Naš 4 letnik je grozno poreden. Za vsako stvar, ki je ne doseže začne tuliti brez solz, ali pa začne pretepati, praskati, metati stvari… Enostavno ga ne obvaldava. Če sem sama z njim ga ob takšnem izbruhu ne morem obdržati, če se noče oblečt ali obit ga sama ne morem ukrotit tako brca in se zvija.
Ravno zdaj smo imeli en izpad. Z možem sta se igrala s kockami (otrok se skoraj nikoli ne igra sam) potem pa sem ju poklicala naj prideta na kosilo. Mali se je drl kaj je za jest in sem mu povedala. Kosilo je bilo po njegovem okusu. Po prigovarjanju je le prišel v kuhinjo, jest pa ni hotel, rekel je da je fuj in skoraj bi vrgel krožnik na tla. Dostikrat je že zanalašč metal hrano okrog (kruh, kozarec, žlico..) Pograbila sem ga in ga odnesla spat, potem je tulil, zaprla sem vrata, prišel za mano, pa spet v spalnico, neke stvari je začel metati za nama. Potem sem šla z njim v sobo in ga držala na postelji, da ni pobegnil. V tem pa je prišel stari ati iz pritličja hiše in začel še on kričat kaj delamo z otrokom, če sva zmešana, da on tega kričanja ne bo poslušal. Otroka je odnesel.
In sva lepo bila tiho, ker se nima smisla pogovarjat. V 30 letih se še z njim nikoli ni dalo nič pogovorit. Pogovor je vedno enostranski, on pove svoje potem gre, poslušat noče.
Res ne vem več kako naj naprej, otrok ima po več izbruhov jeze na dan. Če v hladilniku ni njegovega jogurta bo tulil 5 minut in bo jezen na vse okorg sebe.
Skoraj vse mu ugodima samo da ne tuli. Če preveč kriči se mu vname grlo in je bolan.
Z možem nikoli ne kričiva, tako da tega tuljenja ni pobral od naju.
Zdi se mi, da imava najbolj porednega otroka na svetu, po drugi strani je pa najbolj prisrčen fantek (ko je priden) in imava ga grozno rada.
Ne vem več kaj naj!

“Skoraj vse mu ugodima samo da ne tuli.”

Mislim da je problem v zgornjem. Ugotovil je, da se splača tuliti, ker tako doseže tisto, kar mu pade na pamet.

Moj še ni star toliko, ga pa meče trma, da je joj. Ampak si pač rečem, naj ga meče, ga bo že minilo. Da bi mu ugodila samo zarad kričanja? No way!
Mogoče bo vajinemu kapnilo, da ni dobro kričat, ker potem boli grlo. V miru se usedita, sklenita načrt, kako bosta obvladovala njegove izbruhe in se potem tega tudi držita! Tega na žalost ne more nihče naredit namesto vaju. Star ata pa še naj zdrži kak mesec in naj mu ne daje potuhe!

Jep! Se bom kar strinjala.
naša je začela s takšno taktiko že pri letu in pol. Pa sem jo enostavno ob njenih izpadih total ignorirala. Povedala sem ji, da tako ne bo dosegla ničesar, vzela knjigo se usedla na kavč in brala. Mala je zelo hitro zakapirala, da z možem misliva resno in da iz njene moke kruha ne bo sploh in je s svojimi izpadi prenehala v roku parih dni (metanje ob tla, vpitje, itd.). Ne rečem, da ni sitna, da še vedno sem pa tja trmari, ampak jaz enostavno ne popuščam. Zdaj pri dveh letih, pri vas pa sploh ko ste še starejši, otrok zna povedati “prosim”, “ali lahko…” in se mi zdi da je prav, da otrokom dopovemo, da se da na lep način veliko več doseči. To, da mu ustrežeta so zgolj kratkoročne rešitve, dolgoročno pa pomeni, da vaju bo otrok čez par let nesel čez prag in vaju zaprl ven. Mu bosta takrat tudi ustregla?
Pa da ne bo pomote, včasih začutiš, da je prav, da otroku tudi popustiš, da ima otrok pa le občutek, da trma včasih le ni slaba stvar in te lahko tudi žene naprej. Je pa potrebno veliko razmišljati o teh stvareh, da ne popuščamo ob napačnih stvareh…..

Pa sta res malo kriva sama, če mu ugodita, da ne tuli. Saj doseže kar želi, drugače pa ga odnese in reši neko drug. Če boste tako nadaljevali bo kvečemu še slabše. Sama se morata odločiti, če želita kaj spremeniti in biti dosledna, oba, tudi če se v dani situaciji ne bosta stinjala. Predvsem pa brez vmešavanja drugega. Verjami, pomaga samo doslednost, zato premisli preden kaj rečeš, če nimaš volje da vstrajaš. Nobena kazen ne pomaga tako kot doslednost.

Pa še nekaj, priporočam ti knjigo Otroci so tega vredni. Pa tudi to, da za kazen daš otroka spat, se mi zdi osebno zelooo neprimerno. S spanjem in s hrano se pa res ne sme kaznovati, ker sta to dve fiziološki potrebi, ki ju lahko otrok še zasovraži.

S spanjem ga nisva kaznovala, vedno gre po kosilu spat. In če ni hotel kosila sva ga poslala spat pač brez kosila.

Ne moreva ga pustiti kričat, ker se sliši ven in tudi nadstropje nižje in ga stari ata ne more poslušat kako kriči. Z njim pa se ne da pogovoriti!!

Vaš štiriletnik ni grozno poreden ampak grozno razvajen. Za kar ste pa odgovorni in “krivi” vi ne pa on. Otrok se pač obnaša v skladu s svojo otroško nezrelo mentaliteto in če vidi, da z nesprejemljivim obnašanjem nekaj doseže, bo tako obnašanje gojil, celo če ob tem neizmerno trpi. In lahko mi verjamete, da tako kot vi, trpi tudi on, ker ima starše, ki mu ne zmorejo pokazati, kaj je prav in kaj ne in ki ne zmorejo biti mirni in dosledni pri uveljavljanju pravil. Vem, da se sliši ostro, ampak drugače se ne boste zbudili in boste nadaljevali z vašimi napačnimi pristopi. V tem primeru se bodo zadeve samo še slabšale, otrok bo začel jezikati, trmariti, se zavestno upirati vašim odločitvam, ki so bolj prošnje in moledovanja in delovati celo proti samemu sebi.

To, da ste ga pograbili in odnesli “spat” ter tiščali ob posteljo, je znak, da ne obvladate situacijo, ne pa vzgojna metoda. Dopuščanje otroku vsega, kar si izmisli, potem pa histerično reagiranje v trenutku, ko vam “poči film” (v teh okoliščinah bi počil vsakemu), samo utrjuje tako otrokovo obnašanje. Podzavestno samo išče take situacije, kjer se boste do konca iznervirali zato, ker išče meje, ki mu jih ne znate postaviti. Če bi mu dovolili razbiti tisti krožnik in politi pijačo, bi nadaljeval s takim obnašanjem, dokler na koncu ne bi “znoreli” vi – ker meje MORAJO biti in to dobro ve tudi otrok.

Z možem se usedita in naredita načrt, staremu atu povejta kako in kaj in mu striktno prepovejta vtikanje v vaše življenje. Ker če boste končno začeli otroka vzgajati, je nujno, da bo na začetku še celo več vreščanja in joka kot doslej. Torej – za vsako, ampak vsako obnašanje, ki ni v skladu z vašimi idejami o lepem obnašanju, mora čutiti posledice na lastni koži – v obliki prepovedi, zapovedi, izolacije… Za isto stvar VEDNO ista kazen, vendar morate reagirati mirno, ne smete biti vidno razburjeni (kar otrok čuti tudi če ne kričite), naj ugotovi, da se za vas ob njegovem neprimernem obnašanju ne bo nič spremenilo (delali boste vse isto kot doslej, ne boste zaradi tega tečni, razburjeni, žalostni…), spremenilo se bo samo in izključno zanj in to na slabše vsakič, ko se bo obnašal v neskladju z vašimi načeli.

Značilno za take otroke, ki nimajo postavljenih meja zaradi pretirane mehkobe staršev, je tudi to, da se niti za trenutek ne znajo zamotiti sami, saj imajo starši izrazit občutek krivde, če se otroku ne posvečajo kar naprej ali če se posvečajo sebi namesto otroku. Tako otrok dobesedno ZAHTEVA starše zase in se mu zdi samo po sebi umevno, da mu kar naprej strežejo in se z njim ukvarjajo in da – nimajo nobenih pravic, razen tistih, ki jim jih milostno dovoli imeti otrok sam. Gre torej za otroka -tirana, ki ga nevede vzgajajo starši s takimi pristopi. Takoj in nemudoma spremenite pristop do otroka, pustite ga, naj se sam igra nekaj časa in mu nikar ne ustrezite, ko bo začel z izsiljevanjem. Na kratko mu razložite, da se sedaj morate posvetiti drugim stvarem in mu dajte vedeti (nebesedno), da imate do tega pravico. Če noče jesti, naj ne je. Do naslednjega obroka bo pač lačen. In nobeno izsiljevanje, jok in cepetanje vas ne sme prepričati v nasprotno.

Vendar pa imam občutek, da tega ne boste zmogli in da vas bodo otrokov gnev, jeza, trma in jok spravili v obup. Upam, da se motim in da boste zmogli zadosti volje, da se takemu otrokovemu obnašanju postavite po robu. Ker otrok potrebuje starše, ki zmorejo pogled na njegovo trpljenje – vi tega zaenkrat še ne zmorete, zato morate najprej delati na sebi in si okrepiti prepričanje, da delate prav in v dobro otroka, ko ga če je potrebno tudi kaznujete, mu prepovedujete in preslišite njegov jok in izsiljevanje.

Srečno.

To pa se že drugače sliši, oz. bere. Tako bi morala odereagirati vedno, za vsako stvar. Razen, da ne gre spat s priokusom kazni. Glede kričanja je pa tako, da otrok točne vse to ve in s tem tudi doseže kar želi. Starši vedno najdemo opravičila zakaj kaj storimo ali ne. Včasih je potrebno preslišati taka kričanja in se ne ozirati na to, kar misli okolica. Ker čez leta otrok ne bo več kričal, ampak bo počel kaj drugega, primernega za tisto obdobje. Najhuje je takrat, ko starš ugotovi, da nima več nobene kontrole in se počuti čisto nemočnega. Mali otroci male skrbi, veliki…

Če ga stari ata “ne more poslušati”, naj navije TV na ves glas ali si da čepke v ušesa. Vi pa zaklenite svoje stanovanje, če pogovor ne pomaga. Ne morete prelagati odgovornosti za nevzgojenost lastnega otroka na stare starše.

Točno to sem hotela napisati tudi jaz.

“Enostavno ga ne obvaldava. … (otrok se skoraj nikoli ne igra sam)…Kosilo je bilo po njegovem okusu. … Dostikrat je že zanalašč metal hrano okrog … Skoraj vse mu ugodima samo da ne tuli. Če preveč kriči se mu vname grlo in je bolan.

V tem pa je prišel stari ati iz pritličja hiše in začel še on kričat kaj delamo z otrokom, če sva zmešana, da on tega kričanja ne bo poslušal. Otroka je odnesel. “

Upam, da je tole samo provokacija, ker si ne morem predstavljat, da nekdo dejansko to počne s svojim otrokom – štiriletnim otrokom. Če dejansko vse to počneš/počneta s svojim otrokom, potem sta sužnja in ne starša lastnega otroka in ni čudno, da ga ne obvladata. Z otrokom namreč rastejo tudi njegove kaprice (ki to že niso več, saj mejijo na teroriziranje staršev). Preberita si na tem forumu odgovore xxy, recimo par postov nižje (Vzgoja dveletnice ali nekaj podobnega) in si jih vzemita k srcu! Vidva sta otroku postavljena za to, da mu določata meje, ki jih MORA VEDNO (!!!!!!!!!) spoštovat. Kaj se to pravi “kosilo po njegovem okusu” in “če ne bo njegovega jogurta…” ??? Čakaj malo – je otrok otrok ali je zadnji kitajski cesar?! Vsakič, ko se loti dret, ga odstrani! Se mu bo pač “vnelo grlo in bo bolan”, iz tega bodo sledile še nadaljne posledice. Verjemi, da je toliko brihten, da točno ve, koliko s svojim kričanjem doseže. Ko bo prvič kričal brez vzroka – zaradi mene več ur!! – zaman, mu bo kapnilo. Ker pa sedaj s svojim kričanjem drži v šahu tebe, moža in še stare starše, se mu tako obnašanje izplača. Zase vem, da bi ga stari oče iz MOJEGA stanovanja odnesel samo preko mojega trupla! Kaj za vraga ima stari oče sploh za hodit v vaše stanovanje brez vprašanja??

“In sva lepo bila tiho, ker se nima smisla pogovarjat.” Oprosti, tole je živa zabloda! Konec koncev se nimata z njim kaj pogovarjat, ker sta starša temu otroku VIDVA in sta VIDVA tista, ki postavljata pravila! Če je stari oče prišel, bi ga moral mož (ali pa ti – ne vem čigav oče je), obrnit na pragu in odslovit. Sicer pa obstajajo klučavnice na vratih – za primerke, ki besed ne razumejo. Otrok vas prav lepo drži v šahu in vkolikor res mislita v vajino in predvsem otrokovo dobro to spremenit, je zadnji čas. Določita pravila igre in prevzemita kontrolo vidva, ne pa da pravila postavlja otrok, ki vaju vozi točno tja, kjer vaju hoče imet. Predvsem pa dretje IGNORIRAJTA!!! Ne otroka, dretje. Po zgledu znankinih otrok je skušal dretje uveljavljat par mesecev nazaj naš triletnik, jaz pa sem bila gluha. Bolj se je drl, manj je dosegel. Vedi, da ne bo šlo čez noč, da je 4 leta do zdaj bil to njegov način, kako ueljaviti svojo voljo in ga tudi ne bo čez noč opustil. Bodita neomajna, zaklenita svoja vhodna vrata, če je treba jih zapahnita in vztrajata na tem, da se z dretjem ničesar ne doseže. Razložita sinu posledice dretja (vneto grlo – ni sladoleda npr) in pustita, da jih občuti!!! Nehajta otroka zavijat v vato in gledat, da mu bo vedno v vsem ugodeno, zato da mu ne bo 5 min neprijetno. Z nadaljevanjem na tak način bosta dejansko vzgojila terorista in despota!! Starši smo otrokom postavljeni tudi zato, da kdaj izzovemo otrokov jok, njegovo slabo voljo, jezo, bes – tudi to moramo prenest, ker je vse to sestavni del življenja in se otrok MORA naučit shajat tudi s tem. Predvsem pa mora vedet, da ni center sveta in da njegove želje ne morejo vedno biti 105{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} izpolnjene. Nehajta se bat otrokove jeze in slabe volje in ne bojta se “zamerit” otroku!! Postavljanje meja ni hvaležna naloga, je pa nujno potrebna! Tega se zavedajta in v skladu s tem ravnajta, ne pa da strežeta otrok z vseh strani, v strahu, da ne bi slučajno tulil!

Aja še to – NI POREDEN, pač pa razvajen in razmazan preko vsake meje – to je ogromna razlika. In ni SAM kriv!

Pri nas smo imeli podoben problem s starim atom nadstroje niže. Toda čeprav ni hotel poslušati, je moral. Na očetove očitke enostavno več nisem reagirala in sva z možem vztrajala pri svojem. Se je navadil, oz. več ne prihaja gor z nauki o vzgoji. Razlaga pa drugim ljudem. Žal.

Je pa res, da je težav z otroki vse manj. Pa tudi svojo hišo si gradimo.
Srečno. Vztrajajta pri svojem v dobro otroka in cele družine.

oho- vam se vse zdi “neprimerno”, zato pa so otroci taki kot so.Kaj lahko narediš z enim otrokom,ki histerira in mu kao ne moreš nič? prositi ga naj neha ali pa kot danes delajo,da mu preusmerjajo pozornost? kaj pa ,ko mu nimaš več kaj pokazati?
dati ga v sobo ali pa nekam,kjer se ne more poškodovati in naj tam vpije do ponedeljka, če če.Kakšna prehodna obdobja? če se nekaj ne sme se tega ne dovoli pa ,ni važno koliko je star.
Jaz se prav bojim kakšne otroke boste imele, ko zrastejo, kako jih boste šele takrat obvladovali,ko jim poženejo kocine, hormončki.?
Jao jao, nasvetov se mi pa ne da več pisati ej, res ne.

Oče in mati ne moreta ukrotiti štiri letnega otroka HALO? Pa kaj je z vami?
Čez par let vama bo začel groziti in vaju bo tudi kdaj udaril, če ne bo dobil dovolj žepnine. Malo se zamislita nad svojo vzgojo, saj tako vzgojeni otroci, kot je vajin, so kasneje najhujši, ker so navajeni, da vse dosežejo in je vedno vse po njihovem. Vendar so brez prijateljev in družba jih običajno izloči. Potem pa zaradi vsega tega zabredejo v težave. Razmislita malo, kako s popuščanjem škodujeta otroku, saj takih otrok nihče ne mara.

xxy, Skrbna, jaz samo ploskam 🙂

Imamo izredno intenzivnega otroka, kar pomeni, da se je znal hitro in za vsako figo ujeziti, da je zahteval veliko pozornosti pri 4 letih itd. Življenje z njim je bilo precej naporno, ker sva morala z možem postavljati meje, mu pokazati, kako se lahko obnašamo in kaj ne počnemo, vse to je bilo kar dolgo časa pospremljemo z ibruhi jeze in tudi vrgel je kaj po tleh. A sva vztrajala – če mu kosilo ni bilo všeč (recimo da smo kosili ob 13.00), do 17. do malice ni bilo drugega kot ostanki kosila (jasno hladni) itd. Zmrdovanja za mizo nisva trpela, če je kompliciral, je moral do konca kosila počakati v sobi. Ja, je tudi kdaj kaj vrgel po tleh, v sobi kaj vrgel okoli sebe … in če se je razbilo (enkrat je tako raztreščil neko plastično igračo), tega pač ni več imel .. trme so pri nas trajale od 9. meseca pa ja do 4. leta. Da, tako dolgo, pa niso minile zato, ker je pač minilo toliko časa in je postal sin bolj umirjen, pač pa zato, ker sva morala ves ta čas z možem dosledno postavljati IN BRANITI postavljene meje. Ko sva mislila, da je kočno malo miru, lej ga mulo, je že moral poskusiti, če si nisva z mejo kaj premislila … Nekdo, ki ima otroka, ki je morda poskusil z uporom 2krat ali pa 5krat, bi ob najinem otroku mislil, da je totalno poreden. A ni bil – poskušal je, kako lahko doseže, kaj želi, in ker mu upor bi uspel in z njim ni nič dosegel, je prenehal. POskušal pa je res dolgo, zato ne pričakujta, da bo vama uspelo preko noči. Ampak, bodita dosledna, povejta – zdaj je pa dovolj! TU naprej ne greš več in vztrajajta, pa naj se dere, kriči, meče stvari po tleh. Če bi letelo kosilo, ga pač nima – če ni najbolj podhranjen otrok v Sloveniji, ne bo umrl od lakote, če kdaj ne bo jedel kosila …
Preberita si tudi Z otrokom lahko sodelujemo in predvsem se:
– naučita postaviti mejo in jo braniti
– ne bojta otrokove jeze, pa naj 100 krat reče, da vaju ne mara, to ni res, iz njega govori jeza
– končno spreglejta, da ljubezen otroku ne kažeš tako, da ga nenehno osrečuješ in mu izpolnjuješ želje in zahteve, pač pa tako, da ga naučiš živeti v svetu (ki ga pa ne briga, ali so ga doma tretirali kot kralja)
– začnita dihati in šteti do 10.000 (pomaga)
– se zavedajta tega, da bo otok tako poroeden, kolikor sta vidva popustljia
– se otresita občutka, da je okolici potrebno kaj pojasnjevati ali se ji opravičevati
– enkrat za vselej nehajta obremenjevati s tem, kaj bo rekel kdo drug in s tem še najbolj razorožita otrokovo trmo (ker vaju ne bo imel pred kom spravljati v zadrego)
T.

BRAVOOO TINKARA!!! To je to!

Mene vedno prepriča osebna izkušnja.

To kar sta napisala xxy in Skrbna je kot eno dolgočasno obvezno šolsko branje …

Res si ena super punca, ki je pripravljena vedno pomagat. Občudujem te!!!

Tvoji posti so ZAKON. Tako življenski so. Le tako naprej.

Hvala in srečno naprej,
Naja

Naja- ravno to sta napisale xxy in Skrb na. Kakno šolsko branje? tudi njh dve pišejo iz osebnih izkušenj, odkod misliš, da to obvladajo ? iz knjig? ravno iz knjig dobite takega otroka kakršen je od “utrujenih staršev”.

ja, Naja, Tina se strinja z xxy in Skrbo, saj jima ploska!

Se pa strinjam, da je Tina ena fejst punca – rada prebem tudi njene dogodivščine z njihovo Smetuljo:-)

Ne naja ploska tinkari, za skr bno in xxy pa pravi da je eno dolgočasno šolsko branje.

Preberi še enkrat.

Jaz se strinjam z vsem, kar so napisale zgoraj omenjene osebe ( Tinkara, xxy in skr bna)

Lp

arianna, Smetuljčica ti pošilja en moker poljubček za tole 🙂
T.

valjda se strinjam s Skrbno in xxy, saj sta napisali enkratno, in če ne bi bila goflja in pol, ne bi imela kaj dodati, ampak če sem že za kompjuterjem 🙂 …

Jaz blazno rada preberem obe, ker sta mi po razmišljanju blizu, eno pa imam celo čast poznati :-)))) xxy pa mi je svetovala pri gradnji odnosa med kužkom in otrokom (sem imela tako predavanje potem doma, tenks xxy)
T.

Prebral sem raznorazna mnenja in očitno je, da sta problem vidva, utrujena starša.Vse mu dovolita, popuščata,…..in zakaj???

Moj fantek je pravtako izredno živahen, tako kot večina v njegovi starosti, a, ko postajajo stvari delikatne, posežem vmes in prekinem potencialno grdo obnašanje.
Midva z mojim sinkom imava odličen odnos, zelo se imava rada,se smejeva, igrava,……..a vendrale sem jaz njegov oče in me bo ubogal in pika!!!!!
Pri štirih letih se ne bova pregovarjala o razno raznih zadevah, malo ja, na koncu pa obvelja moja, tako ali drugače ( pomeni, da ga vržem na finto).
Sčasoma ga bom že spuščal z “verige”, a vse ob svojem času.

Preveč podobnih primerov sem že videl pri starših, ki kao nudijo otroku popolnoma vse, otrok pa je tako groooozen!
ravno to, da mu vse nudita je narobe.
Če si zasluži, naj dobi tudi kakšno čez rit – preverjeno pomaga!!!