Pozdravljene

zanimajo me izkušnje tistih, ki ste prvič zanosile in rodile po 30. letu. Pač splošno vprašanje. Sama imam že skoraj 32 in si želim čimprej. Včasih me obidejo misli, češ kako pozno je že, čeprav je okoli mene polno žensk mojih let, ki še niso mame, nekatere si tudi (še) ne želijo biti.

Prosim za spoštljiv pogovor (sem zadnjič malo brala razne pogovore in nekateri ljudje res nimajo osnovnega bontona :S)

Težko si boš karkoli pomagala z izkušnjami drugih. Se ti ne zdi? Pa tudi, če si oziroma karkoli si to zdaj predstavljaš je/bo čisto drugače če/ko se bo zgodilo, verjemi redko kdaj je enako.
Ko postavljaš vprašanja na anonimnem forumu, moraš pač biti pripravljena na različne komentarje in odzive, sploh če daš že vnaprej vedet, da želiš kulturne in take, ki se držijo teme.

Jaz sem rodila pri 35. Že zdavnaj sva se s partnerjem odločila da bova imela samo enega otroka. Zdaj jih imam 50, sin 15 – nikoli nimam občutka da sem prestara. Pred sinovim rojstvom so bile druge prioritete – študij, potovanja, druženje s prijatelji. .. Če bi se morala še enkrat odločiti, bi se enako.

Po moje si boš z odgovori težko kaj pomagala. Edino, če si otrok res želiš, zanosi in ne čakaj.
Jaz sem prvega otroka rodila pri 30, imam pa danes 3. težave sem v prvi nosečnosti imela, a niso bile pogojene z mojo starostjo, drugi dve nosečnosti in poroda sta bila bp.
Sicer pa … z medicinskega gledišča si za prvorodko (velja izključno za prvo nosečnost !) že “stara”, kar se pa tiče genskih motenj ti pa tudi vsako leta pospešeno dviguje tveganje, po 35 pa ta narašča z eksponencialno krivuljo.

Pred leti je bilo moderno, da so ženske rojevale zelo mlade (nekje takoj po končani srednji šoli). Sedaj je popolnoma drugače, ženske rojevajo po 30. letu, večina vse študirajo, potem iščejo zaposlitev in tako se z nosečnostjo zavlačuje.
Po drugi svetovni vojni pa so se kasneje poročali in sicer okrog 30. Tako moja mama kot moja tašča sta obe rodili prvega otroka po 30. letu. Vse je bilo v redu, b.p. obe sta rodili doma, celo nosečnost na nobenem pregledu, tako da ne se že vnaprej sekirati. Je pa najboljše z nosečnostjo “pohiteti”, saj ženskam tiktaka biološka ura.

Avtorica, ko omenjaš, da eni “nimajo osnovnega bontona”. Pač je tako, da eni naredijo samo srednjo šolo in se potem zaposlijo in je normalno, da imajo otroke prej. Tako je normalno, da so ene babice pri 40+.
Drugi hodijo na faks, bi si radi prej kaj prišparali, ne da gredo samo v zgornje nadstropje, pa se še tp zavleče kako leto. Tretji nimajo pravega partnerja in ga srečajo šele pozneje ali nikoli. Karkoli že je, vse to je stvar posameznika in povsem primitivno je, da se nekdo “tolče po prsih”, ker je imel otroka zgodaj. Pa na žalost tudi jaz take srečujem.

Ne meni se za take komentarje, sploh ne izgubljaj časa s takimi ljudmi.

Jaz sem prvič rodila pri 37-letih. Nobenih problemov ne v nosečnosti, ne pri porodu, ne kasneje pri vzgoji sina, ki ima zdaj 30 let, je poročen, ima otroka. Imam kolegici – ena se je poročila pri 40-tih in ima dva odrasla sinova (rodila pri 40 in 43). Druga ni mogla imeti otrok, po 40-tem ji je uspelo. Drugega sina je rodila pri 45. Ne vem, mogoče so to izjeme. Res pa je, da so včasih žene rodile tja do konca rodne dobe, ker niso poznali kemične kontracepcije.

Statistika govori o povečanem tveganju, ampak v moji okolici poznam samo en primer Downovega sindroma pri mamici, starejši od 35 let. Istočasno sta med znanci dve mamici otrok z Downovim sindromom, pa sta obe rodili pri starosti 27 – 31 let, kar naj bi bila statistično primerna starost.

Kakor ti je namenjeno, bi rekla jaz. Ne obremenjuj se z leti.

Sem si rekla, da bom tale pogovor le prebrala, a si ne morem pomagat, da tudi sama ne rečem kakšne. Najprej odgovor avtorici: veliko žensk ima prvega otroka po tridesetem in vse poteka bp, tako da kar pogumno. Je pa tudi res, kot je napisala že ena prej, da možnost, da je kaj narobe, po 35. letu zelo hitro narašča, tako da, če želja v tebi obstaja, mogoče ne bi bilo slabo, da se za prvega otroka odločiš čim prej.
Ob tem zadnjem komentarju pa: ljudje smo si različni in nekateri smo imeli otroke zgodaj. To, da smo takšni neizobraženi, si nismo nič privoščili oz. smo si ustvarili vse na ramenih drugih, je žaljivo posploševanje. Sama ne žalim žensk (ali moških), ki otrok nimajo mladi, ki jih sploh nimajo, ki jih niti ne želijo oz. ki živijo v netipičnih oblikah skupnosti, zato tudi od drugih pričakujem, da se do mene, ki sem imela otroke zelo zgodaj, uspešno doštudirala (pa še kaj več), s kreditom prišla do bivališča, sem uspešna v službi in najdem čas tudi za svoje hobije, obnašajo dostojno. Pa lep pozdrav,

jaz pri 31 in 34..nič posebnega ni to danes, večina mojih kolegic je rodila po 30..povprečje nekje 32 bi jaz rekla..
je pa res, če imaš probleme z zanositvijo, kar zdaj še ne veš, je bolje vzet kakšno leto za rezervo..ker potem si že 35 ko prvič rodiš in hitro proti 40, ko rodiš drugič..če pa z zanositvijo ne ob problema, pa komot čakaš do 35.

Rodila pri 31 in ni mi žal. Porod vse ok točno na rok. Je pa najbolj zoprno to, ko te okolica zbada ‘ kaj pa ti čakaš?’ Potem ko je otrok star 2 leti, pa spet poslušas kdaj bo drugi. Ostala sem samo pri enem, ker sva se zavestno tako odločila in vsaki tercijalki sem v obraz povedala kako stvari stojijo in zdaj imam mir.

Meni je pa zanimivo dejstvo, da vse,ki jih poznam in so rodile po 35 letu niso zanosile brez medicinske pomoči. Torej sklepam, da je vseeno možnost zanositve vsako leto po 30 manjša.

Tudi jaz sem rodila pri 35 letih. Nosečnost je potekala brez problema in prav tako porod, ki se je končal v 2 urah. Sedaj je naš korenjak star že 12 let. Ni mi žal, čeprav sem želela zanositi pri 32 letih, a mi ni uspelo.
Pa še ena zanimivost – ko sem ležala s svojo štručko v porodnišnici, sem na hodniku porodnišnice srečala sošolko, ki je bila namenjena obiskat svojo hčero, saj je rodila in je sošolka iz OŠ postala babica. Res pa je, da je sama imela otroka že pri 16 in očitno je tudi njena hčera pohitela.
No sama sem postala pri 35 prvič mamica, sošolka pa prvič babica.

Rodila prvega pri 34ih, naravna zanositev, nosečnost bp, porod bp. Pač po 10ih letih zamenjala tipa in so se stvari spremenile…

Tole je logično, kajti starejšim pripadajo določeni pregledi (AC recimo) zastonj, ravno zaradi povečanega tveganja in se otroke z anomalijami splavi.

Midva sva se za otroke odločila relativno pozno, pri mojih 32. Potem smo pa rabili še 4 leta da sem zanosila, seveda je bilo potrebno več postopkov IVF.
tako da ….če imaš partnerja in osnovne pogoje ne čakaj preveč. Ne gre vedno po planu.

30 pa res ni neka starost, no…

Po moje je to precej normalna starost danes za imeti otroka. jaz sem rodila pri 32 in 36, pa še zdaleč nisem bila najstarejša v sobi. Nobenih težav z zanositvijo in nobenih z nosečnostjo, samo več pregledov te čaka. Jaz se sploh ne bi sekirala. Ne bi pa tudi ne prav dolgo čakala, še posebej, če hočeš imeti več otrok. Srečno!

Ena pred tabo je govorila, da se je za otroka odlocila pri 32, pa kar 4 leta ni docakala nosecnosti.
Tudi avtorica ima ze zdaj 32 let. Lahko se ji zavlece do 35.

Za prvo nosecnost in prvi porod je zenska kot uradno s strani ginekologov in porodnicarjev prepoznana kot stara ob dopolnjenem 35. letu. Ampak avtorica mora do tja še priti, zdaj ni nic, zdaj samo razmislja. Najboljse je otroke rojevati najkasneje do 34. leta, ker kasneje pa maternica ni vec prozna in velika moznost je za okvaro ploda ali drugih napak.

Jaz sem prvega pri 32, drugega pri 34. Tako sem načrtovala in vse je šlo brez problemov. Moja skrajna meja za otroka je bila 35 let. V moji okolici sem glede moje starosti in starosti otrok v povprečju. Srečno.

je pa res, če imaš probleme z zanositvijo, kar zdaj še ne veš, je bolje vzet kakšno leto za rezervo..ker potem si že 35 ko prvič rodiš in hitro proti 40, ko rodiš drugič..če pa z zanositvijo ne ob problema, pa komot čakaš do 35.[/quote]

Kako pa veš ali imaš probleme z zanositvijo, če ne delaš na tem 🙂 In ne zanosiš oziroma zanosiš?
Mislim, da mi logika štima, kljub sopari.

Če dam v naprej vedet, potem lahko pa ja manj pričakujem čoravih komentarjev. Mal se hecam. Mah zadnjič sem brala tu gor neko debato, sicer se mi zdi da je nekdo nalašč trolal. Se mi ne zdi lih super, da folk pri določenih temah bedarije piše, poleg tega je pa še žaljiv in to še pri kakih občutljivih temah.

Nočem te prestrašit, zato bom najprej povedala, da je moja mama šla pri 40 letih s kontracepcijskih tablet in pri 41 rodila mojega mlajšega brata, ki je danes zdrav in postaven 20letnik. Pravi, da je zanosila v drugem mesecu po prenehanju jemanja kontracepcije. Jaz sem se rodila pri njenih 30ih letih in prav tako takoj po prenehanju jemanja tabletk.

Moja zgodba pa je žal drugačna. Oba z možem sva stara 30 let in imava 2 otroka. Ko sta se rodila sva bila z možem bila stara 25 in 28 let, zanosila pa sem prvi mesec, ko sva imela nezaščitene spolne odnose – torej takoj. Zdaj, pri 30 pa se že pol leta trudiva, da bi ponovno zanosila in ne gre nikamor. Ravno prejšnji mesec sem nehala dojiti (čeprav sem dojila le še 1x dnevno, kar naj ne bi imelo nikakršnega vpliva na plodnost) v upanju, da bo kaj pomagalo in bom ponovno zanosila. Upam, da bo tvoja zgodba bolj podobna zgodbi moje mame in ti želim vso srečo!

Mene je mati rodila pri svojih 42 letih.
Ko sem bila stara 10 let je bila ona 52. V meni. Gledala in prenašla sem njene tegobe.
Ko sem bila stara 20 let je bila ona 62. Mene je razganjalao, ona je zhtevala mir in tišino.
Ko sem bila stara 30 let, imela družino, ter se želela nanjo obrniti, je imela že toliko starostnih težav, da jo raje nisem obremenjevala.
Zdaj sem stara 40 let, ona pa 82, je že pozabljiva, zmedena in stvari vidi po svoje. Težko je.

Moje sovrstnice, ki so imele mlajše mame …so definitino imele veliko več od njih kot sem jaz imela glede na to, da me je mati imela pri 42 letih.

Pa prosim ne razumite me napčno, ne želim biti žaljiva, samo to je gledano in doživljeno skozi moje oči.

Pozno je lahko iz biološkega vidika. Vsekakor odlašat v nedogled ni mogoče pa se lahko počutimo še tako mlade. Če damo to na stran smo pa stari toliko kot se stare počutimo. Jaz sem oba rodila pozno zaradi težav in kar se let tiče je tako kot je čisto ok. Imam dovolj energije za oba pa še za kakšnega zraven.

No, to pa je še pogled iz druge strani. Menim, da je prav, da pomislimo tudi na otroke in njihove občutke….
Ja, saj ne rečem, da ni prav, da ima par, ki ni mogel prej imeti otroka tudi morda malo kasneje. Bilo bi pa pošteno, če imamo vse možnosti, da pomislimo tudi na leta otroka in naša.

Tudi jaz ne želim biti žaljiva, povedala pa bom svoje mnenje.
1. Nekatere ženske imajo res v meni hude težave, tem se opravičujem. Ampak tisti navali vročine in občasno slabo počutje pač niso neke hude tegobe, zaradi katerih bi bilo treba biti pri 52-tih stalno siten. Ne zaradi let, ampak zaradi svojega značaja nekatere iz mene delajo dramo. Sicer pa, nekatere padejo v meno že kakšno desetletje prej. Jaz sem šele pri 60-tih, recimo.
2. Jaz še sedaj, pri 70-tih, od mlajših članov družine ne zahtevam mir in tišino. Res pa je, da je tretja generacija mlajša od 20 let. In tudi to, da je moj sin pri 20-tih že sam skrbel za sebe in ni imel ne časa ne potrebe za razganjanje. To smo dali skozi pri 16-tih, takrat sem imela 53 let in ni bilo neke posebne travme.
3. Starejši pomagamo mladim družinam, kolikor zmoremo, ni pa to naša dolžnost. Res nas starejše pestijo zdravstvene težave (=posledica “minulega dela”), ampak tudi marsikakšen v srednjih letih jih ima.
4. Moja mama mi je pomagala po svojih močeh še pri 80-tih. Zdaj jih ima 93 in je dementna in skoraj nepokretna. Nimava denarja za dom, zato poleg drugega dela še zanjo skrbim. Pa me je rodila pri 23-tih. Ni prijetno, a se ne pritožujem. Vse je del življenja, tudi starostna onemoglost.
Moje mnenje je torej takšno: občutek imam, da v vaši družini preveč pričakujete eden od drugega. Leta niso absolutni vzrok za neaktivnost starejših, če ni posredi kakšna res resna bolezen (govorim iz svojih izkušenj). Ostalo se pa z dobro voljo vse uredi, če se preveč sam sebi ne smiliš.
Pozna nosečnost torej ne more biti neka slaba popotnica potomcem in travma za starše, če poteka v redu. Tveganja s stališča medicine ne bom komentirala, ker nisem iz stroke. Dejstvo pa je, da so tudi naše babice imele otroke v poznih letih, pa ni nihče delal drame iz tega.

Tudi jaz ne želim biti žaljiva, povedala pa bom svoje mnenje.
1. Nekatere ženske imajo res v meni hude težave, tem se opravičujem. Ampak tisti navali vročine in občasno slabo počutje pač niso neke hude tegobe, zaradi katerih bi bilo treba biti pri 52-tih stalno siten. Ne zaradi let, ampak zaradi svojega značaja nekatere iz mene delajo dramo. Sicer pa, nekatere padejo v meno že kakšno desetletje prej. Jaz sem šele pri 60-tih, recimo.
2. Jaz še sedaj, pri 70-tih, od mlajših članov družine ne zahtevam mir in tišino. Res pa je, da je tretja generacija mlajša od 20 let. In tudi to, da je moj sin pri 20-tih že sam skrbel za sebe in ni imel ne časa ne potrebe za razganjanje. To smo dali skozi pri 16-tih, takrat sem imela 53 let in ni bilo neke posebne travme.
3. Starejši pomagamo mladim družinam, kolikor zmoremo, ni pa to naša dolžnost. Res nas starejše pestijo zdravstvene težave (=posledica “minulega dela”), ampak tudi marsikakšen v srednjih letih jih ima.
4. Moja mama mi je pomagala po svojih močeh še pri 80-tih. Zdaj jih ima 93 in je dementna in skoraj nepokretna. Nimava denarja za dom, zato poleg drugega dela še zanjo skrbim. Pa me je rodila pri 23-tih. Ni prijetno, a se ne pritožujem. Vse je del življenja, tudi starostna onemoglost.
Moje mnenje je torej takšno: občutek imam, da v vaši družini preveč pričakujete eden od drugega. Leta niso absolutni vzrok za neaktivnost starejših, če ni posredi kakšna res resna bolezen (govorim iz svojih izkušenj). Ostalo se pa z dobro voljo vse uredi, če se preveč sam sebi ne smiliš.
Pozna nosečnost torej ne more biti neka slaba popotnica potomcem in travma za starše, če poteka v redu. Tveganja s stališča medicine ne bom komentirala, ker nisem iz stroke. Dejstvo pa je, da so tudi naše babice imele otroke v poznih letih, pa ni nihče delal drame iz tega.[/quote]
Se strinjam z napisanim, ne razumem pa ravno te, ki se pritozuje nad leta svoje matere, kaj zeli z drugimi besedami torej povedat, da bi imela raje, da ji ne bi rodila…torej je ne bi bilo…oz. je morebiti ok, da ona je, drugi v tej letih pa naj po njenem nasvetu raje ne dajo zivljenja otroku?

Tudi jaz ne želim biti žaljiva, povedala pa bom svoje mnenje.
1. Nekatere ženske imajo res v meni hude težave, tem se opravičujem. Ampak tisti navali vročine in občasno slabo počutje pač niso neke hude tegobe, zaradi katerih bi bilo treba biti pri 52-tih stalno siten. Ne zaradi let, ampak zaradi svojega značaja nekatere iz mene delajo dramo. Sicer pa, nekatere padejo v meno že kakšno desetletje prej. Jaz sem šele pri 60-tih, recimo.
2. Jaz še sedaj, pri 70-tih, od mlajših članov družine ne zahtevam mir in tišino. Res pa je, da je tretja generacija mlajša od 20 let. In tudi to, da je moj sin pri 20-tih že sam skrbel za sebe in ni imel ne časa ne potrebe za razganjanje. To smo dali skozi pri 16-tih, takrat sem imela 53 let in ni bilo neke posebne travme.
3. Starejši pomagamo mladim družinam, kolikor zmoremo, ni pa to naša dolžnost. Res nas starejše pestijo zdravstvene težave (=posledica “minulega dela”), ampak tudi marsikakšen v srednjih letih jih ima.
4. Moja mama mi je pomagala po svojih močeh še pri 80-tih. Zdaj jih ima 93 in je dementna in skoraj nepokretna. Nimava denarja za dom, zato poleg drugega dela še zanjo skrbim. Pa me je rodila pri 23-tih. Ni prijetno, a se ne pritožujem. Vse je del življenja, tudi starostna onemoglost.
Moje mnenje je torej takšno: občutek imam, da v vaši družini preveč pričakujete eden od drugega. Leta niso absolutni vzrok za neaktivnost starejših, če ni posredi kakšna res resna bolezen (govorim iz svojih izkušenj). Ostalo se pa z dobro voljo vse uredi, če se preveč sam sebi ne smiliš.
Pozna nosečnost torej ne more biti neka slaba popotnica potomcem in travma za starše, če poteka v redu. Tveganja s stališča medicine ne bom komentirala, ker nisem iz stroke. Dejstvo pa je, da so tudi naše babice imele otroke v poznih letih, pa ni nihče delal drame iz tega.[/quote]
Se strinjam z napisanim, ne razumem pa ravno te, ki se pritozuje nad leta svoje matere, kaj zeli z drugimi besedami torej povedat, da bi imela raje, da ji ne bi rodila…torej je ne bi bilo…oz. je morebiti ok, da ona je, drugi v tej letih pa naj po njenem nasvetu raje ne dajo zivljenja otroku?[/quote]

dokaz, da se sitnoba deduje. sitna mati je pač imela tudi sitno hčer.

če je pri 52 obupavala zaradi težav z meno in pri 62 zahtevala mir in tišino, verjetno nikoli ne bi bila pripravljena njenih otrok pazit…… ne glede na to, koliko bi bila stara, ko bi hči rodila.