Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Moja mama NE MORE POZABIT

Moja mama NE MORE POZABIT

50 let nazaj,

Ima močno depresijo. Ne more pozabit, ne oprostit.
Danes mi je povedala vso resnico,

Imeli so psa-ime mu je bilo PIKO. Črno-bel mešanček.

Od moje mame očim, se ga je želel rešiti..tri krat ga je peljal s kolesaom k šiptarju, da bii ga vstrelil…a se je PIko vedno uspel rešit in pobegnit z vreče…

DOKLER,

ga ni prijel za spodnje tace…in…in ga živega…z vso močjo…udarjal ob zid…dokler ni poginil…moja mama je imela le 7 let ko se ji je ta tragika udarcev, pokov, cviljenja kužka od bolečin odvijala živo pred očmi…ne more spustit, preganja jo, razžira jo…ne spi….vso življenje trpi….

Popolnoma sem strta, velika ljubiteljica živali…in sedaj, tudi meni to ne gre izpred oči…PIKO….najbolj prijazni kužek na svetu…končal v breizprosnih rokah morilca….MONSTRUM!!!!!! Preklet bodi za vse življenje!!!!

Kaj je s tem svetom?!!!

prav je, da so danes živali zaščitne, predvsem so zelo zaščitene domače živali.
Še vedno pa se živali ubija na preveč krut način za prehrano. Bolje bi bilo, da bi jedli manj mesa, a to gojeno na bolj “human” način.

Je pa treba vzeti zadeve iz zgodovine vseeno bolj relativno. Vsaka stvar je otrok svojega časa. Razumem mamo. Bi pa predvsem rada s tem pisanjem dosegly, da bi se mama manj sekirala za nazaj. Morda se čuti krivo, ker psa ni zaščitila. Skratka naj na to gleda v luči zgodovine, saj včasih večinoma živali niso tretirali tako humano kot danes. Na deželi so se iz ljudi, ki so svoje živali razvajali, norčevali.

Danes se manjšina ljudi zaveda trpljenja živali za prehrano in jih zradi tega ne je, vegani celo ne jedo nič živalskega izvora. Tako bo mogoče nekoč čez 100 let to nepredstavljivo za večino ljudi, da živali ubijamo za prehrano.

Verjamem in razumem mamo. To, kar si opisala je grozno prebrati, kaj šele doživeti…

nova
Uredništvo priporoča

Tole zapisano me malo spominja na nedavni dogodek, le da je bitje drugo.

Drugače pa, strokovna pomoč je lahko v pomoč, če si človek želi iz česa splavati. Če ne zmore sam, niti s pomočjo svojih najbližnjih.

Meni se je danes sanjalo, da so prinesli zajčka…. Ki so ga vsi božali. Pol ga je pa nesel en v drug plac ubit, pa so ga pojedli. Mene kao ni bilo tam in se mi je sanjalo, da mi je to pravila prijateljica, ki je slučajno šla mimo in ni mogla vplivat na dogodek, ker ni bila del te družbe in kot da nekako ni vedela kaj se bo zgodilo. Sanjalo se mi je, da sem jo vprašala kdo je to bil in da bom vse pobila ( to pri men pomeni, da v najslabšem primeru bi ga nadrla, usekala čez bučo in probala rešit kunca). Ne vem od kod mi te sanje. Nisem vegi… Sem se pa zamislila.

Tudi jaz trpim že celih 35 let. Kriva sem sama za moje trpljenje.
Po porodu sem zbolela za depresijo, tako hudo obliko, da sem komaj živela, vsaka najmanjša stvar mi je bila hudo breme, nisem mogla delati, nisem mogla misliti, želela sem umreti od psihične in fizične utrujenosti. Za malega sina sem lepo skrbela, ampak z veliko muko, polega tega sem imela še strašno slabo vest, ker zaradi bolezni v sebi nisem občutila tiste prave, globoke materinske ljubezni.
Mož je skrbel, da je našo psičko vsakoletno peljal na injekcijo proti obrejitvi. Tistikrat je zamudil in psička je skotila dva mladička, samčka. Psička ni bila nikoli privezana, znala se je varno gibati po naselju. Mala dva pa sta brezglavo skakala na cesto in lovci so nas večkrat opozorili, da ju bodo ustrelili, ker ogrožata promet. Bila sta stara že 6 mesecev, nisva jih mogla privezati na ketno, o pesjakih pa v tistem davnem času sploh slišali nismo. Prosila in rotila sem moža naj jima poišče nove domove, groza me je bilo, da bi ju povozilo ali, da bi zaradi njuju kdo od ljudi ali bognedaj kdo od otrok umrl v prometni nesreči, če bi kdo od njiju pritekel direktno pred avto, kar se je večkrat zgodilo, do takrat na srečo še brez posledic. 4 mesece sem rotila moža, skoraj od njune skotitve, naj poskrbi za dober dom zanju. Pa nič…..Nekega dne, ko sem bila še posebno psihično na dnu sem mu rekla, da naj ju odpelje do veterinarja, ki naj oba 6.mesečna pasja mladiča evtanizira. To sem mu rekla v prepričanju, da bo vendarle našel kakšno prijazno rešitev zanju. Naslednjega dne je za kakšno uro izginil z avtom in obema psoma. Domov se je vrnil sam, rekel je, da ju je vet. uspaval. Jaz pa sem doživela dodatni živčni zlom in do danes si ne morem odpustiti, da sem bila v svoji bolezni tako nemočna, bi bi bila sposobna pametno in odgovorno poskrbeti za mala psa. Še danes vidim njune zaupljive poglede jaz pa sem ju izdala.
Precej let potem, ko sem si pozdravila hudo depresijo, sem pričela skrbeti za zavržene, zapuščene živali. Za veliko njih sem skrbela z največjo ljubeznijo, za veliko njih sem prejokala, ko so se zaradi bolezni ali starosti poslovili in odšli na mavrico. Da o tem, kako sem se trudila in se še trudim odkupiti mojemu sinu, ki je kot malo dete sigurno čutil mojo utrujenost in brezvoljnost…..
Težko je življenje, najtežje je, če ne moreš odpustiti sebi, verjemite. In prav je tako, zaslužim si trpeti, saj sem dopustila, da so ubili pasja bratca.
Še vedno skrbim za zapuščene živali, to mi je vsaj malo v uteho.

Inteligenca ima rada živali, neumni ljudje živali zavračajo, jih pobijajo in mučijo. To je zato ker NIMAJO V MOŽGANIH razvite empatije. Zato so ignorantski tudi do ljudi in nimajo dobrih služb

na pokopališču ji to ne bo več prioritetna misel

Jaz tudi ne, ne morem pozabit trpljenja zivali in ne morem si oprostit za moje povzroceno trpljenje. Danes sem prevec na dnu, da bi sploh lahko vse opisala! Mislim da vse zivljenje trpimo, ker imamo tak gen za depresijo zaradi socutja in zaradi nemoci! Kaj pa, ce bi en cas ziveli v vojnem obmocju, kjer bi vsak dan videvali grozote? Kako bi se takat pocutili Mislim si, da so grozote del zivljenja, ker bodo vedno obstajali slabi ljudje, ki mucijo sibkejse! Sebi oprostiti je pa najtezje, jaz pa svoj dolg odplacujem tudi tako, da ne jem mesa.


dej, še malo se potrudi, da bo mir pred tabo tukaj

Ne vem, jaz pa o teh stvareh razmišljam racionalno. Verjamem, da je otroku ostalo tako kruto dejanje globoko v njem. Ampak z leti odrasel s tem razčisti. Enako hudo, kot ta človek živali, je stroil tisti odrasli, ki je dopustil, da je otrok to gledal. Zame je ta slednji naredil veliko hujše zlo.

Ti pa kar tukaj ostani in dalje haraj po forumu, ki podpiras trpljenje in se norcujes iz normalnih socutnih ljudi, tako je zate vsaj manj moznosti, da v reali zunaj delas zlocine nad zivalmi

Ja, kruto, res.
Vendar – da si po petdesetih letih zaradi tega strt – to res ni normalno.
Kužku s takim obnašanjem pač ne pomaga, on je že zdavnaj v pasjih nebesih, sama sebi pa zelo škoduje.
Težko je z ljudmi, ki vedno vidijo vse črno.
In če je bil samo ta dogodek v njenem življenju grd in negativen – potem jo je še dobro odnesla.

To je bilo pred 50 leti?! Sorči, ampak žal so taki za na psihiatrijo, pa ti tudi, ker zraven travmiraš.

Kar na jok mi gre ko si to predstavljam.. Grozljivo res, grozljivo. Pa otrok star 7 let :((( faaaak bolnik ocim, upam da je umiral v mukah.

Tudi sama sem pred kratkim zvedela da je moj dedi peljal naso psicko ubit, ker se je gonila. Spustil jo je na polje in jo veckrat ustrelil. Njene mladicke naj bi zavezal v vreco in vrgel v potok.. Vcasih ljudje res niso imel ocitno nobene empatije do zivali. Vse kar lahko naredimo je to, da smo mi drugacni, da se trudimo popravit krivice ki so se jim dogajale v preteklosti in se predvsem po Balkanu se vedno vsakodnevno dogajajo.

Avtorica, objemi mamo zame in ji povej, da ni nicesar kriva in da je v tej zgodbi tudi ona zrtev. Mogoce pa bi pomagal tudi kaksen pogovor pri psihoterapevtu. Srecno.

Mogoče res grdo rečeno, ampak se strinjam s tem. Nobeno božanje in lepe besede in zavijanje v celofan in kvazi razumevanje ne pomaga, samo strokovna pomoč dobrega psihoterapevta!

Mislim, da je mama oseba, ki išče pozornost in vleče ven vse možne slabe stvari iz svojega življenja, da se lahko smili sama sebi! Nujno strokovna pomoč!

Ja, kruto, res.
Vendar – da si po petdesetih letih zaradi tega strt – to res ni normalno.
Kužku s takim obnašanjem pač ne pomaga, on je že zdavnaj v pasjih nebesih, sama sebi pa zelo škoduje.
Težko je z ljudmi, ki vedno vidijo vse črno.
In če je bil samo ta dogodek v njenem življenju grd in negativen – potem jo je še dobro odnesla.[/quote]

Travme zaradi opisanega dogodka še 50 let kasneje – popolna traparija. Si sploh ne predstavljam, kako lahko sploh živi ob vsem resničnem trpljenju, ki se dogaja v svetu. Kaj pa poreče na vse splave – umore otrok, a to je pa ne gane. Res, zelo čudna oseba. Naj se zamisli malo in v zrelih letih končno malo pride k pameti.

Verjamem, da je to zelo kruto in hudo, ampak ženska je stara 60 let in je bila celo življenje zaradi tega depresivna? Ni ničesar drugega opazila v življenju? Domače koline so jo mikale? Je sama lovila kri še živega prašiča za krvavice? Piščance in goveje zrezke je jedla? Jim je uspavanke pela, preden jim je nož pokazala? Mislim res, a lahko nehate s temi bedarijami? Pa kasneje, ko je bila vojna v Bosni, se ji ljudje niso smilili? Si je kdaj predstavljala, kako so trpele ženske in otroci v taboriščih, kjer so jih posiljevali? je še za kakšno vojno slišala, kjer so pobijali starce, ženske, otroke, pa tudi moške, jim pri živem telesu sekali roke, glave?

Mislim, da ima tvoja mama resne psihične težave, morda povzročene s to travmo iz otroštva, ampak če to ni uspela do svojega dvajsetega leta razčistit, da se na svetu dogajajo grozljive stvari in jih ne moreš vseh preprečiti, potem pač naj si poišče kakšno pomoč ali kaj.

Še bolj čudna si pa ti, ki si začela okrog tega travmirati kot odrasla ženska, ki sploh nisi povezana s tem dogodkom.

Drugac je ce si ti zraven ob enem takem travmaticnem dogodku pri 7!!!! letih, kot pa da poslusas o vojnah in drugih grozotah ki se dogajajo po svetu, dejte to dojet! Psihopati neempaticni fuuuuuj, sreca da nobenga od vas gnojev ne poznam v zivo ker ste navadni egoisti pametnjakovici fuj!

Njegov namen je bil prizadeti otroka, pes je bil kolateralna škoda. Jaz, bi čim bi lahko s takšnim človekom za zmerom pretrgala vse stike in vse veze. Naj bo sam sebi kazen in ne ostalim okoli sebe.

Ma, ljudje preživijo veliko večje groze in predelajo travme!
Če je že kaka travma pri tej gospej, potem to ni zaradi psa, kvečjemu zaradi kake zlorabe s strani očima!
Ljudem pobijejo pol familije pred očmi! Moja babica je edina preživela pokol cele svoje družine! Seveda se je spominjla celo življenje in vsakič, ko je pripovedovala, je jokala, ni bila pa travmirana in depremirana zaradi tega!

Res ste čudaki. Travmirati 50 let? Obe si poiščita strokovno pomoč, ker tole res ni normalno.

Ženska je travmirala celo življenje zaradi tega, ok? 60 let je zaradi tega v močni depresiji in na stara leta to pripoveduje enako usekani, tudi že starejši hčeri. Ti je to normalno? Ljudem umrejo družinski člani pred očmi, včasih grozljive smrti, tudi otrokom.

Avtorica, popolnoma razumem tvojo mamo, ker sem tudi jaz doživela kot otrok podobno izkušnjo. In me še zmeraj preganja. Ne bom pa razlagala, kaj je bilo, ker bom spet tuhtala preveč o tem in si s tem v tem trenutku ne bom naredila nič dobrega.

Gospa to sanja ponoci, mucijo jo more in ob tem vsakic znova podozivi obcutke, ki so jo takrat preplavljali, ko se verjetno sploh ni dobro razumela kaj se dogaja. In ker vsakic znova podozivi ta spomin ne izgine, custva ne izginejo ampak so se zazrli v njen spomin in z lahkoto povzrocajo travmo kot jo je opisala njena hci. Pac nismo vsi ljudje enaki! Predstavljajte si, da bi se to zgodilo vasemu otroku!

New Report

Close