Spoštovani!

Želim si, da bi dobila mnogo odgovorov na ta prispevek, saj bi mi pripomogli h globjemu in širšemu pisanju članka, ki ga nameravam objaviti.

Po poklicu sem svetovalna delavka, svoj začetek sem zapečatila na majhni šoli, kjer mi je (prav tako na novo pečena) ravnateljica obljubila delo za nedoločen čas. Delo me je veselilo, vzpostavila sem dober stik s sodelavci, še posebej pa z otroci in njihovimi starši. Ob odkrivanju vseh pozitivnih strani, ki jih ponuja vaška šola pa sem preko otrok in učiteljev in ostalih zaposlenih izvedela, da se v tej stavbi že vrsto let prikrito dogajajo tudi hude stvari. Govorim o nasilju hišnika, edinega moškega, ki je na tej šoli polno zaposlen. Nasilje se je v lažjih oblikah vsakodnevno izvajalo nad otroci (vse do otipavanja deklet, močno stopanje na prste, pritiskanje ob ograjo, steno, zaklepanje v delavnico, vožnja kombija proti otroku, ki sam pešači domov), v zelo težki obliki (vse do grožnje s posilstvom in posledično psihične izčrpanosti takratne zaposlene delavke) pa nad zaposlenimi ženskami. Kot svetovalna delavka sem problem vzela zelo resno, saj se zavedam psihičnih travm, ki jih takšna dejanja lahko pustijo v človeku, najbolj pa otroku za celo življenje. Temu primerno sem neprestano spremljala dogajanje v zvezi s hišnikom, se pogovarjala z otroci, v prvi vrsti pa obvestila ravnateljico. Žal sem tu naletela na gluha ušesa. Po nekem času dobimo na šolo obvestilo preko Društva SOS-a, telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Očitno je nekdo na šoli izbral drugačno pot, saj je videl, da kljub vednosti ravnateljice problem ni razrešen. Kmalu se na šolo oglasi kriminalistka, ki k sebi posamično skliče vse zaposlene na šoli, med drugim tudi mene. Natančno ji razložim vse kar vem in svoje ukrepanje. Naslednji dan vprašam ravnateljico, če je kaj takega, kar moram vedeti v zvezi z nastalo situacijo. Kratko in jedrnato: »Ne, vse je v redu.« Mine mesec, hišnik še vedno nagaja otrokom, otroci se pritožujejo, ravnateljico opozarjam, skratka zdi se mi, da je situacija ostala tam, kjer je bila.

Konča se šolsko leto in moja zaposlitev za določen čas. Med poletnimi počitnicami pričakujem klic ravnateljice, da podpišem obljubljeno pogodbo za zaposlitev za nedoločen čas. Tišina. Preko sodelavke izvem, da bo vzela nekoga drugega. Se usedem v avto in peljem naravnost k njej v pisarno. Ostane presenečena nad mojim pojavom. Skupaj odpraviva temeljit pogovor. Službo sem izgubila, ker »nisem znala rešiti situacije v zvezi s hišnikom« oziroma to »prikriti«. Med drugim iz njenih stavkov ugotovim, da je videla odgovore, ki sem jih dala kriminalistki, torej da sem ukrepala in obvestila ravnateljico v zvezi z dogajanjem na šoli. Sprašujem se, kako lahko pridejo izjave, ki jih od oseb zbira kriminalist, do nekoga »tretjega«, ki lahko posredno pravzaprav ogroža pričo, v tem primeru do ravnateljice??? Moj občutek postane grozen. Ali se to zares dogaja? Ali lahko pričakujemo od šolnika, ki staršem obljublja varstvo in dobro počutje otrok na šoli, nekaj takega???

Ravnateljica se je odločila za delo na majhni šoli, ker ni bila kos psihičnim pritiskom, ki se zadnja leta dogajajo v mestu. S tem pa je želela odgovornost vodstva majhne šole (torej odgovornost sebe) prikriti, vzeti službo delavki, ki je svoje delo vestno, korektno in strokovno opravljala, medtem ko storilec nedopustnih dejanj še vedno ostaja na šoli. Prav tako je izvajala izkoriščanje, manipulacijo, nezakonito delo in podobne oblike mobbinga. Sredstva, ki jih Ministrstvo daje za izvajanje dodatne strokovne pomoči so mi bile plačane iz naslova uspešnosti oziroma mi zadnji mesec sploh niso bile plačane. Kam je bil torej poslan denar, ki ga je Ministrstvo namenilo svetovalnemu delavcu za izvajanje DSP-ja??? Ogromno nadur, ki sem jih v šoli preživela do 17., 18. ure popoldne je bilo izbrisanih. Število dni študijskega dopusta je ravnateljica ravnateljica prav tako sama določala. Veliko predpisov, ki jih je dajalo Ministrstvo (podobno kot DSP), je sprejela kot nekakšen »dogovor« med njo in zaposlenim v smislu koriščenja ur, sama pa se tega potem dejansko ni držala. V šolo je velikokrat prihajala s svojimi privatnimi problemi in svoje lastno delo, ki ni bilo narejeno očitala (posredno ali neposredno) podrejenim.

Naj končam s sledečim dejstvom:

"Nasilje je uporaba moči (fizične, hierarhične, psihološke, moralne ali socialne), bodisi odkrito ali prikrito, spontano ali za doseganje določenega namena, motivirano ali nemotivirano, s strani posameznikov, skupine ali ustanove, ki se kaže skozi obnašanje ali strukture ustanov, njen rezultat je oviranje ali uničenje objekta (otipljivih stvari, ljudi, simbolov), deloma ali popolnoma, z namenom zadovoljitve določene potrebe ali kot reakcija na nezadovoljenost potrebe."(def. Ministrstvo za šolstvo, Kanada)

Dragi bralci!

Pričakujem vaše odgovore, vsako vašo močno misel in vaš odgovor na vprašanje: Ali je sploh še mogoče kako ukrepati - tako z moje strani, ki sem izgubila obljubljeno službo, kot tudi na splošno, kot tudi na splošno.

Lep pozdrav, Katarina

Zelo mi je žal, da je bila tvoja prva izkušnja taka, vendar si lahko vesela, da na tej šoli ne boš več delala, saj v takem okolju (pod takim šefom) ne bi mogla kvalitetno opravljati svojega dela, kar bi te vedno bolj težilo.
Skrbi pa me za tiste, ki ostanejo. Še najbolj za otroke. Na tvojem mestu bi o vsem skupaj obvestila CSD, poklicala kriminalistko, verjetno pa bi poslala kak dopis tudi na ministrstvo in zavod za šolstvo.

Ok, tukaj si izpostavila en velik problem in omenila še drugega, domnevam, pogostejšega, v šolstvu. Prvi je seveda nasilje oz. spolno nasilje v šoli, ki naj bi predstavljala nek ščit za otroke in zaposlene. Torej, ker sem bila sama žrtev mobinga s strani svoje bivše ravnateljice, te po eni strani razumem, da si nekako nisi upala bolj energično nastopiti, ko si zasledila nasilje. Mislim sicer, da si kasneje, ko se je pojavila kriminalistka, pravilno nastopila in vzela niti v svoje roke. Glede na to, da ti zato ravnateljica ni podaljšala pogodbe, pa mislim,da bi morala stvari spet vzeti v svoje roke. Pozanimaj se na svizu kakšne so tvoje možnosti, sicer pa jo sigurno lahko še kam "prijaviš" in prepričana sem, da je to kaznivo dejanje, da ščiti nasilneža. Če imaš kakršnokoli dokaz o nasilju, ga čimprej predstavi kriminalistom.
No, drug problem, ki ga omenjaš in je, vsaj kar se mene tiče, izjemno pereč, saj se dogaja na številnih šolah. No, govorim o mobingu, seveda. Sama sem bila deležna mobinga s strani ravnateljice v svoji prejšnji službi. Službo sem zamenjala, vendar opažam,da je mobing prisoten tudi v novi službi. Ne doživljam ga sicer sama, ga pa številne sodelavke.

Pred 20-imi leti sem doživljala nasilje s strani nekaterih (agresivnih) sovrstnikov.

Živim na vasi.

Agresivneži so še vedno prvi na vasi. Še danes živim na vasi.

S to razliko, da moji otroci ne obiskujejo več vaških šol, ampak elitne šole v mestu. Potrebna je sicer žrtev, da je otrok izključen iz domačega okolja in da nam gre dnevno nekaj časa za prevoz. A se izplača. Moji otroci niso vsak dan pretepeni, tako kot jaz. Vanje ne mečejo jabolk in kamenja, tako kot so ga vame. A na vasi, ko gremo na sprehod, nam še vedno grozijo.

A tako pač je. Oni so ostali nule, sama sem študirana in imam dobro službo.

Oni so kljub temu, da večina ni uspela dokončati srednje ali osnovne šole, še vedno šerifi. Dobivajo prek kvazi občinskih razpisov denar na sumljiv način. Povsod so zraven. Mami čisti v šoli. Brat je pri gasilcih. Stric ima bager in zanimivo opravlja vse naloge v vasi, ki jih plačuje občina.

Jih pa vseeno moti, da je iz mene nekaj nastalo. In to jim je trn v peti. Meni pa zadoščenje.

Btw. teh lokalnih šerifov je le nekaj. Večina sovrstnikov je bilo normalnih. A niso imeli moči. Gre pač za šerife, ki so glavni na vasi že stoletja. In še stoletja naprej bodo. Tega se ne bo dalo izkoreniniti.
Z njimi moramo živeti.

In po mojem je ista logika ravnateljice.

Ta hišnik ne bo nikoli ožigosan s strani vaščanov. Črno piko bodo dobili otroci, ki ga bodo prijavili.

[www.sviz.si]
SVIZ-ov svetovalni telefon za žrtve nasilja
01 / 24-40-918
torek: 16.-18. ure
četrtek: 16.-18. ure

V Sloveniji se ne splača prijaviti, ker si kot žrtev še bolj ožigosan.

Tako kot zgoraj piše Katarina. Na koncu prijaviš in si ob službo. Nasilnež, v njenem primeru hišnik, pa še vedno vleče plačo.

Sem pa tja za tarčo vzamejo kakega župnika, kjer je nasilnežev toliko, da jih niti na prste ene roke ne moremo prešteti.

Lokalnih šerifov je za izvoz, pa nikoli ne pridejo na dan. Še celo več: celo življenje imajo ugled, čeprav mnogi vemo, da so nagravžno pokvarjeni.

Spoštovana!

Lahko si ponosna nase. Imaš pogum. Takšnih manjka.
Pa vendarle.

Pri pisanju članka piši samo dejstva in ne obremenjuj in obsojaj nikogar. Le tako boš po pravni poti prišla do cilja.

Delam na manjši vaški šoli in sem neizmerno vesela in srečna, da je to moja služba. V življenju ne obupaj.

Želim ti, da si poiščeš ljudi, ki jim boš zaupala in ti bodo resnično lahko pomagali.

Mene pa zanima kje so starši? Zakaj nič ne ukrepajo? Saj imamo tudi ministrstvo za šolstvo itd.
Če bi mojo hči ogovarjal kak hišnik ali pa kdo drug iz šole bi bilo bolje, da se ravnateljica ne prikaže saj naredim tak drmr da je kar hudo.