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida, pri zaposlovanju, usposabljanju ali preusposabljanju v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov in predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Pravice delovnih invalidov

Delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, mora delodajalec zagotoviti:

– opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti,

– opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost,

– poklicno rehabilitacijo,

– nadomestilo plače

v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Splošno – odklonitev napotitve na delo v tujino

V skladu s pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec začasno napoti delavca na delo v tujino.

Delavec lahko odkloni napotitev v tujino, če obstajajo opravičeni razlogi, kot so:

– nosečnost,

– varstvo otroka, ki še ni dopolnil sedem let starosti,

– vzgoja in varstvo otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti, če delavec živi sam z otrokom in skrbi za njegovo vzgojo in varstvo,

– invalidnost,

– zdravstveni razlogi,

– drugi razlogi, določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.

Če pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec in delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba se lahko sklene za čas dokončanja projekta oziroma za čas dokončanja dela, ki ga napoteni delavec opravlja v tujini.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom

Do sprejema zakona, ki bo urejal usposabljanje in zaposlovanje invalidov, se možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, izvede v skladu s prvim odstavkom 116. člena tega zakona.

ZAKON O ZAPOSLOVANJU SLEPIH INVALIDNIH OSEB

Za zaposlovanje na delovna mesta telefonistov velja poseben zakon – Zakon o zaposlovanju slepih invalidnih oseb, ki določa, da so delovne in druge organizacije dolžne na prosta delovna mesta telefonistov v prvi vrsti zaposlovati slepe invalidne osebe, ki so usposobljene za taka delovna mesta. Slepe invalidne osebe morajo poleg tega izpolnjevati tudi vse druge splošne pogoje za delo.

Postopek za uveljavljanje pravice

Organizacije in delodajalci morajo obvestiti Zvezo slepih in slabovidnih Slovenije o vsakem prostem delovnem mestu, na katero morajo po tem zakonu zaposliti slepo osebo. Slepa oseba, ki izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta, se prijavi na razpisano mesto. Le kadar se na izpraznjeno ali na novo odprto delovno mesto telefonista v delovni in drugi organizaciji na objavo ne prijavi nobena usposobljena slepa invalidna oseba, lahko organizacija sprejme na delo drugega delavca.

PRAVILNIK O IZVAJANJU UKREPOV AKTIVNE POLITIKE ZAPOSLOVANJA

Po Pravilniku o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (sprejetem v letu 2001) razvrščamo ukrepe na ukrepe, namenjene osebam, ki sodelujejo pri programih, in na ukrepe, namenjene delodajalcem.

Postopek za vključitev v ukrepe in programe aktivne politike zaposlovanja, ki so namenjeni brezposelnim osebam

Postopek za vključitev v ukrepe in programe aktivne politike zaposlovanja, ki so namenjeni brezposelnim osebam, se začne na predlog delodajalca, ko gre za presežne delavce, ali na predlog zavoda oziroma pooblaščene organizacije iz 6. člena zakona ali brezposelne osebe, ko gre za brezposelno osebo.

V ukrepe in programe aktivne politike zaposlovanja se vključijo na podlagi predhodno izdelanega zaposlitvenega načrta v skladu z 49.a členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma na podlagi programa razreševanja presežkov, če gre za presežne delavce.

Invalidne osebe imajo pri vključitvi v programe aktivne politike zaposlovanja prednost.

Težje zaposljiva brezposelna oseba po tem pravilniku je oseba, ki je opredeljena z zaposlitvenim načrtom in:

– je starejša od 50 let in je na zavodu prijavljena več kot 6 mesecev,
– je starejša od 45 let in ima srednjo stopnjo strokovne izobrazbe ali manj ter je dolgotrajno brezposelna oseba,
– pri kateri je ugotovljen upad delovnih sposobnosti, ki nima za posledico statusa invalidnosti,
– je invalidna,
– sama skrbi za enega ali več otrok, ki so stari manj kot 15 let ali katere zakonec je brezposeln,
– pri kateri je ugotovljena zaposlitvena oviranost ali
– je brez izobrazbe, kvalifikacije ali delovnih izkušenj.

Upad delovnih sposobnosti ugotovi zdravnik izvedenec. Zaposlitveno oviranost ugotovi komisija. Invalid po tem pravilniku je oseba, ki ji je bil z odločbo priznan status invalida ali lastnosti invalidne osebe. Za težje prizadetega invalida se po tem pravilniku šteje invalid, pri katerem obstaja težja funkcionalna prizadetost. Ugotovi se na podlagi izvida in mnenja zdravnika izvedenca ali ustrezne zdravniške komisije.

PROGRAMI AKTIVNE POLITIKE ZAPOSLOVANJA

UKREPI, NAMENJENI OSEBAM, KI SO VKLJUČENE V PROGRAME APZ

V ukrepe in programe aktivne politike zaposlovanja se ob izpolnjevanju pogojev iz 16. člena zakona vključujejo tudi invalidi II. in III. kategorije, ki se prijavijo pri zavodu v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

1. Informativni programi in poklicno svetovanje

Namen izvajanja informativnih programov je pomoč pri načrtovanju poklicne poti in iskanju zaposlitve, večja obveščenost in motiviranost brezposelnih oseb, katerih znanje, spretnosti in
sposobnosti so skladni s potrebami na trgu dela, povečanje njihove aktivnosti pri iskanju zaposlitve in s tem pospešitev njihove vključitve v delo ali pomoč udeležencem, ki ne zmorejo jasno opredeliti svojega zaposlitvenega cilja. Poklicno svetovanje je namenjeno brezposelnim osebam in udeležencem izobraževanja zaradi njihovega usmerjanja in obveščanja o možnostih izobraževanja ter zaposlovanja na trgu dela. Informativni programi in poklicno svetovanje se izvajajo v obliki kratkih predavanj, delavnic za iskanje zaposlitve in za odkrivanje poklicnega cilja, svetovanja, delovnega preizkusa, priprave na zaposlitev in podobno. Izvajanje informativnih programov in poklicno svetovanje lahko traja praviloma do tri mesece. Delovni preizkus lahko traja največ en mesec.

Za udeležence informativnih programov krije izvajalec stroške izvajanja ukrepa kot plačilo storitve v celoti in denarne dajatve ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Za udeležence poklicnega svetovanja krije izvajalec stroške izvajanja ukrepa kot plačilo storitve v celoti. Med vključitvijo v delovni preizkus izvajalec krije stroške izvajanja ukrepa kot plačilo storitve do 15 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače in denarne dajatve ter zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

2. Denarne dajatve

Denarne dajatve so namenjene zagotavljanju temeljnih pogojev za izvajanje posameznih ukrepov aktivne politike zaposlovanja za določene skupine brezposelnih oseb ter iskalcev prve zaposlitve.

Denarne dajatve so stroški:
– pomoči druge osebe,
– zdravniškega pregleda,
– mentorstva,
– javnega prevoza,
– bivanja,
– nadomestilo življenjskih stroškov,
– nakupa obveznega učnega gradiva in učnih pripomočkov,
– nakupa posebnih učnih pripomočkov,
– pomoči pri zaposlitvi (potni stroški, prenočitveni stroški, malica, stroški delovne opreme in drugi stroški, določeni v programu aktivne politike zaposlovanja).

Trajno presežnim delavcem se med vključitvijo v ukrepe aktivne politike zaposlovanja ne krijejo nadomestila življenjskih stroškov. Stroški pomoči druge osebe se na podlagi mnenja zdravnika izvedenca krijejo do 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače težje prizadetemu invalidu, ki je vključen v programe izobraževanja, programe izpopolnjevanja in usposabljanja, usposabljanja z delom ter delovnega preizkusa. Stroški zdravniškega pregleda se v celoti krijejo udeležencem izobraževanja ter izpopolnjevanja in usposabljanja, usposabljanja z delom ter delovnega preizkusa. Stroški mentorstva se krijejo do 10 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače invalidom, ki so vključeni v usposabljanje z delom in pripravnikom. Stroški javnega prevoza se v celoti krijejo udeležencem informativnih programov in poklicnega svetovanja ter izobraževanja in izpopolnjevanja ter usposabljanja brez sklenjenega delovnega razmerja.

Stroški bivanja se udeležencem informativnih in izobraževalnih programov ter programov izpopolnjevanja in usposabljanja krijejo do 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače, če je kraj bivanja oddaljen več kot eno uro in pol vožnje v eno smer z javnim prevoznim sredstvom od kraja izvajanja programa. Stroški bivanja se ob enakih pogojih krijejo do 10 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače udeležencem usposabljanja s sklenjenim delovnim razmerjem. Stroški bivanja se krijejo v celoti, če se invalidi izobražujejo, izpopolnjujejo ali usposabljajo v posebnih centrih ali zavodih za usposabljanje, ki so oddaljeni od kraja bivanja več kot eno uro in pol vožnje z javnim prevoznim sredstvom v eno smer, razen če gre za usposabljanje s sklenjenim delovnim razmerjem. Nadomestilo življenjskih stroškov se krije do 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače osebam, vključenim v delovni preizkus. Do 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače se krije udeležencem informativnih programov ter izpopolnjevanja in usposabljanja, če so vključeni v ta ukrep več kot 100 ur in če ukrep traja več kot mesec dni ter oseba ni prejemnik denarnega nadomestila ali denarne pomoči na podlagi zakona ali denarnega nadomestila po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Udeležencem usposabljanja z delom brez delovnega razmerja se ta ukrep krije do 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače, če oseba ni prejemnik denarnega nadomestila ali denarne pomoči na podlagi zakona ali denarnega nadomestila po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Težje zaposljivim brezposelnim osebam in invalidom se nadomestilo življenjskih stroškov krije do 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače. Udeležencem usposabljanja z delom s sklenjenim delovnim razmerjem se nadomestilo življenjskih stroškov krije do 60 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače oziroma do 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače za invalida.

Stroški nakupa obveznega učnega gradiva in učnih pripomočkov se krijejo udeležencem izobraževanja ter izpopolnjevanja in usposabljanja v dejanskem znesku, vendar največ 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače. Stroški nakupa posebnih učnih pripomočkov se na podlagi mnenja zdravnika izvedenca krijejo do pet minimalnih mesečnih plač invalidom, ki se izobražujejo ali izpopolnjujejo ter usposabljajo, če pa se izobražujejo ali izpopolnjujejo ter usposabljajo težje prizadeti invalidi, se posebni učni pripomočki krijejo v celoti, vendar največ pet minimalnih mesečnih plač v posameznem šolskem letu.

Stroški pomoči pri zaposlitvi (potni stroški, prenočitveni stroški, malica, stroški delovne opreme in drugi stroški, določeni v programu aktivne politike zaposlovanja) se krijejo v dejanski višini, kadar so nujni za izvajanje programa aktivne politike zaposlovanja in lahko znašajo do 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače.

Stroški pomoči druge osebe, mentorstva, javnega prevoza, bivanja in nadomestilo življenjskih stroškov ter nekateri stroški pomoči pri zaposlitvi se izplačujejo mesečno.

Denarne dajatve se krijejo na podlagi dejansko izkazanih stroškov, izjemoma pa lahko zavod, če socialni položaj upravičenca ne omogoča vključitve v program aktivne politike zaposlovanja, izplača akontacijo denarne dajatve do 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} njenega najvišjega zneska.

3. Programi izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja

Izobraževalni programi so namenjeni pridobitvi poklicne oziroma strokovne izobrazbe zaradi uspešne zaposlitve na trgu dela po končanem izobraževanju ter samozaposlitvi brezposelnih oseb.

Izpopolnjevanje in usposabljanje zagotavlja dodatno znanje, spretnosti in sposobnosti k izobrazbi zaradi pridobitve dodatnega znanja ali poklicne kvalifikacije zaradi prilagoditve ali pridobitve znanja, spretnosti in sposobnosti brezposelnih oseb potrebam trga.

Udeleženci se izobražujejo s svojo vključitvijo v sistem izobraževalnih institucij. Izpopolnjujejo in usposabljajo se z vključitvijo zlasti v različne oblike predavanj, seminarjev in v usposabljanje z delom brez delovnega razmerja ali s sklenjenim delovnim razmerjem. Vključitev v izobraževalne programe lahko traja največ šest let. Izpopolnjevanje in usposabljanje trajata praviloma največ eno leto, razen če se izpopolnjuje ali usposablja težje zaposljiva brezposelna oseba ali invalid ali se brezposelna oseba usposablja za samozaposlitev ali pridobitev poklicne kvalifikacije, ko lahko usposabljanje traja do 18 mesecev.

Za udeleženca rednega izobraževanja krije izvajalec stroške izobraževanja, kot so določeni v programu iz 53.c člena zakona, denarne dajatve, obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter štipendije v skladu s predpisi o štipendiranju. Udeležencu ukrepa se izda potrdilo o vključitvi v izobraževanje na podlagi 53.b člena zakona.

Za osebo, ki ji je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu ali zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali prenehanja opravljanja dejavnosti, in je imela z delodajalcem sklenjeno pogodbo o izobraževanju, krije izvajalec stroške izobraževanja po pogodbi od datuma prijave pri zavodu.

Za udeleženca izpopolnjevanja in usposabljanja krije izvajalec stroške izvajanja ukrepa kot plačilo storitve v celoti skupaj z morebitnim preverjanjem znanja in spretnosti, če gre za pridobitev potrdila, vendar največ šest minimalnih mesečnih plač oziroma stroške izvajanja ukrepa kot plačilo storitve v celoti za programe usposabljanja težje zaposljivim brezposelnim osebam in invalidom, denarne dajatve ter zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Usposabljanje z delom poteka pri delodajalcu, in sicer brez delovnega razmerja ali s sklenjenim delovnim razmerjem, po delovnih procesih z namenom zaposlitve na konkretnem delovnem področju.

Po poteku usposabljanja z delom mora delodajalec zaposliti osebo, ki se je usposabljala, za najmanj dvojno dobo trajanja ukrepa, vendar ne manj kot 6 mesecev. Težje prizadetega invalida mora delodajalec zaposliti najmanj enako dobo, kot je trajal ukrep, vendar ne manj kot šest mesecev.

Usposabljanje z delom traja do šest mesecev in se sme podaljšati največ za šest mesecev na podlagi mnenja strokovne komisije, ki jo imenuje direktor zavoda. Za udeleženca usposabljanja z delom s sklenjenim delovnim razmerjem krije izvajalec stroške izvajanja ukrepa kot plačilo storitve v celoti, vendar največ 1,5 minimalne mesečne plače oziroma največ tri minimalne mesečne plače, če se podaljša delovno razmerje za dve leti po končanem ukrepu. Stroške izvajanja ukrepa kot plačilo storitve krije izvajalec v celoti za invalida, vendar največ dve minimalni mesečni plači oziroma do štiri minimalne mesečne plače, če se podaljša delovno razmerje za dve leti po končanem ukrepu, poleg tega pa še denarne dajatve.

Za udeleženca usposabljanja z delom brez delovnega razmerja krije izvajalec stroške izvajanja ukrepa kot plačilo storitve v celoti, vendar največ 1,5 minimalne mesečne plače oziroma največ tri minimalne mesečne plače, če je delovno razmerje sklenjeno za dve leti po končanem ukrepu. Izvajalec krije stroške izvajanja ukrepa za vključitev invalida do dveh minimalnih mesečnih plač oziroma do štiri minimalne mesečne plače, če je sklenjeno delovno razmerje za dve leti po končanem ukrepu, poleg tega pa še denarne dajatve ter zavarovanje ob poškodbi pri delu in poklicni bolezni.

4. Zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni

Namen kritja stroškov zavarovanja za poškodbe pri delu in poklicne bolezni je pomoč brezposelnim osebam pri vključevanju v ukrepe in programe aktivne politike zaposlovanja, da bi se povečala njihova socialna in zdravstvena varnost, kadar je to zavarovanje določeno s predpisi s področja pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja.

Z ukrepom se zagotavlja kritje celotnih stroškov zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kot je določeno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter predpisi o zdravstvenem zavarovanju in traja, dokler je udeleženec vključen v ukrep ali program aktivne politike zaposlovanja.

5. Nadomestitve plače določenim skupinam brezposelnih in drugih oseb

Nadomestitev plače je namenjena izenačevanju možnosti zaposlovanja in ohranjanju delovnih mest ter preprečevanju zaposlitvene izključenosti. Ukrep je namenjen težje zaposljivim brezposelnim osebam, invalidom in dolgotrajno brezposelnim osebam, iskalcem prve zaposlitve, ki niso dolžni opravljati pripravništva, ter pripravnikom. Ukrep se ne uporablja za zaposlitve invalidov v invalidskih podjetjih, razen nadomestitve dela plače pripravnika.

Ukrep traja največ tri leta in se lahko podaljša, če se delodajalec s pogodbo zaveže, da bo upravičenca zaposlil za najmanj dvojno dobo trajanja ukrepa. Nadomestitev dela plače pripravnika traja ves čas pripravništva.

Nadomestitev plače znaša:

– do 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} plače, kot je s predpisi določena za pripravnikovo izobrazbo, če se delodajalec zaveže pripravnika zaposliti za najmanj dvojno dobo trajanja pripravništva,
– do 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače za težje zaposljivo brezposelno osebo in iskalca prve zaposlitve, ki ni dolžan opravljati pripravništva,
– do 110 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače za invalida,
– do 120 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} minimalne mesečne plače za invalida, ki je starejši od 50 let ali ima vsaj 80-odstotno telesno okvaro ali je gluh in ima vsaj 70-odstotno telesno okvaro.

6. Posojilo za nabavo opreme pri samozaposlovanju

Ukrep je namenjen pospeševanju podjetništva in odpiranju novih delovnih mest. Izvajalec lahko dodeli posojilo za nabavo opreme do 25 minimalnih mesečnih plač.

7. Pomoč pri samozaposlitvi

Pomoč pri samozaposlitvi je namenjena svetovanju kot pomoč pri samozaposlitvi brezposelne osebe, ki je bila na zavodu prijavljena praviloma več kot 6 mesecev. Če je bila brezposelna oseba na zavodu prijavljena manj kot šest mesecev, se pomoč pri samozaposlitvi brezposelne osebe dodeli na podlagi mnenja komisije, ki jo imenuje direktor zavoda. Pomoč pri samozaposlitvi se zagotavlja do treh minimalnih mesečnih plač, če bo zaposlitev trajala najmanj dve leti.

8. Sofinanciranje stroškov spodbujanja podjetništva

Ukrep je namenjen pospeševanju podjetništva in odpiranju novih delovnih mest v malem gospodarstvu, brezposelnim osebam, ki se samozaposlijo in v zadnjih petih letih pred njegovo uveljavitvijo še niso izkoristili tega ukrepa pri zavodu ali skladu dela.
Obsega nepovratna sredstva v enkratnem znesku do pet minimalnih mesečnih plač ali do sedem minimalnih mesečnih plač, če se samozaposli invalid in bo zaposlitev trajala najmanj dve leti. Ukrep iz tega člena in pomoč pri samozaposlitvi ne smeta skupaj presegati sedem minimalnih mesečnih plač oziroma devet minimalnih mesečnih plač za invalida.

9. Javna dela

Javna dela se opravljajo v skladu z 52., 53. in 53.a členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

UKREPI, NAMENJENI DELODAJALCEM

Postopek za izvedbo ukrepov in programov aktivne politike zaposlovanja, ki so namenjeni delodajalcem

Ukrepi se kot državne pomoči dodelijo na podlagi javnega razpisa. Vključitev in pogoji za izvajanje ukrepov in programov aktivne politike zaposlovanja, namenjenih delodajalcem, se uredijo s pogodbo med izvajalcem in prejemnikom sredstev. Programe ukrepov aktivne politike zaposlovanja sprejme Vlada Republike Slovenije za koledarsko leto ali za plansko obdobje.

1. Sofinanciranje prilagoditve delovnih prostorov, opreme in naprav za invalide

Ukrep je namenjen ustvarjanju delovnih mest za invalide s prilagoditvijo prostorov in tehnične opreme delovnega mesta, da se prepreči zaposlitvena oviranost. Ukrep je namenjen zaposlitvi težje prizadetega invalida ter izjemoma invalida, če je to nujno potrebno za njegovo zaposlitev na podlagi mnenja zdravnika izvedenca. Ob zaposlitvi invalida za nedoločen čas oziroma najmanj za dve leti se lahko sofinancirajo stroški prilagoditve prostorov, opreme in naprav do višine 10 minimalnih mesečnih plač.

Drugi ukrepi, namenjeni delodajalcem, so še:

Sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest
Nadomestitev dela stroškov za ohranitev delovnih mest
Posojilo za investicijska vlaganja
Sofinanciranje pospeševanja celoletne zaposlitve v sezonskih dejavnostih
Sofinanciranje izobraževanja in usposabljanja
Nadomestitev dela stroškov delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno
Povračilo prispevkov iz 48.a člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti

PRAVICE IZ ZAVAROVANJA ZA PRIMER BREZPOSELNOSTI

Za primer brezposelnosti so predvidene te pravice:
• do denarnega nadomestila,
• do denarne pomoči
• pravice delavcev, katerih delo postane nepotrebno,
• do zdravstvenega varstva,
• do pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Te pravice urejajo Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in predpisi s področja zdravstvenega varstva in invalidsko-pokojninskega zavarovanja. V nadaljevanju je posebej opozorjeno, kdaj delavec ne more uveljavljati pravic.

1. Pravica do denarnega nadomestila

Pravico do denarnega nadomestila lahko ob izpolnjevanju splošnih pogojev iz 17.a člena tega zakona uveljavi zavarovanec, katerega delovno razmerje pred prenehanjem pri enem ali več delodajalcih je trajalo vsaj 12 mesecev v zadnjih 18 mesecih.

Postopek za uveljavljanje pravice

Po prekinitvi delovnega razmerja se mora zavarovanec najkasneje v 30 dneh prijaviti na zavod za zaposlovanje.

Pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje:
– na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma s pooblaščenim organom organizacije oziroma delodajalcem,
– zaradi ugotovitve, da nima zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katero je bil razporejen, ali če ni dosegal pričakovanih rezultatov dela in ni sprejel razporeditve na drugo
delovno mesto,
– zaradi neopravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni zaporedoma,
– zaradi sklenitve delovnega razmerja v nasprotju z zakonom, splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, če so okoliščine za tako sklenitev na strani delavca,
– zaradi zamolčanja ali dajanja neresničnih podatkov, ki so pomembni za opravljanje del in nalog, zaradi katerih je bilo sklenjeno delovno razmerje,
– zaradi odklonitve razporeditve na drugo delovno mesto ali v drugo organizacijo skladno z določili zakona,
– ker je v primeru začasnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov neupravičeno odklonil eno od pravic iz 30. člena Zakona o delovnih razmerjih,
– zaradi odklonitve prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije ali dela s skrajšanim delovnim časom iz druge ali tretje alinee prvega odstavka 36.a člena Zakona o delovnih razmerjih, če se ugotovi presežek delavcev,
– zaradi odklonitve napotitve na usposabljanje ali na izobraževanje,
– zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, razen v primerih, ko inšpektor za delo s sklepom ugotovi kršitev pravic delavca v disciplinskem postopku, delavec pa uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakonom,
– zaradi odpovedi delodajalca, ker je huje kršil delovne obveznosti, navedene v predpisih oziroma v kolektivni pogodbi, ali ker je s svojim ravnanjem namerno ali iz velike
malomarnosti poškodoval premoženje delodajalca ali premoženje drugih oseb,
– zaradi odpusta z dela, če je bil zaloten pri storitvi kaznivega dejanja na delu ali v zvezi z delom, ki se preganja po uradni dolžnosti,
– z njegovim pisnim soglasjem, kadar je po zakonu, kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi za prenehanje delovnega razmerja potrebno soglasje delavca in ga je organizacija oziroma delodajalec vnaprej pisno opozoril na posledice danega soglasja,
– v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije oziroma delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva skladno z zakonom;
– zaradi neopravljenega pripravniškega izpita, če je bil ta predpisan,

Osnova za nadomestilo je povprečna mesečna plača, ki jo je zavarovanec prejemal zadnjih 12 mesecev pred nastankom brezposelnosti. Denarno nadomestilo znaša prve tri mesece prejemanja 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, v naslednjih mesecih pa 60 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} od osnove iz prejšnjega člena.
Denarno nadomestilo se izplačuje najmanj tri mesece (če je bil zavarovanec zaposlen najmanj eno leto do pet let) do največ 24 mesecev, če je bil zaposlen 25 let ali več.

Če zavarovancu ob poteku nadomestila do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka največ tri leta, mu zavod za zaposlovanje dokupi zavarovalno dobo.

2. Pravica do denarne pomoči

Postopek za uveljavljanje pravice

Zavarovanec lahko v 30 dneh po poteku pravice do denarnega nadomestila uveljavlja pravico do denarne pomoči. Pravico do denarne pomoči pridobi, če njegovi dohodki skupaj z dohodki družinskih članov na osebo v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo denarne pomoči v povprečju ne presegajo 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zajamčene plače.

V dohodke za pridobitev pravice do denarne pomoči se štejejo dediščine, darila in vsi dohodki ter prejemki posameznika in njegovih družinskih članov, ki so viri dohodnine, kakor tudi osebni prejemki, ki niso obdavčljivi.

Med dohodke za pridobitev pravice do denarne pomoči se ne štejejo:
dodatek za pomoč in postrežbo;
prejemki za oskrbo v tuji oziroma rejniški družini;
otroški dodatek in družbene pomoči otrokom;
starševski dodatek;
štipendije;
dohodki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo.

Denarna pomoč se izplačuje največ 15 mesecev. Brezposelni osebi, ki ji do upokojitve manjka največ tri leta, se denarna pomoč izplačuje do upokojitve.

3. Pravica do povrnitve prevoznih in selitvenih stroškov

Pridobi jo brezposelna oseba, če so ti stroški povezani z zaposlitvijo zunaj njenega stalnega kraja bivanja. Povračilo stroškov se obračuna po tarifi javnega prevoza.

Postopek uveljavljanja pravic

O vseh pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti odloča na prvi stopnji pooblaščeni delavec zavoda, na drugi stopnji pa odloča organ zavoda. Če zavarovanec oziroma brezposelna oseba ni zadovoljna z odločitvijo drugostopenjskega organa, lahko v osmih dneh po prejemu odločbe vloži tožbo pri sodišču, pristojnem za socialne spore.

VARNOST IN ZDRAVJE PRI DELU

Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Uradni list RS, št. 56/1999, določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev skupaj s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu ter bodo vključene v vse dejavnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh.

Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa morajo glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja.

Vsak delodajalec mora pripraviti in sprejeti izjavo o varnosti v pisni obliki, s katero določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter jo dopolnjevati ob vsaki novi
nevarnosti in spremembi ravni tveganja.

Delodajalec mora zagotoviti, da naloge zdravstvenega varstva pri delu opravlja pooblaščeni zdravnik. Pooblaščeni zdravnik je odgovoren tudi za ugotavljanje vzrokov za nastanek delovne invalidnosti ter predlaganje ukrepov za njihovo obvladovanje oziroma preprečevanje, sodeluje pri poklicni rehabilitaciji ter svetuje pri izbiri drugega ustreznega dela.

Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Uradni list RS, št. 89/1999) določa, da mora delodajalec delovne prostore urediti tako, da pri tem upošteva invalidnost oziroma prizadetost delavcev invalidov. Zahteva se nanaša zlasti na vrata, prehode, stopnice, kopalnice, umivalnice in stranišča, ki jih uporabljajo delavci invalidi, ter na delovna mesta, na katerih delajo ti delavci.

INVALIDSKA PODJETJA

Invalidska podjetja so podjetja, v katerih se usposabljajo in zaposlujejo invalidi, ki se glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje ne morejo usposabljati in zaposliti pod enakimi pogoji kot drugi invalidi. Invalidska podjetja poslujejo po načelih, po katerih poslujejo drugi gospodarski subjekti.

Programi usposabljanja in zaposlovanja invalidov, ki potekajo v invalidskih podjetjih, so navedeni v poglavju o usposabljanju in zaposlovanju po Pravilniku o izvajanju programov aktivne politike zaposlovanja. Postopek zaposlitve v invalidskem podjetju je ena od možnosti v okviru zaposlitvenega načrta in se začne pri svetovalcu zaposlitve.

Invalidsko podjetje lahko deluje kot družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba ali komanditna delniška družba, če vse poslovno leto usposablja in zaposluje najmanj 40 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} invalidnih oseb od vseh zaposlenih v družbi. Poleg tega mora za status invalidskega podjetja predhodno dobiti soglasje Vlade Republike Slovenije.

Ker so invalidska podjetja dejavniki posebnega družbenega pomena, veljajo zanje posebne davčne in druge olajšave, kar jim glede na stroške usposabljanja in zaposlovanja invalidov omogoča, da so pri poslovanju tudi ekonomsko uspešni. Podjetjem za zaposlovanje invalidov in njihovim delavcem se prispevki za pokojninsko-invalidsko zavarovanje in prispevki za zdravstveno varstvo obračunavajo in izločajo na poseben račun in se kot odstopljena sredstva uporabljajo za materialni razvoj teh podjetij. Enako velja za obračunavanje prispevka za porodniško varstvo. Poleg tega invalidska podjetja ne plačujejo davka na izplačane plače in davka na dobiček.

To dejansko pomeni, da invalidska podjetja teh prispevkov ne plačujejo, ampak jih namenjajo za:
razširitev dejavnosti pri usposabljanju in zaposlovanju invalidov,
nabavo strojev in orodij, potrebnih za opravljanje dejavnosti,
prireditev strojev in drugih naprav ter delovnih prostorov sposobnostim invalidne osebe oziroma za prilagoditev njeni telesni okvari tako, da lahko invalid neovirano in varno opravlja svoje delo,
izboljšanje tehnološkega procesa in organizacije dela,
izboljšanje varstva pri delu,
sanacije po odobrenih sanacijskih programih.

Strokovno delo, poslovanje, uporabo odstopljenih prispevkov in dodeljenih nadomestil v invalidskem podjetju po zakonu nadzirajo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Agencija za plačilni promet in Davčna uprava Republike Slovenije.

Zavod RS za zaposlovanje vsak mesec izplačuje invalidskim podjetjem nadomestilo dela stroškov za zaposlene invalide, ki jim je bila invalidnost priznana po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, Zakonu o vojnih invalidih, Zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjo v telesnem in duševnem razvoju (Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami) ali Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Delež nadomestila na invalida se giblje med 25 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in 75 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zajamčene plače, odvisno od stopnje invalidnosti in namena porabe dobička. Nadomestilo se ne izplačuje za tiste invalide, ki so na poklicni rehabilitaciji ali pripravništvu in jim nadomestilo plače ali denarno pomoč zagotavlja Zavod RS za zaposlovanje ali Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Če je uveden stečajni postopek, se stečajni postopek za invalidska podjetja ne more opraviti, če Vlada Republike Slovenije ne izda predhodnega soglasja.

• Sodelovanje delavcev pri upravljanju
Pravice, povezane s sodelovanjem delavcev pri upravljanju, uresničujejo delavci tudi preko sveta delavcev.

Postopek za uveljavljanje pravice

Svet delavcev lahko s poslovnikom določi, da se kandidati za člane sveta delavcev predlagajo in volijo ločeno za posamezne posebne skupine delavcev – ženske, invalide, mlade delavce ipd. Svet delavcev lahko ustanovi odbore za obravnavo posameznih vprašanj, ki se nanašajo na posebne skupine delavcev – ženske, invalide, mlade delavce ipd.

Svet delavcev ima predvsem te pristojnosti:
skrbi za to, da se izvajajo zakoni in drugi predpisi, sprejete kolektivne pogodbe ter doseženi dogovori med svetom delavcev in delodajalcem,
predlaga ukrepe, ki so v korist delavcev,
sprejema predloge in pobude delavcev in jih, če so upravičeni, upošteva pri dogovarjanju z delodajalcem,
pomaga pri vključevanju v delo invalidom, starejšim in drugim delavcem, ki jim je zagotovljeno posebno varstvo.

Dobro je vedeti:

– vsa pojasnila o pravicah ob nejasnostih se dobijo pri pristojnih uradih za delo!

Naslovi spletnih strani:

Zavod RS za zaposlovanje http://www.ess.gov.si
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: http://www.gov.si/mddsz
Inštitut RS za socialno varstvo http://www.gov.si/irssv/
Urad za varnost in zdravje pri delu http://www.gov.si/mddsz/uvzd/index.htm
Jamstveni in preživninski sklad RS http://ciiiweb.ijs.si/jps/home.htm

Viri

Zakon o davku na izplačane plače, Uradni list RS, št. 34/93 in 31/97
– oprostitev plačevanja davka na izplačane plače: 2. člen

Zakon o delavcih v državnih organih, Uradni list RS, št. 15/90, 2/91, 5/91, 18/91, 22/
91, 4/93, 18/94 in 41/94, 70/97, 87/97, 38/99
– povečan letni dopust: 39. člen

Zakon o delovnih razmerjih, Uradni listi RS, št. 42-2006/2002
– prepoved diskriminacije: 6. člen
– pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi: 20. člen
– izjeme od obveznosti objave: 24. člen
– krajši delovni čas v posebnih primerih: 66. člen
– neutemeljeni odpovedni razlogi: 89. člen
– invalidi in odsotni z dela zaradi bolezni: 116. člen
– prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti
– prepoved opravljanja dela preko polnega delovnega časa: 145. člen
– trajanje letnega dopusta: 159. člen
– zaposlovanje, usposabljanje ali preusposabljanje invalidov: 199. člen
– pravice delovnih invalidov: 200. člen
– splošno – odklonitev napotitve za delo v tujino: 211. člen
– odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom: 240. člen

Zakon o družinskih prejemkih, Uradni list RS, št. 65/93, 71/94, 73/95, 26/99, 26/2001
– oprostitev obračunavanja prispevkov za porodniško varstvo za invalidska podjetja: 13. člen

Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 6/99, 54/99, 36/2000, 45/2001, 59/2001
– invalidsko podjetje: 577., 578., 579. člen

Zakon o podjetjih, Uradni list SFRJ, št. 77/88, 44/89, 83/89, RS 42/90, 46/90, 61/90,
42/90, 10/91, 17/91, 55/92, 13/93, 30/93, 42/93 in 66/93
– podjetje za zaposlovanje invalidov: 145. in 578. člen

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93, 74/94, 8/96, 25/97, 39/97, 1/99, 52/99
– stečajni postopek za invalidsko podjetje: 2. člen

Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, Uradni list RS, št. 42/93, 61/2000, 56/2001
– sodelovanje delavcev pri upravljanju: 28., 58., 87., 94. člen

Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, Uradni list SRS, št. 18/76
– pridobitev statusa invalidne osebe, 6. člen

Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Uradni list RS, št. 56/99, 22/2001, 64/2001
– izjava o varnosti: 14. člen
– ugotavljanje vzrokov za nastanek delovne invalidnosti in ukrepi: 20. člen

Zakon o začasni ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih prispevkov, Uradni list RS, št. 9/92
– oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za invalidska podjetja, 2. člen
– oprostitev plačila prispevkov za zdravstveno varstvo za invalidska podjetja, 2. člen

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, Uradni list RS, št.
5/91, 10/91, 17/91, 12/92, 12/93, 13/93, 71/93, 2/94, 38/94, 80/97, 69/98, 65/2000
– denarna pomoč: 35.–37. člen
– denarno nadomestilo: 18.–33. člen
– povrnitev prevoznih in selitvenih stroškov: 44. člen

Zakon o zaposlovanju slepih invalidnih oseb, Uradni list SRS št. 12/70
– zaposlovanje slepih telefonistov: 1.–5. člen

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 77/98, 6/99, 56/99
– oprostitev plačila prispevka za zdravstveno zavarovanje za zaposlene v invalidskih podjetjih: 60. člen
– napotitev na invalidsko komisijo 34. člen

Pravilnik o določitvi delovnih mest telefonistov za slepe invalidne osebe, Uradni list SRS, št. 16/70

Pravilnik o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja, Uradni list RS, št. 64/2001
– opredelitev pojma težko zaposljive osebe, invalida, težje prizadetega invalida: 6. člen
– denarne dajatve: 15.–16. člen
– usposabljanje z delom: 23. člen
– nadomestilo plače: 30.–32. člen
– kritje stroškov samozaposlitve invalida: 41. člen
– izobraževanje in usposabljanje: 57.–26. člen
– sofinanciranje prilagoditve delovnih prostorov, opreme in naprav za invalida: 61.– 63. člen
– trajno presežni delavci: 7. člen
– informativni programi in poklicno svetovanje: 8.–12.člen
– poškodbe pri delu in poklicne bolezni: 27.–28. člen

Pravilnik o merilih za nadomestitev dela stroškov invalidskim podjetjem, Uradni list RS, št. 54/97
– nadomestitev dela stroškov za invalide v invalidskih podjetjih: 3.–12. člen

Pravilnik o vsebini in načinu vodenja evidenc s področja zaposlovanja, Uradni list RS, št. 17/99
– evidenca brezposelnih oseb: 13.–22. člen
– evidenca oseb, ki so vključene v programe aktivne politike zaposlovanja: 27.–34. člen

Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, Uradni list RS, št. 89/1999
– urejanje delovnih prostorov za invalida: 92. člen

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti, Uradni list RS, št. 40/97, 51/98, 39/99, 98/99, 10/2000, 31/2000, 54/2000, 64/2000, 48/2001, 62/2001
– razporeditev delovnega invalida na drugo ustrezno delovno mesto in nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo 22. člen

POKOJNINSKO IN INVALIDSKO ZAVAROVANJE

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje v EU

V državah EU poznajo tri vrste javnih sistemov zagotavljanja prejemkov za starost:
– sistem socialne pomoči za starejše osebe nad določeno starostjo, ki so ekonomsko ogrožene in potrebujejo pomoč. Sistem financira država iz sredstev državnega proračuna. Denarna dajatev je določena v višini minimalnih sredstev za preživetje;
– sistem nacionalnih pokojnin za vse državljane ali vse prebivalce države ne glede na njihov ekonomski položaj in ne glede na to, ali so bili v aktivni dobi zaposleni. Sistem se praviloma financira iz sredstev državnega proračuna, lahko pa se financira tudi iz sredstev vseh upravičencev. Pokojnine so praviloma določene v višini, s katero se lahko pokrivajo samo minimalne potrebe;
– sistem socialnih pokojninskih zavarovanj za osebe, ki so bile zaposlene, in za njihove družinske člane. Sistem se financira s prispevki obvezno zavarovanih zaposlenih in njihovih delodajalcev ter samozaposlenih. Tukaj se pokojnine odmerijo v določenem odstotku povprečne plače, tako da se upokojencu zagotavlja življenjski standard v starosti, ki je podoben tistemu, ki ga je imel v aktivni dobi.

V državah EU praviloma kombinirajo dva sistema: sistem nacionalne pokojnine in pokojninskega zavarovanja in sistem socialnega pokojninskega zavarovanja in socialnih pomoči.

Republika Slovenija ima kombiniran sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja in sistem socialnega zavarovanja, v katerem je zagotovljena socialna pomoč osebam, starejšim od 60 let. Reforma pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji temelji:
– na načelih, ki so opisane v listini Skupnosti o osnovnih socialnih pravicah;
– v priporočilu Sveta EU iz 1992. leta o zbliževanju ciljev in politike socialnega varstva med državami EU in državami, ki prosijo za vstop v EU.

Evropska javna pokojninska shema pozna dve glavni tradicionalni vrsti financiranja:
– skandinavsko, ki se najpogosteje financira iz državnega proračuna in splošnih davčnih prihodkov;
– zavarovalniško, ki je sestavljena iz prispevkov delodajalcev in delojemalcev.

Naša država ima dobro razvit sistem invalidskega zavarovanja. Pokrivanje tveganja invalidnosti ureja socialno zavarovanje. Tako se to zavarovanje pokriva s prispevki, ki jih plačujeta zavarovanec in delodajalec. Zagotovljeno je standardno zavarovalno kritje, kar pomeni, da so dajatve v načelu odvisne od višine vplačanih prispevkov in časa zavarovanja, kar velja zlasti za invalidsko pokojnino. Zavarovane so vse poklicno aktivne osebe, za katere je zavarovanje obvezno. Skratka, invalidsko zavarovanje ne pomeni posebnega programa, temveč je zanj poskrbljeno v programu pokojninskega zavarovanja, ki ureja starostne in družinske pokojnine.

Podobna je tudi ureditev v večini držav EU. V večini teh držav velja, da sistemi socialnega zavarovanja niso odgovorni za invalidsko varstvo takrat, kadar je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ker je za pokrivanje teh tveganj pristojen poseben program nezgodnega zavarovanja.

Države članice EU različno urejajo invalidsko zavarovanje. Pri nas je urejeno z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki bo veljal do leta 2003. Zakon bo omogočal prenos in upoštevanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kadar se bo želel slovenski invalid zaposliti v drugih državah članicah EU ter bo omogočal prenos teh pravic iz ene države v drugo.

Ključni dokumenti so:

• Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine (spremenjene) (MESL) – Uradni list RS-MP št. 7/1999 (RS 24/1999), Velja od: 11.4.1999

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje v RS

S pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, ki ga ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, se zavarovancem na podlagi dela ter po načelu vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice ob starosti, zmanjšanju ali izgubi delovne zmožnosti, smrti, telesni okvari ter potrebi po stalni pomoči in postrežbi. V nadaljevanju je pregled tistih pravic, ki jih uveljavljajo zavarovane osebe ob nastanku invalidnosti.

Nosilec in izvajalec pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ). Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vodi postopke za uveljavljanje in varstvo pravic za:
– starostno,vdovsko, družinsko in invalidsko pokojnino,
– varstveni dodatek k pokojnini,
– invalidnino,
– dodatek za pomoč in postrežbo,
– pravice iz invalidskega zavarovanja,
– denarna nadomestila iz invalidskega zavarovanja,
– odpravnino in oskrbnino vdovi al vdovcu.

Temeljno načelo zakona je obvezno zavarovanje za vse delavce in druge zavarovance, ki jih zakon našteva v posebnem poglavju.

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje se uvede, ko začne posameznik z delovnim razmerjem ali opravljati samostojno ali drugo dejavnost (pridobi status zavarovane osebe) in traja brez prekinitve in brez možnosti odpovedi ves čas zaposlitve. Posameznik se lahko prostovoljno zavaruje še za pridobitev dodatnih pravic iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja tako, da sklene dodatno prostovoljno zavarovanje.

V poglavju Posebni primeri zavarovanja so med naštetimi primeri tudi otroci in mladostniki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Zavarovani so za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pri praktičnem pouku v organizacijah za usposabljanje ali na obveznem praktičnem delu. To velja tudi za invalide, ki so na poklicni rehabilitaciji oziroma usposabljanju pri praktičnih delih in vajah.

Prostovoljno se lahko vključijo v zavarovanje osebe, ki niso obvezno zavarovane, v času, ko so prijavljene kot iskalci zaposlitve pri Zavodu za zaposlovanje ali skrbijo za otroka, mlajšega od 7 let, oziroma invalidno osebo, ki je nezmožna samostojnega življenja ali so kot invalidi zaposleni v varstvenih delavnicah in drugih navedenih primerih.

Pravice iz pokojninsko invalidskega zavarovanja so:
– pravica do pokojnine:
do starostne, invalidske, družinske, vdovske in delne pokojnine,
– pravica do dodatka k pokojnini:
varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za rekreacijo, invalidnina,
– pravice na podlagi invalidnosti oziroma preostale delovne zmožnosti z denarnimi nadomestili:
poklicna rehabilitacija, nadomestilo za invalidnost, premestitev na drugo delo in delo s krajšim delovnim časom.

Druge pravice:
– povrnitev potnih in selitvenih stroškov, odpravnina in oskrbnina vdovi ali vdovcu.

Zakon omogoča nekaterim kategorijam zavarovancev zavarovanje za ožji obseg pravic, to je do starostne, invalidske in družinske pokojnine, slepim in slabovidnim osebam pa še pravico do dodatka za pomoč in postrežbo.

Za pridobitev večine pravic iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja je pogoj, da najprej nastopi eden od primerov zavarovanja (starost, invalidnost, telesna okvara, neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti, potreba po pomoči in postrežbi).

POMEMBNO OPOZORILO!

Nov zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) je začel veljati leta 2000. Izvajanje novega sistema invalidskega zavarovanja pa je po določbah ZPIZ-1 v celoti odloženo na 1. 1. 2003. Odložitev uporabe novih določb zakona pa ne velja za način določanja pokojninske osnove in odmero invalidske pokojnine, ki so začele veljati 1. 1. 2001. Do konca leta 2002 bo tako uveljavljanje in uresničevanje pravic iz invalidskega zavarovanja še naprej temeljilo na določbah do sedaj veljavnega zakona, razen že navedene izjeme.

INVALIDSKO ZAVAROVANJE

Temeljni namen invalidskega zavarovanja je pokritje zavarovalnega tveganja poklicne invalidnosti in znotraj tega zmanjšane delovne zmožnosti, s tem da se omogoča nadaljevanje zaposlitve zavarovancem in zagotovi v načelu tak materialni položaj, kot so ga imeli pred nastankom invalidnosti. Pravice iz invalidskega zavarovanja lahko pridobijo le zavarovanci. Zakon opredeljuje delovnega invalida kot zavarovanca, ki je na podlagi invalidnosti pridobil katero od pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidi, ki so invalidi že od rojstva ali od zgodnje mladosti in zaradi tega niso mogli ustvariti statusa zavarovanca po tem zakonu, uveljavljajo pravice na podlagi invalidnosti po drugih predpisih.

V okviru obveznega zavarovanja določa nov zakon ZPIZ-1 glede na obseg zavarovanja tri vrste zavarovancev, in sicer:
– zavarovance za vse primere zavarovanja (delavci v delovnem razmerju na območju Republike Slovenije, samostojni podjetniki posamezniki, funkcionarji, kmetje, vajenci, vrhunski športniki in šahisti ter brezposelne osebe med prejemanjem nadomestila za primer brezposelnosti);
– zavarovance za ožji obseg pravic (taka oblika zavarovanja obsega pridobitev pravice do starostne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine ter ob slepoti zavarovanca tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo);
– zavarovance za posebne primere zavarovanja (obveznost zavarovanja je povezana z določenim statusom osebe – npr. dijaka, študenta, otroka oziroma mladostnika z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, vojaškega invalida – in opravljanjem določene dejavnosti, ki je povezana s tem statusom, npr. delovna praksa, usposabljanje, praktični pouk, poklicna rehabilitacija).

Invalidsko zavarovanje po novem zakonu temelji na drugačnih načelih. V ospredju je vloga poklicne rehabilitacije kot glavni način za ponovno vključitev tistih zavarovancev v delovni proces, pri katerih je zaradi zdravstvenega stanja nastopila zmanjšana delovna zmožnost. Nova opredelitev invalidnosti je absolutna in širša.

Invalidnost je opredeljena v 60. členu zakona: “Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni bilo mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.”

Nova opredelitev invalidnosti zajema štiri po teži prizadetosti zavarovanca različne stopnje invalidnosti. Gre za:
– splošno nezmožnost za delo,
– poklicno nezmožnost za delo,
– zmanjšano zmožnost za delo,
– omejeno zmožnost za delo.

Zavarovanci so tudi po novi ureditvi razvrščeni v tri različne kategorije invalidnosti.

V I. kategorijo invalidnosti bodo uvrščeni zavarovanci s splošno invalidnostjo. Za splošno invalidnost se šteje nezmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela. Sem spadajo tudi tisti zavarovanci, pri katerih je ugotovljena poklicna invalidnost, ni pa več dana preostala delovna zmožnost.

V II. kategorijo invalidnosti bodo uvrščeni zavarovanci s poklicno invalidnostjo. Poklicna invalidnost je dana takrat, kadar je zavarovančeva zmožnost delovna zmožnost za opravljanje njegovega poklica zmanjšana za 50 ali več odstotkov.

V III. kategorijo invalidnosti bodo uvrščeni zavarovanci z zmanjšano zmožnostjo za delo in z omejeno zmožnostjo za delo.

Zmanjšana delovna zmožnost je takrat, kadar se ugotovi, da zavarovanec s predhodno poklicno rehabilitacijo ali brez nje ni zmožen opravljati dela s polnim delovnim časom, še vedno pa lahko določeno delo opravlja vsaj s polovico polnega delovnega časa.

Omejena zmanjšana delovna zmožnost je dana takrat, ko se ugotovi, da je zavarovančeva zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} oziroma ko lahko v svojem poklicu še dela s polnim delovnim časom, ni pa več zmožen opravljati dela na delovnem mestu, na katero je razporejen.

Preostala delovna zmožnost je dana, kadar:
– lahko zavarovanec dela s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti,
– se lahko zavarovanec s poklicno rehabilitacijo usposobi za delo na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom,
– zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa.

Ugotavljanje invalidnosti oziroma delovne zmožnosti, potrebe po dodatku za pomoč in postrežbo ali telesne okvare

V postopkih za uveljavljanje teh pravic sodelujejo invalidske komisije in zdravniki posamezniki kot izvedenski organi ZPIZ. Kadar daje invalidska komisija izvedensko mnenje o invalidnosti, delovni zmožnosti oziroma preostali delovni zmožnosti, se poleg medicinske dokumentacije v sodelovanju z delodajalci pripravijo dokumentacija o delu in drugi podatki, potrebni za ustrezno izvedensko mnenje. Invalidska komisija prouči dokumentacijo o delu in zdravstvenem stanju zavarovanca in povabi zavarovanca in predstavnika delodajalca, pri katerem je v delovnem razmerju, na sejo senata. Na podlagi zbrane medicinske dokumentacije in po pregledu zavarovanca da invalidska komisija izvedensko mnenje o zavarovančevi delovni zmožnosti.

O pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča na prvi stopnji enota ZPIZ na območju, na katerem je zavarovanec zavarovan. Območna enota izda odločbo o zavarovančevi pravici iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja. Zavarovanci, pri katerih nastane invalidnost, pridobijo pravice glede na preostalo delovno zmožnost in glede na starost ob nastanku invalidnosti.

Če zavarovanec v svoji zahtevi za varstvo pravic spodbija izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje, da izvedensko mnenje še invalidska komisija II. stopnje.

Izrazito preventivni ukrep invalidskega varstva je ugotavljanje neposredne nevarnosti za nastanek invalidnosti. Ukrep je namenjen pravočasnemu preprečevanju nastajanja invalidnosti takrat, kadar delovne razmere na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, kljub vsem higienskim in tehničnovarstvenim ukrepom v tolikšni meri vplivajo na njegovo zdravje in delovno zmožnost, da mora nujno zamenjati delo, ker bi sicer postal invalid.

Zavarovanec, pri katerem je neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti, nima statusa delovnega invalida, ima pa:
– pravico do razporeditve na drugo delo – premestitev,
– pravico do poklicne rehabilitacije, če je ta potrebna za razporeditev na drugo delo, in
– pravico do nadomestila plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo, na razporeditev
oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo, za čas poklicne rehabilitacije in nadomestilo
plače zaradi manjše plače na drugem delu,
– pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.

Postopek za uveljavljanje pravic

Pravice na podlagi neposredne nevarnosti za invalidnost zavarovanci uveljavljajo in uresničujejo v organizacijah oziroma pri delodajalcih. Pogoji in način uveljavljanja pravic so določeni v splošnih aktih delodajalca in kolektivnih pogodbah.

Pravice delovnih invalidov po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju:

Invalidska pokojnina
zagotavlja socialno varnost zavarovancu tudi po tem, ko zaradi izgube delovne zmožnosti ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Pravico do invalidske pokojnine pridobi invalid I. kategorije, pa tudi invalid II. in III. kategorije. Pri II. kategoriji invalidnosti zavarovancu ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, ker je že dopolnil 50 let starosti, zato pridobi pravico do invalidske pokojnine. V primeru II. ali III. kategorije invalidnosti pa lahko zavarovanec pridobi invalidsko pokojnino, ker je ob nastanku invalidnosti dopolnil 61 oziroma 63 let starosti in mu ustrezna zaposlitev oziroma razporeditev ni več zagotovljena.

Za pridobitev invalidske pokojnine je pomemben vzrok za nastanek invalidnosti. Če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine ne glede na pokojninsko dobo, v drugih primerih pa je pogoj, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti. Izjema so zavarovanci, ki so postali invalidi pred dopolnjenim 21. letom starosti, če so bili ob nastanku invalidnosti obvezno zavarovani. Ti pridobijo pravico do invalidske pokojnine ne glede na pogoj pokojninske dobe. Zavarovanci, ki so postali invalidi med 21. in 30. letom starosti, morajo izpolnjevati pokojninsko dobo, ki pokriva vsaj četrtino delovnih let. Prav tako zakon posebej določa izhodišči za doseganje pogoja pokojninske dobe za zavarovance z višjo in visoko izobrazbo. Invalidska pokojnina se izračuna enako kot starostna pokojnina. Pri odmeri pokojnine je pomemben vzrok za nastanek invalidnosti. Če gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, se invalidska pokojnina odmeri v enaki višini kot polna starostna pokojnina, v drugih primerih pa glede na dopolnjeno pokojninsko dobo (po lestvici, ki sicer velja za določitev odstotka za odmero starostne pokojnine). Zakon za nekatere primere določa minimalne možne odstotke za odmero invalidske pokojnine. Kadar so vzroki za nastanek invalidnosti kombinirani, je invalidska pokojnina sestavljena iz sorazmernih delov. Njihova višina je odvisna od tega, koliko so posamezni deli vplivali na skupno invalidnost.

Pravica do nadomestila za invalidnost
Pravico pridobi zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo. Pridobi jo tisti zavarovanec, pri katerem je bila ugotovljena zmanjšana zmožnost opravljanja njegovega poklica za več kot 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ter spada v II. kategorijo invalidnosti. Do tega nadomestila je upravičen tudi zavarovanec, pri katerem je nastala III. kategorija invalidnosti, ker se je njegova delovna zmožnost zmanjšala za manj kot 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in še vedno lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ne več na delovnem mestu, na katero je razporejen. Pri določanju višine nadomestila je odločilen status zavarovanca na dan nastanka invalidnosti.
Zavarovana oseba uveljavlja pravico pri območni enoti ZPIZ.

Pravice delovnih invalidov II. in III. kategorije so:
– pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu,
– pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in pravica do delne invalidske pokojnine,
– pravica do ustreznih denarnih nadomestil,
– pravica do poklicne rehabilitacije.

Pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti pripadajo zavarovancem ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, če so bili ob nastanku invalidnosti vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za vse primere zavarovanja. V drugih primerih mora biti izpolnjen dodaten pogoj ustrezne zavarovalne oziroma pokojninske dobe.

Pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom
imajo po zakonu iz 1992. leta invalidi III. kategorije, če so za tako delo zmožni brez poklicne rehabilitacije, lahko pa se za tako delo usposobijo s poklicno rehabilitacijo po zakonu iz 1992 leta.

Po novem ZPIZ-1 to pravico pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50.letu starosti, oziroma zavarovanec, pri katerem je nastala III. kategorija invalidnosti, če se je njegova preostala delovna zmožnost zmanjšala za manj kot 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in še vedno lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ne več na delovnem mestu, na katero je bil razporejen. Premestitev je dolžnost delodajalca, ki jo mora zagotoviti svojemu delavcu, ki je pri njem v delovnem razmerju.

– Pravica do dela s skrajšanim delovnim časom pri svojem delu
ima po zakonu iz 1992 leta praviloma invalid II. kategorije invalidnosti, če lahko to delo opravlja najmanj polovico polnega delovnega časa.

Po novem ZPIZ-1 pridobi to pravico zavarovanec, pri katerem je nastala III. kategorija invalidnosti, ki kljub morebitni poklicni rehabilitaciji ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom in pridobi obenem tudi pravico do delne invalidske pokojnine.

Delna invalidska pokojnina

Po ZPIZ-1 jo pridobi zavarovanec III. kategorije invalidnosti. Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti.

– Pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti na drugem ustreznem delu
Po zakonu iz 1992. leta jo ima zavarovanec, razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, če ne more opravljati svojega dela niti polovico polnega delovnega časa, lahko pa se za drugo delo usposobi s poklicno rehabilitacijo.

Glede na priznano pravico imajo ti delovni invalidi tudi:
– pravico do ustreznih denarnih nadomestil:
– do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo oziroma zaposlitev, če mu to delo ni bilo zagotovljeno. To pravico imajo tudi invalidi II. in III. kategorije, ki jim je neodvisno od njihove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, če se v 30 dneh po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz pokojninsko- invalidskega zavarovanja prijavijo pri Zavodu za zaposlovanje,
– nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu,
– nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom.

• Pravica do poklicne rehabilitacije
Namen poklicne rehabilitacije po zakonu iz 1992. leta je, da se delovni invalid strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo tako, da se lahko ustrezno razporedi oziroma zaposli in vključi v delovno okolje. Pravico do poklicne rehabilitacije praviloma pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če se glede na starost, invalidnost in preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo ustrezno delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Pod določenimi pogoji izjemoma pridobi pravico do poklicne rehabilitacije tudi invalid I. in II. kategorije.

Po ZPIZ-1 je poklicna rehabilitacija namenjena strokovni, fizični in psihosocialni usposobitvi zavarovanca, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti, za drug poklic ali delo in njegovi ponovni vključitvi v delovno okolje z ustrezno razporeditvijo oziroma zaposlitvijo. Samo na zahtevo zavarovanca je možno to pravico pridobiti za III. kategorijo invalidnosti.

Pravico do poklicne rehabilitacije pridobi zavarovanec, ki na dan nastanka II. kategorije invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in je glede na njegovo preostalo delovno zmožnost utemeljeno pričakovati, da se lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom.

Način oziroma oblika poklicne rehabilitacije mora biti določena skladno z mnenjem invalidske komisije. Podrobnosti v zvezi s poklicno rehabilitacijo se določijo v posebni pogodbi, ki jo podpišejo delodajalec, delovni invalid in ZPIZ.

Oblike poklicne rehabilitacije so lahko različne. Zakon navaja kot osnovno pravilo praktično delo invalida na ustreznih delih pri delodajalcu oziroma druge oblike delovnega usposabljanja.

Usposabljanje lahko poteka tudi v specializiranih organizacijah, lahko pa se opravlja tudi z rednim izobraževanjem v ustreznih šolah in tečajih, če invalid soglaša, pa tudi z izobraževanjem ob delu. Včasih je potrebno za poklicno rehabilitacijo prilagoditi delovne prostore in sredstva. Za delovnega invalida poklicna rehabilitacija ni le pravica, ampak tudi dolžnost, zato so predpisane tudi sankcije.

V zvezi s poklicno rehabilitacijo ima zavarovanec pravico do dveh vrst nadomestil. To sta nadomestilo plače med čakanjem na poklicno rehabilitacijo in denarno nadomestilo med poklicno rehabilitacijo.

Postopek za uveljavljanje pravic

Tukaj gre za uresničevanje pravice po starem zakonu iz 1992. leta.
Delovnemu invalidu se praviloma zagotovi drugo delo oziroma delo s skrajšanim delovnim časom v organizaciji oziroma pri delodajalcu, pri katerem je v delovnem razmerju. Delodajalci so torej dolžni delovne invalide obdržati na delu, jih razporediti na drugo ustrezno delo oziroma jim zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom ali jim zagotoviti poklicno rehabilitacijo ter v sodelovanju s strokovnimi institucijami in zavodi najti delo, ki ga bodo opravljali po poklicni rehabilitaciji. Delo začne invalid opravljati v roku, določenem s sklepom delodajalca o razporeditvi na tako delo oziroma s pogodbo o zaposlitvi.

Delodajalci so dolžni tudi zagotavljati in izplačevati nadomestilo plače med čakanjem na poklicno rehabilitacijo, čakanjem na razporeditev na drugo ustrezno delo ali zaposlitev. Izplačujejo tudi nadomestilo plače zaradi skrajšanega delovnega časa in sredstva za izvajanje poklicne rehabilitacije, ki pa jim jih na podlagi zahtevka povrne ZPIZ.

Če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela glede na preostalo delovno zmožnost ni ustreznega dela, mu mora delodajalec v sodelovanju s ZPIZ zagotoviti delo v drugi organizaciji oziroma pri drugem delodajalcu. Če ne more delati v takih razmerah kot drugi delavci, se zaposli v podjetju ali zavodu za usposabljanje in zaposlovanje invalidov. Lahko se mu zagotovi tudi delo na domu.

Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in med poklicno rehabilitacijo zagotavlja in izplačuje ZPIZ.

Poleg naštetih pravic so za invalide pomembne še nekatere druge pravice:

• pravica do dodatka za pomoč in postrežbo
je pravica do mesečnega denarnega prejemka, ki pripada upravičencu za poplačilo stroškov, nastalih zaradi tega, ker je bolezensko ali drugače tako prizadet, da sta za opravljanje osnovnih življenjskih funkcij nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Pridobitev pravice je odvisna od medicinskih razlogov, ki morajo biti dani pri bodočem upravičencu.
Upravičenci do tega dodatka so uživalci starostne, vdovske, invalidske in družinske pokojnine, ki imajo po novem ZPPIZ-1 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobijo tudi slepi in slabovidni zavarovanci, ki kot taki sklenejo delovno razmerje ali postanejo slepi v obdobju zaposlitve. Pridobijo jo tudi zavarovanci, pri katerih je po merilih ZPIZ zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa.

Zakon razlikuje dva različna primera, ko upravičenec potrebuje pomoč in postrežbo.
“Pomoč in postrežba sta nujno potrebni za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ker se upravičenec niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno kakor tudi opravljati drugih življenjskih opravil, nujno potrebnih za ohranjanje življenja. Pomoč in postrežba sta za uživalca pokojnine nujno potrebni za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljiti večine osnovnih življenjskih potreb.” Mnenje o upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo daje izvedenec ali invalidska komisija ZPIZ. Dodatek za pomoč in postrežbo se odmeri v odstotku od najnižje starostne pokojnine. Če pridobi zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi po drugih predpisih, lahko uživa le tisto pravico, ki si jo sam izbere.

ZPIZ-1 pa omogoča tudi poseben dodatek za pomoč in postrežbo. Do tega dodatka za pomoč in postrežbo so upravičene najtežje kategorije upravičencev, ki imajo zmožnost premikanja zmanjšano za najmanj 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, lahko pa prejemajo še višji znesek dodatka za pomoč in postrežbo.

• Invalidnina
je pravica do denarnega nadomestila zaradi telesne okvare, nastale med zavarovanjem. Telesna okvara je po 143. členu ZPIZ-1 dana, “če nastane pri zavarovancu izguba, bistveno poslabšanje ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb.” Pri tem ni pogoj, da telesna okvara povzroča invalidnost, čeprav jo tudi lahko.V tem primeru sta dani podlagi za pridobitev pravice do invalidnine in pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti. Telesne okvare se po teži razvrščajo v osem stopenj. Invalidnina se odmerja po stopnji in vzroku nastanka telesne okvare.

V 145. členu ZPIZ-1 je navedena posebna lestvica, ki določa, v kakšnem odstotku se glede na telesno okvaro odmeri invalidnina od najnižje pokojninske osnove. Izvedensko mnenje o telesni okvari da invalidska komisija ali zdravnik posameznik. Do sprejema novega predpisa se pri določanju vrste telesnih okvar in njihovih odstotkov uporablja poseben seznam, ki predpisuje tudi, kako se določi skupen odstotek telesnih okvar, če obstaja več telesnih okvar ali okvare parnih organov. Telesna okvara je priznana le v primerih, ki jih določa seznam. ZPIZ je izdal enotni obrazec – predlog za uvedbo postopka za ugotovitev telesne okvare.

• Zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem
Zavarovancem z najmanj 70-odstotno telesno okvaro, vojaškim in civilnim invalidom od I. do VI. skupine in zavarovancem z obolenji, ki so posebej navedena v zakonu, se šteje zavarovalna doba s povečanjem in se jim starostna meja za pridobitev starostne pokojnine ustrezno zmanjšuje.

Po novem ZPIZ-1 se zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem, imenuje prišteta pokojninska doba za odmero pravic na podlagi invalidnosti po 200. členu. Prišteta doba je fiktivna pokojninska doba, ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 oziroma 61 let.

• Zavarovalna doba, ki se šteje v dejanskem trajanju
V zavarovalno dobo se všteva čas, prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom. V zavarovalno dobo se všteva tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil na poklicni rehabilitaciji, na katero je bil poslan kot delovni invalid ali kot vojaški invalid, kot slep, kot oseba, obolela za obolenja, našteta v zakonu, ali civilni invalid vojne, ne glede na to, ali je bil pred tem zavarovan. Za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin se prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. Tem zavarovancem se torej zniža starost za eno leto za vsaka štiri leta, prebita v zavarovanju.

Kot polni delovni čas se šteje tudi čas, ki ga prebije invalid v obveznem zavarovanju s skrajšanim delovnim časom, če dela toliko časa, kot to ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, zavarovanec zaradi nege otroka do treh let starosti oziroma nege in varstva težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe skladno s predpisi o delovnih razmerjih.

• Varstveni dodatek
je namenjen zagotovitvi socialne varnosti. Do tega dodatka je upravičena tista oseba, ki izpolnjuje te pogoje:
– prejemnik starostne, invalidske, vdovske in družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji,
– če ta pokojnina ne dosega zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo
– in če skupaj z družinskimi člani nima drugih dohodkov, ki bi zadoščali za preživetje. Višina tega dodatka je odvisna od dopolnjene pokojninske dobe. Med skupne dohodke se štejejo vsi dohodki in prejemki prejemnika pokojnine in družinskih članov, razen tistih, za katere je s posebnimi predpisi določeno, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja ne upoštevajo, ter dodatka za pomoč in postrežbo. Varstveni dodatek se odmeri v odstotku od osnove za odmero varstvenega dodatka. Višina dodatka je odvisna od let dopolnjene pokojninske dobe, pri invalidski pokojnini tudi od vzroka nastanka invalidnosti. Pravico uveljavlja zavarovanec pri območni enoti ZPIZ.

Po novem ZPIZ-1 je postopek za dodelitev varstvenega dodatka še bolj zapleten, ker bo potrebno za priznanje pravice ugotavljati tudi, ali je ogrožena socialna varnost uživalca pokojnine in njegovih družinskih članov, s katerimi živi v skupnem gospodinjstvu. Ogrožena socialna varnost se je prvič začela ugotavljati v letu 2001 in se bo v prihodnje vsako drugo koledarsko leto. Varstveni dodatek k invalidski pokojnini, ki je priznana zaradi posledic bolezni ali poškodbe zunaj dela, pa znaša najmanj 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} osnove za pokojninsko dobo 20 let do največ 100-odstotne osnove pri 35 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pokojninske dobe.

• Družinska pokojnina
zagotavlja družinskim članom, katerih preživljanje bi bilo po smrti zavarovanca brez te pokojnine ogroženo, ustrezno materialno in socialno varnost. To je pravica do rednih mesečnih denarnih prejemkov, ki ob izpolnjevanju predpisanih pogojev pripada družinskim članom, če zavarovanec umre. Za pridobitev te pravice mora priti do izpolnjevanja predpisanih splošnih pogojev na strani umrlega zavarovanca ter posebnih pogojev na strani upravičenih družinskih članov.
Med upravičenci do te pokojnine so navedeni tudi otroci, ki so postali popolnoma in trajno nezmožni za delo po starosti, do katere jim je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem rednem šolanju, če jih je zavarovanec oziroma uživalec pravice preživljal do svoje smrti.
Za popolno nezmožnost za delo oziroma pridobivanje, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa izguba delovne zmožnosti. Postopek za uveljavljanje pravice do družinske pokojnine se začne na zahtevo družinskega člana ali zakonitega zastopnika pri območni enoti ZPIZ.

Vdovska pokojnina
Z novim ZPIZ-1 je v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja vpeljan nov pojem, in sicer vdovska pokojnina, ki jo lahko pridobi vdova oziroma vdovec. Po dosedanji ureditvi sta ta dva družinska člana pridobila pravico do družinske pokojnine, ki je v novem zakonu zagotovljena drugim družinskim članom. Starostni pogoj za pridobitev te pravice znaša za oba 53 let, in sicer za vdovo od leta 2005 dalje in za vdovca od leta 2003 dalje.

Postopek za uveljavljanje pravic

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno.
Postopek za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca. Zahtevo za uvedbo postopka da zavarovanec s pisno vlogo na posebnem obrazcu ali ustno na zapisnik pri območni enoti ZPIZ. Posebnost uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja je, da je poleg zahteve zavarovanca samega uveljavitev pravic možna (v praksi tudi pogostejša) tudi na predlog zdravnika, ki zavarovanca zdravi, ali zdravniške komisije. Po predpisih iz zdravstvenega zavarovanja osebni zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovanca napoti na invalidsko komisijo, če ugotovi, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti, v vsakem primeru pa po enem letu nepretrgane zadržanosti od dela oziroma od dela s skrajšanim delovnim časom. V tem času ima zavarovanec pravico do nadomestila zaradi začasne odsotnosti z dela (do dneva, ko postane odločba o invalidnosti I. kategorije pravnomočna oziroma do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti II. ali III. kategorije dokončna).

Na prvi stopnji odločajo o pravicah v enoti ZPIZ na območju, na katerem je bil zavarovanec nazadnje zavarovan. Odločbe prve stopnje, s katero je osebi priznana pravica po zakonu, se predložijo v revizijo, ki ne odloži izvršitve odločbe.

Druga stopnja je posebna enota na sedežu ZPIZ. Odloča o pritožbah zoper odločbe organa prve stopnje in opravlja revizijo odločb organov prve stopnje. V reviziji se lahko odločba potrdi, spremeni, odpravi ali razveljavi. Če je zoper odločbo enote ZPIZ vložena pritožba, se odloči o reviziji in pritožbi z isto odločbo. Odločbe prve in druge stopnje izdaja predstojnik pristojne enote ZPIZ. Pravice na podlagi invalidnosti zavarovanci uresničujejo pri ZPIZ ali v organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Kontrolni pregledi

Novi zakon, za razliko od sedaj veljavnega, določa tudi obveznost kontrolnih pregledov zdravstvenega stanja zavarovancev, ki so pridobili pravice na podlagi invalidnosti. Na takih pregledih se bodo ugotavljale morebitne spremembe zdravstvenega stanja, ki vplivajo na obstoj ugotovljene invalidnosti. Predvideno je, da, bi bil tak pregled za zavarovance, pri katerih je invalidnost nastala pred dopolnjenim 45. letom starosti, obvezen praviloma vsakih pet let. V postopku ugotavljanja invalidnosti bo invalidska komisija, glede na zdravstveno stanje zavarovanca, lahko ugotovila, da kontrolni pregled ni potreben.

Dobro je vedeti:

Potrebne informacije lahko dobite na območni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki jih je v Sloveniji devet.
Območne enote Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije so tako v:
– Celju, Gregorčičeva 5A 3000 Celje,
– Kopru, Pristaniška ulica 12, 6000 Koper,
– Kranju, Stara cesta 11, 4000 Kranj,
– Ljubljani, Kolodvorska ulica 15, 1000 Ljubljana,
– Mariboru, Sodna Ulica 15, 2000 Maribor,
– Murski Soboti, Kocljeva 12 a, 9000 Murska Sobota,
– Novem mestu, Prešernov trg 8, 8000 Novo mesto,
– Novi Gorici, Kidričeva 13, 5000 Nova Gorica,
– Ravnah na Koroškem, Ob Suhi 11b, 2390 Ravne na Koroškem.

Izpostave Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije so še v:
– Jesenicah, Cesta maršala Tita, 4270 Jesenice,
– Trbovljah, Ulica Sallaumines 2, 1420 Trbovlje,
– Velenju, Prešernova 7, 3320 Velenje.

Informacije dajejo strankam ob določenih dnevih in določenih urah na območnih enotah in izpostavah in tudi na centrali ZPIZ v Ljubljani.
Na območnih enotah in izpostavah Zavoda so zavarovancem na razpolago informacije predvsem v zvezi z uveljavljanjem pravic, na centrali v Ljubljani pa so zavarovancem na razpolago informacije o varstvu pravic (pritožbe in pravna sredstva), uveljavljanju pravic po mednarodnih sporazumih, izplačevanju pokojnin ter drugih dajatev.
Ker posluje ljubljanska območna enota v isti stavbi kot centrala, je informacijska služba organizirana skupno na Kolodvorski ulici 15 v Ljubljani.

Uradne ure za poslovanje s strankami v Zavodu so v ponedeljek, sredo in petek od 8.–12. ure dopoldan ter v sredo popoldan od 14. 30 do 16. 30.
Podrobnejše informacije o ZPIZ lahko najdete tudi na spletni strani:
http: // http://www.zpiz.si/

*upoštevajmo, da daje status delovnega invalida poleg pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi pomembno varstvo po predpisih iz delovnega razmerja (ugodnosti pri sklepanju delovnega razmerja, varovanje zaposlitve in drugo).

IZ SEZNAMA OBVEZNE MEDICINSKE DOKUMENTACIJE ZA UVELJAVLJANJE PRAVIC NA PODLAGI INVALIDNOSTI IN PREOSTALE DELOVNE ZMOŽNOSTI

Seznam določa vsebino in obseg medicinske dokumentacije, ki jo mora osebni zdravnik priložiti predlogu za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pristojnemu organu zavoda je potrebno za vsakega zavarovanca priložiti:
izvide ambulantnega/ in bolnišničnega specialističnega zdravljenja skupaj z izvidi ustreznih specialistov in preiskav o posledicah bolezni ali poškodbah ter njihovih posledicah in zdravstveno dokumentacijo o preventivnih zdravstvenih pregledih.

Obseg priložene medicinske dokumentacije mora biti vsebinsko usklajen z naravo in potekom bolezni in mora obvezno vsebovati izvid ustreznega specialista z opisom funkcionalnega stanja prizadetega organa ali organskega sistema in obrazložitev rezultatov opravljenih preiskav z mnenjem o uspehu zdravljenja in prognozi bolezni. Obseg preiskav naj bo usmerjen v objektivnost bolezenskih sprememb in oceno funkcionalnega stanja. Vse preiskave mora obvezno predlagati specialist ustreznega področja za dokončno potrditev diagnoze.

V izjemnih primerih bo invalidska komisija zahtevala od izbranega osebnega zdravnika vpogled v ambulantno dokumentacijo zaradi pregleda zgodovine bolezni ( zdravstveni karton) in izvidov prejšnjih preventivnih pregledov oziroma sistematičnih pregledov. Tudi ta dokumentacija je obvezna. Bolezni so razvrščene v tri skupine:

1. glavna bolezen,
2. druge bolezni, ki vplivajo na invalidnost,
3. bolezni, ki ne vplivajo na invalidnost.

Glavna bolezen je tista, ki sama, v celoti ali pretežno povzroča izgubo ali zmanjšanje zavarovančeve zmožnosti za opravljanje njegovega dela oziroma invalidnost. Njen vpliv na invalidnost je prevladujoč.
Druge bolezni so tiste, ki vplivajo na izgubo oziroma zmanjšanje zavarovančeve zmožnosti za opravljanje njegovega dela so tiste, ki posamezno ali v skupini neugodno vplivajo na delovnem mestu ali dodatno neugodno vplivajo na glavno bolezen.
Bolezni, ki ne vplivajo na invalidnost so lahko pomembne za mnenje o preostali delovni zmožnosti, kadar gre za določitev drugega ustreznega dela.. To so lahko tiste bolezni, ki so lahko kontraindikacija za predlagano drugo ustrezno delovno mesto.
V medicinsko dokumentacijo, ki je potrebna za potrditev diagnoze glavne bolezni, uvrščamo zlasti naslednje podatke:
– o začetku poteka bolezni oziroma datumu poškodbe, vzroki in okoliščine, zaradi katerih je nastala zdravstvena motnja,
– o poteku ambulantnega ali/ in bolnišničnega zdravljenja z datumom zaključenega zdravljenja, zaradi katerih diagnoz in s kakšnim uspehom,
– o poteku medicinske rehabilitacije z navedbo ustanove v kateri se je zavarovanec rehabilitiral, navedba obdobja v katerem je bila opravljena rehabilitacija, pod katerimi diagnozami in s kakšnim uspehom.

Medicinska dokumentacija mora vsebovati vse podatke o sedanjem zdravstvenem stanju, zlasti pa podatke:
– o obsegu anatomske okvare,
– o obsegu funkcionalne okvare
– o prognozi bolezni oziroma ali se sčasoma pričakuje izboljšanje, ustalitev ali poslabšanje zdravstvenega stanja.

Vsebina medicinske dokumentacije mora biti jasna, natančna in mora obsegati vse izvide opravljenih pregledov in preiskav. Celotno medicinsko dokumentacijo pripravi osebni zdravnik.

Celotna medicinska dokumentacija pa ne vsebuje:
– medicinsko dokumentacijo, ki jo priskrbi invalidska komisija naknadno ( v primeru nove bolezni ali poškodbe) v času ocenjevanja in je v tem dogovoru določena kot obvezna,
– medicinsko dokumentacijo, ki si jo invalidska komisija priskrbi v izjemnih primerih.

IZ SKLEPA O KRITERIJIH, MERILIH IN POSTOPEK ZA DOLOČANJE VIŠINE SREDSTEV ZA PRILAGODITEV PROSTOROV IN DELOVNIH SREDSTEV ZA DELOVNE INVALIDE

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije:
– prevzame stroške prilagoditve prostorov in delovnih sredstev, če je za poklicno rehabilitacijo zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost, na ustreznem delovnem mestu potrebno, da se prilagodijo prostori in delovna sredstva;
– lahko delno ali v celoti prevzame stroške prilagoditve prostorov in delovnih sredstev, če je za zaposlitev oziroma premestitev zavarovanca pri katerem je nastala invalidnost, na drugo delovno mesto potrebno, da se prilagodijo prostori in delovna sredstva.

Prilagoditev prostorov in delovnih sredstev v zvezi s poklicno rehabilitacijo

Zavod prevzame stroške prilagoditve, če je za poklicno rehabilitacijo delovnega invalida na ustreznem delovnem mestu potrebna prilagoditev prostorov in delovnih sredstev. Po prvem odstavku 80. člena zakona, se usposobitev delovnega invalida za opravljanje istega poklica ali dela, tako, da se mu ustrezno prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki, šteje za poklicno rehabilitacijo. Pravica se prizna z odločbo zavoda kot sestavni del pravice do poklicne rehabilitacije. Obseg in višina sredstev za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev se opredeli v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, sklenjeni med ZPIZ, delodajalcem ali ZRSZ, delovnim invalidom in izvajalcem poklicne rehabilitacije. Zavod zagotavlja sredstva, potrebna za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev na podlagi pisne vloge delodajalca, ki je vložena na pristojno območno enoto zavoda. Pisni vlogi delodajalca morajo biti priloženi najmanj tri predračuni različnih izvajalcev. Če stroški prilagoditve prostorov in delovnih sredstev ter tehničnih pripomočkov ne presegajo 3 kratnega zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za povprečne davke in prispevke, predračuni različnih izvajalcev niso potrebni. Izvedensko mnenje o potrebi prilagoditve prostorov in delovnih sredstev pa poda pristojna invalidska komisija zavoda.

Prilagoditev prostorov in delovnih sredstev v zvezi s pravico do premestitve.

Zavod lahko delno ali v celoti prevzame stroške prilagoditve, če je za zaposlitev oziroma premestitev delovnega invalida na drugo delovno mesto potrebna prilagoditev prostorov in delovnih sredstev.

Delodajalec uveljavlja sodelovanje zavoda pri zagotavljanju sredstev za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev na podlagi dokončne odločbe zavoda o priznani pravici do premestitve oziroma pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, ki ga je potrebno prilagoditi.

Pisna vloga mora vsebovati:
– skupno višino sredstev predvidene prilagoditve z opisom prilagoditve in navedbo izvajalca,
– mnenje strokovne institucije s področja medicine dela o ustreznosti in načinu prilagoditve,
– višino predlaganega deleža zavoda,
– podatke o številu vseh zaposlenih delavcev, število zaposlenih delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida, ter številu delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida na usposabljanju,
– obrazložitev zakaj stroškov predvidene prilagoditve ne more delodajalec kriti sam.

Izvedensko mnenje o potrebi prilagoditve prostorov in delovnih sredstev poda pristojna invalidska komisija zavoda. Poleg tega mnenja se lahko v posameznih primerih zahteva še dodatno mnenje ustreznih strokovnih institucij. Obseg in višina sredstev zavoda za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev, se opredeli v posebni pogodbi, ki jo skleneta delodajalec in pristojna območna enota zavoda.

Višina sredstev, ki jih za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev prevzame zavod, se določi po naslednjih kriterijih in merilih:
– številu zaposlenih delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida pri delodajalcu v primerjavi s številom vseh zaposlenih;
– materialnem položaju delodajalca,
– skupni višini sredstev predvidene prilagoditve,
– sredstvih delodajalca in delu stroškov, ki jih je prevzel zavod za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev v zadnjih petih letih pred vložitvijo zahtevka

Pri določanju višine sredstev, ki jih prevzame zavod, se upoštevajo zgoraj navedeni kriteriji in merila tako, da zavod prevzame največ 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} skupne višine sredstev, potrebnih za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev za posameznega invalida, vendar največ do 10 kratnega zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za povprečne davke in prispevke.

V primerih, ko gre za delovnega invalida z najmanj 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} telesno okvaro ali osebo z izgubo vida do najmanj 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, lahko zavod prevzame 75{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} skupne višine sredstev, potrebne za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev, vendar največ do 15 kratnega zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za povprečne davke in prispevke. Zavod lahko v celoti prevzame stroške prilagoditve prostorov in delovnih sredstev, kadar le ti ne presegajo 5 kratnega zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za poprečne davke in prispevke.

Sklep o povračilu potnih stroškov

Zavod povrne zavarovancem potne stroške v zvezi z uveljavljanjem oziroma uživanjem pravic iz pokojninsko invalidskega zavarovanja:
– kadar jih zavod napoti ali pokliče v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav in podaje mnenja izvedencev, in je kraj kamor so napoteni, oddaljen najmanj 15 km ali
– kadar jih zavod napoti v drug kraj zaradi poklicne rehabilitacije.

Pravico do povračila stroškov imajo v zgoraj navedenih primerih tudi osebe, ki so določene za spremljevalce zavarovancev. Kadar je glede na zdravstveno stanje zavarovanca potreben prevoz z reševalnim avtomobilom, plača zavod prevozne stroške, ne glede na oddaljenost. O potrebi prevoza zavarovanca z reševalnim avtomobilom odloča pristojna območna enota zavoda.

Povračilo potnih stroškov pa obsega:
– povračilo prevoznih sredstev,
– povračilo stroškov prehrane in namestitve v času potovanja in bivanja v drugem kraju.

Zavarovanci imajo pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Zavarovancu se potni stroški povrnejo na podlagi zahtevka, ki ga vloži pri pristojni območni enoti zavoda, ob predložitvi dokazil (vozovnice, račun za prehrano in namestitev). Zavarovanec, ki je povabljen na pregled za invalidsko komisijo II. stopnje v Ljubljani, uveljavlja povračilo potnih stroškov pri pristojni območni enoti zavoda.

Povračilo stroškov prehrane in namestitve v času potovanja in bivanja v drugem kraju (dnevnica) v primeru, ko imajo zavarovanci pravico do takšnega povračila znaša:
– polovico dnevnice v višini, ki je določena za delavce zavoda za službena potovanja v državi za čas od 8 do 12 ur, če odsotnost upravičenca znaša od 8 do 10 ur,
– dve tretjini dnevnice v višini, ki je določena za delavce za delavce zavoda za službena potovanja v državi za čas nad 12 ur, če je odsotnost upravičenca daljša od 10 ur.

V primeru zgoraj navedene druge alinee se upravičencu povrnejo tudi stroški nočitve v drugem kraju v enaki višini, kot je določena za nočitve delavcev zavoda med službenim potovanjem.

Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije,Uradni list RS, št. 113/02

Seznam obvezne medicinske dokumentacije za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti in preostale delovne zmožnosti po 20. členu pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov zavoda,Uradni list RS, št.113/02

Sklep o kriterijih, merilih in postopku za določanje višine sredstev za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev za delovne invalide, Uradni list RS, št. 113/02

Sklep o povračilu potnih stroškov, Uradni list RS, št. 113/02

PRENEHANJE DELOVNEGA RAZMERJA DELOVNEMU INVALIDU

Nov ZPIZ-1 ureja tudi pravice iz delovnega razmerja in zakon določa tudi primere, ko lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki je pri njem v delovnem razmerju in je na podlagi zmanjšane delovne zmožnosti pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja. Zakon predvideva objektivne in subjektivne razloge, ki vplivajo na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Objektivni razlogi izhajajo iz dejanskih možnosti delodajalca, da delovnemu invalidu zagotavlja ustrezno delo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je mogoča tedaj, kadar delodajalec ne more delavcu zagotoviti preostali delovni zmožnosti ustreznega delovnega mesta oziroma dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Na subjektivne razloge pa vpliva ravnanje delavca, ki je pridobil pravico, do katerih so po določbah zakona upravičeni zavarovanci s preostalo delovno zmožnostjo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč mogoča tudi ob neizpolnjevanju obveznosti, ki so naloženi delavcu v zvezi z uresničevanjem pravic, pridobljenih na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti.

Posebna komisija, ki je sestavljena iz predstavnikov:
– Inšpektorata Republike Slovenije,
– Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
– Zavoda za zaposlovanje,
– delodajalca in
– sindikata,
pri delodajalcu, ki ima zaposlenih več kot pet delavcev, ugotavlja utemeljenost prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi objektivnih razlogov.

Komisijo, pristojno za ugotavljanje utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, imenuje minister za delo, družino in socialne zadeve. Komisija bo lahko sprejela veljavno odločitev, če jo bo sprejela večina navzočih članov. Njena odločitev bo dokončna in za delodajalca zavezujoča.

Če bo vzrok za prenehanje delovnega razmerja objektivni razlog, delavec po prenehanju delovnega razmerja najprej uveljavlja pravice na podlagi zavarovanja za primer brezposelnosti, po poteku teh pravic pa pravice, ki mu pripadajo po določbah novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Če pa so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi subjektivni, zavarovanec na podlagi iste invalidnosti ne more več uveljavljati pravic, ki jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Viri

Zakon o davku na izplačane plače, Uradni list RS, št. 34/93 in 31/97
– oprostitev plačevanja davka na izplačane plače, 2. člen

Zakon o delavcih v državnih organih, Uradni list RS, št. 15/90, 2/91, 5/91, 18/91, 22/
91, 4/93, 18/94, 41/94, 70/97, 87/97, 38/99
– povečan letni dopust, 39. člen

Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 5/91, 71/93, 2/94, 29/95, 12/99, 101/99, 36/00
– povečan letni dopust, 56. člen
– prenehanje delovnega razmerja, 36.d člen
– sklenitev delovnega razmerja, 9., 10. in 132. člen
– trajno presežni delavci, 36.b člen
– uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila, 30. in 36. člen

Zakon o družinskih prejemkih, Uradni list RS, št. 65/93, 71/94, 73/95, 26/99, 26/01
– oprostitev obračunavanja prispevkov za porodniško varstvo za invalidska podjetja, 13. člen

Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 32/98, 84/98, 6/99, 54/99, 36/00, 45/01, 59/01
– invalidsko podjetje, 577, 578, 579. člen

Zakon o podjetjih, Uradni list SFRJ, št. 77/88, 44/89, 83/89, RS 42/90, 46/90, 61/90,
42/90, 10/91, 17/91, 55/92, 13/93, 30/93, 42/93 in 66/93
– podjetje za zaposlovanje invalidov, 145 in 578. člen

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92, 56/92, 43/93, 67/93, 5/94, 67/94, 7/96, 1/97, 29/97, 106/99, 72/00, 81/00, 124/00
– oprostitev plačila prispevkov iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja za zaposlene v invalidskih podjetjih, 240. in 243. člen

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93, 74/94,
8/96, 25/97, 39/97, 1/99, 52/99
– stečajni postopek za invalidsko podjetje, 2. člen

Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, Uradni list RS, št. 42/93, 61/00, 56/01
– sodelovanje delavcev pri upravljanju, 28., 58., 87., 94. člen

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, 4/91, 10/91, 17/91, 13/93, 66/93
nadurno delo in delo ponoči, 40. člen
prenehanje delovnega razmerja trajno presežnim delavcem, 21. člen
razporeditev na ustrezno delovno mesto, 48. člen
sklenitev delovnega razmerja, 8. in 9. člen

Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, Uradni list SRS, št. 18/76
pridobitev statusa invalidne osebe, 6. člen

Zakon o začasni ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih prispevkov, Uradni list RS, št. 9/92
oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za invalidska podjetja, 2. člen
oprostitev plačila prispevkov za zdravstveno varstvo za invalidska podjetja, 2. člen

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, Uradni list RS, št.
5/91, 10/91, 17/91, 12/92, 12/93, 13/93, 71/93, 2/94, 38/94, 69/98, 65/00
denarna pomoč, 35.–38. člen
denarno nadomestilo, 18.–21. člen, 24.–34. člen
povrnitev prevoznih in selitvenih stroškov, 44. člen
priprava na zaposlitev, 39.–43. člen

Zakon o zaposlovanju slepih invalidnih oseb, Uradni list SRS št. 12/70
zaposlovanje slepih telefonistov, 1.–5. člen

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96
oprostitev plačila prispevka za zdravstveno zavarovanje za zaposlene v invalidskih podjetjih, 60. člen
napotitev na invalidsko komisijo, 34. člen

Pravilnik o izvajanju programov aktivne politike zaposlovanja, Uradni list RS, št.
71/96, 64/01
finančna pomoč ob samozaposlitvi, 81.–82. člen
finančna pomoč pri ustanovitvi in razvoju sodelovanja, 84.–92. člen
javna dela, 93.–96. člen
pospeševanje zaposlovanja invalidov, 53. in 54. člen
sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest za invalide, 58. člen
sofinanciranje prilagoditve prostorov in tehnične opreme za zaposlitev težje prizadetih invalidov, 55. in 56. člen
subvencioniranje dela plače invalidov in drugih težje zaposljivih oseb, 60.–64. člen
subvencioniranje stroškov prevoza in pomoči, 65. člen
usposabljanje v posebnih organizacijah za rehabilitacijo, 57. člen
usposabljanje z delovnim razmerjem, 44.–52. člen
zaposlitveni načrt, 4. člen

Pravilnik o izvajanju projektnega pristopa pri sofinanciranju programov kadrovske prenove podjetij in preprečevanju prehoda presežnih delavcev v odprto brezposelnost, Uradni list RS, št. 55/96, 68/96
aktivnosti, usmerjene na potencialno presežne delavce, 7. in 15. člen,
način izvajanja projekta, 2. člen

Pravilnik o merilih za nadomestitev dela stroškov invalidskim podjetjem, Uradni list RS, št. 54/97
nadomestitev dela stroškov za invalide v invalidskih podjetjih, 3.–12. člen

Pravilnik o načinu in vsebini vodenja evidence iskalcev zaposlitve in evidence o brezposelnih osebah, Uradni list RS, št. 44/95
prijava v evidenco iskalcev zaposlitve in evidenco brezposelnih oseb, 2. in 5. člen

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št.12/92, 5/94,
7/96, 1/97, 29/97, 106/99, 72/00, 81/00, 124/00
pravice iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja, 5. člen
posebni primeri zavarovanja, 26. člen
prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje, 34. člen
opredelitev invalidnosti, 60. člen
vzroki za nastanek invalidnosti, 62. člen
pogoji za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti, 66. člen
invalidska pokojnina, 67.–79. člen
delna invalidska pokojnina, 93. člen
nadomestilo za invalidnost, 94. člen
družinska pokojnina, 115. člen
prenehanje delovnega razmerja delovnemu invalidu, 102. člen
dodatek za pomoč in postrežbo, 137. –142. člen
invalidnina, 143.–149. člen
varstveni dodatek, 132. –136. člen
prišteta pokojninska doba za odmero pravic na podlagi invalidnosti, 200. člen
prišteta doba na podlagi osebnih okoliščin, 2o1. člen
izvedenski organi, 261. člen

Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar, Uradni list SFRJ, št. 38/83 in 66/89

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti, Uradni list RS, št. 40/97
razporeditev delovnega invalida na drugo ustrezno delovno mesto in nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, 22. člen

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ 1 C, Uradni list RS št. 109/01,

OLAJŠAVE IN OPROSTITVE
Olajšave in oprostitve v EU

Politika varstva invalidov se v Republiki Sloveniji izvaja ob spremljanju priporočil mednarodnih organizacij, ki delujejo na tem področju. EU ni sprejela zavezujočih predpisov, ampak samo priporočila, ki pa jih Slovenija v veliki meri že upošteva.

Pravici do stanovanja kot temeljni človekovi pravici in varstvu potrošnikov (najemnikov) je v pravnem redu EU namenjena velika pozornost. V pristojnosti držav pa je, da ti načeli enako kot tudi druge človekove pravice prilagodijo in vključijo v svoj pravni red ter stanovanjsko in socialno politiko. Uveljavljanje pravice do stanovanja kot temeljne človekove pravice je povezano s cilji stanovanjske politike, ki naj bi posebno pozornost in pomoč namenili ranljivim skupinam, saj so te v tržni konkurenci še šibkejše in imajo tudi manj informacij.

Davčne olajšave določajo članice EU samostojno. Nekateri državni davčni zakoni določajo, da lahko invalidi in otroci s posebnimi potrebami prejmejo določene davčne olajšave kot nadomestilo za visoke stroške, ki nastanejo zaradi njihovih posebnih potreb. Tako lahko znižajo stroške za zdravniško nego, rehabilitacijo, zdravljenje v zdraviliščih, stroške za tehnične pripomočke, posebne prevoze; ponekod predpisujejo nižji prometni davek za vozila oseb s posebnimi potrebami, nižje davke pri nakupu nepremičnin in nižjo stopnjo davka na dodano vrednost pri nakupu osebnega vozila ali ortopedskih potrebščin in podobno. Nekatere države zagotavljajo invalidom, ki so gibalno ovirani, finančno podporo za nakup, prilagoditev in uporabo osebnih vozil (Avstrija, Belgija, Nemčija, Poljska, Portugalska, Velika Britanija). Del te podpore je v obliki davčnih olajšav.

Poleg davčnih olajšav lahko v posameznih državah EU invalidi uveljavljajo še različne druge olajšave, ki se lahko v isti državi razlikujejo med posameznimi regijami in občinami. Za nižje stroške prevoza invalidov in oseb s posebnimi potrebami (ter delno za stroške oseb, ki jim pomagajo) je poskrbela zakonodaja v Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Luksemburgu, na Poljskem in v Španiji. Pri plačilu vozovnic, cestnin in mostnin se stopnje olajšav za invalide in njihove spremljevalce zelo razlikujejo med posameznimi državami EU in znotraj njih.

EU ima v svojih temeljnih izhodiščih poudarjena načela demokracije in solidarnosti, zato so tudi invalidi deležni posebne pozornosti. Ker je področje invalidov po eni strani v posameznih članicah EU zelo razvito, po drugi strani pa gre za vsebinsko zelo občutljivo problematiko, je delovanje na ravni EU počasnejše in bolj premišljeno. Upoštevajo se kulturne in zgodovinske razlike med posameznimi evropskimi regijami oziroma državami, dopuščena jim je velika samostojnost, obenem pa se iščejo tiste skupne točke, pri katerih bi poenotenje na ravni celotne Unije prineslo le pozitivne spremembe. Nedvomno je takšna skupna točka prevoz in mobilnost invalidov. Zato so na tem področju že sprejeli prve bolj zavezujoče predpise. Standard za invalide v javnem prevozu zahteva od večine javnih in zasebnih prevoznikov v državah EU, da so njihove storitve dostopne tudi invalidom. Evropski parlament je v začetku tega leta v Strasbourgu izglasoval direktivo, ki bo omogočala, da bodo vsi novi avtobusi na mestnih območjih dostopni tudi invalidom na vozičkih.
Priporočilo iz leta 1998 pa priporoča državam EU standardiziranje invalidskih izkaznic za parkiranje in njihovo vzajemno prepoznavanje znotraj EU.

V študijah Inštituta za ekonomska raziskovanja Ljubljana je ugotovljeno, da nam zaradi vključitve v Evropsko unijo ne bo treba bistveno spremeniti zakonodaje na področju socialnega varstva. Kot je znano, pravni red EU za to področje še ni jasno opredeljen. Sama vključitev v EU predvidoma tudi ne bo imela večjih posledic za socialno varnost prebivalstva Slovenije. Za prihodnost bodo odločilni na eni strani uspešnost slovenskega gospodarstva, na drugi pa demografska gibanja. EU posveča veliko pozornost blaginji in kakovosti življenja celotnega prebivalstva, posebej pa še ranljivih skupin, kamor sodijo tudi invalidi. Republika Slovenija je po ustavi socialna država in bo naredila vse, da bo zadržala že doseženo raven varstva pravic invalidov ter ga nadgradila z ravnijo socialnega varstva v EU, ki ga bo kot članica lahko tudi sooblikovala.

Ključni dokumenti:

• The Standard Rules on the Equalization of Opportunities for Persons with Disabilities, United Nationas, 1994 – prevod Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, Urad Vlade RS za invalide, 1996.

• Third Community action programme to assist Disabled People. Helios II, OJ 56, 1993.

• Resolution on Equality of Opportunity for People with Disabilities, Official Journal C 12/1/97 – prevod Resolucija o enakih možnostih za invalide, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo, 1998.

• Svet Evrope, Usklajena politika rehabilitacije ljudi s prizadetostmi: Oviranost in integracija. Priporočilo št. R(92)6. (Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Ljubljana, 1992).

• Priporočilo o izkaznici za parkiranje za invalide, Človekove pravice in invalidi : zbirka mednarodnih dokumentov, Zveza delovnih invalidov Slovenije, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Ljubljana, 1998 str: 209-211

• Council Recommendation 98/376/EC of 4 June 1998 on a parking card for people with disabilities. Official Journal L167/25
(http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/cha/c11411.htm , dne 4. 10. 2001).

• Amsterdamska pogodba, Človekove pravice in invalidi : zbirka mednarodnih dokumentov, Zveza delovnih invalidov Slovenije, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Ljubljana, 1998 str: 191-193
(http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/lvb/a29000.htm#a29017, dne 4.10.2001)

• Zakon o ratifikaciji Delnega sporazuma na socialnem področju in v javnem zdravstvu (MDSSP) – Uradni list RS-MP št. 15/2000 (RS 58/2000)

• Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine (spremenjene) (MESL) – Uradni list RS-MP št. 7/1999, RS 24/1999

Olajšave in oprostitve v RS

V poglavju so predstavljene možnosti, ki jih imajo invalidi in družine z invalidi pri reševanju stanovanjskih vprašanj, ter olajšave in oprostitve, ki jih imajo invalidi in družine z invalidi po Zakon o dohodnini, Zakonu o davku na dodano vrednost, Zakonu o posebnem davku na določene prejemke in po Carinskem zakonu. Opredeljena sta tudi davčni postopek in Uredba o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve. V nadaljevanju pa so nanizane druge olajšave in oprostitve, ki jih imajo invalidi in so določene z drugimi zakoni, pravilniki ali uredbami.

MOŽNOSTI, KI JIH IMAJO INVALIDI PRI REŠEVANJU STANOVANJSKIH VPRAŠANJ

Stanovanje je brez dvoma eden od temeljnih pogojev za življenje posameznika. V naši državi je to področje urejeno s Stanovanjskim zakonom in podzakonskimi akti.

S tem zakonom se določajo pogoji za pomoč pri pridobitvi stanovanj, način določanja najemnin, spodbude za vlaganje, vzdrževanje in najem stanovanj ter pristojnosti in naloge občin in republike na stanovanjskem področju.
Stanovanjski zakon omogoča invalidom in družinam z invalidom te ugodnosti:
– najem socialnega stanovanja,
– najem neprofitnega stanovanja,
– ugodno stanovanjsko posojilo.

Navedene ugodnosti nikakor ne pomenijo samodejno pridobljene pravice. Z izpolnjevanjem vseh pogojev za upravičenost do stanovanja ima invalid ali družina z invalidom šele možnost, da bo deležen pomoči, seveda brez zagotovila, da bo to možnost lahko tudi izkoristil.

Ali bo upravičenec do socialnega stanovanja stanovanje pridobil v najem ali ne, je odvisno od tega, ali občina, v kateri prebiva, sploh pridobiva socialna stanovanja.

Ali bo upravičenec za pridobitev neprofitnega stanovanja stanovanje pridobil v najem ali ne, je povsem odvisno od tega, ali obstajajo in delujejo neprofitne stanovanjske organizacije, ki naj bi taka stanovanja pridobivale in oddajale v najem.

Ali bo upravičenec pridobil ugodno stanovanjsko posojilo za nakup stanovanja ali ne, je odvisno od razpisov Stanovanjskega sklada Republike Slovenije.

Upravičenci in pogoji za pridobitev socialnega najemnega stanovanja

Upravičenci do dodelitve socialnega stanovanja so vsi državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo predpisane pogoje.

Invalidi in družine z invalidom imajo pri reševanju vlog za pridobitev socialnega stanovanja v najem prednost.

Merila, ki vplivajo na obseg in časovno prednost pri pridobitvi socialnega stanovanja v najem, se nanašajo na stanovanjske razmere, število ožjih družinskih članov, skupen prihodek na družinskega člana, premoženjsko stanje in socialno-zdravstvene razmere.

Pri presojanju zdravstvenih razmer prosilca oziroma njegovega družinskega člana se upoštevajo trajna obolenja prosilca oziroma njegovih družinskih članov, na katera vplivajo slabe stanovanjske razmere, še posebej pa trajna obolenja mladoletnih otrok
(iz 4. člena Pravilnika o merilih za dodeljevanje socialnih stanovanj v najem).

Pri dodelitvi socialnih stanovanj v najem (po 8. členu Pravilnika o merilih za dodeljevanje socialnih stanovanj v najem) se upoštevajo ta merila:
družina z otrokom, ki ima zmerno, težjo ali težko duševno ali težko telesno motnjo (ugotovitev pristojne komisije),
invalidnost prosilca ali odraslega družinskega člana, zaradi katere je prosilec ali odrasli družinski član nesposoben za samostojno življenje in delo (ugotovljeno z izvidom in mnenjem pristojne komisije).

Pri težji invalidnosti ali težji bolezni, ki terja trajno nego, se pri dodeljevanju socialnih stanovanj v najem lahko odstopi od predpisanih površinskih normativov, in sicer tako da se upošteva potreba po dodatnem dnevnem ali spalnem prostoru. O odstopanju od površinskih normativov odloča občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve, upoštevajoč pri tem predhodno mnenje centra za socialno delo.

Če je stanovanje namenjeno invalidu oziroma družini z invalidom, ki mu je oteženo normalno gibanje, je treba v okviru možnosti odpraviti arhitektonske ovire v stanovanju, pri dostopu in izhodu iz stavbe in upoštevati potrebo po zadostni površini za gibanje z invalidskim vozičkom.

Postopek za uveljavljanje in trajanje pravice

Občina v sredstvih javnega obveščanja objavi javni razpis za dodelitev socialnih stanovanj. Prosilci za pridobitev socialnega najemnega stanovanja oddajo prijavo tako, kot določa javni razpis. Občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve, prouči utemeljenost vlog ter jih razvrsti po kategorijah prosilcev. Pri tem sodeluje s pristojnim centrom za socialno delo, invalidskimi organizacijami in društvi, zdravstvenimi zavodi, zavodom za zaposlovanje, po svoji presoji pa lahko opravi tudi druge pomembne poizvedbe pri pristojnih organih.

Dokler premoženjsko stanje upravičenca ne preseže v pogojih opredeljene ravni, imajo upravičenci pravico do uporabe socialnega stanovanja. Pravica do socialnega stanovanja se ugotavlja vsaki dve leti.

Ali bo upravičenec do socialnega stanovanja stanovanje pridobil v najem ali ne, je odvisno od tega, ali občina, v kateri prebiva, sploh pridobiva socialna stanovanja. Informacije o tem bo vsak državljan dobil na upravni enoti (občini), kjer ima stalno prebivališče.

• Neprofitno najemno stanovanje

V skladu s Stanovanjskim zakonom imajo državljani Republike Slovenije možnost pridobitve neprofitnega najemnega stanovanja. Praviloma najem takega stanovanja ni časovno omejen.

Upravičenci in pogoji za pridobitev pravice za najem neprofitnega stanovanja

Upravičenci za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem so državljani Republike Slovenije. Neprofitno najemno stanovanje lahko skladno s Stanovanjskim zakonom razen upravičencev uporabljajo tudi njihovi ožji družinski člani. Pogoji za pridobitev pravice za najem neprofitnega stanovanja v najem so natančno opredeljeni v Pravilniku o oddajanju neprofitnih stanovanj v najem.

Po določbah navedenega pravilnika vpliva na uvrstitev upravičenca na prednostno listo vrsta prednostnih meril. Pri tem se upoštevajo tudi:
arhitektonske ovire (določilo velja, če je prosilec oziroma njegov družinski član gibalno oviran in trajno vezan na uporabo invalidskega vozička),
invalidnost (določilo temelji na Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in velja, kadar gre za invalidnost, zaradi katere je udeleženec razpisa ali odrasli družinski član nesposoben za samostojno življenje in delo ter je ugotovljena z izvidom in mnenjem pristojne komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije oziroma komisije za razvrščanje; določilo velja tudi, kadar gre za družino z mladoletnim otrokom, ki ima zmerno, težjo ali težko duševno ali težko telesno motnjo na podlagi ugotovitve pristojne komisije za razvrščanje).

Invalid, ki je trajno vezan na uporabo invalidskega vozička oziroma fizično pomoč, lahko ne glede na kraj stalnega prebivališča zaprosi za pridobitev socialnega stanovanja v najem tudi v občini, v kateri so mu zagotovljene pomoč druge osebe in zdravstvene storitve.

V vsakoletnem javnem razpisu za oddajo neprofitnih stanovanj v najem se natančno določi, katere dokumente je treba predložiti neprofitni stanovanjski organizaciji.

Postopek za uveljavljanje in trajanje pravice

Podlaga za prijavo je javni razpis, ki ga objavi neprofitna stanovanjska organizacija. Pravica do uporabe neprofitnega najemnega stanovanja je trajna. Ali bo upravičenec za pridobitev neprofitnega stanovanja stanovanje pridobil v najem ali ne, je povsem odvisno od tega, ali na območju upravne enote (občine), kjer ima upravičenec stalno prebivališče, obstajajo in delujejo neprofitne stanovanjske organizacije, ki naj bi taka stanovanja pridobivale in oddajale v najem.

Invalidi so lahko tudi upravičenci do znižane neprofitne najemnine, če so najemniki socialnih stanovanj in če njihovi povprečni dohodki v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge ne presegajo predpisanega cenzusa za dodelitev socialnega stanovanja v najem. Upravičenci vložijo vlogo za znižanje neprofitne najemnine pri organu občinske uprave, ki je pristojen za stanovanjske zadeve.

• Stanovanjsko posojilo

Invalidi, ki so državljani Republike Slovenije, imajo možnost pridobiti stanovanjsko posojilo.

Upravičenci in pogoji za pridobitev stanovanjskega posojila

Na splošno velja, da imajo državljani Republike Slovenije možnost pridobiti stanovanjsko posojilo v skladu s Stanovanjskim zakonom. Vsakokratni razpis Stanovanjskega sklada Republike Slovenije natančneje opredeli pogoje za pridobitev stanovanjskega posojila.

Splošni pogoji za upravičenost do stanovanjskih posojil pa so naslednji:
da prosilci z graditvijo ali nakupom primernega lastnega stanovanja prvič rešujejo svoje stanovanjsko vprašanje,
da je za prosilce dosedanje stanovanje postalo neprimerno,
da si prosilci stanovanjske razmere izboljšujejo ali razrešujejo z vlaganjem sredstev v prenovo, sanacijo,
da so prosilci razrešili stanovanjsko vprašanje z najemom posojil, ki jih zaradi neugodnih posojilnih pogojev ne zmorejo v celoti odplačati.

Prednosti pri pridobitvi pravice do pridobitve stanovanjskega posojila imajo invalidi, družine z invalidnim članom, mlade družine, družine z več otroki, družine z manj zaposlenimi, državljani z daljšo delovno dobo, ki so brez stanovanja ali pa so podnajemniki. Natančna merila so opredeljena v vsakokratnem razpisu Stanovanjskega sklada Republike Slovenije.

Postopek za uveljavljanje pravice

Podlaga za prijavo za pridobitev stanovanjskega posojila je vsakokratni javni razpis Stanovanjskega sklada Republike Slovenije.

Ali bo upravičenec pridobil ugodno stanovanjsko posojilo za nakup stanovanja ali ne, je odvisno od razpisov Stanovanjskega sklada Republike Slovenije. Informacije o tem bo upravičenec pridobil na upravni enoti (občini), kjer stalno prebiva.

Dobro je vedeti:
Vse informacije v zvezi z uveljavljanjem navedenih ugodnosti lahko dobite na
Stanovanjskem skladu Republike Slovenije,
Poljanska cesta 31,
Ljubljana,
oziroma na pristojni upravni enoti (občini), kjer prebivate.
Informacije dobite tudi na domači strani – http//:www.stanovanjskisklad.si

IZ ZAKONA O DOHODNINI

V naši državi se plačuje dohodnina od osebnih prejemkov, dohodkov iz kmetijstva, dohodkov iz dejavnosti in iz kapitala ter dohodkov iz premoženja in premoženjskih pravic. Dohodnina se za vse državljane obračunava za vsako leto posebej.

Osnova za dohodnino se invalidom s 100-odstotno telesno okvaro, če jim je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, centra za socialno delo ali občinskega upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov, zmanjša za letno povprečno plačo zaposlenih v državi v letu, za katero se dohodnina odmerja.

Starši lahko za otroka z zmerno, težjo in težko motnjo v telesnem in duševnem razvoju uveljavljajo olajšavo v višini 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji.

Oprostitev plačila davka

Davka od osebnih prejemkov ne plačujejo tisti, ki prejemajo osebne prejemke:
po predpisih o vojaških invalidih in civilnih invalidih vojn,
iz naslova plačil za delo med rehabilitacijo,
iz naslova nadomestila za invalidnost, ki ga prejemajo osebe po predpisih o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ter od dodatka za telesno okvaro po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju,
za občasno ali začasno nego ali pomoč invalidom, ki jih fizičnim osebam izplačujejo invalidske organizacije,
od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po zakonu o socialnem varstvu.

Zakon o dohodnini v 50. in 51. členu opredeljuje olajšave, ki jih imajo tisti delodajalci, ki zaposlujejo invalide.

IZ ZAKONA O DAVKU NA DODANO VREDNOST

ZDDV določa, da se po 8-odstotni stopnji obračunava in plačuje DDV od prometa blaga, storitev in od uvoza, med katerimi so tudi:
medicinske oziroma ortopedske priprave in rehabilitacijski oziroma tehnični pripomočki, ki invalidu nadomeščajo ali podpirajo njegovo vsakodnevno delovanje in so namenjeni izključno osebni rabi, vključno s popravili teh priprav in pripomočkov ter
gradnja, obnova in vzdrževanje stanovanjskih prostorov, stanovanj oziroma stanovanjskih hiš ter posebnih objektov za bivanje in življenje invalidov.
Plačila DDV so oproščeni tudi:
socialno-varstvene storitve in promet blaga, neposredno povezan s socialno-varstvenimi storitvami, če se opravljajo v skladu s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene dejavnosti, ter
promet storitev in blaga, ki je neposredno povezan s temi storitvami in ga opravljajo politične, sindikalne, človekoljubne, dobrodelne, invalidske in podobne organizacije in ustanove svojim članom kot povračilo za članarino ter v skladu s predpisi, ki urejajo področje teh organizacij, in v skladu s pravili teh organizacij, če ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k zmanjševanju konkurence.

Oprostitev DDV je podana tudi pri sprostitvi uvoženega blaga v prost promet za predmete, ki so posebej izdelani za izobraževanje, zaposlovanje oziroma podporo slepim in gluhim oziroma drugim fizično ali duševno prizadetim osebam, če so bili ti predmeti pridobljeni brezplačno ter so jih uvozile ustanove oziroma organizacije, katerih dejavnost je izobraževanje oziroma pomoč tem osebam, in če pri donatorjih ni izražen komercialni namen.
ZDDV govori o omenjenih znižanih stopnjah oziroma oprostitvah plačila DDV v 25., 26. in 29. členu.

Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost v 41. členu navaja medicinske pripomočke, za katere se lahko uveljavlja nižja stopnja DDV. Kdaj je gradnja, obnova in vzdrževanje stanovanjskih prostorov ter drugih objektov za bivanje obdavčeno z 8 odstotno stopnjo opredeljuje 43. a člen istega pravilnika; socialno varstvene storitve opredeljuje 51. člen navedenega pravilnika; zdravstvene storitve pa so navedene v 50. členu pravilnika.

Oprostitve DDV ob sprostitvi uvoženega blaga v prost promet natančneje pojasnjuje 17. člen zgoraj citiranega pravilnika.

IZ ZAKONA O DAVKIH NA MOTORNA VOZILA

Nekatere skupine invalidov so oproščene plačila davka od cestnih motornih vozil.
Davek se ne plačuje od vozil, ki so kupljena za prevoz invalidov, in sicer:
od enega novega osebnega vozila z delovno prostornino bencinskega motorja do 1800 cm3 in dizelskega motorja do 1900 cm3;
od enega novega osebnega vozila z delovno prostornino bencinskega motorja do 2000 cm3 in dizelskega motorja do 2200 cm3 za novi osebni avtomobil z avtomatskim menjalnikom;
od kombi vozila, posebej prirejenega za prevoz invalidov na invalidskem vozičku, ki ga največ enkrat v petih letih lahko kupijo invalidske organizacije in osebe, ki imajo vozniško dovoljenje ali jim je potrebna pomoč drugih oseb, ki imajo vozniško dovoljenje.

To pravico lahko uveljavljajo:
osebe, pri katerih je zaradi izgube, okvare ali paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice nastala najmanj 80-odstotna telesna okvara;
osebe, ki so popolnoma izgubile vid na obeh očesih;
osebe z zmerno, težjo ali težko telesno ali duševno prizadetostjo, ki jim je priznana invalidnost po zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb;
otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, ki jih zdravstveni zavodi spremljajo kot rizične v razvoju.

Oprostitev za osebe se uveljavlja različno glede na vrsto prizadetosti:
po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije;
na podlagi odločbe o priznanem statusu invalida oziroma odločbe pristojnega centra za socialno delo, izdane na podlagi izvedenskega mnenja o razvrščanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju;
na podlagi potrdila zdravstvenega doma oziroma zdravstvenega zavoda, ki opravlja specialistično pediatrično dejavnost.
Oprostitev za invalidske organizacije se uveljavlja na podlagi potrdila Urada Vlade Republike Slovenije za invalide.

V prometno dovoljenje tako kupljenega oziroma uvoženega avtomobila se vpiše, da je za kupljeno vozilo uveljavljeno povračilo davka.

Zakon določa tudi, da če invalidska organizacija, invalid oziroma njegovi starši ali skrbniki prodajo osebni avtomobil ali ga brezplačno ali kako drugače odtujijo pred potekom petletnega roka od dneva nakupa oziroma uvoza, morajo plačati davek v višini davka, za katerega se je zahtevalo vračilo, in pripadajoče obresti od dneva nakupa oziroma od dneva uvoza do dneva plačila davka.

Če je bil osebni avtomobil poškodovan v prometni nesreči za več kot 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} tržne vrednosti na dan plačila, se sme poškodovani avtomobil prodati, ne da bi bil plačan davek.
Če invalid umre pred potekom petletnega roka od dneva nakupa oziroma uvoza avtomobila, smejo zakoniti dediči prodati osebni avtomobil, ki so ga podedovali, ne da bi plačali davek.

Vojni invalid prve skupine, ki uveljavi pravico do doplačila k stroškom tehničnega pripomočka – osebnega motornega vozila po zakonu o vojnih invalidih, nima pravice do davčne oprostitve iz zgoraj navedenih točk.

Če upravičenci niso vozniki, lahko v njihovem imenu motorno vozilo vozijo starši oziroma skrbnik ali osebe, ki imajo pisno pooblastilo upravičenca pri sebi, njegovih staršev oziroma skrbnika, brez obvezne navzočnosti invalida v motornem vozilu.

Zakon v 5. členu opredeljuje, katere skupine invalidov so oproščene plačila davka od cestnih motornih vozil.

Dobro je vedeti:
Informacije glede DDV pri nakupu avtomobila lahko najdete tudi na naslovu: http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/659-171

IZ ZAKONA O POSEBNEM DAVKU NA DOLOČENE PREJEMKE

V naši državi plačujemo tudi davke na določene prejemke. To ureja Zakon o posebnem davku na določene prejemke. S tem zakonom se uvaja obveznost plačevanja davka na določene prejemke, izplačane posameznikom.

Za opravljanje storitve se ne šteje:
izplačilo nagrad in povračil stroškov fizični osebi, ki prostovoljno oziroma na podlagi vabila ali poziva sodeluje v invalidskih dejavnostih ter dejavnostih društev in njihovih zvez zaradi uresničevanja ciljev oziroma namenov, zaradi katerih so društva ustanovljena, pod pogojem, da izplačila nagrad ne presegajo 150.000 tolarjev letno.

Zakon prav tako opredeljuje, da se davek ne plačuje od izplačil za občasno in začasno nego oziroma pomoč invalidom, ki jih fizičnim osebam izplačujejo invalidske organizacije.

IZ ZAKONA O DAVČNEM POSTOPKU

Davčni postopek je opredeljen v posebnem zakonu, to je Zakonu o davčnem postopku.

Plačila po tem zakonu so oproščeni:
prejemki iz naslova nadomestil za invalidnost, ki jih prejemajo osebe po predpisih o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ter od dodatka za telesno okvaro po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju,
dodatki za tujo pomoč in postrežbo,
prejemki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo,
pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa ali si jih je sam nabavil in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij.

IZ CARINSKEGA ZAKONA

Carinski zakon ureja pravice in obveznosti udeležencev v carinskem postopku.

Po 161. in 162. členu carinskega zakona so plačila carine oproščeni:
invalidi – za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo, ter za nadomestne dele za uporabo opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo, za blago, ki se uvaža prek dobrodelnih in človekoljubnih organizacij in je namenjeno brezplačni razdelitvi med žrtve naravnih in drugih nesreč ter vojn,
invalidi I. in II. kategorije, ki so se usposobili za poklic – za opremo, s katero opravljajo svojo dejavnost, če se ta oprema ne izdeluje v Sloveniji,
invalidske organizacije – za specifično opremo, priprave in instrumente (tehnične pripomočke) ter za nadomestne dele in potrošni material za opremo, priprave in instrumente,
invalidska podjetja in zavodi za usposabljanje in zaposlovanje invalidov – za opremo in tehnične pripomočke, ki jih uporabljajo pri svoji dejavnosti usposabljanja in zaposlovanja invalidov, ter pripadajoče rezervne dele, če se ta oprema in tehnični pripomočki ne izdelujejo v Sloveniji.

IZ UREDBE O KOMBINIRANI NOMENKLATURI S CARINSKIMI STOPNJAMI

1. 1. 2000 so začele veljati nove carinske stopnje za uvožene avtomobile, ki so nižje od dosedanjih. Za avtomobile, ki imajo potrdilo o izvoru v članicah EU, CEFTE ali EFTE, so bile carine za nove avtomobile že odpravljene. Običajne carine za nove avtomobile so znižali in poenotili na 17 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, za rabljene avtomobile pa znašajo 27 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Razen tega uredba določa vrednosti, količine, vrste in namen uporabe blaga, ki je lahko oproščeno plačila carine v skladu s carinskim zakonom.

IZ UREDBE O UVELJAVLJANJU PRAVICE DO OPROSTITEV UVOZNIH DAJATEV

Osmo poglavje omenjene uredbe govori o predmetih, ki so posebej izdelani za izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje invalidov. Na podlagi sedme točke 161. člena Carinskega zakona se lahko uvozijo brez plačila uvoznih dajatev predmeti, ki so posebej izdelani za izobraževanje, usposabljanje ali zaposlovanje telesno ali duševno prizadetih oseb. Te predmete lahko uvozijo invalidi sami za lastno uporabo ali jih uvozijo invalidske organizacije, društva in zavodi, ki se ukvarjajo z usposabljanjem in zaposlovanjem invalidov in imajo za opravljanje svoje dejavnosti ustrezna dovoljenja pristojnih organov. Pogoj za uvoz takšnih predmetov pa je, da se enakovredni predmeti ne proizvajajo v Sloveniji.
Upravičenec, ki želi uveljavljati zgoraj navedeno oprostitev iz sedme točke 161. člena Carinskega zakona mora skupaj s carinsko deklaracijo predložiti tudi dokaz, da mu je deklarirana specifična oprema oziroma tehnični pripomoček neposredno potreben za življenje in delo oziroma dokaz, da deklarirane nadomestne dele potrebuje za uporabo te opreme oziroma pripomočkov.
Za odobritev uvoza brez plačila uvoznih dajatev za predmete, ki so poslani v dar invalidom samim ali za njihovo lastno uporabo ali invalidskim organizacijam, društvom in zavodom, se ne uporablja pogoj iz točke 37.člena uredbe, če je darilo bilo poslano brez komercialnih namenov.
Uredba o uveljavljanju pravice do oprostitev uvoznih dajatev, Uradni list RS, št. 112/02
predmeti posebej izdelani za izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje invalidov, 37. člen,
predložitev dokaza, da je specifična oseba oz. tehnični pripomoček neposredno potreben, 38. člen,
predmeti so bili poslani v dar brez komercialnih namenov, 39. člen.

Dobro je vedeti:
Informacije o carinskih oprostitvah in oprostitvah DDV najdete tudi na naslovu http://www.trinet.si/trinet/novice/novice/car_opr_poj_7_99_pregl.asp
Odgovore na najpogostejša vprašanja glede carinskega postopka najdete na naslovu http://www.trinet.si/trinet/index11.asp

PLAČILO NAROČNINE ZA RTV

RTV-naročnine ne plačujejo te skupine naročnikov:
invalidi s 100-odstotno telesno okvaro,
invalidi z manj kot 100-odstotno telesno okvaro, če jim je priznana tudi pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč,
osebe, ki so trajno izgubile sluh,
zavodi za varstvo otrok, šole, bolnišnice, domovi za ostarele, invalidske organizacije in invalidske delavnice.

Postopek za uveljavljanje pravice

Naročniki lahko uveljavijo oprostitev RTV-naročnine na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot to določa 18. člen pravilnika.

IZ ZAKONA O UPRAVNIH TAKSAH

Plačevanja upravnih taks so v določenih zadevah oproščeni:
invalidske organizacije – za spise in dejanja v zvezi z izvajanjem svoje registrirane dejavnosti oziroma namena, za katerega so ustanovljene;
invalidi – za katere je določeno v zdravniškem spričevalu, da smejo voziti le prirejeno vozilo;
društva, ki jim je podeljen status društva v javnem interesu – za spise in dejanja v zvezi z opravljanjem svojih dejavnosti, ki so v javnem interesu;
brezposelne osebe – v postopku uveljavljanja pravic iz naslova obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti;
javni socialno-varstveni zavodi ter pravne in fizične osebe, ki na podlagi koncesije v skladu s predpisi o socialnem varstvu opravljajo socialno-varstveno dejavnost – v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti;
prejemniki denarne pomoči kot edinega vira preživljanja po predpisih o socialnem varstvu;
prejemniki denarnega dodatka po predpisih o socialnem varstvu;
prejemniki nadomestila za invalidnost po predpisih, ki urejajo varstvo odraslih telesno in duševno prizadetih oseb.

Upravne takse ne plačujejo posamezniki v slabih premoženjskih razmerah.
Oprostitev plačila upravnih taks se uveljavlja v postopku za pripustitev k vozniškemu izpitu, pri izdaji vozniškega dovoljenja ter pri podaljšanju veljavnosti vozniškega in prometnega dovoljenja.
Status upravičenca iz prejšnjega odstavka dokazujejo takšni zavezanci s pravnomočno odločbo.

Taks so oproščeni naslednji spisi in dejanja:
spisi in dejanja za uveljavitev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja;
spisi in dejanja za uveljavitev socialno-varstvenih pravic;
spisi in dejanja v postopku za uveljavitev pravic, ki so z zakonom priznane invalidom, vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja.

IZ UREDBE O DOLOČITVI LETNIH POVRAČIL ZA UPORABO CEST

Letno povračilo za uporabo cest se ne Plačuje za osebne avtomobile z motorjem delovne prostornine do 1800 cm3 in za kombinirana vozila, prirejena za prevoz invalida na invalidskem vozičku, ki se uporabljajo za prevoz:
– invalidov z najmanj 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} telesno okvaro in invalidov, pri katerih je zaradi izgube, okvare ali paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice nastala najmanj 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} telesna okvara spodnjih okončin;
– oseb, ki so popolnoma izgubile vid na obeh očesih;
– oseb z zmerno, težjo ali težko telesno ali duševno prizadetostjo, ki jim je priznana invalidnost po predpisih o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb ter po predpisih o izobraževanju in usposabljanju otrok s posebnimi potrebami,
– in otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki jih zdravstveni zavodi spremljajo kot rizične v razvoju.

Oprostitev plačila letnega povračila za uporabo cest za invalide in osebe, ki so izgubile vid, se uveljavlja na podlagi predložitve na vpogled izvirnika odločbe Zavoda Republike Slovenije za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali druge v predpisih o PIZ navedene komisije.

Oprostitev plačila letnega povračila za uporabo cest za osebe s telesno ali duševno prizadetostjo se za odrasle osebe uveljavlja na podlagi predložitve na vpogled izvirnika odločbe o priznanem statusu invalida v skladu s predpisi o varstvu telesno in duševno prizadetih oseb, za otroke in mladostnike pa na podlagi predložitve na vpogled izvirnika odločbe o priznanem statusu invalida v skladu s predpisi o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

Oprostitev plačila letnega povračila za uporabo cest za otroke z motnjami v telesnem i duševnem razvoju se uveljavlja z izvirnikom izvedenskega mnenja dispanzerske pediatrične klinike ali ustrezne specialistične klinike, s katerim se dokazuje prizadetost predšolskega otroka. Mnenje ne sme biti starejše od šestih mesecev.

Oprostitev plačila letnega povračila za uporabo cest lahko upravičenec, starejši od 18. let, uveljavlja za eno vozilo, ki je v njegovi lasti. Za upravičence mlajše od 18. let, lahko oprostitev plačila za uporabo cest za eno vozilo uveljavljajo njegovi starši ali skrbnik ob predložitvi dokazila o dodelitvi skrbništva.

Pravica do oprostitve plačila letnega povračila za uporabo cest po določbah 5. člena uredbe se lahko uveljavlja samo pred postopkom izdaje prometnega dovoljenja oziroma podaljšanja prometnega dovoljenja za motorno vozilo.

Sprememba (velja od 1.6.2002) pri uveljavljanju oprostitve plačila letnega povračila za uporabo cest:
Vozniki osebnih avtomobilov do 1800 cm ali kombiniranih vozil, prirejenih za prevoz invalidov na invalidskem vozičku lahko uveljavljajo oprostitev letnega plačila za uporabo cest ob vsakoletni registraciji vozila. Do sedaj se je omenjena oprostitev uveljavljala pri upravnih enotah, po novem od 01. 06. 2002 dalje, pa bo o oprostitvi odločala DIREKCIJA Republike Slovenije za ceste. O oprostitvi bo izdala posebno odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba na Ministrstvo za promet.Če je bilo povračilo za uporabo cest plačano pred pridobitvijo odločbe o oprostitvi, ima upravičenec pravico do vračila vplačanega povračila od dneva vložitve za oprostitve.

Oprostitev plačila letnega povračila za uporabo cest 6. člen

USTAVLJANJE IN PARKIRANJE VOZIL

Invalidi smejo po določilih Odredbe o posebnih znakih za ustavljanje in parkiranje motornih vozil ustavljati ali parkirati motorna vozila na krajih, na katerih parkiranje sicer ni dovoljeno. Motorno vozilo mora biti v ta namen označeno s simbolom invalida.

Postopek za uveljavljanje pravice

Invalid pridobi znak na podlagi pisne prošnje, ki jo naslovi na upravno enoto (občino), kjer stalno ali začasno prebiva. Prošnji mora priložiti mnenje zdravstvene oziroma invalidske organizacije o upravičenosti za pridobitev znaka.

IZ ZAKONA O POSPEŠEVANJU TURIZMA

Plačila turistične takse po tem zakonu so oproščene tudi:
invalidne osebe na podlagi članske izkaznice,
osebe z zdravniško napotnico v naravnih zdraviliščih ali bolnicah.

Občina lahko s svojim predpisom dodatno določi osebe, ki so oproščene plačila turistične takse.

IZ ZAKONA O VARNOSTI IN ZDRAVJU PRI DELU

Z zakonom so določene pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter načini in ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta name mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, kar obsega:
preprečevanje nevarnosti pri delu;
obveščanje in usposabljanje delavcev;
ustrezno organizacijo ter zagotovitev potrebnih materialnih sredstev.

Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu ter so vključene v vse dejavnosti delodajalca na vseh organizacijskih ravneh.

Delodajalec mora delavce obveščati o varnem delu, tako da izdaja pisna obvestila in navodila, ter jih mora seznaniti z vrstami nevarnosti na delovnem mestu ter z varnostnimi ukrepi, potrebnimi za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic. Delodajalec mora zagotoviti obveščenost nosečih delavk, mladih delavcev, starejših delavcev in delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo o rezultatih ocenjevanja tveganja ter o ukrepih delodajalca za varnost in zdravje pri delu.

Delavec ima pravico in dolžnost, da se seznanja z varnostnimi ukrepi in ukrepi zdravstvenega varstva ter da se usposablja za njihovo izvajanje.
Delavec ima pravico odkloniti delo:
če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu ali če delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda;
če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, in zahtevati, da se nevarnost odpravi;
da dela več kot poln delovni čas oziroma ponoči, če bi mu v skladu z mnenjem pooblaščenega zdravnika takšno delo poslabšalo zdravstveno stanje.

PARKIRNI PROSTOR ZA VOZNIKA INVALIDA

Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah predpisuje standardne mere in oznake parkirnega prostora za voznike invalide. Tak parkirni prostor mora biti širok najmanj tri metre in čim bliže vhodu v stavbo. Črte so rumene barve, v sredini prostora pa je stiliziran mednarodni znak invalida na vozičku. Če imate torej težave s parkiranjem pred svojim domom ali na parkirišču v službi, je najboljše, da se obrnete na ustrezno komunalno službo in jih zaprosite, da za vas in za vaše potrebe označijo parkirni prostor, ki se od drugih parkirnih prostorov nekoliko razlikuje.

IZ ZAKONA O GRADITVI OBJEKTOV
Zakon izrecno določa, da morajo vsi objekti v javni rabi, ki so na novo zgrajeni in objekti v javni rabi, ki se rekonstruirajo, zagotavljati funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez grajenih in komunikacijskih ovir. Večstanovanjska stavba z več kot desetimi stanovanji, mora zahtevo o zagotavljanju neoviranega dostopa, vstopa in uporabe izpolnjevati najmanj ena desetina vseh stanovanj in vsi skupni prostori, namenjeni tem stanovanjem. Vsak na novo zgrajen ali rekonstruiran objekt v javni rabi, ki nima vseh prostorov v pritličju, mora biti opremljen z najmanj enim dvigalom ali drugo ustrezno napravo za te namene.
Pristojni organi pri graditvi objektov in vsi udeleženci pri graditvi objektov so vsak zase in v okviru pravic in dolžnosti, so dolžni zagotavljati, da bodo objekti ter njihovi posamezni deli zanesljivi, skladni s prostorskimi akti in evidentirani in da bodo pri uporabi zagotavljali funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop, in uporabo brez grajenih in komunikacijskih ovir.
Pri projektiranju je treba upoštevati tudi ukrepe, ki zagotavljajo funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez grajenih in komunikacijskih ovir.
Z denarno kaznijo od 300.000 do 7,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba, ki po določbah zakona o graditvi objektov kot investitor ne poskrbi, da objekt v javni rabi, katerega investitor je in ki se uporablja, ne zagotavlja funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez grajenih in komunikacijskih ovir,
Pristojen minister mora izdati tudi Pravilnik o zagotavljanju neoviranega dostopa, vstopa in uporabe vseh vrst objektov v javni rabi in večstanovanjskih stavbah v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona. Do takrat je tudi podaljšana veljavnost Pravilnika o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir.
Zakon o graditvi objektov , Uradni list RS, št. 110/02
zagotavljanje neoviranega gibanja funkcionalno oviranim osebam, 17. člen,
dolžnost zagotavljanja bistvenih lastnosti, 18. člen,
pogoji glede zagotavljanja neoviranega dostopa, 20. člen,
temeljne zahteve projektiranja, 48, člen,
prekršek investitorja, 164. člen,
obveznost izdaje podzakonskih predpisov, 233 člen

DRUGE OLAJŠAVE IN OPROSTITVE

Če ste član invalidske organizacije oziroma lahko svojo invalidnost utemeljite z ustreznim dokumentom, ste oproščeni plačila turistične takse.

Čeprav Zakon o stavbnih zemljiščih o olajšavah, ki bi jih imeli invalidi ali družine z invalidi, neposredno ne govori, pa zagotavlja, da se v primeru, če se stavbno zemljišče odda občanom za graditev družinske hiše z javnim razpisom, upoštevajo zlasti stanovanjske razmere ter zdravstveno stanje prosilcev oziroma njihovih ožjih družinskih članov. Načini, pogoji in postopki oddaje stavbnega zemljišča so različni in jih predpiše upravna enota.

Določene olajšave oziroma popuste imajo invalidi tudi pri prevozu z javnimi prevoznimi sredstvi.

Pravico do znižane oziroma brezplačne vozovnice imajo:
vojni invalidi (pravica in način uveljavljanja sta opredeljena v poglavju Pravice vojnih invalidov),
slepi in njihovi spremljevalci (pravica in način uveljavljanja sta opredeljena v dokumentih, sprejetih še v okviru Jugoslavije in se smiselno uporabljajo tudi danes. Upravičenost do znižane oziroma brezplačne vozovnice dokazujejo z veljavnimi dokumenti),
mišično in živčno mišično oboleli (pravica in način uveljavljanja sta opredeljena v dokumentih, sprejetih še v okviru Jugoslavije in se smiselno uporabljajo tudi danes. Upravičenost do znižane oziroma brezplačne vozovnice dokazujejo z veljavnimi dokumenti).

Pošta Slovenije opravlja brezplačen prenos pošiljk za slepe osebe v notranjem in mednarodnem prometu.

Na področju zavarovalniške dejavnosti veljajo ugodnosti, ki jih za invalide nudijo posamezne zavarovalnice. Ugodnosti za invalide se nanašajo predvsem na avtomobilsko zavarovanje, za podrobnejše informacije v zvezi s tem pa se je najbolje obrniti na posamezne zavarovalnice.

UPORABA STORITEV INTERNETA
Po ARNESU (javni zavod za razvoj, organizacijo in vodenje enotne akademske in raziskovalne računalniške mreže v Sloveniji) imajo invalidi in invalidske organizacije možnost uporabljati storitve interneta (elektronska pošta, elektronski imenik, prenos datotek med računalniki, dostop do oddaljenih računalnikov, elektronske konference, multimedijske storitve, dostop do podatkovnih baz po vsem svetu, vključitev lastnih podatkovnih baz v svetovno omrežje).
Postopek za uveljavljanje pravice
Upravičenost posameznika ali organizacije do uporabe storitev omrežja ARNES presoja medresorska komisija. Organizacija zaprosi za pridobitev osebnega dostopa s posebnim obrazcem (prijavnico), ki izraža status prosilca. Na prijavnici so navedeni podatki o organizaciji in prosilcu, obrazec pa vsebuje tudi osnovna pravila uporabe omrežja ARNES. Prosilec s podpisom potrdi resničnost podatkov na prijavnici in se zaveže, da bo spoštoval pravila uporabe. Prijavnico na koncu potrdi in podpiše direktor organizacije ali ustrezna pooblaščena oseba. Individualni prosilci (npr. invalidi ali zasebni raziskovalci) namesto podatkov o organizaciji opišejo svoj status.
Vsak uporabnik dobi poleg uporabniškega imena in gesla, ki ju potrebuje za identifikacijo, na ARNESOVEM računalniku del prostora na disku in registriran elektronski (e-pošta) naslov. Uporabniki osebnega klicnega dostopa lahko storitve omrežja ARNES uporabljajo neodvisno od tega, kje so (na delovnem mestu, doma, na terenu) tako, da se povežejo neposredno z eno od vstopnih točk za klicni dostop ali pa s svojim uporabniškim imenom in geslom dostopajo do ARNESOVIH strežnikov iz drugih omrežij (npr. branje elektronske pošte iz tujine). S tem je dana invalidu oziroma invalidski organizaciji možnost za brezplačni dostop do interneta, plačujejo pa se impulzi, ki so še dodatno znižani.
Osnova za možnost je pogodba, sklenjena med Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ter javnim zavodom ARNES. Pogodbene obveznosti se izplačujejo iz sredstev proračuna.

Viri

Stanovanjski zakon Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 18/91, 23/96
pomoč pri pridobitvi stanovanj, 100., 101., 102. člen.

Pravilnik o normativih in standardih ter postopku za uveljavljanje pravice do socialnega stanovanja v najem, Uradni list RS, št. 18/92, 31/92
normativi in standardi za socialna stanovanja, 2., 3., 4., 5. člen,
oblikovanje občinske liste za dodelitev socialnih stanovanj v najem, 6., 7., 8., 9. člen.

Pravilnik o merilih za oddajanje socialnih stanovanj v najem, Uradni list RS, št. 18/92.

Pravilnik o oddajanju neprofitnih stanovanj v najem s pojasnili za izpolnjevanje obrazca za oceno stanovanjskih razmer, Uradni list RS, št. 26/95, 31/97, 45/98, 9/99
upravičenci za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem, 2. člen,
oblikovanje prednostne liste za oddajo neprofitnih stanovanj v najem, 3., 4., 5. člen,
pojasnila za izpolnjevanje obrazca za oceno stanovanjskih razmer.

Navodilo o načinu uveljavljanja znižane neprofitne najemnine za upravičence do najema socialnega stanovanja, Uradni list RS, št. 42/00

Pravilnik o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir, Uradni list RS, št. 92/99.

Zakon o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 54/92, 26/01.

Zakon o dohodnini, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95, 7/95, 14/96, 44/96, 68/96, 82/97, 87/97, 36/99

Zakon o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 89/98
– nižja 8{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} davčna stopnja 25. člen
– oprostitev plačila DDV 26. člen
oprostitev DDV pri sprostitvi uvoženega blaga v promet 29. člen

Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št.4/99, 45/99, 59/99, 110/99, 17/00, 19/00, 27/00, 22/01, 28/01, 54/01
– 17. člen, 40. člen, 41. člen, 43.a člen, 50. člen, 51. člen

Zakon o davkih na motorna vozila, Uradni list RS, št. 52/99
– oprostitev plačila davka od cestnih motornih vozil 5. člen

Zakon o posebnem davku na določene prejemke, Uradni list RS, št. 72/93, 22/94, 45/95, 12/96

Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96, 78/96

Carinski zakon, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95

oprostitev plačila carine 161. in 162. člen

Zakon o upravnih taksah, Uradni list RS, št. 8/00

kdo je oproščen plačila upravnih taks 23. člen
kdo je oproščen plačila upravnih taks v določenih zadevah 24. člen
kdo je taksni zavezanec v slabih premoženjskih razmerah 25. člen
za katera upravna dejanja in spise velja oprostitev plačila upravnih taks 28. člen

Zakon o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS 30/98

– udeležba invalidov v prometu 4. člen

Uredba o kombinirani nomenklaturi s carinskimi stopnjami, Uradni list RS, št. 120/00

Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve, Uradni list RS, št. 56/95, št. 72/95, št. 33/96, št. 61/97, št. 46/99

– upravičenci, ki lahko uveljavijo oprostitev plačila carine pri uvozu motornih vozil 37. člen

Pravilnik o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci naročnikov ter o načinu plačevanja RTV naročnine, Uradni list RS, št. 39/97, 39/00, 19/01

– oprostitev plačila RTV naročnine 18. člen

Zakon o RTV Slovenija, Uradni list RS, št. 18/94, 73/94, 88/99, 102/99, 113/00.

– oprostitev plačila RTV naročnine 15.a člen

Zakon o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb, Uradni list SRS, št. 41/83

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Uradni list RS, št.54 /00

Zakon o vojnih invalidih, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97

Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Uradni list RS, št. 56/99

Uredba o določitvi višine letnih povračil za uporabo cest, ki jih plačujejo uporabniki cest za cestna motorna vozila in priklopna vozila, Uradni list RS, št. 8/93, 39/95, 48/98, 93/01

– upravičenci 2. člen in 5. člen
– oprostitev uveljavljanja 6. člen

Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, Uradni list RS, št. 46/00

– označitev parkirnega prostora za invalida 42. člen

Odredba o posebnih znakih za ustavljanje in parkiranje motornih vozil, Uradni list SRS, št. 30/76

Zakon o pospeševanju turizma, Uradni list RS; št. 57/98

– oprostitev plačila turistične takse 24. člen

Zakon o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84, št.32/85, št.33/89, št. 24/92, št.29/95 in št.44/97

Zakon o poštnih storitvah, Uradni list RS, št.35/97

Srna Mandič, Stanovanjska politika po vključitvi Slovenije v EU. http://www.sigov.si/zmar/sgrs/diskusij/stanopol.html, dne 04.10.2001

Nada Stropnik, Socialna varnost v luči vključitve Slovenije v EU. Inštitut za ekonomska raziskovanja Ljubljana. http://www.sigov.si/zmar/sgrs/diskusij/tidija.html, dne 04.10.2001

VOJNI INVALIDI

Vojni invalidi v EU

Pravna ureditev vojnih invalidov v državah EU kaže, da so jim posvetili veliko pozornost in jim na normativni ravni zagotavljajo visoko stopnjo zaščite. Posebna pravna ureditev pravic vojnih invalidov ima najširšo ustavno podlago v več ustavnih načelih. Tudi primerjalno-pravni pregled kaže, da druge evropske države izhajajo iz enakih ustavnih načel, tako da je vojnim invalidom zakonsko zagotovljena posebna socialna varnost.

Slovenska pravna ureditev se v tem pogledu ne razlikuje. Vojnim invalidom v državah EU so zagotovljeni: ortopedski pripomočki, zdravljenje v zdraviliščih, brezplačno zdravstveno varstvo, denarna nadomestila za uveljavljanje zdravstvenega varstva, poklicna rehabilitacija in usposabljanje, brezplačna oziroma nižja cena vožnje s sredstvi javnega prometa, posebni pripomočki za slepe vojne invalide in pravica do osebnega motornega vozila. Pravice, ki jih zagotavljajo članice EU, a jih slovenska država svojim vojnim invalidom sistemsko še ne zagotavlja, so: dodatek k stroškom dietne prehrane, dodatek k stroškom za pridobitev vozniškega dovoljenja, pavšalni znesek za izjemno porabo obleke in perila, dodatek za prenovo stanovanja. Ne glede na to lahko rečemo, da je slovenska država položaj vojnih invalidov sistemsko uredila z Zakonom o vojnih invalidih in pri tem upoštevala osnovne mednarodne dokumente.

Pri pripravi Zakona o vojnih invalidih je slovenska vlada upoštevala akcijski program Evropske skupnosti za pomoč invalidom – Helios II in Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 95 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Dokumenta temeljita na načelih funkcionalne rehabilitacije, izpopolnitve izobrazbe, poklicne rehabilitacije, ekonomske in socialne integracije in na zagotavljanju neodvisnega življenja invalidnih oseb.

Temeljno načelo, ki ga upošteva Vlada RS, je zagotoviti vojnim invalidom posebno varstvo v skladu z zakonom, kot to izhaja iz določbe tretjega odstavka 50. člena ustave RS. Omenjeno je uresničeno s sprejetjem svežnja t. i. “vojnih zakonov”.

Ključni dokumenti:

• Third Community Action Programme to Assist Disabled people, Helios II, OJ, 56, 1993

• Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije dela št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Uradni list SFRJ (MS, št. 3/89/

Vojni invalidi v RS

Vojni veterani in žrtve vojnega nasilja imajo z Ustavo Republike Slovenije priznano pravico do posebnega varstva v skladu z zakonom.V poglavju je predstavljenih več zakonov, ki določata pravice vojnih invalidov, to sta Zakon o vojnih invalidih in Zakon o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 ter Zakon o žrtvah vojnega nasilja.

Oktobra 1995 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel tri zakone, ki določajo pravice državljanov in drugih prebivalcev Republike Slovenije ter tujcev v zvezi z udeležbo v vojni in prizadetostjo zaradi vojnih dogodkov ali vojnih sredstev.

Z Zakonom o vojnih invalidih je želel zakonodajalec z enim zakonom celostno urediti varstvo vojnih invalidov, to je:

– vojaških vojnih invalidov iz bojev za obrambo slovenske severne meje 1918/19 in iz obdobja vojne 1941/45 ter invalide iz obdobja agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991,
– mirnodobnih vojaških invalidov, to je oseb, ki so dobile okvaro zdravja na služenju obveznega vojaškega roka,
– civilnih invalidov vojne, to je nevojaških oseb, ki so dobile okvaro zdravja zaradi vojnih dogodkov ali nesreče z zapuščenim vojaškim orožjem.

Zakon v prvem členu opredeljuje: “Vojni invalid je oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20-odstotno okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila.”

Zakon opredeljuje tudi pravice družinskih članov kot uživalcev družinske invalidnine po padlem borcu, po drugi osebi in umrlem vojnem invalidu. V poglavju ne navajamo teh pravic kot tudi pravic vojnih invalidov državljanov Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v tujini, tujcev in družinskih članov po obeh merilih.

Podrobnejše postopke, merila, pogoje opredeljujejo podzakonski akti: pravilniki, odredbe in sklepi.

Julija 1997 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel zakon, s katerim določa posebne pravice, ki jih država zagotavlja pripadnikom Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve, ki so v vojni za Slovenijo 1991 leta postali invalidi. Posebnih pravic so po zakonu deležni tudi družinski člani. O pravicah odloča upravna enota oziroma ministrstvo, pristojno za vojaške vojne invalide.

Ugotavljanje invalidnosti

Vojni invalid se razvrsti v skupino invalidnosti po stopnji okvare, izražene v odstotku invalidnosti. Tako se vojni invalidi razvrščajo v deset skupin:

I. skupina – invalidi s 100-odstotno invalidnostjo, zaradi katere jim je priznan dodatek za pomoč in postrežbo,
II. skupina – invalidi s 100-odstotno invalidnostjo,
III. skupina – invalidi z 90-odstotno invalidnostjo,
IV. skupina – invalidi z 80-odstotno invalidnostjo,
V. skupina – invalidi s 70-odstotno invalidnostjo,
VI. skupina – invalidi s 60-odstotno invalidnostjo,
VII. skupina – invalidi s 50-odstotno invalidnostjo,
VIII. skupina – invalidi s 40-odstotno invalidnostjo,
IX. skupina – invalidi s 30-odstotno invalidnostjo,
X. skupina – invalidi z 20-odstotno invalidnostjo.

Odstotek invalidnosti ter pogoje za uveljavljanje pravic ugotavlja upravna enota oziroma Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije.

Zato v postopkih za uveljavljanje pravic po Zakonu o vojnih invalidih sodelujejo zdravniške komisije in Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, katerih način dela je urejen s posebnim pravilnikom. Zdravniške komisije, ki jih imenuje minister za delo, družino in socialne zadeve, dajejo izvide in mnenja praviloma na podlagi medicinske in druge dokumentacije, izjemoma na podlagi osebnega pregleda. Zdravniške komisije dajejo v postopku na prvi stopnji izvid in mnenje o:
– odstotku vojne invalidnosti,
– okvari zdravja, na podlagi katere ima vojni invalid pravico do dodatka za posebno invalidnost,
– okvari zdravja za dodatek za pomoč in postrežbo,
– potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja,
– popolne nezmožnosti za delo,
– potrebnosti tehničnih pripomočkov ter
– o sposobnosti za poklicno rehabilitacijo.

Vojna invalidnost se ugotavlja po stopnji ter po vrstah okvar zdravja.
Odstotek invalidnosti se določi trajno ali začasno. Začasen odstotek invalidnosti se določi za vse okvare zdravja, če zdravljenje še ni končano in še traja rehabilitacija, s katero se pričakuje izboljšanje. Trajni odstotek invalidnosti se določi, ko je stanje okvare zdravja dokončno, če so izkoriščene možnosti zdravljenja oziroma rehabilitacije, glede na osebne značilnosti invalida.

Prav tako dajo mnenje o stopnji telesne okvare, ki je pogoj za uveljavitev pravice do oprostitve plačila davka od prometa proizvodov, od osebnih avtomobilov oziroma za uveljavitev pravic do oprostitve carine pri uvozu motornih vozil in o stopnji okvare organizma, ki je pogoj za uveljavitev pravice do enkratne denarne pomoči.

Zdravniške komisije II. stopnje dajejo izvide in mnenja v revizijskih in pritožbenih postopkih.

Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo daje izvid in mnenje o:
o izpolnjevanju pogojev in načinu poklicne rehabilitacije,

– o potrebnosti prilagoditve prostorov in tehnične opreme za poklicno rehabilitacijo oziroma zaposlitev vojnega invalida, sodeluje pa tudi v pritožbenih postopkih.

PO ZAKONU O VOJNIH INVALIDIH IMAJO VOJNI INVALIDI NASLEDNJE PRAVICE:

• Invalidnina
Vojnemu invalidu se odmeri invalidnina v mesečnih zneskih po skupini invalidnosti (od 4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} za deseto skupino in 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} za prvo skupino invalidnosti).
Mesečni znesek invalidnine se odmeri v odstotku od odmerne osnove, ki je določena z zakonom. Odmerna osnova in mesečni denarni prejemki se usklajujejo tako, kot se usklajujejo pokojnine (po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju).

• Dodatek za posebno invalidnost
Pravico do dodatka za posebno invalidnost ima vojni invalid, ki mu je vojna invalidnost priznana na podlagi amputacije okončin ali hude okvare njihove funkcije ali popolne izgube vida na obeh očesih kot neposredne posledice dobljene poškodbe ali bolezni. Višina dodatka je odvisna od teže, vrste in vzroka okvare. Potrebna sta izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije.

• Dodatek za pomoč in postrežbo
je denarni prejemek vojnemu invalidu, ki sta mu stalna pomoč in postrežba nujno potrebni za opravljanje osnovnih življenjskih potreb. Do tega denarnega prejemka so upravičeni vojni invalidi najmanj V. skupine. Glede na višino obstajata dve vrsti dodatka za pomoč in postrežbo. Potrebna pomoč je lahko I. ali II. stopnje. Do dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje je upravičen tisti vojni invalid, ki sta mu stalna pomoč in postrežba nujno potrebni za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, tisti, ki je slep ali ne more hoditi. Do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje je upravičen tisti vojni invalid, ki sta mu stalna pomoč in postrežba nujno potrebni za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ter tisti vojni invalid, ki kot težji psihiatrični bolnik potrebuje stalno nadzorstvo.
Pravico do tega dodatka imajo vojni invalidi najmanj V. skupine invalidnosti glede na celotno invalidnost ne glede na izvor.

Višina dodatka je odvisna od teh pogojev:

– če je dodatek za pomoč in postrežbo potreben na podlagi pretežne ali izključno vojne invalidnosti, se odmeri po stopnji potrebne pomoči, to je I. ali II. stopnje. Vojnemu invalidu, upravičencu do dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje, ki je stalno popolnoma inkontinenten za blato in urin, se dodatek poveča za 25 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465},
– če je dodatek za pomoč in postrežbo potreben zaradi izključno ali pretežno druge invalidnosti (katere vzrok ni vojna), se dodatek I. in II. stopnje odmeri v višini po predpisih o pokojninsko-invalidskem zavarovanju,
– če je dodatek za pomoč in postrežbo potreben tako na podlagi vojne invalidnosti kot tudi na podlagi druge invalidnosti, pripada vojnemu invalidu ugodnejši dodatek.

Dodatek vojnemu invalidu ne pripada za bivanje v zdravstvenem ali drugem zavodu ali organizaciji, ki mu zagotavlja pomoč in postrežbo, to pa ne velja za bivanje v domu za starejše. Potrebo po stalni pomoči in postrežbi ugotavlja pristojna zdravniška komisija po merilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

• Invalidski dodatek
je denarni dodatek vojnemu invalidu, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za ugotavljanje pravice do invalidskega dodatka. Osnova je opredeljena v zakonu. Upravičenec do tega dodatka je vojni invalid od I. do V. skupine ne glede na starost in zmožnost za delo. Te pravice pa nima, kadar izpolnjuje pogoje za poklicno rehabilitacijo. Pravico do dodatka pridobi, ko izpolni starostni pogoj ali postane trajno nezmožen za delo. Upravičenec je tudi vojni invalid VI. do X. skupine, ki je dopolnil 55 let starosti ali je trajno popolnoma nezmožen za delo. Upravičencu, ki se preživlja sam, pripada še dodatek za samohranilca. Za samohranilca se šteje tisti uživalec invalidnine, ki nima ožjih družinskih članov ali staršev. Na pravico in višino invalidskega dodatka vplivajo prejemki upravičenca, njegovega zakonca in vzdrževanih družinskih članov.

• Povračilo prispevkov za socialno zavarovanje
lahko uveljavlja vojni invalid s priznano pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za osebo, ki mu zagotavlja to pomoč na podlagi pogodbe o zaposlitvi . Višina povračila je možna največ do višine prispevkov, obračunanih od plače v višini dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga prejema.

• Zdravstveno varstvo
Vojnemu invalidu je zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Če je začasno zadržan od dela do 30 dni, mu pripada nadomestilo v višini 100-odstotne osnove za nadomestilo.

• Zdraviliško in klimatsko zdravljenje
Pri nadaljnjem zdravljenju bolezni, ki so predpisane kot indikacije za zdravljenje s souporabo naravnih zdravilnih sredstev, imajo vojni invalidi pravico do zdravljenja v naravnih zdraviliščih v Republiki Sloveniji. Utemeljenost ugotavlja pristojna zdravniška komisija po posebnem pravilniku ob izpolnjevanju določenih pogojev:

Zdraviliško in klimatsko zdravljenje poteka na dva načina:
stacionarno, ko vojni invalid zaradi svojega zdravstvenega stanja biva v zdravilišču, ali ambulantno, ko vojni invalid glede na svoje zdravstveno stanje dnevno prihaja v zdravilišče.

Pravilnik podrobneje določa tudi primere, ko zdraviliško in klimatsko zdravljenje ni utemeljeno (toksikomanija, epilepsija, tuberkuloza, kronične organske bolezni, rakaste novotvorbe, diabetes itd.).

• Rehabilitacija
S poklicno rehabilitacijo se vojni invalid usposobi za prejšnji ali kakšen drug primeren poklic, pridobi strokovno izobrazbo za poklic ali izpopolni že doseženo strokovno izobrazbo. Pravico pridobi vojni invalid le, če glede na invalidnost, splošno zdravstveno stanje, splošno in strokovno izobrazbo, starost, možnost zaposlitve in druge okoliščine izpolnjuje pogoje za uspešno rehabilitacijo.
Med poklicno rehabilitacijo ima vojni invalid pravico do oskrbnine. Višina oskrbnine je odvisna od dohodka na družinskega člana in se lahko poveča, če poteka rehabilitacija zunaj kraja stalnega prebivališča ali zadnje zaposlitve oziroma če vojni invalid vzdržuje družino.

Prilagoditev prostorov in tehnične opreme ter delovnega mesta
je pravica do sofinanciranja prilagoditve prostorov in tehnične opreme za poklicno rehabilitacijo oziroma zaposlitev ter do delnega pokritja drugih izdatkov, potrebnih za zagotovitev zaposlitve po končani poklicni rehabilitaciji (če se ne zagotavljajo po drugih predpisih).

• Funkcionalne oblike pomoči
so pravica do denarnih doplačil za nakup tehničnih pripomočkov, ki se po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne zagotavljajo ali pa se zagotavljajo v nižjem standardu.

Vojni invalid zaradi vojne invalidnosti potrebuje tehnične pripomočke, ki omogočajo njegovo mobilnost, varnost, komunikacije ali drugače olajšajo njegovo prizadetost ter mu omogočajo samostojno življenje.

Vojni invalid ima pravico do doplačila k tem stroškom, če se pripomočki ne zagotavljajo po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in se vojnemu invalidu tudi ne zagotavljajo v domu za starejše občane, v posebnem socialno-varstvenem zavodu ali v zavodu za usposabljanje, v katerem biva.

Pri odločanju o dodelitvi doplačil mora upravna enota dobiti strokovno mnenje, ali vojni invalid potrebuje tehnične pripomočke zaradi vojne invalidnosti, ugotoviti mora premoženjske in druge okoliščine, v katerih vojni invalid živi.

• Popust pri vožnji
Vojni invalid ima pravico do 75-odstotnega popusta od redne cene vožnje za skupno pet potovanj letno. To so potovanja z vlakom ali avtobusom na ozemlju Republike Slovenije. Pravico uveljavlja vojni invalid na podlagi posebne izkaznice, ki mu jo izda pristojna upravna enota za 10 let. Pred potovanjem mora vojni invalid v izkaznico vpisati, kam potuje in jo skupaj z osebnim dokumentom predložiti v potrditev prevozniku. Postopek za uveljavljanje te pravice ureja poseben pravilnik o uveljavljanju popusta pri vožnji. Brezplačna vožnja je zagotovljena določenim kategorijam vojnih veteranov, ki imajo pravico do štirih potovanj letno.

• Povračilo potnih stroškov
lahko uveljavlja vojni invalid, kadar ga upravna enota ali ministrstvo pošlje ali pokliče v drug kraj zaradi pregleda pred zdravniško komisijo ali zdraviliškega in klimatskega zdravljenja. Vojni invalid ima pravico do povračila prevoznih stroškov (po ceni z javnim prevoznim
sredstvom) ter stroškov prehrane in nastanitve med potovanjem in prebivanjem v drugem kraju. Zakon navaja primere, ko je do povračila potnih stroškov oziroma stroškov prehrane in nastanitve upravičen tudi spremljevalec vojnega invalida. Poseben pravilnik določa merila in višino teh povračil.

Doživljenjska mesečna renta
Za posebno pravico vojaškemu vojnemu invalidu, ki mu je odstotek invalidnosti priznan trajno, se po Zakonu o posebnih pravicah žrtev vojne za Slovenijo 1991 šteje doživljenjska mesečna renta. Odmeri se mu v odstotku od osnove, ki je enak odstotku priznane invalidnosti. Osnova za odmero rente je enaka trikratnemu najvišjemu znesku doživljenjske mesečne rente iz Zakona o žrtvah vojnega nasilja druge svetovne vojne.

Pravice družinskih članov vojnih invalidov

Pravice družinskih članov padlega borca, umrlega vojnega invalida ali druge osebe so:
– družinska invalidnina,
– družinski dodatek,
– povračilo potnih stroškov,
– posmrtnina,
– povračilo potnih stroškov za prevoz posmrtnih ostankov vojnega invalida,
– zdravstveno varstvo.

Družinski člani vojnega invalida so: zakonec (ob pogoju preživljanja), razvezani zakonec (če ima pravico do preživnine), otroci in posvojenci, pastorki, starši, posvojitelji, očim, mačeha.

Družinska invalidnina
Družinski člani padlega borca in vojnega invalida I. do VII. skupine imajo pravico do družinske invalidnine pod temi pogoji:
– ko dopolnijo starost 55 let, pred dopolnjenim 55. letom starosti pa, če so popolnoma nezmožni za delo, dokler takšna nezmožnost traja (to velja za zakonca oziroma razvezanega zakonca),
– do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca predpisanega rednega šolanja, če imajo status študenta, če so popolnoma nezmožni za delo, pa dokler takšna nezmožnost traja ter je nastala pred dopolnjenim 15. letom starosti.
Razvezani zakonec in sedanji zakonec vojnega invalida imata pravico do družinske invalidnine kot souživalca.

Postopek za uveljavljanje pravic
V postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če z Zakonom o vojnih invalidih ni drugače določeno, in se takse ne plačujejo.
Postopek se začne na zahtevo stranke, ki jo da pisno na predpisanem obrazcu ali ustno na zapisnik pri upravni enoti v kraju, v katerem živi. Nekatere postopke uvede upravna enota po uradni dolžnosti. O pravicah po tem zakonu odloča upravna enota.
Upravna enota v osmih dneh od dneva, ko poteče rok za pritožbo (če ta ni vložena), predloži skupaj s spisi zadevo pristojnemu ministrstvu, ki opravi revizijo in lahko da soglasje k odločbi. Zadevo lahko tudi vrne upravni enoti v ponovni postopek. Revizija zadrži izvršitev odločbe (razen za invalidski in družinski dodatek ter poklicno rehabilitacijo in oskrbnino). Če revizija ni opravljena v treh mesecih od dneva, ko je ministrstvo prejelo zadevo, se šteje, da je opravljena in da je k odločbi dano soglasje. Zoper odločbo upravne enote je dovoljena pritožba. O pritožbah zoper odločbe upravne enote odloča Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Če je zoper odločbo upravne enote vložena pritožba, se o reviziji in pritožbi odloči z isto odločbo. Odločbe, s katerimi so priznane pravice po tem zakonu, izvršujejo upravne enote po uradni dolžnosti.

Dobro je vedeti,

da se lahko za nasvet o uveljavljanju pravic obrnete na:
upravno enoto v kraju svojega stalnega prebivanja,
področje vojnih invalidov, vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja in
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve,
Sektor vojni invalidi, vojni veterani in žrtve vojnega nasilja,
Šaranovičeva 12
1000 Ljubljana,

da obstajajo v naši državi tudi zveze društev vojnih invalidov, in sicer:
Zveza društev vojnih invalidov Slovenije, Hacquetova 4, 1000 Ljubljana,
Zveza društev invalidov vojn Slovenije, Celovška 62, 1000 Ljubljana

* da imajo vojni invalidi pravice tudi po drugih predpisih (npr. Zakon o carini, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o dohodnini).

IZ ZAKONA O SKLADU ZA POPLAČILO ODŠKODNINE ŽRTVAM VOJNEGA IN POVOJNEGA NASILJA

Iz sklada se izplačujejo: odškodnine za telesno in duševno trpljenje in odškodnina za izgubo življenja bližnjega.

Upravičenci do odškodnine so določeni z :
Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (taboriščnik, zapornik, izgnanec, interniranec, delovni deportiranec, pobegli pred izgonom);
Zakonom o popravi krivic (nekdanji politični zapornik, po vojni pobita oseba);
Zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo (pripadnik TO ali organa za notranje zadeve, ki je v vojni za Slovenijo 1991. leta postal invalid in mu je na tej podlagi priznan status vojaškega vojnega invalida).

Višina odškodnine se določi glede na:
– vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa za te upravičence za:
taboriščnike, ukradene otroke, politične zapornike;
izgnance in internirance;
prisilne mobilizirance;
begunce in delovne deportirance.
čas trajanja izgona, begunstva, internacije, deportacije, bivanja v taborišču, zapora, nasilnega odvzema otrok staršem, prisilne mobilizacije;
čas trajanja nasilnih dejanj, ki so jih utrpeli upravičenci v obdobju od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 po Zakonu o popravi krivic.

Postopek za uveljavitev pravice do odškodnine

Skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati 2,000.000,00 SIT. Če pri postopku izdaje odločbe Slovenska odškodninska družba ugotovi, da izračunana višina odškodnine presega najvišji določeni znesek odškodnine, se izda odločba, ki upravičencu določi navedeni najvišji znesek odškodnine. V obrazložitvi odločbe mora biti navedeno, da je izračunana višina odškodnine presegala najvišji določeni znesek. Odškodnina se izplačuje v dveh delih. Prvi del odškodnine je izplačljiv v gotovini do višine 300.000 SIT. Prvi del izplačila je razdeljen na dva obroka. Prvi obrok se izplača do višine 150.000 SIT v tridesetih dneh po predložitvi pravnomočne odločbe, vendar ne pred 15. 1. 2002. Preostali znesek odškodnine, ki je izplačljiva v gotovini, se izplača v drugem obroku v dvanajstih mesecih po plačilu prvega obroka. Drugi del odškodnine se izplača v obveznicah, ki se upravičencem vročijo najkasneje ob izplačilu prvega gotovinskega obroka, če je upravičenec upravičen do odškodnine, ki presega 300.000 SIT. Obveznice so nominirane v tolarjih in izplačljive v petih letnih obrokih z zapadlostjo 15. septembra tekočega leta. Prvi obrok zapade v izplačilo 15. septembra 2004. Obveznice se obrestujejo z letno obrestno mero v višini TOM + 1 od 1. 1. 2002 dalje ter se glasijo na ime in se lahko prenašajo brez omejitev. Pravice iz obveznic zastarajo v treh letih po dnevu zapadlosti vsakega letnega obroka. Za izplačilo glavnice in obresti jamči Republika Slovenija. Upravičenci po tem zakonu ne plačajo davka od odškodnine.

IZ PRAVILNIKA O TEHNIČNIH PRIPOMOČKIH

Pravilnik določa vrste tehničnih pripomočkov, pri nakupu katerih je vojni invalid upravičen do doplačila za nakup tehničnega pripomočka, ki omogoča njegovo mobilnost in samostojno življenje.

Pripomočki, ki vojnemu invalidu omogočajo mobilnost, so:
osebno motorno vozilo,
prilagoditev osebnega motornega vozila,
nakup avtomatičnega menjalnika kot oblike prilagoditve osebnega motornega vozila,
prenosna klančina,
dvižni sedež,
sedež za prenos,
pritrjeno dvigalo za premestitev iz vozička v osebni avto.

Pripomočki, ki vojnemu invalidu omogočajo samostojno življenje, so:
telefon z gumbom za klic v sili,
Braillova vrstica, za kar je treba predložiti potrdilo Zveze društev slepih in slabovidnih,
telefonska slušalka z vgrajeno indukcijsko tuljavo za induktivni prenos zvoka na slušni aparat,
silhuetni indukator, ki omogoča večjo razumljivost pri poslušanju radia ali televizije s slušnim aparatom,
budilka za gluhe,
svetlobni indikator zvonjenja hišnega in telefonskega zvonca,
elektronsko stacionirano ali prenosno povečevalo.

IZ ZAKONA O ŽRTVAH VOJNEGA NASILJA

Kdo je žrtev vojnega nasilja

Žrtev vojnega nasilja je tisti državljan RS, ki je bil v vojni ali v vojaškem napadu na RS izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Status žrtve vojnega nasilja imajo te skupine upravičencev:
izgnanec, taboriščnik, zapornik, delovni deportiranec, interniranec, begunec, ukradeni otroci ter prisilni mobiliziranec. Noveli zakona iz leta 43/99 in 28/00 sta med žrtve vojnega nasilja uvrstila tudi begunce – pregnance in otroke, katerih starša ali eden od njiju je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali je bil ubit kot talec.

Pravice žrtev vojnega nasilja pa so:
zdravstveno varstvo,
zdraviliško in klimatsko zdravljenje,
povračilo potnih stroškov,
priznanje pokojninske dobe,
pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji,
pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu,
doživljenjska mesečna renta,
prednost pri dodelitvi vojnega stanovanja.

Pravico do varstva po tem zakonu ima žrtev vojnega nasilja, ko dopolni 50 let starosti ali je pri njej nastala popolna izguba delovne zmožnosti.

Zdravstveno varstvo
Žrtvi vojnega nasilja se zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, ki se zagotavljajo v okviru obveznega zavarovanja.

Zdraviliško in klimatsko zdravljenje
Žrtev vojnega nasilja ima pravico do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ob pogojih in v obsegu, ki je predpisan za vojne invalide.

Povračilo potnih stroškov
Žrtev vojnega nasilja ima pravico do povračila potnih stroškov pri uveljavljanju pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja.

Priznanje pokojninske dobe
Taboriščniku in zaporniku se čas, prebit v koncentracijskem taborišču ali zaporu, prizna kot posebna doba v dvojnem štetju, čas po 15. 5. 1945 pa v dejanskem trajanju do vrnitve v domovino.
Internirancu, ukradenemu otroku, izgnancu, delovnemu deportirancu, beguncu in prisilnemu mobilizirancu se prizna pokojninska doba v dejanskem trajanju do vrnitve v domovino.

Pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji
Žrtev vojnega nasilja, ki je bila med trajanjem nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa mlajša od 15 let, pridobi pravico do:
– povračila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pod določenimi pogoji ter
– starostne pokojnine, ko dopolni starost 60 oziroma 55 let in pokojninsko dobo 20 let, ali
– predčasne pokojnine, ko dopolni 50 oziroma 55 let in pokojninsko dobo 35 oziroma 30 let ali
– upokojitve s polno pokojninsko dobo pri starosti 55 oziroma 50 let.

Pravica do vojne odškodnine
Žrtev vojnega nasilja ima pravico do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu.

Doživljenjska mesečna renta
Pravico do doživljenjske mesečne rente imajo te skupine upravičencev:
Taboriščnik, zapornik, izgnanec, interniranec, delovni deportiranec, begunec, ukradeni otrok. Izjema so prisilni mobiliziranci, ki niso upravičeni do te oblike delnega materialnega zadoščenja. Pravice do rente tudi nimajo otroci, katerih starši oziroma eden od staršev je bil ubit zaradi (osmi odstavek 2. člena)

Prednost pri dodelitvi socialnega stanovanja
Žrtev vojnega nasilja, ki nima rešenega stanovanjskega vprašanja, ima pri kandidiranju prednost pred drugimi prosilci.

Postopek za uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja
Status in pravice po zakonu se uveljavljajo na zahtevo stranke same.
O priznanju statusa žrtve vojnega nasilja in njegovih pravic odloča na prvi stopnji upravna enota. O pritožbah zoper odločbe upravne enote odloča pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve – Sektor za vojne invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. O priznanju pokojninske dobe kot posebne dobe in o pravici do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji odloča Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi potrdila o vpisu v evidenco žrtev vojnega nasilja.

IZ ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O ŽRTVAH VOJNEGA NASILJA

Novela zakona, ki je začela veljati 2001. leta, vojaškim vojnim invalidom s statusom žrtve vojnega nasilja omogoča pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja ter drugih pravic, za katere so izpolnjevali pogoje tudi pred 19. 6. 1999, in sicer od naslednjega meseca po vložitvi zahteve. O zahtevi po zadnji noveli Zakona o žrtvah vojnega nasilja morajo upravne enote odločiti v treh mesecih po uveljavitvi novele zakona.

IZ ZAKONA O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU

Zakon vsebuje določilo o navedbah prejemkov, ki so izzvzeti iz izvršbe, in določilo o omejitvi izvršbe. Med prejemke, ki so izzvzeti iz izvršbe, so tudi prejemki iz socialne pomoči. Med omejitve izvršbe spadajo tudi prejemki vojnih in mirovnih vojaških invalidov iz:
invalidnine;
ortopedskega dodatka;
invalidskega dodatka.

Na te prejemke je po zakonu mogoče seči z izvršbo samo za terjatve iz zakonite preživnine in za terjatve iz odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, in sicer do polovice teh prejemkov.

Viri:

Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št 33/91
– pravica do posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja tretji odstavek 50. člena

Zakon o vojnih invalidih, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 in 75/97
– vojni invalid 1. člen
– vojaški vojni invalid 2. člen
– vojaški mirnodobni invalid 3. člen
– civilni invalid vojne 4. člen
– pravice vojnih invalidov – državljanov RS s stalnim prebivališčem v RS 11. člen
– ugotavljanje invalidnosti 17. in 18. člen
– izvedenci 97. in 98. člen
– invalidnina 20. člen
– dodatek za posebno invalidnost 21. člen
– dodatek za pomoč in postrežbo od 22. do 26. člena
– invalidski dodatek 41., 43., 45. in 46. člen
– povračilo prispevkov za socialno zavarovanje 27. člen
– zdravstveno varstvo 28. in 29. člen
– zdraviliško in klimatsko zdravljenje 30. člen
– poklicna rehabilitacija 31. in 32. člen
– oskrbnina 35. in 37. člen
– sofinanciranje prilagoditve prostorov 39. člen
– funkcionalne oblike pomoči 40. člen
– popust pri vožnji 53. člen
– povračilo potnih stroškov 54. člen
– družinska invalidnina od 57. do 65. člena
– podzakonski akti 77. člen
– usklajevanje odmerne osnove in mesečnih denarnih prejemkov 78. člen
– postopek uveljavljanja pravic od 89. do 108. člena

Zakon o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991, Uradni list RS, št. 49/97
– posebne pravice in upravičenci 1. in 2. člen
– osnova za odmero rente 3. člen
– postopek odločanja 7. člen

Zakon o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01, 64/01
– žrtev vojnega nasilja 1. člen
– upravičenci do statusa žrtve vojnega nasilja 2. člen
– pravice žrtev vojnega nasilja 8. člen
– postopek za uveljavljanje statusa žrtev vojnega nasilja 18. člen
– uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja 21. člen

Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98
– prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe 101. člen
– omejitve izvršbe 102. člen

Zakon o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, Uradni list RS, št. 18/2001
– upravičenci do odškodnine 6. člen
– odškodnina za telesno in duševno trpljenje 8., 9., 10. člen
– odškodnina za izgubo bližnjega 11. člen
– postopek za uveljavitev pravice do odškodnine 12., 13., 14. člen

Pravilnik o delu izvedencev, Uradni list RS, št. 30/96

Pravilnik o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti, Uradni list RS, št. 20/97
– vključuje seznam odstotkov vojne invalidnosti

Pravilnik o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov, Uradni list
RS, št. 26/96

Pravilnik o uveljavljanju popusta pri vožnji, Uradni list RS, št. 36/96

Pravilnik o povračilu potnih stroškov, Uradni list RS, št. 20/96

Pravilnik o tehničnih pripomočkih, Uradni list RS, št. 41/98

Uredba o izdaji obveznic za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja ter izvrševanja odločb o določitvi odškodnine, Uradni list RS, št. 60/01

Navodilo o načinu, obliki in rokih posredovanj podatkov o upravičencih do odškodnine na podlagi Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, Uradni list RS, št. 70/01

Uredba o dopolnitvi Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja ter izvrševanju odločb o določitvi odškodnine, Uradni list RS, 101-102/2001,

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, Uradni list RS, št. 111/01

INVALIDSKE ORGANIZACIJE

Invalidske organizacije in EU

Države članice Evropske unije oblikujejo nacionalne razvojne strategije invalidskega varstva v odvisnosti od socialne politike, gmotnih možnosti, zgodovinskih in drugih dejavnikov. Zato so oblike organiziranosti, delovanja in financiranja invalidskih organizacij v državah članicah različne. Ponekod se financirajo iz državnega proračuna, drugod iz sredstev proračuna lokalnih skupnosti in/ali karitativnih, sponzorskih ali zavarovalniških sredstev.

Evropska unija vodi naklonjeno in dejavno politiko sodelovanja z nevladnimi organizacijami, kar se kaže v usmeritvah sprejetih političnih dokumentov ter v številnih programih, v katerih sodelujejo tudi invalidi. V programu Helios II (1993–1996) je eden od poudarkov prav na sodelovanju z nevladnimi, predvsem invalidskimi organizacijami. V Sporočilu o enakih možnostih za invalide – Nova strategija EU za invalide je posebej poudarjena potreba po dialogu med civilno družbo in ustanovami na ravni Evropske unije. Resolucija o enakih možnostih za invalide poziva države k vključevanju predstavnikov invalidov v izvajanje in spremljanje ustreznosti urejanja razmer ter dejavnosti v njihovo korist. Komisija Evropske unije tesno sodeluje z nevladnimi organizacijami na področju invalidnosti in z Evropskim invalidskim forumom (EDF), ki je krovna organizacija invalidskih organizacij v Evropski uniji. V forum so vključeni nacionalni sveti držav članic ter Islandije in Norveške, evropske nevladne organizacije, ki so specializirane glede na tip okvare ali na sektor dejavnosti Evropske unije, socialni partnerji in druge socialne nevladne organizacije. Status opazovalk imajo nacionalni invalidski sveti iz vsake države kandidatke. Ti nacionalni invalidski sveti morajo biti neodvisne organizacije, vključevati pa morajo vse nevladne organizacije, ki zastopajo invalide in starše tistih invalidov, ki se ne morejo zastopati sami. Forum uveljavlja pravice invalidov v Evropski uniji. Na področju širitve Evropske unije si prizadeva vključiti pojem invalidnosti v pridružitvena pogajanja. Še posebej skuša dvigniti ozaveščenost o kršitvi človekovih pravic invalidov in prispevati k povečanju zmogljivosti nevladnih invalidskih organizacij v državah kandidatkah. Evropski invalidski forum se zavzema za to, da civilni dialog postane obvezen, tako kot je trenutno obvezen socialni dialog z delodajalci in s sindikati.

Forum skupaj z Evropsko komisijo in ob podpori Evropskega parlamenta uveljavlja 3. december kot dan invalidov. Namen evropskega dneva invalidov je usmeriti pozornost na invalidnost in dvigniti ozaveščenost o odprtih vprašanjih, povezanih z njo. Leto 2003 je Svet Evropske unije razglasil za evropsko leto invalidnih državljanov in želi tako opozoriti na politiko do invalidov v okviru Evropske unije in v državah članicah. S tem naj bi okrepili prizadevanja za oblikovanje posebne nediskriminacijske direktive Evropske unije do invalidnosti.

Strategija Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo med nalogami opredeljuje tudi spodbujanje delovanja nevladnih organizacij. Vlada Republike Slovenije pripravlja strategijo sodelovanja z nevladnimi organizacijami, ki predvideva tesnejše sodelovanje organizacij civilne družbe pri pripravi in sprejemanju zakonov. Pri vladi že obstajajo strokovni sveti za posamezna področja, ki so sestavljeni iz predstavnikov vladnih in nevladnih institucij. Za usklajevanje priprav slovenskih nevladnih organizacij pri pripravi na vstop v Evropsko unijo so nevladne organizacije ustanovile Slovenski center nevladnih organizacij. Od leta 1997 deluje Pravno-informacijski center nevladnih organizacij.

Slovenske invalidske organizacije so povsem primerljive s tovrstnimi organizacijami v državah članicah Evropske unije in se z njimi programsko povezujejo v evropske in svetovne zveze. V letu 2001 je SIOS-Svet invalidskih organizacij Slovenije zaprosil za status opazovalke v Evropskem invalidskem forumu. Prošnjo je že obravnaval Odbor direktorjev EDF in podal pozitivno mnenje. Pomen invalidskih organizacij poudarja že Razvojna strategija invalidskega varstva v Republiki Sloveniji (1991). Leta 1994 je Vlada Republike Slovenije ustanovila Urad Vlade Republike Slovenije za invalide in leta 1996 Svet Vlade Republike Slovenije za invalide. Leta 1998 je bila ustanovljena Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, prek katere se financirajo socialni programi, ki jih izvajajo te organizacije, posamezni zakoni organizacijam priznavajo določene ekonomske olajšave (obravnavane v poglavju o olajšavah in oprostitvah). Državni zbor Republike Slovenije je že opravil prvo obravnavo predloga zakona o invalidskih organizacijah, s katerim jim bo priznan poseben položaj.

Ključni dokumenti:

• Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, resolucija OZN 48/96, Urad Vlade Republike Slovenije za invalide, Ljubljana, 1996

• Deklaracija o pravicah invalidov, resolucija OZN 3447, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Društvo za Združene narode za RS; Ljubljana 1995, str. 299.

• Third Community action programme to assist Disabled People, akcijski program EU – Helios II, OJ 56, 1993

• Sporočilo o enakih možnostih za invalide – Nova strategija evropske skupnosti za invalide, sporočilo Komisije EU COM (96) 406 final, Zbirka mednarodnih dokumentov, Človekove pravice in invalidi, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo; Ljubljana 1998, str. 197.

• Resolucija o enakih možnostih za invalide, resolucija Sveta EU OJ C 12/01/ 97, Zbirka mednarodnih dokumentov, Človekove pravice in invalidi, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo, Ljubljana 1998, str. 193.

Invalidske organizacije v RS

Invalidske organizacije so prostovoljna združenja zainteresiranih občanov, ki se združujejo v društva, da bi v njih zadovoljevali splošne in posebne potrebe ter izboljšali način in kakovost življenja invalidov.

Invalidske organizacije kot nevladne organizacije delujejo na podlagi Zakona o društvih. Njihovo izvajalsko vlogo opredeljuje Zakon o socialnem varstvu, ki določa, da so invalidske organizacije prostovoljne in nepridobitne organizacije, ki jih ustanovijo invalidi in tudi drugi posamezniki v skladu z zakonom. V njih izvajajo posebne socialne programe in storitve, utemeljene na značilnostih invalidnosti po posameznih funkcionalnih okvarah, ki ogrožajo socialni položaj invalidov. S tem pomembno dopolnjujejo državno organizirano skrb za invalide, zato lahko po posebnih predpisih pridobijo status društva, ki deluje v javnem interesu. Dejavnost invalidskih organizacij lahko zajema tudi posamezne sestavine dobrodelnosti in samopomoči.

Na pomembno vlogo invalidskih organizacij za predstavljanje invalidov opozarjajo mednarodnopravni akti Organizacije združenih narodov. Med njimi so najpomembnejši Deklaracija o pravicah invalidov (1975), Svetovni program delovanja v korist invalidov (1992) in še posebej Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov (1993), ki v 18. pravilu državam priporoča, naj priznajo pravico organizacij invalidov, da predstavljajo invalide na državni, regionalni in lokalni ravni, in jim priznajo posvetovalno vlogo pri odločanju o invalidskih zadevah.

V Sloveniji deluje veliko društev oziroma njihovih zvez, v katere se združujejo invalidi s podobnimi okvarami in boleznimi (slepi, gluhi, gibalno ali duševno ovirani) ali glede na okoliščine, ki so vplivale na invalidnost (ob rojstvu, nesrečah, na delu, med vojno ali kot posledica vojne, bolezni). V zadnjih letih ustanovljene invalidske organizacije praviloma združujejo invalide po skupnih potrebah in interesih, ne le po vrsti invalidnosti.

Glede na število invalidov so invalidske organizacije različno organizirane. Nekatere so organizirane kot društva, ki deluje na območju celotne države, več pa jih je organiziranih na lokalni ravni in se združujejo v zveze društev.

Dejavnost invalidskih organizacij je opredeljena v statutu društva oziroma zveze. Na področje društvene dejavnosti sodijo tisti programi, ki so značilni tudi za dobrodelne in druge organizacije, kot npr. družabništvo, medsebojna pomoč članov, izleti, kulturne in športne dejavnosti, informativna in založniška dejavnost ter druge. Na področje investicijske dejavnosti sodijo nakup in gradnja lastnih objektov za opravljanje gospodarske, društvene dejavnosti in za potrebe obnovitvene rehabilitacije invalidov, nakup prilagojenih prevoznih sredstev, finančna pomoč članom pri nakupu tehničnih pripomočkov, odpravljanje ovir v grajenem okolju ipd. Na področje gospodarske dejavnosti sodijo ustanovitev in delovanje invalidskih podjetij, delavnic, delo na domu ipd. Posebni socialni programi so prilagojeni posebnim potrebam posameznih skupin invalidov, kot npr. mreža prilagojenih prevozov, založniška dejavnost v prilagojenih tehnikah, mreža tolmačev za znakovni jezik, različne oblike izobraževanj in usposabljanj itd. Sredstva za delovanje invalidske organizacije pridobivajo od Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, iz proračunskih in drugih javnih virov ter iz lastne gospodarske dejavnosti, donacij in članarin.

Invalidske organizacije vplivajo tudi na odločitve državnih institucij v zvezi z oblikovanjem in izvajanjem invalidskih politik ter na oblikovanje javnega mnenja. Svojo posvetovalno vlogo uresničujejo s članstvom v Svetu Vlade Republike Slovenije za invalide, skupščinah javnih zavodov, delu Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, delo, družino, socialne zadeve in invalide, v delovnih skupinah za pripravo zakonov v okviru posameznih ministrstev in še drugih na državni in lokalni ravni.

Člani invalidskih organizacij so lahko invalidi in druge osebe, ki na različne načine podpirajo organizacijo. Merilo za sprejem posameznika v organizacijo je običajno diagnosticirano bolezensko stanje, v nekaterih primerih pa je potreben zakonsko priznan status invalida (vojnega invalida, študenta). Ob vpisu kandidat izpolni pristopno izjavo in predloži zdravstveno dokumentacijo in/ali odločbo o statusu invalida. Zaradi kombiniranih invalidnosti, različnega statusa ali posebnega interesa so lahko invalidi včlanjeni v več invalidskih organizacij. V letu 2002 je bil sprejet Zakon o invalidskih organizacijah, ki ureja status, področje delovanja, financiranje in lastnino invalidskih organizacij.

Invalidske organizacije so društva ali zveze društev, ki delujejo v javnem interesu na področju invalidskega varstva v skladu z Zakonom o društvih in Zakonom o invalidskih organizacijah. Namen invalidske organizacije je prostovoljno in neodvisno združevanje interesno povezanih invalidov in njihovih zakonitih zastopnikov, da ugotavljajo, zagovarjajo in zadovoljujejo posebne potrebe invalidov ter zastopajo interese invalidov. Invalidske organizacije lahko delujejo na državni ali lokalni ravni.

Državni organi se pri oblikovanju nacionalnih politik in ukrepov za zagotavljanje enakih možnosti in enake obravnave invalidov posvetujejo in sodelujejo z invalidskimi organizacijami.

Člani invalidskih organizacij so invalidi, njihovi zakoniti zastopniki in druge osebe, ki na različne načine podpirajo delovanje invalidske organizacije. Zakon o invalidskih organizacijah opredeljuje invalida kot posameznika, ki zaradi prirojenih ali pridobljenih okvar in oviranosti, ki jo pogojuje oziroma ustvarja fizično indružbeno okolje, ne more sam delno ali v celoti zadovoljevati potreb osebnega, družinskega in družbenega življenja v okolju, v katerem živi, v skladu z mednarodno klasifikacijo.

Dejavnost invalidskih organizacij je nepridobitna in je opredeljena v temeljnem aktu društva oziroma zveze. Za izvajanje v zakonu opredeljenih nalog lahko invalidske organizacije oblikujejo posebne socialne programe, ki dopolnjujejo javno službo in pravice, ki jih določajo zakoni na področju invalidskega varstva. V skladu s predpisi, ki urejajo društva, lahko invalidske organizacije ustanavljajo invalidska podjetja, ustanove ali zavode, če je ustanovitev povezana z namenom delovanja invalidske organizacije in je opredeljena v temeljnem aktu organizacije. Delovanje in poslovanje invalidske organizacije je javno. Sredstva za delovanje, invalidske organizacije pridobivajo od Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, iz proračunskih in drugih javnih virov ter iz lastne gospodarske dejavnosti, donacij in članarin.

Status invalidske organizacije pridobi društvo ali zveza društev na podlagi pravnomočne odločbe o vpisu v register invalidskih organizacij, ki ga vodi Ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Minister, pristojen za invalidsko varstvo na podlagi vloge društva ali zveze društev z odločbo ugotovi, ali so izpolnjena merila za podelitev statusa invalidske organizacije in odloči o vpisu v register. Zoper odločbo je možno sprožiti upravni spor. Društva, ki so povezana v zvezo društev in izpolnjujejo merila za podelitev statusa invalidske organizacije, se na podlagi skupne odločbe o podelitvi statusa invalidske organizacije zvezi društev, vpišejo v register invalidskih organizacij.

Državni organi in druge javne institucije so dolžni zagotoviti invalidskim organizacijam, da predstavljajo interese in mnenja invalidov.

Invalidska organizacija lahko pridobi status reprezentativne invalidske organizacije. Reprezentativne invalidske organizacije predstavljajo in zastopajo invalide in njihove interese v dialogu z organi na državni in mednarodni ravni, predlagajo predstavnike invalidov v delovna telesa pri državnih in drugih organih, ki obravnavajo vprašanja invalidov, ter organih istovrstnih mednarodnih organizacij in združenj ter povezujejo in usklajujejo interese z drugimi invalidskimi organizacijami. Minister, pristojen za invalidsko varstvo, na podlagi vloge invalidske organizacije, z odločbo ugotovi, ali so izpolnjena merila za priznanje reprezentativnosti in odloči o vpisu v register reprezentativnih invalidskih organizacij. Zoper odločbo je možno sprožiti upravni spor. Reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni, se lahko povezujejo v Nacionalni svet invalidskih organizacij, ki ga ustanovijo s pogodbo. Pogodba se predloži ministru, pristojnemu za invalidsko varstvo. Nacionalni svet usklajuje interese vseh invalidov v državi ob upoštevanju avtonomnosti vsake invalidske organizacije in jih zastopa v dialogu med invalidskimi organizacijami in v dialogu s strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami in drugimi javnostmi. Nacionalni svet lahko predlaga skupne predstavnike invalidov v organe državnih in drugih javnih institucij ter mednarodnih organizacij in združenj in opravlja druge skupne dogovorjene aktivnosti.

Dobro je vedeti, da lahko podrobnejše informacije dobite na teh naslovih:

ZVEZA DRUŠTEV SLEPIH IN SLABOVIDNIH SLOVENIJE
Groharjeva ulica 2, 1000 Ljubljana
tel.: 01/47 00 211; faks: 01/47 00 220
http://www.zveza-slepih.si

e-pošta: [email protected]

Zveza povezuje devet medobčinskih društev. Zveza in društva izvajajo posebne socialne in druge programe ter storitve, posebej prirejene za slepe in slabovidne. Zveza, ki predstavlja slepe in slabovidne na lokalni, državni in mednarodni ravni, spodbuja pristojne organe k čim uspešnejšemu reševanju odprtih vprašanj slepih in slabovidnih.

ZVEZA DRUŠTEV GLUHIH IN NAGLUŠNIH SLOVENIJE
Drenikova ulica 24, 1000 Ljubljana
tel.: 01/500 15 00; faks: 01/500 15 22

http://www.zveza-gns.si/

e-pošta: [email protected]

Zveza združuje enajst regijskih društev. Cilj združenja je ustvarjanje razmer za enakopravno vključevanje gluhih in naglušnih v socialno okolje ter zagotavljanje enakih možnosti sodelovanja v družbi.

DRUŠTVO DISTROFIKOV SLOVENIJE
Linhartova 1, 1000 Ljubljana
tel.: 01/47 20 500; faks: 01/43 28 142

e-pošta: [email protected]

Društvo deluje kot nacionalna invalidska organizacija na območju celotne Slovenije. Včlanjujejo se distrofiki, to so ljudje z mišičnimi in živčno-mišičnimi obolenji. Ta obolenja povzročajo značilno napredujočo invalidnost, ki pripelje v odvisnost od fizične pomoči drugega človeka in tudi uporabe invalidskega vozička. Društvo za vse distrofike ne glede na članstvo izvaja številne posebne programe, med katerimi ob prizadevanju za splošen napredek na področju invalidskega varstva izstopajo služba prevozov in nege, programi ohranjanja zdravja (Dom dva topola), usposabljanje in zaposlovanje (Birografika BORI) ter številni drugi socialni programi od dodatnega izobraževanja, začasnega bivanja do prostočasnih dejavnosti.

ZVEZA PARAPLEGIKOV SLOVENIJE
Štihova ulica 14, 1000 Ljubljana
tel.: 01/43 27 138; faks: 01/43 27 252

http://www2arnes.si/~ljzpar6/

e-pošta: [email protected]

Zveza prek svojih članic – devetih regijskih društev združuje invalidne osebe, trajno vezane na uporabo invalidskega vozička zaradi posledic poškodb ali obolenja hrbtenjače, ki se kažejo v ohromelosti spodnjih ali/in zgornjih okončin, inkontinence urina in blata ter drugih, zdravju neugodnih posledicah. V programe zveze se lahko vključujejo tudi nečlani paraplegiki, saj Zveza poleg društvene dejavnosti načrtuje in izvaja tiste socialne programe, ki jih državne ali javne službe ne izvajajo za paraplegike in njihove družinske člane.

ZDRUŽENJE MULTIPLE SKLEROZE SLOVENIJE
Maroltova 14, 1000 Ljubljana
tel./faks: 01/56 87 297

http://www.zdruzenje-ms.si

e-pošta: [email protected]

Združuje obolele z multiplo sklerozo, ki je kronična progresivna bolezen in vodi v invalidnost. Združenje je nacionalna invalidska organizacija. Ima petnajst podružnic, ki ozemeljsko pokrivajo celotno Slovenijo. Že od ustanovitve leta 1973 dejavno sodeluje s strokovnimi ustanovami na področju socialnega in zdravstvenega varstva.

SOŽITJE – ZVEZA DRUŠTEV ZA POMOČ DUŠEVNO PRIZADETIM SLOVENIJE
Samova ulica 9/II, 1000 Ljubljana
tel.: 01/ 43 69 750; faks: 01/43 62 406

http://www.zveza-sozitje.si

e-pošta: [email protected]

Zveza Sožitje povezuje in spodbuja dejavnosti 51 lokalnih in področnih društev, ki delujejo na območju cele Slovenije.Vanje se združuje več kot 20 000 članov. Poleg tega vodi politiko celostne skrbi za osebe z motnjami v duševnem razvoju, sama pa na državni ravni tudi izvaja skupno dogovorjene socialne programe, namenjene osebam z motnjo v duševnem razvoju in njihovim staršem. Več podrobnosti o dejavnosti Zveze Sožitje, njenih programih in naslove lokalnih društev lahko najdete na zgoraj navedenem naslovu spletne strani.

ZVEZA DELOVNIH INVALIDOV SLOVENIJE
Dunajska 101, 1000 Ljubljana
tel.: 01/ 568 57 73; faks: 01/566 14 60

http://www.zveza-zdis.si

e-pošta: [email protected]

Zveza delovnih invalidov Slovenije je nacionalno krovno združenje, ki preko svojih 69 društev združuje delovne invalide po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in druge invalide na območju države Slovenije. Namen Zveze je delovanje proti diskriminaciji invalidov, za njihovo večjo gmotno, socialno in pravno varnost, socialno integracijo in dobro zdravstveno počutje ter pri tem sodeluje z drugimi invalidskimi organizacijami in državnimi organi, ki so po zakonu dolžni skrbeti za izvajanje socialno-zdravstvene politike.

SONČEK – ZVEZA DRUŠTEV ZA CEREBRALNO PARALIZO SLOVENIJE
Rožanska ulica 2, 1000 Ljubljana
tel.: 01/ 534 06 67, 534 26 43; faks: 01/568 60 75

http://www.soncek.org

e-pošta: [email protected]

V zvezo Sonček se združuje štirinajst regionalnih društev za cerebralno paralizo, Društvo za nezgodne poškodbe možganov VITA, Društvo Sončkov klub, Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom in Društvo šport cerebralne paralize Žarek. Zveza Sonček skupaj z društvi upravlja devet centrov Sonček, v katerih izvaja program vodenja, varstva, usposabljanja in zaposlovanja pod posebnimi pogoji, program skupinske obnovitvene rehabilitacije, prilagojene prevoze, program institucionalnega varstva, program izobraževanja staršev in neprofesionalnih delavcev.

ZVEZA DRUŠTEV INVALIDOV VOJN SLOVENIJE
tel.: 01/231 59 35 ; faks: 01/433 92 77
Celovška 62, 1000 Ljubljana

e-pošta: invalidi¬[email protected]

Je nacionalna invalidska organizacija, ki združuje šest medobčinskih društev, v katera se združujejo civilni invalidi vojn, lahko pa tudi vojaški invalidi, mirnodobni invalidi in žrtve vojnega nasilja (po Zakonu o vojnih invalidih in Zakonu o žrtvah vojnega nasilja). Medobčinska društva rešujejo konkretne težave članov oziroma s pomočjo zveze zagotavljajo možnosti za reševanje in zadovoljevanje posebnih potreb in interesov članstva na podlagi izvajanja socialnih programov.

ZVEZA DRUŠTEV VOJNIH INVALIDOV SLOVENIJE
Hacquetova ulica 4, 1000 Ljubljana
tel.: 01/300 69 60; GSM: 041 740 911; faks:01/300 69 61

http://mrak.si/aplika/zdvi.htm

e-pošta: [email protected]

Je zveza šestnajstih društev vojnih invalidov, v katere so vključeni vojaški vojni in vojaški mirnodobni invalidi ter družinski upravičenci po padlih borcih ali umrlih vojnih invalidih, ki so zaščiteni po Zakonu o vojnih invalidih. Glavna naloga zveze in društev je skrb za socialno in zdravstveno stanje vseh vojnih in mirnodobnih invalidov ter družinskih upravičencev in ne samo članov.

ZVEZA ZA ŠPORT INVALIDOV SLOVENIJE
Cesta 24. junija 23, 1231 Ljubljana Črnuče

tel.: 01/563 52 02 ; faks: 01/563 51 96
http://sport.si21.com/sport-invalidov/

e-pošta: [email protected]

Organizirana je kot skupna specializirana organizacija za izvajanje vrhunskega in tekmovalnega športa invalidov za nacionalne invalidske organizacije, ki so hkrati njene ustanoviteljice.

DRUŠTVO LARINGEKTOMIRANIH SLOVENIJE
Parmova ulica 53/IV, 1000 Ljubljana
tel.: 01/436 03 58; faks: 01/436 03 59

e-pošta: [email protected]

Društvo združuje osebe, ki jim je bilo zaradi bolezni delno ali v celoti odstranjeno grlo. Organizirano je v šestih področnih klubih (Prekmurje, Štajerska in Koroška, Ljubljana, Dolenjska, severna Primorska, Obala) in šestnajstih sekcijah – poverjeništvih, tako da so vanje vključeni vsi člani društva, njihovi zakonci in svojci.

ZVEZA INVALIDSKIH DRUŠTEV ILCO SLOVENIJE
Trubarjeva ulica 15, 2000 Maribor
tel./faks: 02/46 11 593

e-pošta: [email protected]

V zvezi so štiri društva, ki imajo sekcije v osmih krajih Slovenije. Člani društev so invalidi, ki imajo izpeljano črevo ali urinski sistem na trebušno steno. Poleg društev delujejo še klubi svojcev, podpornih članov in prostovoljcev.

DRUŠTVO ZA ANKILOZIRAJOČI SPONDILITIS SLOVENIJE
Parmova ulica 53, 1000 Ljubljana
tel.: 01/43 62 280; faks: 01/23 62 457

e-pošta: [email protected]

Društvo združuje bolnike in invalide z revmatično boleznijo. Ima trinajst podružnic, ki pokrivajo celotno ozemlje Slovenije. Organizira redne rehabilitacijske programe po podružnicah in pomaga najhuje prizadetim članom, s pomočjo posvetovalnic pa tudi članom v stiski.

DRUŠTVO ŠTUDENTOV INVALIDOV SLOVENIJE
Kersnikova 4, 1000 Ljubljana
tel.: 01/58 05 607; GSM 041 696 673; faks: 01/580 57 96

http://www.dsis-drustvo.si

e-pošta: [email protected]

Člani društva lahko postanejo invalidi, ki imajo status študenta katere koli univerze ali visokošolske organizacije na območju Slovenije, in drugi ljudje, ki podpirajo programe društva. Glavna naloga društva je skrb za izboljšanje študijskih, življenjskih, družabnih, športno-rekreativnih možnosti in sodelovanje s sorodnimi društvi.

DRUŠTVO PARALITKOV SLOVENIJE
Cesta 24. junija 23, 1231 Ljubljana Črnuče
tel.: 01/563 34 68; faks: 01/561 27 10

e-pošta: [email protected]

Društvo je enovito, prostovoljno združenje gibalno oviranih invalidov – paralitikov. Paralitiki so invalidne osebe z okvaro perifernega motoričnega nevrona. Klinično se ta okvara kaže kot: flakcidna paraliza enega ali več udov oz. trupa, odsotnost spastičnosti, ohranjeni sta senzibiliteta in nadzor sfinktrov, ni sistemske prizadetosti, stanje pa je dokončno. Cilj društva je predvsem ustvarjanje razmer za celovito vključitev paralitikov v življenjsko in delovno okolje ter v vse oblike družbenega življenja.

DRUŠTVO INVALIDSKI FORUM SLOVENIJE
Palmejeva 8, 1000 Ljubljana
tel.: 01/5348 919; GSM 041 641 475; faks: 01/534 55 81

e-pošta: drustvo¬[email protected] ali drustvo¬[email protected]

Društvo združuje skupine invalidov in invalide posameznike ne glede na vrsto funkcionalne okvare, vzrok za nastanek invalidnosti in/ali priznani status invalida ter druge ljudi, ki podpirajo programe društva. Njegov namen je dvig kakovosti življenja invalidov, doseči boljše socialno in pravno varstvo invalidov ter medsebojna pomoč v smislu izenačevanja možnosti.

SKLAD SILVA – DRUŠTVO ZA KAKOVOSTNO ŽIVLJENJE LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI

Fijeroga 10, 6274 Šmarje

tel./faks: 05/67 31 741; GSM: 031 852 692
Društvo, ki deluje na območju celotne države, si prizadeva dvigniti kakovost življenja zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetih oseb, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo, ne glede na invalidnost, bolezen in čas njihovega nastanka.

DRUŠTVO BARKA
Zbilje 66, 1215 Medvode
tel./faks: 01/36 13 617

e-pošta: [email protected]

Društvo za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju omogoča življenje v bivalni skupnosti, v kateri skupaj živijo in delajo odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju ter njihovi spremljevalci.

YHD – DRUŠTVO ZA TEORIJO IN KULTURO HENDIKEPA
Neubergerjeva 7, 1000 Ljubljana
tel.: 01/230 16 57; faks: 01/431 20 54

http://pina.soros.si/*drzascac/manifest.htm

e-pošta: [email protected]

Delo društva temelji na načelih samopomoči in solidarnosti. Nastalo je na podlagi samoorganiziranja uporabnikov, sestavljajo in upravljajo ga uporabniki sami. Društvo uresničuje projekt neodvisnega življenja, zasnovan na temeljni človekovi pravici do svobodne izbire načina življenja.

DRUŠTVO MALIH LJUDI SLOVENIJE
Železarska cesta 5, 3220 Štore
http://www.home.amis.net/ruzam/index.html

e-pošta: [email protected]

Namen društva je povezovanje ljudi z zdravstvenimi težavami, ki imajo skupen predznak “pritlikavost”, in ljudi, ki s svojim znanjem pomagajo pri odpravljanju zdravstvenih težav malih ljudi Slovenije. Njegovi člani lahko postanejo posamezniki, ki so manjše rasti, svojci in tisti, ki jim pomagajo pri odpravljanju težav, povezanih z manjšo rastjo. Društvo deluje na območju celotne države.

DRUŠTVO SKUPINA GLAS
Gostičeva ulica 12, 1230 Domžale
tel.: 01/721 45 80

e-pošta: [email protected]

V društvo so združeni posamezniki z različnimi vrstami poškodovanosti in obolenj, ki so pogosto razlog za izključevanje iz družbenega življenja, kamor sodi tudi zaposlovanje v običajnem delovnem okolju. Izhodišče delovanja društva je prepričanje, da za vsakega posameznika obstaja primerno delo, ki ga lahko opravlja, ter za to delo dobi primerno plačilo. Društvo deluje na skupinski in individualni ravni: izobraževalni seminarji, podporno zaposlovanje, zagovorništvo. Cilj društva je ozaveščanje članov, drugih zainteresiranih ter širše javnosti.

ZDRUŽENJE TIŠINA
Trg Edvarda Kardelja 1, 5001 Nova Gorica

http://www.arctur.si/tisina/

e-pošta: [email protected]

To je samostojna organizacija naglušnih in oglušelih oseb, ki zagotavlja medsebojno pomoč pri uveljavljanju potreb članov, izvaja programe za preprečevanje in blaženje socialnih in duševnih posledic invalidnosti ter opravlja zastopništvo in zagovorništvo za svoje člane.

ZDRUŽENJE INVALIDOV – FORUM SLOVENIJE
Linhartova 1, 1000 Ljubljana
tel.: 01/23 25 486; faks: 01/43 28 142

V združenje se lahko vključijo invalidi in druge osebe, ki želijo pomagati slovenskim invalidom pri premagovanju in odpravljanju arhitekturnih ovir, ohranjanju zdravja in omogočanju izobraževanja ter uresničevanju splošnega pozitivnega odnosa do invalidov. Forum je gibanje, ki ne izvaja socialnih programov.

Prvih 16 invalidskih organizacij je združilo svoje interese na državni ravni v SIOS – Svet invalidskih organizacij Slovenije, Linhartova 1, 1000 Ljubljana.

Pravno informacijski center nevladnih organizacij
Povšetova 37, 1000 Ljubljana
Tel.: 01/540 19 14; faks: 01/540 19 13

http://www.pic.si

e-pošta: [email protected]

Center nevladnih organizacij Slovenije
Mestni trg 13, 1000 Ljubljana
tel.: 01/42 67 183; faks: 01/42 67 185
e-pošta: [email protected]

Viri

Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91
pravica do zbiranja in združevanja, 42. člen.

Zakon o društvih, Uradni list RS, št. 60/95, 49/98,89/99
opredelitev društva, 1. člen,
status društva, ki deluje v javnem interesu, 38. člen.

Zakon o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 42/94, 41/99,26/01
invalidske organizacije, 64. člen.

Odlok o ustanovitvi fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, Uradni list RS, št. 9/98
osnovna dejavnost fundacije, 10. člen.

Obvladovanje in razvoj invalidskega varstva v sodobni družbi (Koncepcija razvojne strategije invalidskega varstva v Sloveniji), Poročevalec Skupščine RS in Skupščine SFRJ, št. 9 z dne 28. 2. 1991.

Zakon o invalidskih organizacijah, Uradni list RS, št.108/02

Sklep o ustanovitvi Urada Vlade RS za invalide in bolnike, Uradni list RS, št.4/94 in 96/2000.

Sklep o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade RS za invalide, Uradni list RS, št. 35/96 in 8/01, 43/2001.

Seznam invalidskih organizacij na podlagi šifre 85.322 dejavnost invalidskih organizacij po Uredbi o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti, Uradni list RS, št. 34/94, 3/95, 33/95, 15/96, 12/99; Statistični urad Republike Slovenije.

Analiza članstva invalidskih organizacij in društev, Urad Vlade RS za invalide, Ljubljana, maj 2000.

To smo mi, nacionalne invalidske organizacije Slovenije, Svet invalidskih organizacij, Ljubljana, november 1998.

V besedilu navedene spletne strani društev z dne 28. 8. 2001 in dopisi invalidskih organizacij.

Pomembnost mednarodnega sodelovanja za invalidske organizacije, zbornik predavanj s simpozija (24. november 2000); Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo.

Zbornik esejev Človekove pravice in invalidi, Ljubljana 1997, Zveza delovnih invalidov Slovenije in Inštitut RS za rehabilitacijo.
DODATEK

V dodatku predstavljamo pomembnejše določbe iz Zakona o splošnem upravnem postopku, Zakona o upravnem sporu, Zakona o nepravdnem postopku, Zakona o pravdnem postopku, Zakona o brezplačni pravni pomoči in Zakona o izvršbi in zavarovanju.

IZ ZAKONA O SPLOŠNEM UPRAVNEM POSTOPKU
(dalje ZUP)

• Veljavnost zakona

Postopki za uveljavitev pravic, navedenih v tem “vodniku”, potekajo v glavnem po Zakonu o upravnem postopku, če posamezni zakoni ne urejajo drugače.

Če je v posameznem zakonu, ki določa kakšno pravico, predpisan poseben postopek ali posamezni del postopka, se je treba ravnati po tem zakonu /subsidiarna uporaba zakona/.

• Pritožba

Pravica do pritožbe je temeljna in ustavna pravica vsakega državljana v vsaki pravni državi. Pravica do pritožbe se lahko omeji le z zakonom, in še to le, če je na drug način zagotovljeno varstvo pravic. Zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, ni pritožbe, torej ni več rednega pravnega sredstva. Stranka ima pravico do pritožbe tudi, če organ prve stopnje ni
izdal odločbe o njeni zadevi v enem mesecu.

• Pristojnost

Stvarna pristojnost pomeni oziroma določa, kateri od različnih organov lahko oziroma mora odločati o posamezni upravni stvari oziroma zadevi.

Krajevna pristojnost pomeni oziroma določa, kateri od več istovrstnih organov v državi je pristojen za odločanje o upravni stvari oziroma zadevi glede na prebivališče posameznika oziroma stranke. Krajevna pristojnost se ravna po tem, kje ima stranka stalno prebivališče, sedež dejavnosti, kje je stvar, o kateri se odloča, itd.

Tako bo na primer za odločanje o invalidski upokojitvi državljana iz Nove Gorice stvarno pristojen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, Območna enota v Novi Gorici, če je bil navedeni državljan nazadnje zavarovan na območju Nove Gorice.

• Izdajatelj odločbe

Odločbo o upravnem postopku izda predstojnik organa, če ni z zakonom ali predpisi o organizaciji organa določeno drugače. Poleg navedenega lahko predstojnik izda pooblastilo drugi osebi, zaposleni v istem organu, da izdaja posamezne odločbe oziroma opravlja posamezna upravna dejanja v vseh ali samo nekaterih upravnih stvareh.

• Stranka v postopku

Zakon določa, kdo je lahko stranka v upravnem postopku. Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična /posameznik/ in pravna oseba, ki je lahko nosilec pravic in obveznosti.

• Procesna sposobnost, začasni zastopnik

Vsaka fizična in pravna oseba, ki je stranka v upravnem postopku, lahko sama opravlja vsa dejanja v postopku, če je poslovno popolnoma sposobna. To pomeni, da je dovolj stara /praviloma polnoletnost/ in ji ni odvzeta poslovna sposobnost ter da glede na svoje fizične in psihične lastnosti lahko sama opravlja upravna dejanja.

Pravno osebo vedno zastopa zakoniti zastopnik.

Če je fizična oseba poslovno nesposobna ali če zaradi telesnih in drugih pomanjkljivosti ne more sama opravljati upravnih dejanj, jo zastopa zakoniti zastopnik. Pri zakonitem zastopniku naj navedemo, da to ni pooblaščenec, kot se včasih zmotno misli. Zakoniti zastopnik ne potrebuje pooblastila, zadošča dejstvo, da je zakoniti zastopnik in po potrebi priloži dokazilo o tem /primer: starši, ki zastopajo mladoletnega otroka, ali starši, ki zastopajo poslovno nesposobnega otroka/.

• Pooblaščenec

Pooblaščenec, ki ni stranka niti zastopnik, kot se pogosto zamenjuje, je udeleženec v postopku, ki po pooblastilu in v okviru pooblastila zastopa v upravnem postopku stranko ali zakonitega zastopnika.

Pooblaščenec je lahko vsaka fizična oseba, ki je popolnoma poslovno sposobna. Od pooblaščenca se ne zahteva, da bi moral imeti kakšno posebno izobrazbo oziroma da bi bil posebej usposobljen.

Pooblaščenec lahko, če ima splošno /generalno/ pooblastilo, opravi vse, kar sme opraviti stranka oziroma zakoniti zastopnik. Pooblaščenec stranke mora za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti posebno pooblastilo.

Glede na to, da bo pri uveljavljanju pravic s področja invalidnosti večkrat potreben oz. bo nastopal pooblaščenec, je prav, da si ob vsakokratnem dajanju pooblastila pooblaščencu preberete poglavje, ki govori o pooblaščencu.

• Vloge

Določila ZUP, ki se nanašajo na vloge, so zelo pomembna, kajti od vloge, ki je primerna in pravočasno poslana oziroma dostavljena na pravi naslov, sta odvisna začetek postopka in celotni postopek ali njegovo nadaljevanje.

Vloga je v sedanjem času zaradi poenostavitve postopka največkrat oddana kar na ustreznem obrazcu. Lahko pa so oddane tudi drugače, kot na primer po telefonu telefaksu, s telegramom in podobno. Tako prispele oziroma oddane vloge ali dopolnitve vlog mora uradna oseba zapisati v obliki uradnega zaznamka, ki je lahko samostojni zapis ali zapis na spisu, če spis že obstaja.

Vsako vlogo je treba izročiti ali poslati organu, ki je pristojen za odločanje na prvi stopnji /krajevna in stvarna pristojnost/. Za vloge ni določena ali predpisana posebna oblika. Dovolj je, da je napisana ali drugače zaznamovana in da vsebuje vse, kar je potrebno, da se postopek lahko začne ali nadaljuje, če je začet. Vsaka vloga mora vsebovati najmanj: ime in priimek ter naslov vložnika, organ, ki naj o zadevi odloči, zahtevek, o katerem se naj odloči, ime in priimek morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca in druge podatke, če so potrebni. Vlogi je treba priložiti tudi potrebna dokazila in druge priloge, če je tako določeno oziroma potrebno.

Če organ, ki prejme vlogo, ugotovi, da je vloga nepopolna oziroma nepravilna, mora storiti vse, kar je potrebno, da se pomanjkljivosti odpravijo. Če vložnik vloge v določenem roku ne dopolni, organ s sklepom postopek ustavi.

Če je bilo treba vlogo dopolniti, dopolnitev pa je bila opravljena pravočasno, se šteje za dan prispetja oziroma vložitve vloge dan, ko je bila vložena nepopolna vloga.

• Vabila

Organ, ki vodi postopek, ima pravico vabiti k sebi tistega, čigar navzočnost je v postopku potrebna. Vabljeni se je vabilu dolžan odzvati.

Nedopustno je vabiti koga le zato, da bi se mu kaj vročilo oziroma izročilo, kar bi se lahko poslalo po pošti. Organ mora vabiti tako, da se vabljeni lahko vabilu odzove, ko je to zanj najmanj neugodno.

Če se vabljeni vabilu ne odzove, svoje odsotnosti pa ne opraviči, se lahko privede s silo, poleg tega pa se denarno kaznuje do 20.000 sit in se mu naloži plačilo stroškov. Vsi navedeni ukrepi za zagotovitev navzočnosti morajo biti v vabilu navedeni.

• Pregledovanje spisov

Stranke v postopku, pa tudi druge osebe, če izkažejo pravni interes oziroma opravičilo, lahko pregledajo spis in si na svoje stroške naredijo fotokopije ali prepise.

Zapisnikov posvetovanja in glasovanja o odločanju ter drugih zaupnih dokumentov ni dovoljeno pregledovati, kar pa pri zaupnih dokumentih ne velja za tiste, ki so v postopku.

Pregledovanje spisov je procesno dejanje oziroma pravica in je ni mogoče odvzeti. Zoper zavrnitev pravice do pregledovanja spisov se lahko upravičenci pritožijo s posebno pritožbo.

• Vročanje

Vročanje je zelo pomembno procesno opravilo, kajti pravne posledice nastanejo šele, ko je neko pisanje – dokument (sklep, odločba, vabilo, odredba) – vročeno tistemu, na katerega se nanaša. Vročanje ima tudi posledice za potek postopka. Vročanje je pomembno tudi zato, ker od pravilne vročitve dalje začnejo teči roki za pritožbe ter druga redna in izredna pravna sredstva. Od vročitve sta odvisni pravnomočnost in izvršljivost odločbe itd.

ZUP pozna več vrst oziroma načinov vročanja. Praviloma se pisanje vroča tistemu, ki mu je namenjeno (obvezna osebna vročitev). Ker te osebe vedno ni mogoče dobiti, ZUP pozna še druge načine, kot je posredno vročanje (svojcem, delodajalcem, zakonitemu zastopniku, odvetniku, pooblaščencu za vročanje, …).

Pri vročanju naj omenimo še vročilnico. Vročilnica je dokument, s katerim se dokazuje, da je tisti, ki mu je bilo neko pisanje namenjeno, to pisanje tudi dejansko prejel. Vročilnica je formalni akt in mora biti izpolnjena tako, kot določa zakon.

• Roki

Roki so v upravnem postopku zelo pomembni. Lahko so zakonski ali pa jih določi uradna oseba, ki vodi postopek. Roki, ki so zakonski, se praviloma ne podaljšajo, roki, ki jih določi uradna oseba, pa se lahko v upravičenih primerih podaljšajo.

Roki se računajo po dnevih, mesecih in letih. Začetka in teka rokov prazniki in nedelje ne ovirajo. Če je zadnji dan roka nedelja, praznik ali dan, ko organ ne dela, se šteje za zadnji dan prvi delovni dan po nedelji, prazniku ali dnevu, ko organ ne dela.

Če je vloga poslana po pošti, se šteje za dan vložitve vloge dan, ki je na žigu pošte.

Roke morajo dosledno spoštovati vsi udeleženci v postopku. Neupoštevanje rokov ima hude posledice zlasti za stranke v postopku.

• Vrnitev v prejšnje stanje

Institut “vrnitev v prejšnje stanje” (kar prava neuke osebe večkrat zamenjujejo z izrednim pravnim sredstvom, čeprav je med institutoma bistvena razlika) je namenjen omilitvi strogosti določil ZUP o rokih.

Vrnitev v prejšnje stanje pomeni, da se v upravičenih primerih, ki jih primeroma našteva že ZUP, zadeva oziroma postopek vrne v prejšnje stanje.

Stranka, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje, mora navesti okoliščine, zaradi katerih kakšnega dejanja ni mogla pravočasno opraviti.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se mora dati v osmih dneh od dneva (subjektivni rok), ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je nastala zamuda. Po treh mesecih (objektivni rok) se vrnitev v prejšnje stanje ne more več predlagati.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka da organu, ki je pristojen, da o zadevi odloča na prvi stopnji. Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja, ter te okoliščine tudi izkazati. Zoper sklep, s katerim se ne dovoli vrnitev v prejšnje stanje, je dopustna posebna pritožba.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne ustavi postopka, vendar pa organ prekine postopek, dokler ne postane sklep o vrnitvi v prejšnje stanje pravnomočen.

Stroški postopka

Stroške postopka, ki jih določa ZUP, praviloma plača tisti, ki je postopek povzročil. Če je kateri od udeležencev v postopku s svojim ravnanjem povzročil nepotrebne oziroma dodatne stroške, jih mora plačati sam.

Če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi in se je postopek končal negativno za tisto stranko, ki je postopek povzročila, mora tista stranka sama plačati vse stroške. Če je stranka v postopku le delno uspela, mora plačati sorazmerni delež stroškov postopka. Če se konča postopek s poravnavo, krije vsaka stranka svoje stroške.

Kadar je postopek uveden po uradni dolžnosti in je v javnem interesu, stroške krije organ, ki je vodil postopek.

Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati do izdaje odločbe, drugače izgubi pravico do povrnitve stroškov.

Oprostitev plačila stroškov: Stranka, ki ne more plačati stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe ali člana ožje družine, se lahko oprosti plačila stroškov.

• Uvedba postopka

Upravni postopek se uvede na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Postopek za uveljavitev pravic s področja pokojninsko-invalidskega področja se vedno začne na predlog oziroma zahtevo stranke.

Upravni postopek je uveden takoj, ko upravni organ opravi kakšno upravno dejanje.
Ko je postopek uveden, lahko stranka vse do izdaje odločbe svoj zahtevek spremeni, razširi, namesto dotedanjega zahtevka postavi drugega, in to tudi tedaj, če razširjeni, dopolnjeni ali spremenjeni zahtevek nima iste pravne podlage.

Če organ spremembe, razširitve, dopolnitve postopka ne dovoli, izda o tem sklep, zoper katerega je dopustna samostojna pritožba.

• Skrajšani ugotovitveni postopek

V enostavnih zadevah lahko organ izda odločbo po skrajšanem postopku. Skrajšani postopek se uporabi takrat, ko ima organ na razpolago dovolj dokazov oziroma so dejstva za odločitev splošno znana.

• Posebni ugotovitveni postopek

Posebni ugotovitveni postopek se izvede, če zaradi zapletenosti ali drugih okoliščin, navedenih v zakonu, zadeve ni mogoče reševati po skrajšanem postopku. Potek posebnega postopka glede na potrebe in druge okoliščine določa uradna oseba, ki vodi postopek. Uradna oseba odloča, kako naj se dokazi dokazujejo, skupno ali ločeno, in tudi, katere dokaze ali dejstva bo upoštevala in kako.

Uradna oseba mora dati strankam možnost, da se izrečejo o vseh stvareh in okoliščinah, ki se tičejo postopka oziroma so potrebne zaradi popolne razjasnitve zadeve. Stranke imajo pravico svoje trditve dokazovati z izvedenci in drugimi strokovnjaki, pričami, pomočniki, kako naj se posamezna dejstva dokazujejo.

• Predhodno vprašanje

Predhodno vprašanje je stanje, ki ovira nadaljevanje postopka. Če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje in postopka ne more nadaljevati, mora najprej rešiti to vprašanje. To lahko stori sam, če je mogoče oziroma če je pristojen za reševanje takih vprašanj. Če za reševanje ni pristojen, ker je pristojen drug organ ali sodišče, postopek prekine in ustreznemu organu naroči, naj vprašanje reši, ali naroči stranki, da reši predhodno vprašanje, če je za tako rešitev to edina možna rešitev.

Če je organ predhodno vprašanje rešil sam, taka rešitev velja samo za dani primer.

Če se predhodno vprašanje nanaša na kaznivo dejanje, obstoj zakonske zveze, priznanje očetovstva ali drugo, če tako določa zakon, mora organ vedno ustaviti postopek, dokler to vprašanje ni rešeno.

• Ustna obravnava

Uradna oseba lahko po lastni presoji ali na predlog strank razpiše ustno obravnavo. Če je v postopku udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi ali če je treba zaslišati izvedenca ali priče, mora organ razpisati ustno obravnavo.

Ustna obravnava je praviloma javna. To pomeni, da ji lahko prisostvujejo tudi druge osebe, ki niso udeleženci postopka. Organ, ki vodi postopek, pa zaradi razlogov, navedenih v zakonu (155. člen), lahko javnost izključi (morala, državna ali podobna tajnost, družinske zadeve).

Izključitev pa v nobenem primeru ne velja za stranke, njihove zakonite zastopnike, priče, izvedence. Osebe, ki prisostvujejo ustni oziroma javni obravnavi, morajo tisto, kar so tam slišale, čuvati kot tajnost.

• Dokazovanje

V poglavju o dokazovanju obravnavamo: splošne določbe, listine, priče, izjave strank, izvedence, tolmače, ogled in zavarovanje dokazov.

V splošnem upravnem postopku je treba dejstva, na podlagi katerih je izdana odločba, dokazati z ustreznimi dokazi. Kot dokazilo se vzame vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru (listine, mikrofilmi, kasete, slike, izjave prič, izvedenska mnenja, ogledi, izjave strank itd.).

O tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloči uradna oseba, ki vodi postopek. Dokazovati ni treba splošno znanih dejstev in tudi ne dejstev, za katera zakon določa, da zadošča domneva, da obstajajo.

Zelo pomemben, če že ne najpomembnejši element dokazovanja so listine. Listine so lahko javne in zasebne. Listine, ki jih izdajo državni organi ali organi z javnimi pooblastili, dokazujejo tisto, kar je na taki listini napisano ali potrjeno. Dokazno vrednost listin, ki so zasebne, ocenjuje organ, ki vodi postopek.

Listine zagotovijo organ, ki vodi postopek, stranke ali stranke na zahtevo organa, ki vodi postopek. Listine, ki jih dostavijo stranke, morajo biti v izvirniku ali overjeni kopiji.

Drugi pomembnejši element dokazovanja so priče. Priča je lahko vsakdo, ki je sposoben opažanja oziroma zaznavanja in potem to lahko opiše (pove čim natančneje uradni osebi). Za pričo niso potrebne kakšne posebne lastnosti, kot se pogosto zmotno misli. Ni potrebna polnoletnost ali druge psihofizične posebne lastnosti. Pomembno je, da priča o zadevi ve kaj povedati in da to lahko tudi pove.

Vsakdo, ki je povabljen za pričo, je dolžan pričati, razen v primerih, ki jih določa 183. člen ZUP (če bi s pričevanjem škodil sebi ali bližnjemu sorodniku, če bi priča morala izdati kakšno tajnost, kar je stranka povedala pooblaščencu ali spovedniku, itd.).

Priča mora govoriti resnico. Uradna oseba lahko od priče zahteva, da na svojo izjavo priseže.

Priča, ki na povabilo ne pride pričat in svojega izostanka ne opraviči, se lahko privede s silo, kar mora biti navedeno v vabilu, in denarno kaznuje. Priči se lahko poleg kazni naloži plačilo stroškov, ki jih je povzročila s svojim izostankom.

Če priča zaradi svoje invalidnosti ne more uporabljati jezika, ki se uporablja v upravnem postopku, se takšna priča zasliši s pomočjo tolmača.

V manj pomembnih zadevah ali če ni drugih dokazil, se sme vzeti za dokazilo izjava stranke v postopku. Dokazano vrednost izjave stranke ocenjuje uradna oseba, ki vodi postopek.

Če je za presojo kakšnega dejstva, pomembnega za odločanje, potrebno kakšno strokovno mnenje ali znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, se dokazovanje opravi z izvedencem. Izvedenec je oseba, ki ni stranka v postopku in ima znanje iz določenega področja, kot na primer: zdravniki v primeru telesnih poškodb, grafologi, če je treba ugotoviti, kdo je kakšen dokument napisal ali podpisal, in podobno. Izvedenec lahko da svoje mnenje in izvid ustno ali pisno.

Ogled je dejanje v postopku, ki naj pomaga, da se kakšno dejstvo natančneje ogleda oziroma ugotovi, kako se je kakšen dogodek ali kaj podobnega zgodilo.

Zavarovanje dokazov je postopek, ki se izvede, da se kakšni dokazi ne bi izgubili, uničili ali skrili, kar bi preprečilo pravilno odločitev v upravni stvari. Zavarovanje dokazov se opravi na predlog strank ali po uradni dolžnosti.

• Odločba

Na podlagi ugotovljenih dejstev v postopku organ, ki je vodil postopek, izda odločbo. Odločba mora vsebovati: uvod, izrek, obrazložitev, pouk o varstvu pravic, ime organa, ki je odločbo izdal, in podpis uradne osebe. Če zakon določa, ni potrebno, da bi odločba imela vse sestavine. Odločba se izroči stranki v izvirniku ali overjenem prepisu.

Pomemben sestavni del odločbe je pouk o pravnem sredstvu. V pouku o pravnem sredstvu se stranki pove, ali se lahko zoper odločbo pritoži ali lahko začne upravni spor ali drug postopek, če z odločbo ni zadovoljna. Poleg tega se navede, v kakšnem roku se mora pritožiti oziroma začeti drug postopek za pravno varstvo, kateri organ bo reševal pritožbo, če je treba pritožbo kolkovati in koliko, komu se pritožba izroči in kako (pisno ali ustno na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal).

Glede pouka o pravnem sredstvu je treba poudariti, da napačen pouk ali če pouka sploh ni, ne gre v škodo stranke oziroma njene pravne varnosti. Če pouka ni, se lahko ravna tako, kot da je naveden pravni pouk, če pa je pouk napačen, se lahko stranka ravna po tem napačnem pouku, in to brez bojazni, da bi zamudila rok, če je napisan daljši rok ali če je napisan neustrezen organ in kaj podobnega.

Odločba je lahko tudi delna, dopolnilna ali začasna. Vse navedene odločbe so lahko le začasne, dokler se z odločbo o stvari dokončno ne odloči.

Organ, ki vodi postopek, mora odločbo izdati čim prej, v enostavnih zadevah najpozneje v enem mesecu, v zapletenih zadevah pa v dveh mesecih. Če organ odločbe ne izda v tako določenem roku, se ima stranka pravico pritožiti, če je zoper tako odločbo dopustna pritožba, kot da bi dobila negativno rešitev, oziroma začeti upravni spor, če je za tako odločbo predpisan.

Sklep je upravni akt, s katerim se odloča o posameznih procesnih vprašanjih med postopkom. Zoper sklep je dopustna samostojna pritožba samo takrat, ko zakon tako določa. Če zakon ne dopušča samostojne pritožbe, je mogoča pritožba ob izdaji odločbe.

• Pravna sredstva – pritožba

Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, je praviloma vedno dopustna pritožba, razen v primeru, ko zakon določa drugače, če je pravna varnost zagotovljena drugače. Pritožba se izroči praviloma v petnajstih dneh po prejemu odločbe, če zakon ne določa drugačnega roka. Če je z odločbo odločeno za več različnih oseb, začne teči rok za pritožbo za vsakega udeleženca posebej.

Pritožba se izroči pisno ali da ustno na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal.

O pritožbi odloča organ druge stopnje, to bo v našem primeru največkrat ustrezno ministrstvo ali drug njemu ustrezen organ, lahko pa tudi z zakonom določen drugostopenjski organ (primer: komisija druge stopnje).

V pritožbi je treba navesti odločbo, ki se spodbija, datum izdaje, številko, organ, ki jo je izdal, razloge, zaradi katerih se stranka pritožuje oziroma zakaj stranka z odločbo ni zadovoljna.

Če se v pritožbi navajajo nova dejstva in dokazi, je treba navesti, zakaj ta dejstva in dokazi niso bili uporabljeni že na prvi stopnji. Pritožbi je treba priložiti listine, ki so pomembne za pravilno odločitev. Če je v postopku udeleženo dvoje ali več strank oziroma oseb, je treba pritožbo in druge listne izročiti v toliko izvodih, kot je strank oziroma oseb v postopku.

Pritožba zoper odločbo se izroči ali pošlje po pošti organu, ki je o zadevi odločal na prvi stopnji. Organ prve stopnje po prejemu pritožbe ugotovi oziroma preveri, ali je pritožba pravočasna, dovoljena in če jo je vložila upravičena oseba.

Če organ prve stopnje ugotovi, da je pritožba upravičena, poseben ugotovitveni postopek pa ni potreben, lahko sam reši zadevo drugače. Zoper tako izdano odločbo je dopustna pritožba enako kot zoper prvo odločbo.

Če organ prve stopnje ugotovi oziroma meni, da je bil postopek izveden pravilno in da je odločba pravilna, odstopi pritožbo s celotnim spisom organu druge stopnje.

Organ druge stopnje po prejemu pritožbe preveri, ali je pritožba pravočasna, dovoljena in ali jo je vložila upravičena oseba. Če manjka kakšen od navedenih pogojev, pritožbo zavrže, če tega ni storil že organ prve stopnje. Če so vsi pogoji izpolnjeni, pritožbo obravnava.

Organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, zavrže, spremeni v celoti ali samo delno ali jo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Zoper odločbo, ki jo ponovno izda organ prve stopnje, je ponovno dopustna pritožba. O pritožbi mora organ druge stopnje odločiti čim prej, vendar najpozneje v dveh mesecih.

Pri vseh pritožbah je treba izredno paziti na roke, kajti če se zamudi rok, je običajno za pritožbo prepozno, razen v primerih, ki jih določa zakon.

• Obnova postopka

Ko je postopek pravnomočno končan, ga ni mogoče ponovno obravnavati, razen v primerih, ki jih določa 260. člen ZUP. V navedenih primerih je dovoljena obnova postopka, in sicer v enem mesecu (subjektivni rok) po tem, ko je stranka izvedela za razlog obnove, naveden v 260. členu. Po preteku 5 let (objektivni rok) pa obnova ni dopustna, razen iz razlogov, navedenih v 2., 3. in 5. točki 260. člena ZUP.

• Izvršba

Namen večine odločb v upravnem postopku je, da se z njihovo izdajo doseže neki cilj, da se kaj ugotovi (ugotovitvena odločba), da se kaj dobi ali da kaj dopusti ali trpi oziroma da se kaj uredi. Zadnje dejanje v upravnem postopku je tako izvršba.

Odločba se praviloma izvrši, ko postane pravnomočna, dokončna in s tem izvršljiva.

Odločba se izvrši prostovoljno ali s silo po postopku in na način, kot ga določa zakon. Odločba se izvrši zoper tistega, ki je v odločbi naveden kot zavezanec za izpolnitev.

Zoper izvršbo je dovoljena pritožba. Izvršbo je treba izvršiti na najprimernejši način in z najprimernejšimi sredstvi.

Pred izvršbo, že med postopkom, se lahko opravi izvršba v zavarovanje, ki naj zagotovi, da bo izvršba uspešna. Izvršba v zavarovanje lahko traja le, dokler ni postopek pravnomočno končan oziroma niso izpolnjeni pogoji za izvršbo.

IZ ZAKONA O UPRAVNEM SPORU
(v nadaljevanju ZUS)

Stranka, ki meni, da so bile z upravno odločbo prizadete njene pravice ali je bilo storjeno posamezno dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, ali če odločba ni bila izdana v roku, ki ga določa zakon, lahko sproži (začne) postopek pred Upravnim sodiščem.

V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov proti odločitvam in dejanjem upravnih organov oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ZUS.

Upravnega spora ni dopustno sprožiti zoper odločbo, zoper katero stranka ni vložila pritožbe že v upravnem postopku, če je imela to možnost, ali je pritožbo vložila prepozno.

• Roki

Enako kot v upravnem postopku (ali še bolj) je treba pri upravnem sporu upoštevati oziroma paziti na roke. Začetek in vodenje postopka sta odvisna od poteka rokov.

Rok za začetek upravnega spora začne teči z vročitvijo upravnega akta (odločbe) udeležencu, kadar pa je vložen upravni spor o presoji zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki posameznega predpisa, začne teči rok z objavo akta. Tožbo za uvedbo upravnega spora je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta. Če stranka iz upravičenega vzroka rok zamudi, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje, in to v 8 dneh od dneva, ko preneha vzrok, zaradi katerega je rok zamudila, vendar po treh mesecih od navedenega dneva vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče več predlagati. Zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe.

• Postopek pred sodiščem

Upravni spor pred sodiščem se praviloma začne s tožbo, če zakon ne določa drugače. Tožba se vloži pri sodišču, ki je pristojno za odločanje, osebno ali pa se pošlje po pošti. Upravni akt je mogoče oziroma dopustno izpodbijati zaradi napak v upravnem postopku, ki so navedene v 25. členu ZUS kot bistvene ali nebistvene kršitve določb postopka.

Tožba mora vsebovati vse sestavine, ki jih vsebuje pritožba zoper upravni akt, izdan na prvi stopnji, hkrati pa je treba priložiti ustrezna dokazila, ki dokazujejo utemeljenost tožbenega zahtevka. Potrebne sestavine tožbe ureja 28. člen ZUS.

Pomembno je tudi, da začetek sodnega spora ne pomeni ovire za izvršitev upravnega akta oziroma odločbe, če zakon ne določa drugače.

Sodišče tožbo predhodno preizkusi, če niso morda dani razlogi iz 34. člena, zaradi katerih je treba s sklepom zavreči tožbo. Če je ne zavrže, sodišče o sporu odloči s sodbo, s katero lahko tožbo kot neutemeljeno zavrne ali pa ji ugodi, pri čemer lahko odpravi izpodbijani upravni akt ter vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek ali pa upravni akt odpravi ter samo odloči o stvari, če to narava stvari dopušča in so hkrati dani pogoji iz 61. člena ZUS.

• Pravna sredstva v upravnem sporu

Pravna sredstva so: pritožba, zahteva za varstvo zakonitosti in obnova postopka.

Pritožba je dovoljena zoper sodbo, izdano v upravnem sporu na prvi stopnji, če ZUS ne določa drugače. Pritožba se vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam. Vloži se pri sodišču, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, o njej pa odloča Vrhovno sodišče.V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze le, če izkaže kot verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji

Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko zoper pravnomočno odločbo vloži vrhovni državni tožilec iz razlogov, navedenih v 80. členu ZUS.

Obnova postopka, ki je že bil pravnomočno končan s sodno odločbo, je dopustna v primerih in iz razlogov, navedenih v 85. členu ZUS.

IZ ZAKONA O NEPRAVDNEM POSTOPKU
(v nadaljevanju ZNP)

Po ZNP obravnava sodišče osebna stanja, družinska in premoženjska razmerja in druge zadeve, za katere je z zakonom tako določeno.

Nepravdni postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti. Največkrat se postopek začne na predlog.

Udeleženci v nepravdnem postopku so: predlagatelj postopka; oseba, proti kateri je predlog vložen; oseba, glede katere se vodi postopek, oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet.

Predlog, s katerim se začne postopek, mora vsebovati podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, poleg tega pa še opis razmerja ali stanja, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, pomembna za odločitev, in dokaze za te navedbe.

Sodišče izdaja svoje odločitve v obliki sklepov, ki morajo biti obrazloženi, če se z njimi postopek konča, če je zoper njih dopustna posebna pritožba oziroma če gre za sklepe sodišča druge stopnje. Zoper sklep, izdan na prvi stopnji, se smejo udeleženci pritožiti, če z zakonom ni drugače določeno. Pritožbo je treba vložiti v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa. Pritožba zadrži izvršitev sklepa, če zakon ne določa drugače ali če sodišče ne odloči drugače. O pritožbi odloča sodišče druge stopnje.

POSEBNI NEPRAVDNI POSTOPKI

POSTOPEK ZA ODVZEM IN VRNITEV POSLOVNE SPOSOBNOSTI

Postopek za odvzem se začne na predlog teh upravičencev:

1. pristojnega organa socialnega skrbstva; 2. državnega tožilca; 3. zakonca ali izvenzakonskega partnerja; 4. sorodnika osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, v ravni črti in v stranski črti do drugega kolena; 5. osebe, o kateri se bo vodil postopek, pod pogojem, da je sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojega predloga.

V postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje.

Osebo, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, sodišče zasliši, razen če ugotovi, da bi zaslišanje škodilo njenemu zdravju ali da glede na njeno zdravstveno stanje zaslišanje ni mogoče.

Če je uveden postopek zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega razloga, ki vpliva na psihofizično stanje osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, sodišče odredi, da tako osebo pregleda izvedenec medicinske stroke.

Sodišče lahko odredi, da se oseba, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, začasno, vendar najdlje za sedem dni, zadrži v psihiatrični zdravstveni organizaciji, če je po mnenju zdravnikov to nujno potrebno za ugotovitev njenega zdravstvenega stanja. Zoper takšen sklep sodišča je dovoljena pritožba v treh dneh od dneva vročitve sklepa, sodišče druge stopnje pa mora o vloženi pritožbi odločiti v treh dneh.

Če so izpolnjeni pogoji za odvzem poslovne sposobnosti, sodišče glede na stopnjo ugotovljene sposobnosti odvzame osebi poslovno sposobnost deloma ali v celoti.

Kadar so izpolnjeni pogoji za delni odvzem poslovne sposobnosti zaradi odvisnosti od alkohola ali mamil, lahko sodišče s sklepom odloži odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti zaradi odvisnosti od alkohola ali mamil, če gre oseba, ki bi ji bilo treba odvzeti poslovno sposobnost, na zdravljenje v ustrezno zdravstveno organizacijo.

Zoper sklep o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti sta dovoljeni revizija in obnova postopka.

Če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila odvzeta poslovna sposobnost, sodišče odloči o delni ali popolni vrnitvi poslovne sposobnosti.

Če sodišče zavrne predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, lahko odloči, da se pred potekom določenega roka, ki ne sme biti daljši kot eno leto, ne more predlagati vrnitev poslovne sposobnosti, če iz rezultata celotnega postopka izhaja, da v določenem roku ni mogoče pričakovati ozdravitve ali znatnega izboljšanja psihofizičnega stanja osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost.

Če ima oseba, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, nepremičnine, sodišče, ki vodi postopek, odredi, da se uvedba postopka in odločba o odvzemu poslovne sposobnosti oziroma o vrnitvi poslovne sposobnosti zaznamujeta v zemljiški knjigi.

POSTOPEK ZA PODALJŠANJE IN PRENEHANJE PODALJŠANE RODITELJSKE PRAVICE

Postopek za podaljšanje roditeljske pravice se začne na predlog enega od staršev ali pristojnega organa socialnega skrbstva.

Razlog za podaljšanje roditeljske pravice čez otrokovo polnoletnost je okoliščina, da otrok zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben, da sam skrbi zase, za svoje koristi in svoje pravice.

POSTOPEK ZA OMEJITEV PRAVIC STARŠEV GLEDE UPRAVLJANJA OTROKOVEGA PREMOŽENJA

Postopek za omejitev roditeljskih pravic glede razpolaganja z mladoletnikovim premoženjem se navadno uvede zaradi zavarovanja otrokovih premoženjskih koristi. Postopek se uvede s predlogom, naj imajo starši glede upravljanja otrokovega premoženja položaj skrbnika, pri čemer se v postopku pred sodiščem smiselno uporabljajo določbe postopka o odvzemu in vrnitvi roditeljske pravice. V praksi je pogosto razlog za uvedbo navedenega postopka zapravljivost staršev, katere posledica se kaže v ogrožanju otrokovih premoženjskih koristi oziroma nesposobnost ščititi otrokove premoženjske koristi.

POSTOPEK ZA PRIDRŽANJE OSEB V PSIHIATRIČNIH ZDRAVSTVENIH ORGANIZACIJAH

V tem postopku sodišče odloča o pridržanju osebe v zdravstveni organizaciji v zaprtem oddelku, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali se ji preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim ljudem.

Če pridrži zdravstvena organizacija takšno osebo na zdravljenju v zaprtem oddelku brez njene privolitve oziroma brez sodne odločbe, je dolžna pooblaščena oseba zdravstvene organizacije brez odlašanja, najkasneje pa v 48 urah, o tem obvestiti okrajno sodišče, na območju katerega je.

Šteje se, da je oseba pridržana brez privolitve, če iz njenega vedenja, strokovnih spoznanj o njenem duševnem stanju in iz drugih okoliščin izhaja, da zmore izraziti svojo voljo in se dejansko ne želi zdraviti v zdravstveni organizaciji, oziroma če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju pridržane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje, ali če gre za pridržanje mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost.

Zoper sklep sodišča o pridržanju je dovoljeno vložiti pritožbo, ki se mora vložiti v treh dneh od dneva prejema sklepa.

Pritožbo imajo pravico vložiti:
pridržana oseba,
njen zakoniti zastopnik ali skrbnik;
zakonec ali izvenzakonski partner;
pristojni organ socialnega skrbstva;
sorodnik v ravni črti in v stranski črti do drugega kolena;
zdravstvena organizacija.

O pritožbi odloča sodišče druge stopnje v treh dneh, zoper odločitev sodišča druge stopnje pa je dovoljena revizija. Stroške postopka krije sodišče.

Če zdravstvena organizacija ugotovi, da je treba nadaljevati zdravljenje pridržane osebe tudi po preteku roka, ki je v sklepu o pridržanju določen za pridržanje, mora najmanj 15 dni oziroma 30 dni pred potekom roka, če je bil čas pridržanja daljši kot tri mesce, predlagati sodišču, da pridržanje podaljša.

Sodišče o predlogu zdravstvene organizacije za nadaljevanje zdravljenja pridržane osebe odloči do poteka roka za pridržanje.

IZ ZAKONA O PRAVDNEM POSTOPKU
(v nadaljevanju ZPP)

ZPP določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, razen če je kateri od teh sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa.

Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Pravdni postopek se začne s tožbo.

Tožba mora vsebovati te sestavine:
1. določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev; 2. dejstva, na katera tožnik opira zahtevek; 3. dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, 4. druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.

Tožbi se mora priložiti potrdilo o plačilu dolžne sodne takse.

Z ugotovitveno tožbo lahko tožeča stranka zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik drugo korist od vložitve take tožbe.

V pravdnem postopku je treba posebno paziti na vse roke.

Sodišče v pravdnem postopku na prvi stopnji odloči s sodbo, zoper katero je dopustna pritožba v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v ZPP določen kakšen drug rok
(v meničnih in čekovnih sporih npr. je rok za pritožbo 8 dni).

O pritožbi odloča sodišče druge stopnje. Pravočasno vložena pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija. Sodba je pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo.

Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu.

V postopku pred okrajnim sodiščem je pooblaščenec lahko vsakdo, kdor je popolnoma poslovno sposoben, pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pa je pooblaščenec lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

Stranka lahko pisno pooblasti pooblaščenca le za določena ali za vsa pravdna dejanja. Če da stranka odvetniku pooblastilo za pravdo, ne da bi v pooblastilu natančneje določila njegove pravice, ima odvetnik pravico opravljati večino pravdnih dejanj na prvi in drugi stopnji, za vložitev izrednih pravnih sredstev pa mora odvetnik predložiti novo pooblastilo (95. člen ZPP). Pooblaščenec, ki ni odvetnik, pa mora imeti za določena pravdna dejanja na prvi in drugi stopnji izrecno pooblastilo (96. člen ZPP).

Pravdni postopek zaradi zahtevnosti uveljavljanja pravnega varstva, predvsem zaradi dejstva, da mora stranka načeloma najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in ponuditi vse dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, pogosto zahteva, da v pravdi stranko zastopa odvetnik ali oseba, vešča prava.

IZ ZAKONA O BREZPLAČNI PRAVNI POMOČI
(v nadaljevanju ZBPP)

Splošno

Brezplačna pravna pomoč po zakonu pomeni pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Brezplačna pravna pomoč se odobri kot redna, izredna, izjemna, posebna ali nujna brezplačna pravna pomoč.

Upravičenci do brezplačne pravne pomoči

Upravičenci so:

1. državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo;
2. tujci pod pogojem, ki jih določa 10. člen ZBPP;
3. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo nepridobitno in v javnem interesu ter so vpisana v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljena.

Pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči

Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči osebi, ki izpolnjuje pogoje iz 10. člena ZBPP, se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, ki so določeni v ZBPP (redna brezplačna pravna pomoč). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima on in njegova družina. Finančni položaj prosilca pa se ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno-varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč).

22. člen ZBPP določa, da se ne glede na druge določbe tega zakona o finančnem položaju lahko brezplačna pravna pomoč dodeli tudi v primerih, naštetih v tem členu zakona, ki se štejejo za t. i. izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči.

Kot razlog za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči se štejejo npr. utemeljene družinske razmere in zdravstveno stanje prosilca.

Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami, če so stroški za preživljanje družine obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana, s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami in drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilca ali družinskih članov.

Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.

Oblike pravne pomoči in obseg odobritve brezplačne pravne pomoči

Prvi pravni nasvet za državljane RS, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo, je brezplačen in zanj ni potreben postopek ugotavljanja pogojev, kot so določeni v členih od 11 do 24 ZBPP. Za prvi pravni nasvet se štejeta pojasnilo upravičencu o pravnem položaju v njegovi zadevi in kratek nasvet o možnosti za sklenitev izvensodne poravnave, o pravicah in obveznostih pri uvedbi postopka, o pristojnosti sodišča, o procesnih pravilih, stroških in načinu izvršitve odločbe. Pravni nasvet se upravičencem lahko da tudi v splošnem upravnem postopku v zadevah zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in socialnega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti. Upravičenec ima v isti zadevi pravico do samo enega prvega pravnega nasveta.

Za pravno svetovanje se šteje proučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja, ter s pogoji, oblikami in vsebino pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje.

Za pravno zastopanje pa se štejeta svetovanje in zastopanje v postopkih pred domačimi in mednarodnimi sodišči ter ustanovami, ustanovljenimi za izvensodno poravnavanje sporov. Brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov v postopku pred sodišči, predvsem kot oprostitev plačila sodnih taks, stroškov za izvedence, priče, tolmače, pologov varščine za stroške, stroškov za javne listine in potrdila, ki so potrebna v postopku pred sodiščem.

Brezplačna pravna pomoč se dodeli praviloma za vsako posamezno zadevo posebej.

Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči

O prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odloča pristojni organ za BPP tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno prebivališče oziroma sedež, kot to podrobneje določa 31. člen ZBPP.

Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vloži prosilec pisno na obrazcu, ki mu morajo biti priložene ustrezne listine. 32. člen ZBPP določa, katere sestavine naj vsebuje prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

IZ ZAKONA O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU
(v nadaljevanju ZIZ)

ZIZ določa pravila, po katerih se ravna sodišče za prisilno izvršitev sodne odločbe, ki se glasi na izpolnitev obveznosti, ter za zavarovanje terjatev.

V 79. členu ZIZ so opredeljeni predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe, kadar se vodi izvršba za izterjavo denarne terjate, kamor med drugim sodijo tudi pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa ali si jih je sam nabavil in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij, ter redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja.

Zakon v 101. členu opredeljuje prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe, kamor sodijo tudi prejemki iz naslova socialne pomoči, prejemki iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju ter prejemki iz naslova redov, medalj, vojnih spomenic ter drugih odličij in priznanj. 102. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju nadalje določa omejitve izvršbe ter navaja, da je mogoče seči z izvršbo na prejemke vojnih in mirnodobnih vojaških invalidov iz naslova invalidnine, ortopedskega dodatka in invalidskega dodatka samo za terjatve iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, in sicer do polovice teh prejemkov.

Viri

Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99
pravica do pritožbe 13. člen
stvarna in krajevna pristojnost 15. člen
stranka v postopku 42. člen
procesna sposobnost 46. člen
zakoniti zastopnik 48. člen
začasni zastopnik 51. člen
pooblaščenec 53. člen
vloga 63. člen
vabilo 70. člen
pregledovanje spisov 82. člen
vročanje 83. člen
roki, 100. člen
vrnitev v prejšnje stanje 103. člen
stroški postopka 113. člen
oprostitev plačila stroškov 122. člen
uvedba postopka 125. člen
skrajšani postopek 144. člen
posebni ugotovitveni postopek 145. člen
predhodno vprašanje 147. člen
ustna obravnava 154. člen
izključitev javnosti 155. člen
dokazovanje 165. člen
listine 169. člen
priča 181. člen
oprostitev dolžnosti pričevanja 183. člen
izvedenec 189. člen
ogled 199. člen
zavarovanje dokazov 204. člen
odločba 207. člen–223. člen
pravno sredstvo 229. člen
rok za pritožbo 235. člen
obnova postopka 260. člen
izvršba 282. člen

Zakon o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00
upravni spor 1. člen
rok za vložitev tožbe 21. člen
začetek postopka 24. člen
razlogi za izpodbijanje upravnega akta 25. člen
obvezne sestavine tožbe 28. člen
sodišče samo odloči o stvari 61. člen
pritožba 70. člen
zahteva za varstvo zakonitosti 80. člen
obnova postopka 85. člen

Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88
nepravdni postopek 1. člen
začetek nepravdnega postopka 2. člen
udeleženci v postopku 19. člen
predlog za uvedbo postopka 21. člen
izdaja sklepa sodišča 29. člen
pravno sredstvo 30 člen
rok za vložitev pritožbe 31. člen
postopek za odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti 44. člen
postopek za podaljšanje in prenehanje podaljšane roditeljske pravice 57. člen
omejitev pravic staršev glede upravljanja otrokovega premoženja 69. člen
postopek za pridržanje oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah 70. člen

Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99
pravdni postopek 1. člen
pooblaščenec 86. člen
začetek postopka 179. člen
pravica do pritožbe 333. člen

Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/01
brezplačna pravna pomoč 1. člen
upravičenci 10. člen
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči 11. člen–24. člen
izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči 22. člen
oblike in obseg odobritve brezplačne pravne pomoči 25. člen–28. člen

Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98
prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe 101. člen
omejitve izvršbe 102. člen