Spoštovana Mojca!
Danes sem izbrskala spodaj pripeti članek. Ker vem, da mamice po mnogih slovenskih porodnišnicah dobimo podobna priporočila, vaše mnenje pa je v nasprotju s člankom, bi vas prosila za kratek komentar.
Sem ena izmed mamic, ki je dojila neomejeno, pri 14 mesecih se še vedno uspavamo na dojki pa to ne 10min.
Lep pozdrav!

Tradicionalna metoda dojenja je boljša
19.04.2008
Redno dojenje na obe dojki največ deset minut, je v skladu s fiziološkim mehanizmom laktacije.

Redno dojenje na obe dojki največ deset minut, je v skladu s fiziološkim mehanizmom laktacije. hitreje pridobivajo na teži v primerjavi z novo metodo, ki priporoča neomejeno dojenje, pravijo britanski znanstveniki.
Včasih se je doječim materam svetovalo, da otroka za vsak obrok, največ do deset minut dojijo z vsake dojke. Vendar je ta način v večini zamenjal nov pristop, ki priporoča časovno neomejeno dojenje na eni dojki, je izjavila dr. C. Ann Walshaw s svojimi kolegi.
»Ta nasvet ni v skladu s fiziologijo laktacije,« je še dodala.
Zdravnica je opazila, da dojeni dojenčki slabo pridobivajo na teži, odkar so pričeli posluževati metodo neomejenga dojenja. S svojimi kolegi so opravili poskusni vzporedni test, ki je nazorno pokazal, da dojenje, ki traja dlje kot deset minut, slabo vpliva na pridobivanje teže dojenčka prvih šest do osem tednov njegove starosti.
Redno, največ deset minutno dojenje na obe dojki, je popolnoma v skladu s fiziološkim procesom laktacije, pravi Walshawova. Redno, kratko dojenje na obe dojki izostri refleks in preprečuje upočasnitev tvorjenja mleka v nekoriščeni dojki. Z druge strani pa lahko neomejeno dojenje, postopno zmanjša tvorjenje mleka.

vir: http://www.bambino.si/nosecnost_in_starsevstvo/novorojencek_in_dojencek/dojenje/tradicionalna_metoda_dojenja_je_boljsa

Pozdravljeni, japka, in hvala za zelo zanimivo novost!

S člankom se popolnoma strinjam, bom še dodatno obrazložila, ker je zelo zanimiv! VENDAR SAMO V ORIGINALU SE STRINJAM - TUKAJ: http://www.revolutionhealth.com/articles/traditional-breast-feeding-schedule-best-approach/reut-20080417elin001

Slovenski prevod je tako grozljivo netočen, pravzaprav potvorja osnovno informacijo, da močno zavaja matere z neresnicami. Osnovna raziskava pa ni v nasprotju z dosedanjimi raziskavami o dojenju in potrjuje to, kar tudi svetovalke za dojenje pri LLL svetujemo materam. Mamice in očki, ki berejo angleško, lahko poskusijo ugotoviti sami, v čem je razlika. Na kratko pa sklepa, ki sem ju razbrala na hitrico:
- dojenje na pobudo otroka pri mnogih novorojenčkih pač ne deluje samo od sebe
- dojenje na eno dojko na večje razmake je slabše za tvorbo mleka kot redno hkratno stimuliranje obeh dojk, čeprav le kratek čas in navkljub omejevanju podojev

UGOTOVITVE RAZISKAVE VELJAJO ZA PRVE TEDNE, TOREJ VZPOSTAVLJENJE DOJENJA, NE POZABIMO!

Bom komentirala vse, ko bo malo več časa, tudi 10min dojenja in pojmovanje tradicionalnosti, kar bi morala malo več pojasniti.

Do takrat pa prosim tudi vas, ki berete forum, za kak vaš komentar. Potem pa celo debato poslati na bambino, kajne, da bodo popravili ta grozen prevod in nehali zavajati ...

Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org



Popravljeno 2-krat. Zadnjič popravljal LLLMojca ob 27.04.08 19:46.

Mojca,
prebrala sem še originalni članek. Če prav razumem, je tudi v tem članku poudarek na ugotovitvi znanstvenikov, da je za spodbujanje laktacije najbolj učinkovito dojenje največ 10 minut na obe dojki in da dolgo (toliko kot želi novorojenček) dojenje na eni dojki zavira nastajanje mleka. Bi bilo pa fino, če bi še kakšna punca prebrala in povedala, kako razume.
Jaz osebno si ne predstavljam, kako bi našo punco disciplinirala na 10-minutno dojenje. Že v porodnišnici, kjer sva ostali malo dlje (10 dni), sva se dojili po 20 min, pol ure, drugače je jokala. Jaz nisem imela nobene negativne izkušnje z medicinskim osebjem, ki bi mi to odsvetoval, poznam pa veliko mamic, ki jim je bilo disciplinirano dojenje na 10 min v porodnišnici vzrok za nemir, nezaupanje vase,... Naj povem, da vzrok njenemu protestiranju ni bilo pomanjkanje mleka, saj so ji sestre ponudile nadomestek, za katerega se sploh ni zmenila. Moj otrok že od začetka potrebuje veliko človeške bližine.
Tudi kasneje doma sva s hčerko marsikatero uro presedeli ob dojenju. Ti trenutki spadajo med najlepše spomine na malo bitje. Takrat sva se obedve umirili, spočili. Če bi se dojili "na štoparico", se mi zdi, da to povsem odpade. Moja hčerka je bila v prvih meseci precej zahtevna: nikoli ni bila zadovoljna nekje odložena, zato ta čas preživela predvsem po naročjih, zaspati sploh ni hotela sama (to še vedno noče), uspavanje na dojki je zanjo zakon.
Kljub temu je bila vedno zdrava in predvsem zadovoljna. Nasmeh in dobra volja sta njen zaščitni znak. Njena teža je bila vedno pod povprečjem (no, rojena je s 3700g), ampak napredovala je lepo, konstantno. Še sedaj je manjša in lažja od vrstnikov, pišek pač.
Članek me je vznemiril, ker nisem prepričana, da bi nadaljevala s polnim dojenjem od rojstva do začetka uvajanja GH, če bi bila prepričana (ali če bi okolica pritiskala name), da moram dojiti po 10 min na eni dojki. V tem primeru bi se hčerka verjetno glasno pritoževala, zato bi mislila, da je lačna in bi kupila dodatek...
Naj dodam samo še to, da sem vam globoko hvaležna, za vaše delo na forumu. Sama sem odgovore največkrat našla že v starih sporočilih. V prvih mesecih po rojstvu hčerke velikokrat nisem zaupala v svoje znanje/občutke o dojenju, po prebiranju vaših odgovorov pa sem veliko bolj samozavestno nadaljevala z dojenjem.
Hvala, lp!

Draga Japka, (in Mojca)
če bi pisala post na to temo, bi bil praktično identičen tvojemu, le da je moj otrok fantek! Tako, da nimam kaj dodati...razen tega, da mi ni žal za eno samo minuto v prvem mesecu ali dveh, ko sva se dojila res dolgo, vedno, kadar je otrok želel, dokler se ni dojenje vzpostavilo in dokler se fantek (tako si vsej jaz to razlagam) ni privadil, da je na svetu in se sprijaznil z življenjem. Dokler se to ni zgodilo, sva se praktično ves čas ukvarjala z njim. Od takrat naprej je takšen, kot ti opisuješ svojo punčko, zna se igrati tudi sam in je nasmejan in srečen,zdi se mi, da z zaupanjem gleda v svet tudi sedaj, ko počasi počasi prenehujeva z dojenjem.
Verjamem, če bi od začetka ravnala drugače, da bi se njegov značaj najbrž razvijal v drugo smer.
Naslednjič bom ravnala popolnoma enako.
Žal mi je za vse mamice, ki jih okolica in celo pediatri pravzaprav silijo v ravnanje, ki je po mojem prepričanju popolnoma v nasprotju z naravo.

živjo!

bi tudi jaz dodala še eno rožico: "Če otroka dojite pol leta, zadnja dva meseca strada!"
http://www.zurnal24.si/claire-verity-varuska-princesa-diana/zstil/vasotrok/45035

ja, previdno moramo razbirati med zrnjem in plevelom... in ker smo dandanašnje pepelke verjetno še bolj zasipane z obojim, so ptice, ki pridejo na pomoč, razbrati eno od drugega, še bolj dragocene...

lp!

Ha ha, Brbljavka, hvala! Super intervju. Govorim kot novinarka in urednica. Bi ga objavila. Kot mama - tej ženski nikoli ne bi zaupala otroka, niti če bi morala nujno na večerni sestanek v službo. Ga rajš vzamem sabo...

Raziskavo sem že skoraj pokomentirala, še dva stavka bi napisala, pa se mi je vse ravnokar podrlo, grem pisat na novo, kaj čem... Je zelo zanimivo, tako da bom z veseljem ponovila vajo.

Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org

Ne vem ali sem samo jaz razumela drugače ta članek. Mislim (moje mnenje), da je mislila tako: če otroka misliš odstaviti pri 6 mesecih moraš mormalno začeti prej in ker je otrok navajen na materino mleko in mu odvzameš (zaradi odstavljanja) kakšen obrok, zaradi tega strada, ker pač drugih stvari ne je.

Mogoče se motim...


Tinchi

Taki zmazki grejo v tisk, ker si posamezniki s srednješolskim znanjem angleščine mislijo, da so lahko prevajalci. Takšni, cenovno ugodni...

Glavna misel: v prvih (6-8) tednih življenja bolje pridobivajo dojenčki, ki se ob vsakem podoju dojijo na obeh dojkah (10 minut na vsaki), kot pa tisti, ki se dojijo časovno neomejeno na samo eni dojki.

Poanta ni v minutah, ampak v ponujanju obeh dojk, ne samo ene.

Hvala vsem za komentarje, resda se lahko zelo različno in tudi napačno razume celo angleško verzijo, čeprav v tej so uporabljene vse besede, ki so potrebne za to, da članek ni zavajajoč (razen naslova - kaj že to tradicionalno??? - o tem malo niže...).

ojcej, povsem prav imate: dojenje na obeh dojkah oz. sistem, pri katerem pride vsaka dojka na vrsto večkrat in je razmak manjši, torej sta obe dojki bole stimulirani, je uspešnejši, in to KLJUB TEMU, DA SO DOJENJE OMEJEVALI NA 10MIN. Lahko bi rekli, da je dojenje uspelo premagati ovire, ki so jih postavili "strokovnjaki", daje treba podoje časovno omejiti na 10min. Ne poročajo, kaj se je zgodilo po 12t... tu se včasih posledice omejevanja (slabši razvoj žlez, manj dinamična laktacija) šele začno zares kazati! O tem veliko piše v članku, ki ga morda mnogi že poznate - Dojenje na otrokovo pobudo: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4366643.

No, pa smo prišči do izvirnega greha. Najprej so omejevali (10min vsaka dojka), nato so pretiravali z dojenjem na otrokovo pobudo (ponekod, pri nas v Sloveniji mislim, da niti ne tako zelo), ko so sklenili, da bo otrok "jedel, ko bo pač lačen". Pri novorojenčkih žal to ne deluje. Nobena od dveh metod, o katerih govori raziskava, za LLL, ki jo zastopam kot svetovalka, ni optimalna. Mnogo novorojenčkov je počasnih, zaspanih, omotičnih od medikaliziranih porodov in se v 10min na eni dojki ne zmorejo dobro podojiti. Nobeni mamici s težkim porodom, dremavim, zlateničnim otrokom, ki ima težave s težo, ne bi priporočila, da gleda na uro in sledi formuli 10+10 levo-desno in konec. Nikakor ne. Če berete, veste, da vednopriporočamo dobro opazovanje otroka, aktivno sesanje, kolikor časa ge, vsaj 10-12 ali več podojev v 24h, štetje pleničk... (zelo individualno). Formula 10+10 je lahko v taki situaciji čista polomija. Je pa še vseeno boljša, se strinjam z avtorico raziskave, kot če tega otroka pustimo na eni dojki, da tam seslja, drema, malo pije in mu druge niti ne ponudimo več ur. Še več, LLL priporoča večkratno menjavanje dojk, včasih lahko pride v poštev po trikrat na vsaki dojki,... a tu smo na zelo individualnem terenu, v vsaki družini je drugače.

Ne priporočamo torej ne ene in ne druge metode kar tako, možno pa je, da pri zdravem, aktivnem, živahnem otroku, ki učinkovito in hitro sesa že kmalu po porodu, deluje KATERAKOLI METODA DOJENJA ČISTO DOBRO!

No, še nekaj mojih pomislekov iz članka bom navedla...

Naslov: "Traditional breast-feeding schedule best approach"
*** Kaj je tradicionalno? Zame so tradicionalne matere pred tisoči in milijoni let znale opazovati otroka. Imele so ob sebi druge matere (in nič ur, tethtnic!), občutek skupnosti tradicionalnih žensk je bil tisti, ki je materi narekoval, ali je z dojenjem kaj narobe ali se otroku godi dobro. In če semu ni, ali ga niso matere skušale dojiti večkrat, dramiti in spodbujati? Gotovo pa tradicionalna formula dojenja ni 10min levo + 10min desno. Toje skorajda žalitev za tradicionalno, z naravo povezano žensko. Dojenje na otokovo pobudo je bolj tradicionalno, ne moderno. Ampak če pogledate, v kaj se je izrodilo. V to, da ženske strašijo pred tem, da prehitro ponudijo drugo dojko in da morajo do nezavesti prazniti eno dojko, kolikor časa otrok želi. To NI dojenje na otrokovo pobudo. To je spet neka moderna pogruntavščina, enako nesmiselna kot formula 10+10. Je pa res, vnovič poudarjam, da 10+10 deluje bolje kot dojenje na eni dojki z velikimi časovnimi razmaki (več kot 3h) do uporabe mleka v drugi dojki.

"NEW YORK (Reuters Health) - Following a traditional breast-feeding schedule appears more beneficial for early infant weight gain and is more supportive of continued breast-feeding than a "baby-led" routine, UK researchers report."
*** Novorojenček in njegov interes po dojenju v času medikaliziranih porodov ni mogel in še vedno ne more biti merilo, koliko mleka otrok zares potrebuje. Torej navedba drži.

"After noticing poor weight gain among breast-fed babies after baby-led breast-feeding became more common, Walshaw and colleagues compared early weight gain in infants who were exclusively breast fed. Thirty one healthy mother/baby pairs followed the baby-led advice and a similar group of 32 mother/baby pairs followed the traditional breast-feeding advice."
*** Sprašujem se, ali so materam, ki so dojile "na pobudo otroka" tudi postabili omejitev, da morajo dojiti samo na eni dojki. Iz zapisanega sklepam, da so. Potem ni čudno, da so dobili tak rezultat. Lahko bi rekli, da so raziskavo celo "sfrizirali" - preverjali so, katera omejitev je hujša, kajne: znanstvena hipoteza bi se lahko glasila tudi "Poglejmo, ali bo dojenje bolje preneslo omejevanje na eno dojko na daljši razmak ali na 10min na vsaki dojki." In ugotovili so, da je boljše drugo.

"They found that infants were more likely to be exclusively breast-fed for up to 12 weeks when their mothers followed traditional rather than baby-led breast-feeding practices."
*** Kako dobri bi šele bili rezultati, če bi matere spodbujali k dojenju na obeh dojkah in čim več aktivnega sesanja, brez omejevanja na 10min.

"Furthermore, feeding more than 10 minutes from the first breast was associated with poor weight gain during the first 6 to 8 weeks of exclusive breast-feeding, the researchers report in the Archives of Disease in Childhood."
*** Seveda so dojenčki napredovali slabše, če pa se druge dojke niso smeli dotakniti več ur.

"The regular, short-term use of both breasts at each feeding conditions the let-down reflex. Moreover, draining milk from both breasts at each feeding inhibits the slowing of milk production in an unused breast, and takes advantage of the higher fat and protein content of early-released milk from each breast."
*** Točno. Le da je 10min omejevanje čisto umetno dodano in brez potrebe vsiljeno doječemu paru.

Zdaj pa še poglejmo slovenski zavajajoči prevod: "Redno dojenje na obe dojki največ deset minut, je v skladu s fiziološkim mehanizmom laktacije. Hitreje pridobivajo na teži v primerjavi z novo metodo, ki priporoča neomejeno dojenje, pravijo britanski znanstveniki. Včasih se je doječim materam svetovalo, da otroka za vsak obrok, največ do deset minut dojijo z vsake dojke. Vendar je ta način v večini zamenjal nov pristop, ki priporoča časovno neomejeno dojenje na eni dojki, je izjavila dr. C. Ann Walshaw s svojimi kolegi."
*** Mislim, da tu nobenemi ni jasno, da gre za časovno neomejeno dojenje SAMO NA ENI DOJKI PRI ENEM PODOJU IN POTEM DOLGO NIČ.

"S svojimi kolegi so opravili poskusni vzporedni test, ki je nazorno pokazal, da dojenje, ki traja dlje kot deset minut, slabo vpliva na pridobivanje teže dojenčka prvih šest do osem tednov njegove starosti."
*** Ojoj, vidite, kam smo prišli? Da dojenje prek 10min slabo vpliva na otroka!!!??? Tisto obrobno dejstvo, da otrok ne sme na drugo dojko, se je spet nekam zgubilo.

"Redno, kratko dojenje na obe dojki izostri refleks in preprečuje upočasnitev tvorjenja mleka v nekoriščeni dojki. Z druge strani pa lahko neomejeno dojenje, postopno zmanjša tvorjenje mleka."
*** Popoln nesmisel je pa tale zadni zapis in nima nič skupnega z raziskavo več.

Dojite in opazujte otroka, štejte pleničke, aktivno sesanje! Pozabite na ure in urnike, ponujajte obe dojki dovolj pogosto, ni nujno v enakem in urejenem vrstnem redu, nikar pa ne "šparajte" dojk, da se bo nateklo več mleka. V tem je umestnost, ne v štetju minut.

Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org

Draga Mojca!

Tole ni nič nujnega, ampak ob priliki, ko boste imeli čas...., bi pa bila zelo vesela vašega komentarja. Se mi zdi, da antropozofsko še nismo na tem forumu "obdelali" dojenja.


Preživite čudovit dan!
brbljavka

________________________________________________________________________


/izhodišče:/

"mislim tudi, da poleg cepiv obstaja še cel kup drugih dejavnikov, ki slabijo imusnki sistem in s tem večajo možnosti za razvoj alergij.
Ti drugi dejavniki so:
... To, da se otroka pre dolgo(!) doji."

/pojasnilo tega, kaj je predolgo in s čim to predolgo dojenje slabi imunski sistem:/

"Ena od zanimivosti povezanih s poporodnim obdobjem in s časom najzgodnajšega otroštva:
Primerjajmo tukaj človeka z živalmi.
Srnica, kozica ali teliček se že v prvem dnevu svojega življenja postavijo na noge. Kozica že drugi dan veselo skače naokoli.
Otrok rabi za to, da se postavi trdno na svoje lastne noge in za to, da naredi sam nekaj prvih negotovih korakov +- leto dni.
Zakaj je temu tako?
Pri živalih gre razvoj zelo hitro v specijalizacijo. Pri človeku je in naj bo vse veliko dlje odprto. Zato ima človek potem pozneje veliko več povsem različnih možnosti. Lahko razvije veliko raznih sposobnosti. Ena od temeljnih stvari na katere smo v waldorfski pedagogiki pozorni je to, da pazimo na to, da se določene sposobnosti razvijejo ob času, ki je za neko teh sposobnosti, veščin, spretnosti optimalen. Prehitro ni dobro. In tudi prepozno ni dobro. Če otroka prehitro začnemo učiti pisanja (po možnosti kar na računalniku, a ne?!...) mu s tem škodujemo, ker bo velik del vitalne energije, ki bi jo otrok rabil za razvoj svojih organov, porabil za intelektualne sposobnosti, ki bi jih bilo lažje razviti pozneje.
Če otroka prepozno začnemo navajati na zemeljsko hrano, mu s tem prav tako škodimo, ker njegovi prebavni organi ne dobijo substanc za katere so dozoreli. Za to, da bi se organi otroka lahko optimalno razvili, pa je potrebno, da se soočijo pravočasno s čisto zemeljsko hrano. Če jim tega ne onemogočimo, jim s tem onemogočimo, da naredijo razvojni korak, ki bi ga bilo optimalno narediti „danes“. Ne včeraj in ne jutri!
Kaj mislim z zemeljsko hrano?

Kaj pa je sploh človek?

In kaj je otrok? Otrokova individualnost? Od kod pride le ta in kam gre.

Je bil (otrok) kot duhovna sila prisotna v materinem telesu pred spočetjem? Je vdrl vanj hkrati z očetovimi spermiji. Ali je prišel tja pozneje?
Vsekakor je pomembno vedeti, da proces inkarnacija poteka počasi in postopoma.
Po rojstvu se ta proces nadaljuje še vrsto let.

Mi ga, kot starši, lahko vzpodbujamo, prehitevamo, komaj čakamo na novi razvojni korak. Lahko pa ga zaviramo.

Če individualnost otroka silimo, da se prehitro, preveč poveže s fizičnim telesom. (Fizično je to kar lahko primemo, vidimo, čutimo.) Potem ima to za posledico, da mi inkarnacijo tega otroka na silo vzpodbujamo. Recimo s sredstvi za čimprejšnje zapiranje lobanjskih kosti, z dodajanjem AD3, z vsem kar pospešuje nastajanje apnenca, s prezgodnjim intelektualnim drillom, z razumskim razlaganjem stvari, ki jih otrok razumsko še ni spo-soben dojeti itd..To vodi pozneje v sklerotične procese, ki jih lahko opazimo v fizičnem tega otroka in v načinu razmišljanje vse v odraslo dobo. Tak človek je odrasel in pozneje „star“, ko naj bi bil po letih sodeč še povsem mlad. To je človek, ki je prehitro odprt kvečjemu za eno samo možnost. Ki presoja stvari, preden jih sploh zazna itd.. V svoji duši je tak človek starec preden je sploh dodobra odrasel.

Če individualnosti otroka onemogočimo, da se ob pravem času (in torej tudi dovolj zgodaj) sooči s svojo lastno telesnostjo, potem jo pustimo lebdeti nekje zunaj. Zaviranje inkarnacije povzročamo s predolgim opravljanjem (kvazi za otroka) vsega kar bi lahko opravil otrok že sam. Oblačimo ga, čeprav bi se lahko oblekel že sam, mi bi pa zgolj pazili, da bo pravilno oblečen, imamo ga v plenicah dlje kot je potrebno. S temi stvarmi je pogosto povezenega ogromno prikritega egoizma. Ena najbolj drastičnih oblik zaviranja inkarnacije je predolgo dojenje. Posledice: To bo otrok, ki ne stopa prav po zemlji. Ki je nagnjen k fantaziranju, ki ima ogromno idej in ne ve za katero bi se odločil. Ki za vse vpraša druge. In če se pa že odloči, potem mu je neskončno težko udejaniti to, za kar se je odločil. Tak človek, bo v nekem negativnem smislu predolgo ali za vedno ostal otrok. Bolje rečeno to bo v bistvu nezrela, otročja, neodgovorna oseba.

To o čemer govorim tukaj so tendence v svojih ekstremih. Poskušam rezložit pač, da bo razumljivo kam kaj vodi. In seveda je jasno, da je po-navadi eden in isti otrok izpostavljen napačnim impulzom, ki jih vnašajo starši z ene in obenem z druge strani. S tem da norost z leve ne razveljavi norosti z desne! Takega otroka s svojo nevednostjo pač potem suvamo z enega brega v drug breg. Posledično imamo za opraviti pri tako vzgojenemu odraslemu človeku s komponentami osebnosti, ki so si protislovne in mečejo človeka vedno znova iz ravnovesja. Iz enega ekstrema v drugega.

Materino mleko je najbolje kar lahko ponudimo novorojenčku in dojenčku do šestega meseca njegovega življenja. Bilo bi čudovito, če bi vsak otrok imel srečo, da se ga prvih 6 mesecev polno doji. Dojenje je pomembno zaradi snovi, ki so v mleku in obenem zaradi močne povezanosti otroka z materjo. Ta močna povezanost je v prvem obdobju nadvse pomembna in seveda tudi povsem legitimna. Otrok pa ne rabi z dojenjem samo snovi, ki so v materinem mleku, pač pa prav tako tudi nedeljeno in popolno pozornost svoje mamice med dojenjem. Dojenje naj bo intenziven kontakt med katerim je mamica tukaj zgolj za otroka. To bi bilo optimalno. Zanimivo pa je, da se tega aspekta nekatere zagovornice zelo dolgega dojenja sploh ne zavedajo. Ne zdi se jim naprimer sporno dojiti in hkrati telefonirati.
Otrok postaja vse bolj s svojim razvojem pravi zemljan. Iz „nebes“ stopa na zemljo. In tukaj je zato, da bi mogel imeti povsem različne izkušnje. Prišel je na zemljo, ne samo k mami. Mama naj mu pomaga pri prvih korakih. Naj bo pozorna, da bo zaznala njegove razvojne korake in se zmogla sama pravočasno in vedno znova na nekem drugem nivoju umakniti v ozadje.

Materino mleko je v bistvu substanca s katero je otrok po rojstvu še naprej povezan in privezan v duhovni svet ali v „nebesa“ V tem smislu materino mleko ni zemeljska hrana.
S približno šestimi meseci so otrokovi organi sposobni, dozoreli in željni zemeljske hrane. To je čas, ko naj bi mu začeli dodajati prvo hrano. Korenčkovo in jabolčno kašico, ter prve žitarice. Zanimivo da je med žitaricami s katerimi začnemo tudi riž. Riž je žito, kjer zelo močno delujejo kozmične sile. Otrok se bo zlahka navadil nanj in ga v tej starosti tudi veliko lažje prebavil. Potem počasi dodajamo še druge stvari. Vedno majn dojenja in vedno več zemeljske hrane. Z zemeljsko hrano se privezanost na "nebesa" začne rahljati. Nekje z izpolnjenimi 9 meseci, najpozneje takrat, naj bi otroka popolnoma odstavili.
9 mesecev se je razvijal v materinem telesu in bil povsem eno z njo.
Drugih 8 mesecev traje potem, v optimalnem primeru, obdobje otrokove emancipacije kar se prehrane tiče od hranilnih snovi, ki mu jih pripravlja materino telo. S tem je otrok, kar se prebave in prehrane dokončno in nepovratno stopil na zemljo.
Če otrok ne more narediti pravočasno tega koraka, potem opravlja zanj določene naloge njegova mama. Njegovi organi pa ne dobijo substanc, ki bi jih morali razgraditi (čisto drugače kot je to potrebno z materinim mlekom) in iz tako razgrajenih substanc graditi nove, svoje lastne.
Predolgo dojenje, daleč v čas ko je otrok star eno leto in več predstavlja posebno obliko zlorabe otroka. Otroku se jemlje možnost soočanja z zemeljskimi substancami, ki je nujna za njegov pravilni razvoj.
Zaradi tega sem proti temu, da se otroka doji zato, ker nam to bolj paše, ker je bolj poceni, ker mislimo da smo toliko boljše mame kolikor dlje dojimo (ali katerikoli drugi prikriti ali odkriti razlog se že najde) dosti dlje kot do njegovega izpolnjenega 9. meseca. Vsekakor bi moral najpozneje z enim letom biti popolnoma odstavljen.
Predolgo dojenje in alergije?
Otrokovi organi, ki se niso pravočasno in na pravi način soočili s substancami, ki so v hrani, se zaradi tega niso mogli pravilno in pravočasno razviti. In ker je temu tako, lahko pride do tega, da so predolgo dojeni otroci pozneje nesposobni srečanja, pravega, zanje nenevarnega, z zemeljskimi substancami. In to je to kar sem mislil zgoraj, ko sem napisal, da tak otrok ne hodi prav po zemlji. Ker smo ga predolgo nosili, so mu noge, oziroma sposobnost hoje nekoliko zakrnele. Sicer je res, da navadno vseeno lahko hodi. Vendar ne tako kot bi sicer."


(iz debate na nekem forumu http://www.mama.si/forum/viewtopic.php?p=1053999)

Hvala, brbljavka!

Zelo zanimivo. Sem z veslejem prebrala in menim, da je pisanje pavšalno, morda celo v interesu neke ožje usmerjene, zaprte resnice. Menim, da ton ni pozitiven in da ljudi, ki delajo le malo drugače, postavlja pred dejstvo, da so slabi starši

Rada polemiziram, ampak v tem zapisu skorajda ni argumentov, na katere bi se lahko oprla in protiargumentirala. Je veliko sklicevanja na neko višjo silo, umetno postavljene meje, kar je tipično za ljudi, ki želijo ljudi (otroke drugih staršev) prikrojiti v neke svoje kalupe in ne spoštujejo naše osebnostne in kulturne različnosti.

Ne želim preveč polemizirati, ker se nimam za kaj oprijemljivega prijeti pri polemiziranju. Polemiziram z dejstvi, izkušnjami, raziskavami, dognanji, z opazkami in površnimi kritikami starševstva pa nikakor ne. Raziskave o dojenju in izkušnje milijonov mater pričajo natanko nasprotno.

Razložite mi, na primer:
- Kdo ima pravico določati, kaj je "dolgo dojenje", postaviti mejo? Kdo se lahko razglasi za tega boga?
- Zakaj ne bi bilo v naravi mogoče, da bi se nek človek dojil samo nekaj mesecev in se nato pred enim letom sam odstavil in bil ob tem zadovoljen, drugi pa bi ob GH potreboval dojenje in podaljšano popkovino npr. 2, 3, 4, morda celo 5 let? Ali je torej res mogoče reči, pri X mesecih je meja? Če bi bilo, bi jo vestni raziskovalci že zdavnaj utemeljili in znanstveno argumentirali?
- Mleko torej naj ne bi bila zemeljska hrana? Veliko je zapisanega o hrani duše, o prani - življenju od svetolobe ipd.., to poznamo, ker obstajajo številni viri, toda čudno bi pa le malo bilo, če bi mleko ne bi sodilo med zemeljsko, telesno hrano, hrano, ki nastaja iz krvi in ki je živalskega izvora. Če z zemeljsko hrano mislimo rastlinsko hrano, potem pa se vsekakor strinjam, da mleko to ni.
- Z generacijami ljudi, ki so v mnogih kulturah dolgo dojene, morda biti potemtakem nekaj hudo narobe? Kdo postavlja standarde patološkosti? Kdo ima pravico reči, da so pravilni vzorci ene ("razvite"?) kulture nasproti drugi? Vemo, da imajo lahko tudi kulture, ki so za nas "civilizirance" (kako antropocentričen izraz) "primitivne" ali "nerazvite", tudi o nas, ki živimo v Evropi, enako negativno mnenje, da smo "primitivni", "nerazviti", da imamo slabe starševske vzorce, da se premalo dotikamo otrok, da jih premalo nosimo, da jh prezgodaj silimo v samostojnost.... So tam, kjer je doba dojenja več let, otroci in nato odrasli nezreli, nedorasli, moteni? S takimi patologijami in očitki v tej smeri imamo nenehno opraviti, raziskave padokazujejo pravnasprotnost - večjo samozavest, stabilnost in zadovoljstvo otrok, katerih potrebe so bolje zadovoljene v prvih letih (pa ne govorim samo o dojenju, to bi bilo trganje dejstev iz konteksta, gre za celoten sklop odzivov staršev na fizične in čustvene potrebe otroka, ki se jih lahko zadovolji na razne načine, tudi z dojenjem).
- Strinjam se, da je mogoče videti patološko dojenje. Toda tu ne gre za problem dojenja in pravilnega časa trajanja dojenja, ampak za morebitni patološki odnos matere do otroka, pri čemer je dojenje materin vzvod, orodje. Morda le manifestacija tega odnosa in morda le en znak takega odnosa. Takoj se moramo vprašati, kakšne ljudi, kakšne družine, kakšne matere "proizvaja" naša kultura, družba, s svojimi normativnimi pritiski, omejevanjem svobode različnosti, s propagando, kritiko, nespoštovanjem osebnosti, tlačenjem, ukalupljanjem... Najlaže je krivdo zvaliti na dojenje, kajne. Kako prikladno. In nehamo dojiti in otrok je odrešen. Ali resno menite, da se manipulativna, posesivna mati, ko nekoč le preneha dojiti, kaj drugače vede do svojega otroka?
- Poveličevanje riža kot hrane - hm, kaj pa če riž v našem pasu npr. ne uspeva? V preteklosti ni bilo uvoza, izvoza hrane, globalizacije, pa niso imeli vsi priložnost biti obdarjeni z rižem. Riž je treba kuhati, kajne. Kaj pa milijone let prej, preden je človek izumil kuhinjki lonec in znal kuriti ogenj? Je bil zaradi naravnega odstavljanja in dojenja več let infantilen, nedorasel, psihično in socialno moten, nesposoben poskrbeti zase, je jedel čisto napačno hrano?

Menim, da temu zapisu manjka medkulturnega sprejemanja in antropoloških znanj. Evolucijska doganja se berejo kot neobstoječa. Močno spoštujem tudi duhovna dognanja, svet energijskega pretoka. Smo naravna in duhovna bitja. Zanikanje enega in drugega bi bilo kratkovidno.

Za tiste, ki jih zanima tema, priporočam branje Dolgo dojenje in naravno odstavljanje:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1616&t=1616 (koristi)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1982137 (kritike in argumenti)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980777
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=853&t=853
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979889 (dveletnik)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4087351 (štiriletnik)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979268 (dojenje po svetu – statistika)

So pa določeni stavki v tem zapisu, s katerimi se vsekakor zelo strinjam. Marsikaj je povsem res. Na primer to, da se starši ves čas učimo, otroka usmerjamo, spodbujamo, ne pa ga silimo, ukalupljamo, forsiramo. Postavljati moramo tudi meje, pri tem nismo bogovi. Vseeno pa mi sami najbolje vemo, katere so prave meje za našo družino. In tudi za nas je družina velika šola, pomembno obdobje osebnostne rasti. Rast pride tako, da smo odprti in da se učimo iz svojega življenja, nikakor pa ne iz navodil nekoga drugega, ki se ne potrudi, da bi nas razumel, ampak poprek pravi, kaj je treba narediti, kako razmišljati, kateri mesec odstavljati, kaj natanko jesti,...

Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org



Popravljeno 1-krat. Zadnjič popravljal LLLMojca ob 24.05.08 10:14.

Sem globoko prepričana, da nam narava pri zdravem otroku dovolj pove o tem, kakšen naj bo stik z njim. Sama sem "nalašč" delala vse popolnoma intuitivno - nisem bila na nobenem predporodnem tečaju, nisem se spraševala koliko minut in kdaj naj otroka dojim ali ne dojim, ali je v redu ker že od prvega dneva spi celo noč, brez dojenja, zvečer pa pije vsakih 20 minut, nisem pomislila na to, da ga bom razvadila, če bo spal pri meni, prve dni celo dobesedno na meni (na goli koži) - ker mi je jasno, da celo mali pitbulli spijo na svoji mamici, pa zato niso kasneje prav nič scrkljani... Nisem razmišljala, na kateri strani naj jo dojim - strani sem v prvem tednu menjavala zato, ker se je v tisti dojki, kjer že dlje ni pila, povečal pritisk in mi je bilo neudobno. Včasih sem jasno pozabila, na kateri strani je pila prejšnjekrat - tabelic in seznamov nisem delala, kot jih ne dela mama šimpanzova - pač sem potem dojila "kar nekje", a se zato nikoli ni podrl svet. Tudi prve dni sem dojila, dokler mi je bilo še udobno, pogosto menjala dojki, ker je mala hotela še, mene pa je na eni strani že bolelo, kasneje, ko so se stvari uredile pa včasih po celo uro in pol, drugič pa borih 5 minut, kot je to zahteval otrok.
Nosim ga pri sebi v vrečki, božam ga, ko se mi zdi da to potrebuje... Kljub dojenju se nikdar ne branim nobene hrane, ki mi trenutno ustreza, tudi če je to tisti trenutek velika skleda paradižnika, košarica grozdja ali deset pomaranč - začuda se ni nikdar zgodilo nič! Tudi pri uvajanju hrane ne mislim upoštevati nikakršnega "reda", receptov ali tabel - vse tisto, kar jem nepredelano (sveže, naravno torej), ji ponudim v pokušino v tako majhnih količinah, da ne morejo škodit - pa naj bodo to fige, ki baje napenjajo (je ne), banana, nastrgan korenček ali kaj drugega. Potem se ravnam po njenem okusu - kar povzroča "grde face", tega ne dobi več za poskusit. Kasneje, ko bo jedla svoje prve obroke (danes jih sploh še ne rabi, mlaska le, ko vidi da mi jemo), mislim ravnati enako.
Rezultat - otrok, ki je po mesecu tehtal toliko, da so me že skoraj opozarjali, naj jo brzdam (spet zelo pametne ideje, ni kaj...), danes se razvija in raste normalno, predvsem pa skoraj ne joka, da se ljudje vedno znova čudijo kako je to mogoče. Ne razmišljam o njeni teži, vidim jo, živahnega otročka, ki z zanimanjem zre v svet in pridno raste, to mi zadostuje.
Prepričana sem, da moramo mame najti stik s seboj in čimprej prenehati slediti najnovejšim dognanjem in teorijam. Priča smo zmedam, ko ljudje hranijo otroke kot stroje po vnaprej določenih urnikih in drugim, ki do pičice povzemajo "svobodnejše" teorije, ki ravno tako postanejo preozke takoj, ko jih vzameš za svete in nepremakljive. Če vsaka mačka nagonsko ve, da je treba mladičkom omogočiti telesni stik, jih hraniti in varovati, mislim da smo tega sposobne tudi mame. Le strapiti se ne smemo pustiti raznim veleumom, pa bo :) Imejte se radi, iščite stik s seboj, pa ga boste našle tudi z otrokom in takrat ne število minut dojenja, ne grami popitega mleka ne bodo več važni. Tudi spraševali se o tem ne bomo več, ker bo vsak delal po svojem ntranjem čutu, tako kot je prav. Moje mnenje...
Pa lep pozdrav!

Da ne bo nesporazuma - tako ravnanje, ki se morda komu zdi bolj v smislu "I don't care" si lahko privoščim, ker je bil otrok rojen povsem brez dodatnih popadkov, pomirjeval, antibolečinskih sredstev in tudi sicer res zdrav (jaz pa tudi) Z bolnim otrokom bi ravnala drugače - kot z bolnikom pač...

P.s.: Še dva majcena komentarja - Tudi štetje plenic se mi zdi malce smešno, sem prepričana, da popolnoma zadostuje normalno opazovanje otroka - zame je to ravno tako tehnicistično kot štetje minut ali podojev. Ali kdo od vas šteje, kolikokrat na dan je šel na WC? Khm... Aktivno sesanje - ja OK, ampak "pa kaj pol" če moj otrok sem ter tja po nekaj potegih zaspi na dojki in ker zaspim tudi jaz, tako ostane pol noči. Pač je zvečer popil bolj malo in ni sesal "aktivno" :)

ja, ženske bi morale bolj zaupati same vase in znati prisluhniti tako sebi, kot tudi otroku (tako nerojenemu, kot rojenemu).

dodobra smo se od-učile (kdo in zakaj, je druga zgodba) in trajalo bo še nekaj časa, da se nam povrne zaupanje. moč še vedno imamo, zato tudi vse možnosti, da stvari postavimo tako, kot je najbolje za nas in naš "zarod". ;-)

kar se tiče pa "tehnicističnih opravil"... mislim, da znaki niso mišljeni kot nekaj, kar moramo (nenehno) preverjati, ampak kot pomoč, ČE se sprašujemo: "Ali otrok dovolj je?" Torej kot pomoč, da se ne zatekamo k mitom, preživetim nasvetom in kmalu k nadomestku materinega mleka.

ker je moj občutek ob opazovanju vseh znakov pri dojenčku, da je vse v najlepšem redu, tudi sama ne štejem plenic. a če bi moj otroček ne bil "veliki jedec" oz. bi s težavo jedel in/ali med tem zelo veliko spal (po mojem občutku) in/ali bi imela še druge dvome... se mi štetje plenic ne bi zdelo smešno. v situaciji, kakršni sem,pa bi mi bilo odveč saj ni potrebe, da to počnem.

podobno glede ne/aktivnega sesanja... ni nič narobe z neaktivnim, dokler je tudi aktivnega dovolj. ;-)


LP!

fižolova župca in brbljavka, hvala hvala obema za res zanimive poglede! Sem vaju ZELO vesela in nimam kaj dodati, razen seveda te čisto pravilne ugotovitve, da pleničk in podojev ne bi bilo treba šteti. To delamo le tedaj, ko mamica potrebuje nek kompas, neko varnostno mrežo, pomiritev in zagotovilo, kako dojenje poteka.

Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org