Pozdravljeni,

noro sva se zaljubila pred dvemi leti in pol. Za oba je to prva resna zveza. Prvo leto sva imela uspešno zvezo na daljavo, nato sem pustila službo, moje stanovanje, ki sem ga dala v najem, in se preselila k njemu, čez 1000 km daleč. Želel se je celo poročiti. Verjela sem mu, da želi zvezo po teoriji o zavestni ljubezni idr. Do tedaj sva vse sproti razčiščevala, se pogovarjala tudi o pogovarjanju. Ko sem se preselila, je bil za oba velik šok, posebno zame. Tudi najin odnos, ki se je začel spreminjati. Pričakovala sem, da ga bova gradila, posebno s pogovori in skupnimi dejavnostmi, vendar se je vse začelo zapletati. Ugotovila sem, da nanj vplivajo moj in njegov odnos iz primarnih družin. Sama sem se odločila za psihoterapijo, on se je začel zapirati, pred mano in svetom. Začela sem se počutiti odveč, neljubljeno, nespoštovano in nerazumljeno. Ker sem bila večino časa nezadovoljna, se je počutil ne-dovolj-dobrega, krivega.. V resnici mi je šlo bolje: našla sem hobije in prijatelje, s katerimi sem zapolnila čas in izboljšala kvaliteto mojega življenja.

Pred mesecem je (zopet) izrazil željo, da bi bil sam, češ da oba trpiva. Dogovorila sva se, da grem za 2 meseca na počitnice v Slovenijo in bova po tem videla, kako naprej. Pred tednom dni sem ga poklicala in želela samo klepetati. Na krut način mi je povedal, da je ugotovil, da mu je veliko bolje, če živi sam, da ne želi, da se vrnem. Najbrž bi morala spoštovati njegove želje, vendar .. Skrbi me zanj, saj cele dneve in noči sedi za računalnikom, nehal se je ukvarjati s športom, nima socialnih stikov. Skrbi me tudi zase, saj bom brez njega ostala brez dohodkov, ne bom mogla končati stvari v tujini, se tam družiti s prijatelji. Še vedno se mi zdi vredno truditi se, zaradi lepih trenutkov, ljubezni, ki je še med nama. Tudi biološka ura tiktaka - stara sem 31, on 35.

Moja dilema je naslednja: naj se sprijaznim, da je konec, ga začnem prebolevati ali naj vztrajam in se ne izselim ter ga na lep način, s časom, poskusim prepričati, da nama je lahko lepo?

Hvala in lep dan,

bibi

Ja ne vem, če nekdo noče ga moraš pa ja slišati če tudi boli. Ne moreš siliti če nekdo reče NE. Itak, da ti bo hudo samo ti bo hudo nekaj časa. Če ga boš zdaj nekaj silila a veš koliko energije ti bo šlo pa še vprašanje bo kako boš živela ob nekom ki ti je rekel NE. Jaz na tvojem mestu bi spoštovala njegovo odločitev ker tako tudi sama sebi pokažeš zrelost in da ga imaš rada in spoštuješ njega kot človeka. Upam, da razumeš.

Srečno.

Popolnoma razumem tvojo situacijo. Isto se je zgodilo meni- vse dokler se nisem preselila k njemu, nama je bilo kot v sedmih nebesih. Takoj ko se je začelo it zares- KONEC. Ne vem če sva vzdržala 4 mesece in sem se lepo poslovila in odšla. Lizala sem rane več let, vendar sem vedela, da ni šanse, da bi nama lahko uspelo.

Priporočam ti, da se ne vračaš, razen če ne bo on izrazil želje. Malo ga pusti, da razmisli in če bo še vedno vztrajal pri tem, da želi biti sam, boš morala to spoštovat. In prosim ne hodi nazaj zaradi kakršnegakoli tiktakanja. Nič ne tiktaka, dokler se sami ne prepričamo v to ;)
Mlada si- celo življenje imaš še pred seboj, naj ta ura neha zvonit v glavi..

Poročaj kako je na stvari!
lp
K.

Glede na to, da si zaradi njega oziroma (predvidevam) v dogovoru z njim pustila službo, je kar malo nesramno to ne vračaj se več in briga. Če je kaj človeka, bi ti v tem trenutku lahko vsaj malo finančno pomagal ali pomagal najti službo (če ima kakšna poznanstva). Mislim, obema ni uspelo, oba sta zavozila to zvezo, v katero sta šla skupaj. S tem, da se njemu to zdaj nič ne pozna. Niti za milimeter se ni premaknil. Ti pa si se selila gor in dol in zdaj si še brez službe. V teh hudih časih.

Pusti biološko uro, ne tiktaka še tako hudo. In bolje je, da tiktaka v prazno, kot pa da otroka narediš z nekom, ki očitno ni sposoben partnerske zveze.

Najprej hvala, ker ste si vzeli čas za odgovore na mojo temo.

Trenutno sem v fazi, ko na situacijo gledam racionalno. Ali pa obstaja "slepo razhajanje" kot "slepa ljubezen"? Spregledala sem, da se v zvezi nisem dobro počutila. Ne želim biti več ves čas negotova, prizadeta.. Želim nekaj več od življenja, zato (v tem trenutku) mislim, da se ne bom vrnila. Bojim se le, da si bo on premislil, jaz pa se bom vdala.

omegga, še me finančno podpira in bi me še naprej, a to zavračam. Nočem biti odvisna od njega, na noben način. Malo ga moram zagovarjat: je poštena in dobra oseba.

Zavedam se, da ima prebolevanje več faz in bo še težko, a mislim, da sem na dobri poti. Verjamem, da mu bom še hvaležna, ker je prekinil.

(ravno pesem: Somebody that I used to know)

Lp

Mislim da si se pametno odločila da končata in narediš tako kot želi.. Konec koncev je to njegovo življenje in če v tebi pač ne vidi tega kar želi.. Je že žal tako.. Da ti pa je pomagal finančno pa vsaka mu čast.. Pomeni da vseeni ni le en velik egoist..
Le hrabro...

Pojdi dalje! Iz napisanega, NE bosta srečna nikoli....

Verjetno neke skupne prihodnosti nimata, vseeno pa premisli, če se želiš vrniti v Slovenijo. Ni enostavno hkrati prebolevati partnerja, pa še v že tako trenutno ranljivo obdobje sprejemati velikih življenjskih odločitev. Če si ustvarila v tem času neko novo okolje bivanja, socialne stike in hobije, pomisli tudi nase. Ti bo vrnitev domov prinesla olajšanje ali ti bo spopadanje s sve večjo brezposelnostjo povzročilo še večje travme. Preveri kaj ti po lokalni zakonodaji sledi iz skupnega življenja, koliko časa te bi naj partner še vzdrževal in podpiral, izkoristi vezi, ki si jih stkala, najdi službo. Ko boš partnerja prebolela, se odločaj razumsko, kaj dejansko v življenju hočeš. Če pa se doma počutiš varno in srečno, je spakirat tistih nekaj kovčkov seveda najenostavneje.

Navedeno

bibika1
cele dneve in noči sedi za računalnikom

To mi "diši" po zasvojenosti in zelo verjetno si ti, ko si prišla k njemu, bila moteč faktor, da je moral s to zasvojenostjo prekinit in zato tak odnos do tebe. Zdaj, ko lahko spet počne, karkoli pač počne tam za računalnikom, je srečen. Ne vračaj se k takemu.