Prenaporno mi je z dvema otrokoma
Triletnik in trimesečni dojenček. Ves čas samo razmišljam, kako nam je bilo fino, ko smo bili samo trije, kako smo lahko že šli, kamor smo želeli, kako ni bilo več naporno. Zdaj pa, ko sem sama z obema, me skoraj pobere. Zjutraj malega dojim, ta velik plazi po meni, ker hoče biti tudi v naročju. V trgovini se mi mali začne jokati, ta velik mi kam pobegne in moram šibat za njim. Pridem nazaj domov čisto prepotena. Zvečer, ko se tuširamo, se mali dere, ko se ta velikega tušira in ko se tuširam jaz. Uhhhh. Ko sva dobila prvega otroka, sem pa razmišljala samo o tem, kako je bilo fino, ko sva bila sama …
In tako gre življenje mimo.
Zadnjič sem videla mamo z dvema takima, kot sta tvoja, ta velikega je peljala v vrtec in sem pomislila, joj, kaj dela, namesto da bi v miru uživala z obema. Jaz imam manjšo razliko in sem imela nekaj let oba doma. Ko je ta miceni ujel svoj ritem, smo se imeli zelo luštno.
Saj bo … Ta velikemu daj v trgovini pomembne naloge, pa ti ne bo bežal naokrog. Naj si na primer zapomni par stvari, ki jih morate kupit, in jih tudi poišče (makarone in podobno, ne kakih kozarcev :). Potem ga vprašaj, kaj že sem rekla da tudi nujno rabimo? Joj, kaj bi jaz brez tebe … in tako naprej.
Pa preden je treba dojenčka podojiti, skušaj ujeti moment, si vzeti najprej eno minutko za ta velikega, naj se namesti ob tebi, se nasloni na ramo, in potem v miru razložiš, da zdaj tudi dojenček rabi zajtrk in ga lepo podojiš. Res, umiri se, uživaj, tako hitro minejo ta brezskrbna nedolžna otroška leta.
Moje dve sta sivcer zdaj že starejši a razlika v letih je enaka. Mala je bila jokica, ta velika trmica. Otrok ne moraš spremenit. Lahko pa svoje dojemanje stvari. Če se ne boš več sekirala ne boš prepotena hodila iz trgovine. Ne si oteževat dela. Ko se morate stuširati najprej skupaj s starejšim skopaj mlajšega, naj ti pomaga in podaja igračke, milo, krpice itd. Ko končaš z malim ga odloči na tla na deko (glej da imaš zavarovane stopnice če jih imaš in nižje police vse izpraznjene…) sicer pa trimesečnik bolj sam leži in meditira. Če se dere tistih nekaj minut ko boš ti in veliki pod tušem naj pa ‘razvija glasilke’ – si samo človek ki potrebuje poskrbeti za higieno (pa še marsikaj drugega). Stuširaj se skupaj s ta velikim. Uživajta, špricajta se, pihajta mehurčke ki se naredijo iz pene od mila. Ko se zutraj dojita z malim ni greh da daš ta velikem kako risanko da ga zamotiš, ali pa naj prinese igračke k tebi in se ob tebi igra. Na nežen način mu moraš dopovedat da plezanje po ljudeh ni ok. Ko nehaš dojit pa pocrkljaš še ta velikega. Veliko naj večji sodeluje pri vsakodnevnih opravilih da ga zaposliš kar bo tebi prav prišlo pri pomoči (Ko si utrujena je že veliko da ti ni treba 3x od mize do kuhinje da pripraviš vse potrebno za kosilo ker bo zdaj ta velik vse to naredil), pa še njemu bo všeč ker se boš z njim ukvarjala in ker se bo čutil koristnega. Je naporno prve pol leta, potem kako leto še malo manj naporno in kasneje se zadeve umirijo. In ko se umirijo lahko kako leto uživaš pol pride pa puberteta. Smo na istem. Srečno 😀
Saj bo bolje. Verjemi, ker tudi moja dva sta tri leta narazen. Sprosti se in reči da tako pač je. Pa ne hodi v trgovino če ni nujno. Oče naj gre. Če pa že pa daj starejšega sedet v nakupovalni voziček sedet tam kjer je zanje opredeljeno. V kopalnico sem včasih tudi ta malega z stolckom vred nesla, da sem se vsaj stusirala. On je opazoval kako igračo glodal…tavelik mi šampon dal….skratka samo da ni dretja. Pa hitro opravit.
Vsekakor pa če imaste možnost pomoči jo kar skoristite.
Vse dobro.
Zdravje je najbolj pomembno!
Ne, ne, ni to, da nimam rada otrok. Zvečer, ko smo enkrat stuširani, ni več panike. Gremo vsi trije spat. Malega dam na eno stran v postelji in ga dojim, večji se pa na ob malega uleže in se pogovarjam z njim o tem, kako je preživel dan v vrtcu. Je pa treba precej pazit nanj, ker je zelo ljubosumen na malega in ga na hitro trdo prime, če ne gledaš.
Ko gremo popoldan spat je pa bolj kriza. Zaspimo vsi trije na postelji, ampak potem se mali prej zbudi in mi po slabi uri zbudi še ta velikega, ki bi sicer spal dve uri.
Ta velikemu dajem naloge v trgovini, vedno rečem, da naj si zapomni, kaj moramo kupiti pa da naj mi kakšno stvar poišče. Ampak še vedno mi oddirka stran, pa se potem bojim, da ne bi kakšnih kozarcev ali kaj podobnega razbil.
Saj zvečer, ko oba spita, ker je na srečo že ob osmih ali pol devetih, se spet ok počutim. Se hecam, da imam končno happy hour zase. 🙂
Ne, ne, ni to, da nimam rada otrok. Zvečer, ko smo enkrat stuširani, ni več panike. Gremo vsi trije spat. Malega dam na eno stran v postelji in ga dojim, večji se pa na ob malega uleže in se pogovarjam z njim o tem, kako je preživel dan v vrtcu. Je pa treba precej pazit nanj, ker je zelo ljubosumen na malega in ga na hitro trdo prime, če ne gledaš.
Ko gremo popoldan spat je pa bolj kriza. Zaspimo vsi trije na postelji, ampak potem se mali prej zbudi in mi po slabi uri zbudi še ta velikega, ki bi sicer spal dve uri.
Ta velikemu dajem naloge v trgovini, vedno rečem, da naj si zapomni, kaj moramo kupiti pa da naj mi kakšno stvar poišče. Ampak še vedno mi oddirka stran, pa se potem bojim, da ne bi kakšnih kozarcev ali kaj podobnega razbil.
Saj zvečer, ko oba spita, ker je na srečo že ob osmih ali pol devetih, se spet ok počutim. Se hecam, da imam končno happy hour zase. 🙂
Jaz te razumem. To ni hec. Mislim pa da je tvoj osnovni problem tvoj mož oz. partner. On ti ne daje občutka, da si super, ker vse to zmoreš, ne priznava tvojega dela, te ne ceni in ne prevzame svojega dela odgovornosti. Začnita delat na tem, če se da z njim kaj dogovorit.
Drugače pa kot so že druge napisale. Tudi to mine in z leti postaja vedno lepše. Pridejo pa drugi problemi.
sem mamica dveh otrok, sicer je razlika malo manj kot dve leti. Na začetku je bilo naporno, sploh ker sem imela oba doma. Sedaj ko sta stara 2 in 4 leta je že super, se skupaj igrata, uganjata norčije…..
se boste navadili, malo potrpi in boš videla.
Se pa strinjam da mamica potrebuje kakšno uro na dan zase, pri nas moj tudi veliko dela, jaz sem sedaj tudi v službi in sem doma šele okrog 17..
Spet ena mati, ki je družinske nesporazume z atom otrok reševala še z enim rojstvom. Če se dva odločita za otroke je to njun skupni projekt, če se pa samo mati, pa je videti tako kot pri tebi.
Ata se umakne, ti si tečna, spor se poglablja in na koncu konča enako.
Še ena ločenka z dvema otrokoma na robu revščine. Velkam v klubu!
