Skrb zase

Ste ambiciozni in si za svoje zdravje želite storiti "nekaj več"? Ali bi bilo lahko to "nekaj več" kaj bolj neobičajnega, skrivnostnega, eksotičnega? Na tem naslovu si izmenjujemo izkušnje na to temo.
Moderatorka: Maja Korc, socialna delavka in študentka 2. letnika Šole za bioterapevte pri Marjanu Ogorevcu in Tadeju Pretnerju

Znaki depresije

13.06.10 21:34

Lep pozdrav!

Star sem 21 let, lahko bi rekel da sem faliran študent, že skoraj 3 leta študiram pa praktično nisem naredil še ničesar. Po branju tem na tem forumu in pa tudi po moji splošni izobrazbi bi lahko skoraj popolnoma zagotovo rekel, da me muči depresija, kakor dosti ljudi, ki pišejo tukaj. Mislim, da tudi poznam bistvene vzroke za mojo depresijo in nekako tudi slutim, s kakšnim načinom življenja bi se iz nje morda lahko rešil. Prebral sem namreč že kar nekaj literature s tega področja, moram reči, da mi je najbolj všeč Rugljeva filozofija, pred kratkim sem namreč prebral njegovo knjigo Pot samouresničevanja. Všeč mi je na primer tudi folozofija zen budizma. Problem pa je v tem, da nikakor ne najdem energije, da bi se resnično začel spreminjati, da bi korenito spremenil svoj način življenja, seveda občasno izvajam "poskuse" s telesno aktivnostjo, duhovnostjo, itd. Vendar pa vedno hitro odneham ko ni hitrih rezultatov. Popolnoma jasno mi je, da pri nobeni resni težavi hitrih rezultatov ni in jih ne more biti, saj je tudi trajalo več let, da je do težave sploh prišlo in so se ustalili vzorci obnašanja. Vendar sem najbrž že tako globoko v depresiji, da enostavno ne premorem energije in motivacije, da bi premagal brezvoljnost in se resnično posvetil urejanju samega sebe. Mučijo me tudi hudi občutki žalosti, saj sem pred kratkim izgubil partnerko, ki mi je do tedaj ponujala vsaj malo razumevanja oz. je bila skoraj edina oseba, ki sem se lahko z njo pogovoril. Moji starši in bližnji sorodniki namreč po moji oceni nimajo posluha in razumevanja za moje težave, nihče izmed njih se mi ne zdi prava oseba za pogovor o tej temi/temah. Staršem sem sicer že povedal o svojih težavah, vendar je bil odgovor seveda, naj si sam poiščem pomoč, občutek imam, da ni kaj dosti razumevanja. Do zdaj sem pozabil omeniti eno izmed bistvenih težav, ki me pestijo: sem namreč človek, ki živi s kronično boleznijo, in sicer imam govorno motnjo: jecljanje. Prepričan sem, da to bistveno vpliva no mojo depresijo, saj sem v svojem bistvu izrazito družabna oseba, jecljanje pa mi predstavlja hudo oviro pri vzpostavljanju stikov z ljudmi, zato se še toliko težje motiviram za karkoli. Trenutno namreč živim sam, nimam skoraj nobenega prijatelja, ki bi mu lahko zaupal svoje težave. Moram povedati, da me izrazito in skoraj izključno motivirajo uspešni stiki z drugimi ljudmi, teh pa trenutno skoraj nimam in živim skoraj v izolaciji. To slabo vpliva na moj govor, govor pa slabo vpliva na moje počutje in začaran krog je sklenjen. Trenutno sicer delam preko študentskega servisa na banki, vendar se tudi na delo komaj "privlečem" in na sploh ne govorim skoraj z nikomer. Drugače govora ne štejem za svoj največji problem kajti vesel bi bil, če bi lahko bil srečen in zadovoljen kljub jecljanju, vendar pa temu žal ni tako, saj imam trajen občutek manjvrednosti, ki mi povzroča hudo depresijo. Počutim se izrazito nemočno.

Tudi na logopedskih obravnavah sem že bil in nekako moram reči, da poznam načine, s katerimi svoj govor obvladam, če bi živel življenje, ki bi me izpolnjevalo, sem prepričan, da z govorom ne bi imel večjih težav, saj je bilo kar dosti boljše že, ko sem bil s prejšnjo partnerko, po letu dni zveze v njeni družbi skoraj nisem več jecljal, le kadar sem bil pod velikim čustvenim pritiskom. Na splošno zame velja, da v družbi ljudi, ki jim zaupam in jih dobro poznam skoraj ne jecljam. Najbrž razumete kako hudo mi je, ker trenutno skoraj ne poznam nikogar takega.

Pripravljen bi bil delati na samem sebi, vendar se mi zdi da nujno rabim nekoga, ki bi mi bil v vzpodbudo in ki bi mu lahko zaupal. Zelo me mika skupina po vzoru dr. Janeza Ruglja, zato je moje temeljno vprašanje, če kakšna podobna skupina v Sloveniji še sploh obstaja in kako priti v kontakt. Stanujem sicer v Mariboru, po mojih informacijah tukaj ne deluje nič podobnega, seveda pa bi bil pripravljen za izboljšanje svojega stanja narediti veliko. Psihologi se mi namreč ne zdijo najboljša rešitev, saj je treba pri tako zamotanih problemih po mojih izkušnjah in intuiciji popolnoma spremeniti življenjski slog. Problem je samo, da trenutno ne premorem dovolj energije, da bi se nekako premaknil z mrtve točke.

Lepo prosim za mnenja in nasvete ljudi, ki resnično mislijo, da bi vedeli o problemu povedati kaj resnično učinkovitega.

Lp, R.
avatar it 

Re: Znaki depresije

16.06.10 20:59

Spoštovani R.

Tvoj pogum, da si se podal na pot reševanja težav in izboljšanju svojega življenja, hvale vredno dejanje.
Pot ni lahko, saj so tvoji temelji pač takšni, kot so jih bili sposobni postaviti tvoji najbližji. Zato tudi sedaj od njih ne moreš pričakovati konkretnih odgovorov, kako se tega rešiti.
Potrebno bo veliko volje in dela proti sebi, da boš lahko izstopil iz svojega začaranega kroga.
Ampak vztrajaj, splača se.
Ne zapri se vase..pojdi ven, med ljudi...


Sprašuješ za kakšno skupino za samopomoč v Mariboru..
Kaj pa Družinski center Mir ?
Pa društvo Šent ?
 

Avtor: Naslov teme:
Zaščita proti e-slami:
Prosimo, rešite matematično vprašanje in vpišite odgovor v polje. Ta mehanizem je namenjen blokiranju programov, ki poskušajo samodejno izpolnjevati obrazce.
Vprašanje: koliko je 16 minus 1?
To je moderiran forum. Vaše sporočilo bo ostalo skrito, dokler ga ne odobri moderator ali administrator.