Se kdaj obremenjujete z vprašanjem, kaj si drugi mislijo o vas?
Ja, konstantno in čisto preveč živcev mi gre za to. Ampak to ne v smislu, da bi hotela izpasti boljše, jaz samo hočem izpasti normalna. Imam namreč vedno občutek, da si delam bruke, reagiram čudno, imam neprimerne odzive, predvsem kar se tiče socialnih veščin. Vem, kaj bi bilo optimalno, ampak v tistem trenutku kar zablokiram.
Kot prvo, je razlika ali gre za prijatelje, znance, sodelavce, stranke….
S tem, kaj si drugi mislijo o meni, se sicer ne obremenjujem. Običajno povem, kaj si mislim, zelo redko, da ne, pa še to zaradi tega, ker se mi v danem trenutku ne zdi primerno ali pa se mi ne ljubi.
Poznam pa osebe, ki želijo biti vsesplošno priljubljene, pri takih pa sem zelo previdna. Običajno gre za zahrbtne in pokvarjene ljudi, ki jim ni vredno zaupati ali pa za totalne riti, ki se nikoli ne bodo potegnili na za sebe, ne za druge. No, tega jim pa ne povem v faco, ker se mi zdi brez veze. No, ne gre za prijatelje.
Hm, jaz imam idej veliko, sam kaj ti bodo, če je moje mnenje o tebi, da si nesposoben.
Pa ne jemlji tega osebno, da ne bom potem imela še tebe na vesti.[/quote]
Zelo osebno sem vzel, ampak žiletka je tud skrhana!!☻☻☻[/quote]
Logično, da je žiletka skrhana, če pa nimaš občutka in ustreznega grifa.
Kaj naj ti rečem, da se ne bom preveč ponavljala?
Res pa je, da vaja dela mojstra in upanje umre zadnje.
Ko mi stopijo na živec, jim povem, kar jim gre, skoraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Samo sebi na žalost potem pogosto očitam, zakaj sem čakala tako dolgo, da je mera polna. Morala bi prej meje postaviti, pa ne bi bila potem jezna in ostra. Čeprav, imaš ljudi, ki se ne ozirajo, ” ne slišijo”, dokler ne poveš ostro in nekoliko z višjim tonom.
Ja – če mi kritiko povedo ljudje, ki so mi blizu, ki jim zaupam in oni meni. V takem primeru se zamislim nad rečenim, pretehtam kaj so rekli, zakaj in dostkrat se zgodi, da imajo prav, saj me vidijo z drugimi očmi kot se vidim sama.
Ne – če gre za ljudi, ki mi niso blizu, ki z mano nimajo v bistvu nič. Sicer pa kakšne nagativne kritike, če že, do mene pridejo po kakšnem tretjem kanalu, ne direkt…
Da bi pa posebej razmišljala, kar tako, o tem kaj kdo misli, pa ne razmišljam. To sem počela tam pri 15-tih, mogoče še pri 20-tih kdaj pa kdaj…
Žal je veliko takih, če jim poveš v obraz kar misliš, te označijo za nesramnega.
Večina ima raje, da se jim ljudje smehljajo v fris in glumijo navidezno prijaznost, pa čeprav takoj, ko jim obrnejo hrbet jih že opravljajo in širijo neresnice o njih.[/quote]
Ni problem povedati v obraz. pri marsikomu je problem način kako to povedo. S ciničnim, hudobnim, hinavskim in še kakšnim pristopom pač ne moreš nekomu povedati kar mu gre, ker izpadeš neverodostojen. Prav tako dvig glasu ni primeren.
Malo ljudi je, ki znajo (in hočejo) povedati nekomu svoje mnenje (ne kar mu gre!) na človeku dostojen način.