Prekinitev nosečnosti v 19. tednu
Prav zato ker sem sama iskala vse živo,da bi mi lahko kaj ali malo pomagalo,bom delila svojo iskušnjo.Na AC je pokazalo da ima moj fantek trisomijo 13,kar v 60%.Premlela pebrala,iskala mnenja vse povsod in ker otrokova usoda ni bila združjiva z življenjem, sem bila postavljena pred najhujšo odločitev,umetno prekinitev nosečnosti.
Etična komisija je odobrila mojo najhujšo prošnjo v življenju in takoj v torek sem prejela prvo tabletko za prekinitev življenja,tako da je moj fantek v meni zaspančkal.Pet dni pred tem ga nisem več čutila.Prej se je odzival na partnerjev glas,ko sem pojedla obrok je veselo brcal,zvečer ko sem se umirila sem ga čutila.Nevem ali je uplivalo vse psihično,ali je res to možno,da kar na lepem čisto nič več,ali pa je že odšel ravno v tem času.
V torek ko sem prišla po tabletko,sem povedala,da se ne odziva več kot se je in da ga sploh ne čutim,ampak mi je ginekolog odsvetoval UZ,da me nebi več matral in da ni upaja,da bi lahko karkoli bilo… Spila sem tableto in odšla domov.V hudih mukah,tik pred živčnim zlomomon tisočimi vprašanji zakaj,sem pregurala ta dva dni.Zjutraj ob sedmih sem bila na sprejemu v porodnišnici in so mi v nožnico ustavili tabletke.Počasi se je začelo špikanje.Čez tri ure sem dobila še dve na dlesen in bolečina se je stopnjevala.Zadnji dve uri je bilo najhuje.Tik pred tem ko bi dobila naslednji dve tabletki na dlesen,sem v hudih bolečinah rodila.Zlepa ni šlo.Najprej je prišla posteljica,kot en mehurček in takoj se je predrlo,voda je odtekla,par sekund za tem še otroček.Fizična bolečina je pošla,psihična je ostala.Naj povem brez cenzure,da sem prvič rodila po naravni poti z umetnimi popadki in ni bilo lahko in zelo boleče,drugič bi naravno rodila skoraj v 10h minutah od sprejema,pa se je zaradi izpada popkovnice izšlo s carskim rezom,a oboje skupaj me ni tako bolelo kot tokrat v 19.tednu nosečnosti.Ne zdi se mi etično,da se ženska ki že tako trpi,še tako matra in more preživljat takšne bolečine.Potem so me globoko uspavali in naredili abrazijo,da so me sčistili.Zvečer sem na lastno željo odšla domov,ker nisem prenesla vseh nosečnic,joka dojenčkov,misli na to,da bom prenočila tam v postelji,kjer sem rodila tega nesrečnega fantka.Danes sem še v šoku.Trudim se odmisliti in se sprijazniti,trudim se da bi bila pozitivna in da bi se čimprej pobrala.Ubija me misel,da je šlo vse narobe in tolažim se,da bo posijalo sonce,da bom še zanosila in da bo vse ok.
Vse do tega,če sem bilo kdaj slišala za kakšno nesrečno nosečnost in izgubo,me je potrlo,pa teh ljudi lahko še poznala nisem.Te nesrečne mamice so se mi tako smilile,da mi po nekaj dni ni šlo iz glave.Zmeraj sem si rekla,joj,seveda bi se tudi sama odločila za prekinitev za dobro otročka in moje družine,ampak ko sem sama prišla na to,se nisem mogla.Vse bi naredila,da mi nebi bilo treba prekiniti,a žal ni bilo upanja.Fantek je imel vidno okvaro in tudi moji dvomi so zbledeli ko sem ga videla.Vse do tu sem v sebi mislila,da pa le ne in nisem se nekako hotela sprijazniti ali priznati.To je bil najhujši dan v mojih 35tih letih…
Drage moje mamice,zelo mi je žal za vsako ki se ji je in ki se ji bo življenje tako obrnilo… Bodite močne zase,za svoje in za žvljenje vnaprej!
Verjetno si ze nasla forum ‘ko starsi zalujejo’ ki je namenjen prav starsem, ki so izgubili otroka med nosecnostjo ali kmalu po porodu. Tam je tudi moja zgodba. Hudo bo, a pocasi bo vsak dan malo bolj znosno. Glede poroda pa : zal ni druge moznosti, razen cr, ki pa je invaziven poseg. upam da so ti dali max protibolecinskih? Jaz sem dobila v zilo kateter z morfinom in sem bila med porodom oz. splavom res zadeta, se spomnim tistih obcutkov nekako med peklom (kjer sem bila jaz) in nebesi (kamor sta odhajala moja dvojcka). Je bilo kar malo nadzemeljsko. Drzi se!