Najdi forum

prosim pomagajte

Približujem se času, ko se bomo doma začeli malo bolj pogovarjati o tem, da bi imeli kakšnega dojenčka. Že kakih osem let pa je v meni naseljen strašen strah, skoraj da fobija pred porodno bolečino. In tako že kar nekaj let spremljam vse, kar je napisano o porodih, o bolečinah, spremljam porode prijateljic, ki govorijo samo o hudi, grozljivi bolečini. Ta strah me je pripeljal tako daleč, da se v primeru, da ne bi bila možna EA, za otroka po vsej verjetnosti ne bi odločila. Potrebujem pomoč!!!Bolj kot si ga želim, me je strah poroda. A želim si ga….

Ne vem, kakšen krog prijateljic imate, da imajo samo boleče spomine na porod – kaj pa rezultati ??? Ne morem verjeti, da med njimi ni ene s pozitivno izkušnjo. Obiščite kakšen sestanek laične skupine Naravni začetki,
če se vam zdi, da rabite temeljit pogovor, je mogoče pravi naslov vaš ginekolog, lahko pa se posvetujete tudi z našo psihologinjo dr. Vislavo Velikonjo, pokličite me 5225083.
LP

********************** Anita Prelec, nadzorna babica porodnega bloka v Porodnišnici Ljubljana

Pozdravljeni!

Tudi jaz sodim med tiste, ki jih je vsega tega zeloooo strah. Mene je groza že pri zobozdravniku in nič ne opravim brez anestezije.

Noseča sem 3 mesece in nekako vse pogosteje se mi vriva misel na porod in občutki panike. POznam možnosti lajšanja bolečine, pa vendar se mir išejo črni scenariji – kako ne bo možna EA, kako mi nič drugega ne bo pomagalo, ali bom sploh zmogla. V bistvu se počutim na nek način ujeto.

Večina prijateljic pravi, da to potem pozabiš, da je vredno itd. Ampak me nič ne tolaži.

No, ja, malo je pomagalo že to, da sem dala iz sebe.
Astra

nova
Uredništvo priporoča

Uf, ne govori, pri zobarju se ne usedem na stol, dokler nimam zagarantirane protibolečinske inekcije. Po moje sem bom odločila za programiran porod-to sem nekje zasledila-umetno ti sprožijo porod pod EA

Tudi sama sodim med tiste, ki mi je bilo kar grozno pomisliti na bolečino pri porodu. Že ko so prijateljice pred mano rojevale, sem si mislila, da jaz tega ne bom mogla zdržati. In vedno se mi je zdelo, da jaz že ne bom nikoli mama, saj je treba roditi, pri tem pa potrpeti BOLEČINE!!! Kje je meja bolečine, kako zelo porod boli? S temi vprašanji sem se ukvarjala. A ko sem pred dvajsetimi dnevi odšla roditi, sem bila popolnoma mirna, celo dobre volje, saj bom končno videla otročička. Dogovorjena sem bila za EA, a ker sem rojevala ponoči, sem ostala brez dr za EA in torej rodila brez EA. Tistih nekaj ur se mi je zdelo, da ne bo nikoli konca, a verjemite tistim, ki rečejo, da ko ti položijo otrok na prsi, vse pozabiš in se ne spomniš več bolečin. Jaz sem bila tudi zelo šivana, a kot da bolečin sploh ni bilo.
Ko sedaj pogledam našo Elo, ko se stisneva skupaj, ko mi polepša vsak nov dan, si rečem, ni je bolečine, ki bi mi preprečila vso to srečo!!!
Zato – mislite na to, kaj vas čaka in vse lepo!!!

Za vse bodoče mamice!
Naj vas malce (ali pa veliko) potolažim!
Pred 6. meseci sem prvič rodila. Tudi mene so kolegice predvsem strašile, kako grozen je porod in tudi jaz sem resno razmišljala o Postojni in o EA, vse dokler nisem vprašala za mnenje dr. Pušenjaka in vse dokler nisem poslušala predavanja ginekologinje v materinski šoli in zaključila, da celo gin. niso tako blazno navdušeni in jo ne priporočajo za vsako ceno..tako, da sem se na koncu prepustila toku, brala čisto druge knjige, take za na plažo in se nasplošno nehala obremenjevati z bolečino, s šivanjem presredka in nasloh ‘groznimi’ podrobnostmi poroda..najhuše in neprestavljivo se mi je zdelo predvsem to, da tista grozna prva faza poroda, torej hudi popadki, nič konkretno pa se še ne dogaja, lahko traja 12 ur!? ..sem si mislila, neznosno bolečino bom že pretrpela pet-deset minut, ampak 12 ur, to pa ni šans, da preživim..
..in zaključek: rodila v Kranju, vsi zelo prijazni (mož zlat!), predvsem babica, ki me je vodila skozi porod, trajalo vse skupaj 6 ur in pol (čas se računa od takrat, ko je nosečnica odprta 3cm in do samega konca poroda otroka, 2. faze, ko je odprta 10 cm), nič šivana, 3. faza- porod posteljice se pa itak sploh ne ve in ne čuti, kdaj gre ven..
..bolečina: popadki so grozni, ampak prav zaradi grozne bolečine se ti kar malo blede tako, da si delno kot v nekem napol budnem stanju, jamraš, ležiš na boku in sploh ne veš za čas..in ko ti rečejo, da ob vrhuncu popadka potiskaš jih samo čudno pogledaš, a se hecajo al kaj, ker nimaš moči niti reči ”Puuhh”, kaj šele, da bi prijel svoje noge in potisnil takrat, ko najbolj boli..ampak to potiskanje je zelo kratko, pač tisti čas, ko otročkova glavica že leze ven..in potem, ko otroček zleze ven dobesedno vsa bolečina izgine, v TRENUTKU! Zares, sem mislila, da se bo bolečina zmanjševala počasi čez ves dan, ampak ta izgine v tistem trenutku, ko je otrok zunaj..kot, da bi me nekdo izklopil z naprave, ki proizvaja bolečino..
…no in potem sledijo samo še lepe stvari naprej, ali pa z drugimi besedami; potem sledi en čisto nov svet, novo življenje..
..zaključek: nič posebnega in nič groznega tale porod, mi bomo verjetno čez nekaj let šli še enkrat 🙂

p.s. manj se sekiraš, manj kompliciraš, manj težav imaš..to drži 100%, za vse; nosečnost-porod-rojstvo-dojenje-pridnost otroka..
Lp in srečno!

Ne tako jemati poroda. Vzeti ga moraš kot del življenja, kot nekaj, kar naredi žensko še bogatejšo. Ko sem sama junija lani izvedela, da sem noseča, sem se novim čustvom čisto prepustila in na porod na začetku nisem niti mislila. Kasneje, ko se je že vse zdelo bolj realno pa sem se ga skoraj veselila – poroda mislim (otročka pa seveda tudi). Zanimalo me je, kaj je res in kaj ni oz. kako bo potekal pri meni.
Glede poslušanja raznih prenapihnjenih zgodb pa tole. Hodila sem v materinko šolo v Ljubljani, kjer res podrobno prikažejo posamezne porodne dobe, se pogovorila z možem, hodila na sprehode, počivala in mislila pozitivno (predvsem o tem, kako se razvija otroček v meni in kako bo potem, ko bo prišel na svet). In nič več. Nisem brala in poslušala izkušenj drugih, ko je bila na tv kakšen pretiran prizor poroda, sem preklopila na drug program. Nisem želela, da mi že predhodno vsilijo določene izkušnje, ki pa so zelo osebne in intimne.
Rodila sem pet dni po roku, a sem se nadvse sproščena (in spočita) prepustila dogajanju in po petih urah (šteto od odhoda od doma ob popadkih na tri minute) rodila zdravega 4-kilogramskega in 55 cm velikega dečka s 36 cm veliko glavico. Zdi se ogromen, a sem baje rodila kot profesorica. Seveda tudi boli, a ni časa toliko razmišljati o bolečini, saj je takrat glavno delo – DIHANJE. Res je nadvse pomembno pravilno dihanje, saj edino tako najbolje pomagaš otročku in sebi; da se ne zakrčiš ampak da si sproščena (tudi tega se naučiš v šoli). Pomaga seveda tudi prisotnost osebe, ki ti je najbližja in ki ne povzroča panike.
Seveda je tudi res, da je bilo pri meni vse normalno, brez zapletov, a vem, da če bi bili, bi s pravilnim odzivanjem na res prijazno osebje in z dobro psihično pripravo že pred porodom tudi to prebrodila.

Torej, začni danes in srečno!

Tudi mene je bilo strah poroda. Predno sem zanosila, je bila misel na porod zame prava nočna mora. Ampak ni bolečine, ki je ne bi mogli prestati. Zato kar pogumno. Ne boli tako hudo, da ni vredno to prestati, ker sreča, ki jo s tem dobiš, je neizmerna. Nisem imela lahkega poroda, ampak tako hudo pa tudi ni bilo. Z veseljem bi še enkrat prestala vse to, da bi dobila še en sonček v svoje življenje.

Zdravo!

No smo si pa res različni. Mene nikoli ni bilo strah poroda in porodnih bolečin in nisem niti mislila na to, da bi me lahko zares bolelo. Vseskozi sem mislila samo na otročička in komaj sem čakala, da bo ob meni. Sedaj imam leto in pol starega krasnega fantka, ki me je s svojim prihodom marsičesa naučil.

V materinsko šolo pred porodom sploh nisem hodila, saj sem imela zahtevno službo in sem tudi šele tri dni pred porodom nastopila porodniško, vendar mi je sedaj žal, da si nisem vzela časa za to. Ko se je vse skupaj končno začelo, je tudi mene malo stisnilo v želodcu in šele tik pred zdajci sem začela ugotavljati, da porod le ne bo minil kar tako mimogrede. Prve rahle popadke sem dobila v petek okrog tretje ure popoldan, potem pa ko so postali bolj boleči in kolikor toliko redni, sem šla okrog štirih zjutraj v bolnico. Tam so mi povedali, da še sploh nisem odprta in da bo verjetno še kar trajalo. Okrog 10.ure pa so šele potem začeli tisti ta pravi popadki, ki so mi pokazali kaj pomeni to bolečina. Žal sem naredila veliko napako in sem se čisto prepustila bolečini in samopomilovanju, nisem pa več mislila na to, kakšen je cilj teh bolečin. Rodila sem potem zvečer ob šestih in naj ti povem, da tiste, ki smo že rodile, ne zatrjujemo brez razloga, da v trenutku, ko vidiš otroka pozabiš na vse bolečine. To je takšen občutek popolne sreče, da ga preprosto ne znam opisati. Ostala sem brez besed, jokala sem in se smejala in se zahvaljevala, ker sem dobila tako lepega, enkratnega in neponovljivega otroka, da se še danes sprašujem, s čim sem si zaslužila takšnega srčka.

Kar se pa tiče bolečin- so bile in so šle in moj malček je bil vreden čisto vsake posebej in takoj grem še enkrat skozi to. Ob meni je bil tudi moj fant, ki me je vseskozi spodbujal in toplo priporočam, da ga tudi ti vzameš s seboj, ker je prihod otroka stvar, ki se tiče obeh in bi očka dejansko prikrajšala za tako čudovit občutek kot je doživljanje prihoda otroka. Poleg tega pa potem očki tudi vidijo, da porod ni mačji kašelj in se še bolj vneto trudijo pomagati mamici po porodu.

Ne morem ti reči, da porod ne boli, ampak pomisli na to, da traja samo nekaj ur, potem pa pride čudovita nagrada, za katero je vredno malo potrpeti. Danes lahko rečem, da komaj čakam da ponovno zanosim in vem, da bom sedaj bolje pripravljena, ker se bom osredotočila samo na to, da čakam prihod novega člana in da so bolečine pač sestavni del tega.

Aja, pa še to, s kolegico, ki je rodila malo pred menoj, sva se pogovarjale o porodnih bolečinah in ona je prav tako prvič rodila in to v nekaj urah, intenzivne popadke je imela čisto na kratko in če njo vprašaš, porod ni nič kaj posebej boleč. Kdo ve, morda boš tudi ti spadala med tiste srečnice, ki kar tako mimogrede rodijo. Če pa ne boš, pa tudi dobro. Glavno da bosta z otrok v redu, vse ostalo mine.

Vse lepo in veliko uspeha pri načrtovanju družine in seveda čim manj strahu in bolečin v trenutku, ko boš porajala novo življenje.

Tudi mene je bilo že od ranega otroštva tako strah poroda, da me je skoraj minila želja imeti otroke. Tako močno je lahko, da. Ker pa sem trmasto dete, moj mož pa še bolj, smo vseeno naročili. Iz prve roke ti lahko povem, z višino nosečnosti pada strah pred porodom. Oziroma, bliže kot je bilo, bolj verjetno se mi je zdelo, da se da tudi roditi. Konec koncev, prav posebej luštno ni bilo, niti ne spadam med tiste, ki so prvi trenutek rekle, ‘to bi pa takoj še enkrat’, sem pa to rekla že čez nekaj dni. in rezultat – čeprav mi še vedno ne da spati – je seveda vreden tega. Samo prepustiti se je treba materi naravi, ki v pravem trenutku pomaga.

Hvala za izčrpno poročilo, zadnje čase me kar zvija ob misli na porod, pa imam še dva meseca. Torej je OK, če greš v Kranj? Ti ni žal, da nisi pristala v Postojni?

Plombiranje zoba je bistveno hujše kot porod.

PRED OSMIMI MESECI SEM PRVIČ POSTALA MAMA. TUDI MENE JE BILO ZELO STRAH PORODA, SAJ GA POVSOD PRIKAZUJEJO KOT NEKAJ ZELO BOLEČEGA IN STRAŠNEGA. PA TUDI MAMICAM KI SO GOVORILE DA VSE TAKOJ POZABIŠ NISEM PRAV ZELO VERJELA.
SKORAJ CELO NOSEČNOST SEM POROD NEKAKO POTISKALA V OZADJE. A KO SE JE TA BLIŽALA H KONCU SEM SE MORALA Z DEJSTVOM DA BOM TUDI JAZ RODILA SPOPASTI.
NAJPREJ SEM PREBRALA KNJIGO IZZIV PORODA, KI JO VSEM TOPLO PRIPOROČAM.
MENI JE POMAGALO, DA SEM VES ČAS MISLILA POZITIVNO: DA JE POROD NEKAJ NARAVNEGA IN DA JE VSAKO TELO NAREJENO TAKO DA JE LAHKO KOS TEJ BOLEČINI. POMAGALO MI JE TUDI TO DA SEM VSAK POPADEK SPREJELA KOT SREDSTVO KI ME BO PRIPELJALO DO CILJA-OTROČKA.
MOJ POROD JE BIL NARAVEN. VELIKO SEM HODILA IN S TEM SKRAJŠALA ČAS PORODA. TUDI POPADKE SEM PREDIHAVALA STOJE ALI KLEČE OB OPORI. V VELIKO POMOČ MI JE BIL TUDI MOŽ KI MI JE MASIRAL KRIŽ. RODILA PA SEM NA PORODNEM STOLU, KI GA TUDI ZELO PRIPOROČAM, SAJ TI PRI IZTISKANJU OTROKA POMAGAJO FIZIKALNI ZAKONI.
DANES SEM S POTEKOM SVOJEGA PORODA ZELO ZADOVOLJNA IN TUDI PONOSNA SAMA NASE-OPRAVILA SEM VELIKO IN DOBRO DELO ZA KATEREGA SEM DOBILA NAJBOLJŠO NAGRADO: MOJEGA ZLATEGA SINKA.
RAZMIŠLJAJ POZITIVNO PA SREČNO.

Ah, Gigi, bodi no realna.

Po kaksnih kriterijih, Gigi? Bodi no realna!

Ej, Gigi, se totalno strinjam s teboj.

Oh, draga dekleta. Danes, v času, ko smo vsi pretirano občutljivi na bolečino (katerokoli) in celo pomehkuženi, se porod zdi grozovito trpljenje. Hočemo, da vse vrste bolečin (tudi duševnih) takoj izginejo, nismo sposobni trpeti in prenašati bolečine niti krajši čas. Če nas malo zaboli glava, takoj tečemo po tableto, če nas boli križ, letimo po injekcije k zdravniku. Ni čudno, da izgledajo bolnišnice in zdravstveni domovi kot železniške postaje.

In v tem času je porodna bolečina grozljivka, ki si je marsikatera ženska ne more zamisliti. Pomislite na čas naših babic, ki so rojevale po 12 otrok doma. Bolečina je bila enaka, nič manjša in nič večja kot danes pri naravnem porodu. Vendar pa naše babice in prababice niso razmišljale o bolečinah ob porodu, ker so imele veliko drugih težav, s katerimi so se morale spopadati. In predvsem, niso bile tako pomehkužene, kot smo danes. Seveda bo vse skupaj vedno hujše in verjamem, da je blizu čas, ko bo naravni porod velika redkost. Rojevalo se bo (se že danes) večinoma s carskim rezom in z epiduralno anestezijo.

Rodila sem tri otroke in nikoli nisem dosti razmišljala o porodnih bolečinah. Na porod sem šla brez strahu pred bolečino in sem 100 % sodelovala. Najdaljši porod je trajal pet ur, najkrajši eno uro od začetka popadkov. Nikoli nisem bila šivana. Krčenja maternice nisem doživljala kot bolečino, ampak zgolj kot to, kar je – krčenje, ki pripomore k iztisu otroka.

Torej, bodoče mamice – veliko pozitivne energije in misli vam želim. Ne obremenjujte se z bolečinami, ki tako in tako izginejo in so, čeprav nezaželene, del življenja. Vseh bolečin ne bomo nikoli izkoreninili, naučiti se moramo živeti z njimi in jih, ko je neizogibno, sprejeti brez strahu.

Plombiranje zoba hujse kot porod? Ce bi bilo tako, bi tudi pri porodu dali samo protbolecinsko injekcijo, pa bi bilo. Bodi no realna – nobeno pretiravanje ni dobro, ne v eno ne v drugo smer.

New Report

Close