Malo za šalo, bilo pa je res:

Redko dobljeni časopisni papir (največkrat samo Kmečki glas) smo porabili v WC ali porabili za podkurjenje, tako vse papirnate vrečke od špecerije – polivinila tako ni bilo

Ostanke hrane smo dali živalim…

O konzervah smo le sanjali…

Črepinj ni bilo, ker smo imeli emajlirane krožnike….

Nevarnih odpadkov tudi nismo imeli (škropiva, zdravila smo pojedli do konca, pa še redko smo hodili k zravniku…)

Na steklenice in stekleno posodo smo pazili kot na svoje oči, če pa je le kaj šlo narazen, smo imeli v hosti eno “rupo”, kamor smo samo take razbitine metali notri – no tole je bilo malo narobe, vendar nič strupenega ni bilo notri

Stare kuhalne lonce smo porabili za dajanje hrane kokošim, psom….

Še pomnite tovariši?

No, saj vemo, da danes tako pač ne gre več…. ali pa? Vsaj na deželi?

Ej, apropos včerajšnje teme glede ločevanja, točno to sem danes sklenila: ne mislim več ločevati, ker NE MISLIM VEČ IMETI SMETI. Delen plan, kako bomo to izvedli, že imam, podrobnosti moram še razdelati. Ali pa želim imeti vsaj zelo zelo minimalno smeti, če že ne 0.
Zgled mi bodo prav “stari časi”, pa še kaj novega bom dodala. Ja tako.

vedno več embalaže, plastike in prevelike izbire vsega kar rabimo in ne rabimo, potem pa je tako. človek izgubi stil s realnostjo, izgubljen v kolesju konsumizma

I’m all ears :))

Ja, pa domače klobase smo jedli, tudi ni bilo odpadkov.

I’m all ears :))[/quote]

Ja, saj ni prav težko, guglala sem – “zero waste”, brez odpadkov, nič odpadkov, manj odpadkov ipd.

recimo:
http://izzivnicodpadkov.wordpress.com/category/nic-odpadkov/

Zelenjavo sadje bom začela kupovati na tržnici. Če to ne bo šlo, bom s seboj v tropvino nosila platneno vrečo, na katero bom lepila nalepke vsega, kar bom stehtala (se simpl odlepi) (Državi bom predlagala, naj uzakoni, da morajo trgovine namesto sedanjih vrečk pri sadju in zelenjavi ponuditi koruzne vrečke oz. organske. ). Enako platneno vrečo bom nabavila za kruh in nabavila bom še kruhomat, večino kruha bom pekla doma. Na delikateso bom hodila z lastno plastično posodo, na katero bom limala nalepke vsega, kar bom vzela. ČE to ne bo šlo na licu mesta, bom po nakupu vse pretovorila v s seboj prinešene platnene vreče, embalažo (vrečke, folije, papir) pa pustila v trgovini – Mercator ipd. ima pogodbo s Slopakom, da to odvažajo.
Za organske odpadke bom nabavila Organka ali kak podoben sistem. Občini bom predlagala, naj naredi kak podoben projekt kot Anton Komat dela v Mariboru – urbano vrtičkanje in kompostiranje, hrana od kmeta do mize ipd.
Vrečke in plastično embalažo, kar jo bo ostalo, bom ponovno uporabljala pri zamrzovanju hrane (kot moja mama in babica).
Stare lonce bom uporabila za rože na balkonu. Darila bom začela zavijati v papir, ki bi bil sicer odpaden, in ga lepo porisala.
Itd itd, ideje so šele na začetku.

Potrebno je imeti domače živali, njivo in potem se vese od sebe reciklira… Ostanki hrane gredo pujskom, slab krompir in repa… slaba solata kokošim, listje pa je za steljo… Malo otrobov pa je.
Če imate zajce, bodo prišle podgane, takrat boste k hiši spustili mačke, ki jih bodo pregnale.V zameno jim boste postregle s toplim mlekom, ki bi se sicer skisal…
Dobra stara krušna peč bo spet dobila svojo veljavo.Neočiščeni gozdovi bodo dobili lepšo podobo, ko se bodo ljudje grebli za suhe veje in kakšno boljšo hlodovino za kurjavo…
Vrnili se bodo lepi, stari časi ju-hu-hu

To je najboljši način ja 🙂 Žal nimamo vsi te možnosti. Močno pa razmišljam, da bi spremenili način življenja in začeli tako živeti, ja.

In če se pomaknemo v začetek 20. stoletja, tja pred prvo svetovno vojno, danes sploh ne vemo, kako fino nam gre.
Ljudi je uničevala lakota in mraz, zdravstva in sociale ni bilo, pa se je kljub vsemu živelo.
Ti časi danes, potrebujejo spregled in pričetek gledanja na življenje na drugačen način.

Strategija vsega mora biti samoskrba s hrano in večinska z energijo.

Pa fino bi bilo imeti šampone in mila na litre – enkrat kupiš posodo, nato pa jo samo prideš napolnit v trgovino.

Tole temo je pa prav fajn brat =)
Človek kr dobi upanje v boljši svet 😛

Spominjam se. da je mati imela steklenice za olje, kis, za mleko kanglico in smo to hodili polniti v trgovino. Ne zamenjavati steklenice, samo napolniti. Vso zelenjavo so zavijali v časopisni papir, ki so ga potem na drobno natrgali in dali v kompostnik. Kruh smo nosili peči k peku v štrucnicah oz. peharjih. Milo, trdo, smo porabili do zadnjega koščka tako, da smo tanek ostanek mila prilepili na novo milo. Čistila so bila samo Vim v papirnati škatli, ki so jo potem pokurili, in kis. Pralo se je z Radionom iz papirnatih škatel, ki so jih tudi pokurili. Gajbice za ozimnico so bile lesene, rabili so jih leta in leta, polomljene imeli za podkuiti. Tudi vsak košček papirja se je porabil za podkurjenje.
Sploh se ne spomnim, da bi imeli kaj odpadkov. Edino smeti od pometanja. Imeli smo smetiščno jamo kamor smo jih odlagali. Vsekakor smo komot preživeli brez vse te strašne embalaže, ki nam dandanes para živce in pleni denarnice. Stavim, da, če bi dali ljudem možnost tako živeti, da mnogi ne bi imeli nič proti:-)

I’m all ears :))[/quote]

Ja, saj ni prav težko, guglala sem – “zero waste”, brez odpadkov, nič odpadkov, manj odpadkov ipd.

recimo:
http://izzivnicodpadkov.wordpress.com/category/nic-odpadkov/

Zelenjavo sadje bom začela kupovati na tržnici. Če to ne bo šlo, bom s seboj v tropvino nosila platneno vrečo, na katero bom lepila nalepke vsega, kar bom stehtala (se simpl odlepi) (Državi bom predlagala, naj uzakoni, da morajo trgovine namesto sedanjih vrečk pri sadju in zelenjavi ponuditi koruzne vrečke oz. organske. ). Enako platneno vrečo bom nabavila za kruh in nabavila bom še kruhomat, večino kruha bom pekla doma. Na delikateso bom hodila z lastno plastično posodo, na katero bom limala nalepke vsega, kar bom vzela. ČE to ne bo šlo na licu mesta, bom po nakupu vse pretovorila v s seboj prinešene platnene vreče, embalažo (vrečke, folije, papir) pa pustila v trgovini – Mercator ipd. ima pogodbo s Slopakom, da to odvažajo.
Za organske odpadke bom nabavila Organka ali kak podoben sistem. Občini bom predlagala, naj naredi kak podoben projekt kot Anton Komat dela v Mariboru – urbano vrtičkanje in kompostiranje, hrana od kmeta do mize ipd.
Vrečke in plastično embalažo, kar jo bo ostalo, bom ponovno uporabljala pri zamrzovanju hrane (kot moja mama in babica).
Stare lonce bom uporabila za rože na balkonu. Darila bom začela zavijati v papir, ki bi bil sicer odpaden, in ga lepo porisala.
Itd itd, ideje so šele na začetku.[/quote]

Odslužene zobne krtačke, tube od zobne paste, embalaža praškov, krem, crknjen kruhomat, vložki (ok, to bi šlo z ono staro verzijo, ki so jo včasih prali, plus pralni robci namesto papirnatih), odslužene zadeve, ki so neuporabne; potrošni material, crknjena elektronika, majoneza, kečap (okej, recimo, da tega na boš kupovala)……
Zero smeti? Ne bo šlo. Razen, če uporabiš sistem člana NSI in gorečega zagovornika varovanja narave, ki res nima ni smeti. Ker jih lepo flikne nekam v naravo in pizdi, da ne bo plačeval odvoza, ker smeti pač ne proizvaja. Ja.

Sicer mi je ideja všeč. Ne bo nič smeti pri tem sistemu, manj pa.

Gledam, kako “svinjamo” mi:
– časopisi, zvezki, listi, papirčki, revije in kartonska embalaža gre v kontejner za papir
– steklovina v kontejner za steklo
– organski odpadki na kompost ali v rjav zabojnik za organske odpadke
– ostane nam v glavnem plastika (lončki od jogurta, skute, tetrapaki od mleka, smetane, embalaža od čistil, kozmetike…) pa konzerve, povoščen papir od delikatese, ostala embalaža, vrečke…
– občasno kaj, izrednega, kar odpove – kak manjši strojček, kos blaga, pohištva itd.

Ne sproduciramo veliko, a še vedno preveč – ta prekleta embalaža mi kravžlja živce. Zakaj je potrebno tubo zobne paste zaviti v kartonsko embalažo?? Zakaj mora biti škatla čaja zavita še v celofan?

Menim, da življenje brez odpadkov nikakor ni mogoče – ker ljudje živimo, ustvarjamo, jemo, kupujemo (tudi če le minimum), obrabimo, uničimo…

Možno pa je zmanjšati kup embalaže – namesto zapakiranih piščančjih prsi kupiš prsa postrežno pri mesarju in morebiti še uporabiš tisto vrečko, po sadje in zelenjavo ter ribe greš na tržnico s posebno vrečo/posodo, po mleko s steklenico na mlekomat, kupuješ večje doze mila in ga pretočiš v male dozirnike, vendar recimo tržnica ni odprta do 17.00, ko jaz zaključim s službo.

Ja, poprečno se mi zdi, da vsaj tretjino tistega kar kupimo, roma kot embalaža v smet, ostanek pojemo, potem pa še tistega najbrž 99 % polulamo in pokakamo….

Kupujem kaladont brez škatle in čaj (za v službo) brez celofana, oboje v Milerju. Za doma pakiranega čaja ne rabim, ker sama nabiram in posušim rastline, torej je odpadek 0.0000000001%, pa še to gre na kompost. Si pomislila na to?
Milo imamo v trdem stanju, je torej odpadek le košček papirja, pa še dlje časa traja predno se porabi.

No, tole s tržnico pa tudi mene pomalem jezi.

ja, tudi jaz sem v 80-ih nosila samo ene japonke poleti. pa so pasale k vsem hlačam. potem sem imela ene sandale, ki so pasale k vsem krilom. te japonke in sandale sem nosila par sezon (vsaj 3).
Zdaj pa imam po pet parov japonk in pet parov sandal. Pa mi ne durajo dve sezoni. Se hitro strgajo.
naša družba je potrošna. Izdelki niso več kakovostni, pomemben je le design.

Res je. Oblačila in obutev so pomemben del smeti, ker niso kakovostna.

Mene pa najbolj živcirajo smeti, ki jih brezplačno dobivamo v trgovinah. Npr. Mercator sedaj tala Smrkce, Spar je pred časom zastonj ob nakupu talal nek Jurski park plastificiran in namagneten… da otroci zbirajo. Zbirajo in se naveličajo in kilogrami teh plastificiranih/ namagnetenih bedarij konča na smeteh. Otroci itak nimajo nič od tega. Jaz sem v mladosti zbirala lupine školjk in polžev… pa kamenčke… in bila zunaj.

Zadnjič sem staro mamo in očeta spraševala, kaj naredijo z odpadki v katero kanto gre kaj – ker sva se z mojim selila in so problem tekoči bio odpadki, ki ne gredo v nobeno kanto… Ali ajz ne vem… In imamo čistilno, pa ne smeš metat čist nič v wc. In sta mi povedala, da niso še nikoli imeli kant, ker je kompost, pa skuhajo toliko kto se poje, steklo gre na ekološki otok, edini problem je menda embalaža od mleka – ostale embalaže nimajo.

Tako da sem se malo zamislila – in nimajo kmetije. Zdaj sem se pa še sama naučila kuhat samo toliko kot se poje, imam pa problem še samo z embalažo, ki je je fuuuul – ker še npr. fižol kupim v pločevinki, ker belega ne znam skuhat do mehkega.