Načini zdravljenja alkoholizma
Lep pozdrav,
zanima me, kako poteka zdravljenje alkoholizma v sloveniji, oz. kaj sploh narediti s svojcem, ki je alkoholik. Kako sploh priti do zdravljenja? Kaj se potem dogaja na zdravljenju, koliko časa mora biti alkoholik hospitaliziran oz. ali je to nujno? Ali obstaja oblika pomoči pri kateri alkoholik redno prihaja na preglede, pogovore, psihoterapijo, vendar ni hospitaliziran?
Poleg tega me tudi zanima če kdo pozna zdravljenje alkoholizma po Sinclair-ovi metodi, kjer gre za farmakološko zdravljenje z blokatorjem opoidnih receptorjev, več info: http://en.wikipedia.org/wiki/Sinclair_Method . Ali kdo to izvaja v Sloveniji?
Na kratko iz mojih izkusenj doma. Ce se alkoholik ne strinja z zdravljenjem ne moreš NIČ (na veliko žalost vseh vpletenih). Drugače pa je možnost LJ-Polje, na Poljanah je prav temu namenjena institucija in cel kup skupin za pomoč. Najbrz sem veliko spustila, to je kar vem za Lj. in kar smo pri nas dali skoz.
Hospitaliziranje ni nujno, vendar redko kdo lahko neha brez (vsa cast tistim, ki so). Če pa je moč je tudi to možno.
Srečno
Za odgovor sem prosila prim. prof. dr. Marka Kolška, ki vodi projekt SPOROČILO V STEKLENICI:
**************
Za zdravljenje alkoholizma je v Sloveniji veliko različnih možnosti:
– ambulantna skupina v okviru psihiatrične službe (v okviru alkoholoških ambulant – glej http://www.nalijem.si , zavihek Kam po pomoč)
– ambulantna skupina po socialno-andragoškem modelu (skupine dr. Ruglja, ki delajo naprej po njegovi smrti; skupini dr. Perka v Škofji Loki in Kamniku; skupine dr. Hebra v Dravogradu – glej http://www.nalijem.si , zavihek Kam po pomoč)
– hospitalni način s terapevtsko skupino na psihiatričnem oddelku (Ljubljana, Maribor, Vojnik, Begunje, Ormož, Idrija – glej http://www.nalijem.si , zavihek Kam po pomoč)
– skupina anonimnih alkoholikov (AA, AL-ANON) – glej http://www.nalijem.si , zavihek Kam po pomoč
– klubi zdravljenih alkoholikov ( KZA ) – v vseh večjih krajih Slovenije (podatke dobite na centrih za socialno delo in pri svojih osebnih zdravnikih)
– skupine za samopomoč (n.pr. Žarek upanja v Ljubljani in okolici, Društvo za zdravo življenje v Radencih in še več društev, ki delujejo vsak v svojem lokalnem področju – podatke dobite na centrih za socialno delo, glej tudi http://www.nalijem.si , zavihek Kam po pomoč)
– individualna ali partnerska psihoterapija, ki jo izvajajo nekateri alkohologi – ta oblika je primerna le za majhno število posebnih oblik alkoholizma
Dobro je, da si tisti, ki opaža težave z alkoholom pri svojcu, kaj prebere o tem, da se seznani s problemom (n.pr. Janez Rugelj: Dolga pot ali pa morda Pot samouresničevanja; ali n.pr. Jože Ramovš: Boj za življenje družine). V teh knjigah je dobro opisano, kakšno je smiselno ravnanje; po tem je tudi lažji pogovor o posameznem človeku.
Zdravljenje alkoholizma praviloma poteka več let v terapevtski skupini skupaj – alkoholik in njegov svojec; svojec je bolj ali manj tudi v ključen v proces zdravljenja oz. spreminjanja.
Za začetek zdravljenja se lahko vsak obrne najprej na svojega osebnega zdravnika, ki ga napoti z napotnico v alkohološko ambulanto ali usmeri v skupino AA ali Al-Anon, KZA. Možno pa je, da se brez napotnice človek sam vključi v skupino AA, v kak KZA ali pa v skupino za samopomoč, pa tudi v skupine, ki delajo po socialno-andragoškem modelu.
Če gre za hospitalni način zdravljenja, je bolnik v bolnišnici približno 2 do 3 mesece, zdravljenje pa nadaljuje več let v KZA ali AA. Hospitalizacija pri mnogih alkoholikih ni nujna, čeprav se v Sloveniji še vedno veliko ljudi zdravi na bolnišnični način (čeprav to ne bi bilo nujno, saj bi se mnogi lahko zdravili samo ambulantno). Vse te različne skupine delujejo brez bolnišnice, bolniki in svojci se redno dobivajo na terapevtskih sestankih enkrat ali dvakrat na teden s terapevtom (n.pr. KZA) ali brez terapevta (n.pr. skupine AA), poleg tega pa imajo še druge aktivnosti, kar je odvisno od modela zdravljenja.
Zdravljenje z blokatorji opioidnih receptorjev ni zdravljenje alkoholizma, saj je osnovna motnja pri alkoholizmu sprememba vedenja, česar pa nobeno zdravilo ne more »popraviti«, ampak je za dolgoročen uspeh potreben dolgotrajen trud alkoholika in njegovih bližnjih. Blokatorji opioidnih receptorjev lahko samo nekoliko zmanjšajo željo po alkoholu, torej lahko nekaterim ljudem nekoliko pomagajo pri vzdrževanju abstinence, kar se uporablja včasih tudi v Sloveniji – samo kot dodatna opora, če se izkaže, da bi to bilo smiselno. Sama abstinenca pa ni dovolj – ni zdravljenje, ampak samo predpogoj, da zdravljenje in rehabilitacija lahko potekata.
Lep pozdrav,
Marko Kolšek
Katedra za družinsko medicino
http://www.nalijem.si
**************
Pozdravljeni!
Oče več let pije, le da se to pitje z leti le še stopnjuje. Sam dejstvo da je alkoholik sicer zanika, vendar to vidimo vsi ostali. Pred 3. leti je pustil službo, zaradi slabih razmer, nove pa ne dobi. Je tudi nekaj procentni invalid, zaradi poškodbe hrbtenice. Doma imamo kmetijo, kar pa samo poslabšuje položaj, ker nezadostno skrbi za živali. Sebe in vse ostale nenehno spravlja v težave (vožnja v opitem stanju, večinoma psihično pa tudi fizično nasilje).
Sam se zagotovo ne bo odločil za zdravljenje, kaj naj storimo? Naj ga na silo odpeljemo na zdravljenje? Kajti pogovor nič ne zaleže. Stanje je vsak dan slabše. Prosim pomagajte.
pozdravljeni botjana
če se alkoholik ne odloči sam za zdravljenje, ni pomoči
lahko pa si pomagajo svojci mimo njega s tem, da pristopijo v skupino al-anon . to so skupine za samopomoč svojcev / prijateljev / prizadetih od alkoholokov . skupine spoštujejo anonimnost – jih je veliko tako v Sloveniji kot po svetu – če ti je nerodno spraševat v svojem kraju, dobiš skupino v bližnjem mestu – če si blizu meje in obvladaš jezik sosednje države, ni problema . vse skupine al-anon so zelo razumevajoče in zelo zelo zelo pomagajo, saj so sestavljene iz svojcev alkoholikov, ki so imeli in dali skozi iste probleme
Kaj pa alkoholizem pri osebi stari skoraj osemdeset let? To je namreč moj oče,ki popje več litrov žganega na teden.Ne vem kdaj je bil zadnjič trezen. Da ne govorim kako je moji mami ,ki z njim živi.Moja brata in jaz pa smo od vsega,kar se mogoče nečloveško sliši,že popolnoma otopeli.Zdravljenje v bolnišnici- neuspešno,ves naš trud je zaman. Prosim za nasvet,kako s človekom, ki ne more ne živeti ne umreti.Naj čakamo odrešilne …Hvaležna bom vsakega nasveta.
Ne čakati! Odmisliti te okoliščine, se posvetiti sebi in živeti svoje življenje!
Je lažje reči, kot narediti, ampak edini način. Če se do sedaj ni odločil, da bi šel na zdravljenje, je vprašanje, če se bo. Vaš čas pa teče in teče…
Njega ne morete rešiti, sebe lahko.
Razmislite o tem.
Vsi pišejo, da si moramo sami pomagati, da moramo biti bolj odločni, bolj hrabri. Kako so hecni. Če bi jaz bila močna, hrabra oseba ne bi nikoli poročila pijanca, niti ne bi z njim živela. Strah me je njega, strah me je sprememb. Rada bi, da bi kdo drug kaj naredil namesto mene. Obrnila sem se po pomoč k njegovi zdravnici. NIČ. Rekla je, da ni tako hudo, kot govorim jaz. Prosila sem samo, da bi mu kdo povedal, da je alkoholik, ker meni ne verjame. Namesto njega se pač ne more nihče zdraviti, to je jasno. Tudi, ko nevarno zboliš, ti povedo metode zdravljenja in ti rečejo, sprejmi ali pusti.
Zjutraj se trese, zmedeno govori, ponoči kriči, je psihično zelo nasilen. V obraz je bakrene barve. Okoli oči je rumen. Spije več litvrov žganja, piva, vina na teden. Ali je to za zdravljenje? Zame je, zanj in za njegovo zdravnico pa ni. Človek je v pokoju in namesto mirnega življenja je vsak dan hudo, brcanje v vrata, poniževanje itd. Kam se odseliti, če nimaš dovolj še za najemnino ne. Kako hišo deliti? Ti nasveti so ene same oslarije. Stvarnost je drugačna. Priporočajo mi ločitev. Ali ločitev kaj reši? Če ni možno seliti se, ni nič.
Baje je alkoholizem bolezen. Če ti partner zboli ali ga zaradi tega zapustiš? Ne, stojiš mu ob strani in pomagaš. Če pomoči ne sprejme, prosiš naprej.
Kam, kam? Skupnosti anonimnih alkoholikov so predaleč za obiskovanje. Prevoza ni.
Nihče mi ne bo pomagal, saj vem. Nekega dne bom obupala.
Nihče ne bo. Sprejmi odgovornost za svoje odločitve, četudi je tvoja odločitev ostati.
Saj ni. Kar se njega tiče ni. Kar se tebe tiče pa je. Perspektive.
Saj ve, ne skrbi.
Priznal pa ne bo. Ker potem bo treba početi to, česar on noče in ne bo počel. Prepoznaš tipično manipulacijo?
Če noče, potem ne.
Vsekakor pa ti potrebuješ pomoč, če ne želiš več tako. Prenehaj jo iskati zanj in jo poišči zase. Ukvarjaj se s sabo, ne z njim. Ker tvoj problem ni on, tvoj problem si ti.
Ne, seveda nič ne reši. In to zato, ker se bojiš sprememb tako zelo, da še predno poskusiš, obupaš in iščeš ovire, namesto rešitev. Saj sploh ni izvedljivo, ane? Ja prav, potem pa ni.
Kaj sploh hočeš? Živi tako naprej in se ne pritožuj, tvoja izbira. Vsi smo svobodni. On lahko pije in ti ga lahko gledaš ali pa ne. Vidiš, kako zelo podobna sta?
Alkoholizma se ne zdravi s potuho. Kako si predstavljaš zdravljenje nekoga, ki pravi, da ni bolan in zdravljenja noče? Dokler se ti ne pozdraviš, ne moreš zdraviti nikogar drugega.
Kako lepo, da je toliko ovir, da ti ni treba ničesar spremeniti in se lahko mirno naprej smiliš sama sebi.
Pozdrav od otroka pijandure in cankarjanke.
..ki je stisnil pas in brez kakršnekoli težave šel v najem z minimalcem. Kako lepo bi šele bilo, če ne bi bil vezan na službo, kot tudi ti nisi, in bi dobil poceni garsonjero bogu za hrbtom. Onadva pa naj se pobijeta, če želita.
Seveda zdrži brez tega… Pa saj je vseeno, je kar je… ampak se mi pa ne zdi fer, nekateri pa, ki bi bili nujno potrebni zdravljenja, pa do tja ne pridejo…
Po moji definici, mora na zdravljenje, nekdo ki resnično vsak dan pije in brez pijače ne zdrži, to je odvisnost. Po možnosti pa ima tudi kakšne stranske učinke, kot so prerekanje, fizični ali psihični napadi, lenarjenje, životarjenje.
Dragi moj “ehaj”. Kako si mi prav napisal. Šele danes sen prebrala, ker mi je crknil računalnik. Ob tvojem pisanju mi tečejo solze po licu. Ja, cankarjanka sem. PRAVA. Zakaj trpim? Ne najdem si pravega odgovora, odgovora, ki bi me streznil.
Ne bom naštevala, kako prenašam vse njegove muhe in mu dajem potuho. Vse sem naredila in še naredim namesto njega. Vse položnice plačam, samo, da bi me imel malo rad in mi to pokazal. Želim si biti vredna imena žena, a žal nisem, ker nimam hrbtenice. Vem, sem cota. Cota v katero si obrišeš umazane čelje in jo brcneš v kot do morebitne nove uporabe.
Kar reci mi, da vsak dobi, kar si zasluži. Res je tako.
Nekoč, nekoč bo drugače…..