Pozdravljeni,
Imam obcutek da sem res grozna mama in teta. Imam drugace zelo pridnega otroka
Moram rect poslusen zelo. Ko pa je z bratranci in sestricnami v druzbi tega otroka ne prepoznam. To podivja. Huda sem na njega le v primeru ko skace npr iz omare, iz kamina in takrat ga kregam. Imam pa sestro ki svojim otrokom to nic ne rece ona pade v druzbo se pogovarja in jo briga a skacejo,izpade kot da sem jaz edini sodnik med temi otroci da jim dopovedujem da se skakat ne sme ker se lahko poskodujejo. Na koncu pa dobim odgovor od vseh joj kok si ti grozna kako lahko pred drugimi kregas svojega otroka.halooo otrok mi skoc iz omare a da mu ploskam pa recem dej se enkrat.nevem no.js svojega otroka ucim da se v druzbi lepo obnasano da delimo igrace z drugimi otroci se ne pretepamo ne scipamo ne prerivamo.ona svojim otrokom to nic ne dopoveduje.in potem ko smo skupaj izpade da sem jaz najhujsa.moj tamal ma zdej obdobje ko gocori da je vse njegovo in tud mahne kakega otroka ce mu poskusa vzeti igraco ki jo trenutno v roki drzi.potem pa se ravno takrat ko mahne enega otroka poleg pojavi od sestre moz in rece ja dej udar ga nazaj dej ga reku sm ti no udar ga nazaj zakaj se ne brans ti si moski.bor se za svoje udar ga.alpa prav hcerki dej ugrizn ga ce te je udaru ti ga pa nazaj ugrizn ce lahko svojga bratca grizes lahko tud bratranca.a puncka je stara dve leti pa pou. in valda tamau ga mahne nazaj,alpa ga tamala ugrizne in moj otrok pade v jok.js pa v unem trenutku nevem a da ga potolazm pa povem necaku necakinji da se to ne dela al da pustim tamalega jokat pa mu recem prov ti je da si dobiu nazaj,men se to ne zdi prov no nevem.moj tamau tud ko obcasno udar kakega otroka js ne recem zakaj si ga idaru ampak pozornost posvetm temu otroku k ga je moj tamau udaru pa povem poglej kako se joka ker ga bolivin potem tamal takoj socustvuje znjim rece oprosti ga poboza objame pa je stvar resena.uglavnm nevem kaj nrdit.razmisljala sm ze da recm da se ne zelim vec druzit znjimi ker to kar se dogaja je men too much ta odnos do otrok,po drugi strani pa tega ne morem narediti ker so to spet bratranci sestricne.stari so 6 let 3 leta2,5leti.

Spoštovani,

predvsem se ustavite in zadihajte misel, da ste dobra, skrbna in pozorna mama. To je vaša realnost in greste po pravi poti. Čeprav je vaš sin že malce starejši, vam priporočam knjigo Rahločutnost do otrok v prvem letu življenja, ker boste ob prebiranju lahko dobili potrditev, da delate prav, pa tudi spodbudo, če se želite kot mama naučiti česa novega – saj je starševstvo itak vseživljenjski poklic.

Da se vaš otrok v različnih okoljih vede različno, je normalno. In normalno je, da ‘podivja’ v okolju, kjer so prepovedi bolj ohlapne kot pri vas doma. Odrasli pa ste seveda tam zato, da postavite primerne meje, kadar gre za varnost in kadar gre za nasilje.

Tu pa se začne vaš problem. Nerealno je pričakovati, da se bosta vaša sestra in svak odpovedala svojemu načinu vzgoje, ker ne ustreza vam. Obenem pa je nerealno pričakovati, da se boste z njunim načinom sprijaznili vi. Tukaj gre za vrednote: različno doživljate, kaj je za otroka varno in kaj ne, kako naj se odziva na nasilje, kako naj razvija sočutnost. Vrednote pa so v posamezniku zakoreninjene zelo globoko.

Ob tej situaciji ste jezni, ker svak ne upošteva vašega pristopa, ga pravzaprav kar povozi z uveljavljanjem svojega »oko za oko«, po drugi strani vam je žal, da bi sina prikrajšali za družbo bratranca in sestrične. Ali je mogoče, da bi namesto sekanja vezi (izjav, da se ne želite več družiti z njimi) ali pa nadaljevanja v situaciji, ki jo že težko prenašate, ubrali srednjo pot? Ali je lahko vaše druženje manj pogosto? Ali se lahko na srečanja vnaprej pripravite, da boste sestri in svaku mirno (in to dakrat, ko boste sami, brez otrok) pojasnili svoje stališče, obenem pa poslušali tudi njuno? In predlagali, da najdete kompromis, da boste vsi malo popustili, malo pa bo tudi po vaše? Ne mislim, da bi bil tak pogovor lahkoten in prijeten; prepričana pa sem, da bi bil lahko zelo zanimiv in bi vam dal tudi smernice za naprej.

Kajti v resnici se na temo vzgoje med vami odvijajo konflikti na neki globlji ravni. Samo bolj se spotencirajo, ko gre za otroke, pri katerih smo starši res težko objektivni.

Želim vam, da bi si prisluhnili in gradili samozaupanje predvsem na dobrem odnosu s svojim otrokom; kaj o tem mislijo drugi, je precej postranska zadeva.

Lepo vas pozdravljam,