Skrb zase

Ste ambiciozni in si za svoje zdravje želite storiti "nekaj več"? Ali bi bilo lahko to "nekaj več" kaj bolj neobičajnega, skrivnostnega, eksotičnega? Na tem naslovu si izmenjujemo izkušnje na to temo.
Moderatorka: Maja Korc, socialna delavka in študentka 2. letnika Šole za bioterapevte pri Marjanu Ogorevcu in Tadeju Pretnerju

manična depresija


06.12.06 10:42
Zanima me ta bolezen. Karkoli. Hvala za odgovore.
Manična depresija je nekakšno nihanje stanja. Enkrat si zelo na dnu drugič se lahko pobereš, vendar je nevarnost da spet padeš dol. To je povedano po domače upam, da bo kdo dodal še kaj drugega, bolj strokovnega.

BIPOLARNE MOTNJE

Pomemben je hiter odziv

Zdravljenje


Bipolarna motnja ljudem ni ravno dobro znana bolezen. Tako se namreč imenuje šele nekaj let. Motnje v razpoloženju, enkrat polnem energije s hudimi posledicami, drugič pa globoko depresivnem, so prej imenovali manična depresija. Kako jo prepoznamo in kakšno je zdravljenje teh bolnikov v psihiatrični ambulanti, je pripovedovala asist. mag. Marjeta Pesek Blinc, dr. med., specialistka psihiatrije, ki ima v Ljubljani zasebno psihiatrično ordinacijo.

"Bipolarno motnjo so opisovali že stari Grki, podobno velja za psihozo. Samo ime je novo, včasih smo ji rekli manična depresija, zdaj ji pravimo bipolarna motnja. Skozi zgodovino se je pojavljala tudi pri številnih znanih osebnostih. Pisatelj Ernest Hemingway, denimo, je imel bipolarno motnjo in je v depresivni fazi naredil samomor. Med bolniki z bipolarno motnjo je veliko izredno sposobnih ljudi. Ni pa pravilo, da bi bila ta motnja značilna za bistrejše ljudi."

Pravilen izbor besed

Pri postavljanju diagnoze in prepoznavanju težav ne le v času, ko bolnik pride k zdravniku, temveč tudi v preteklosti, je pomembno, kot pravi sogovornica, da "bolnike pravilno vprašaš. Biti moraš skoraj malo detektiva. Če se pritožujejo zaradi brezvoljnosti, nespečnosti, če tožijo, da nimajo nobenega veselja in da imajo motnje koncentracije, jih vprašam, kako je bilo prej, ali so bila tudi obdobja, ko so imeli veliko idej, ko so bili polni energije in niso veliko spali. Če pritrdijo, sprašuješ naprej, da izveš, ali so imeli manične faze. Te se kažejo v obliki pretiranega zapravljanja denarja, veliki želji po hazardiranju, menjavanju spolnih partnerjev &"
Pri tem ne gre za potrjevanje, ki je bolj stvar osebnosti, razlaga sogovornica. Pri bipolarni motnji gre za poplavo energije, ki jo je treba nekam usmeriti. Spremeni se tudi tek − v eno ali v drugo smer. "Imam bolnika, ki se v manični fazi zredi za dvajset do trideset kilogramov. Kadar shujša, vemo, da je depresiven. Ni pa pri vseh tako. Možno je tudi, da v manični fazi ne jedo in močno shujšajo, ker so zelo dejavni in malo spijo. To je zelo nevarno za srčne bolnike."

Po besedah sogovornice bolniki v depresivni fazi praviloma ne vidijo izhoda, spomnijo pa se, da so se predtem počutili bolje. Značilno je, da depresijo zelo težko prenašajo, prav zato, ker vedo, kako je bilo, ko so se počutili bolje. Zato se tudi hočejo čimprej izkopati iz tega. Ti bolniki so tudi v veliki nevarnosti, da naredijo samomor. Bipolarna motnja je pogosto povezana z impulzivnostjo.

Zdravljenje odvisno od motnje

Bipolarna motnja zahteva psihiatrično zdravljenje. Ali bo šel bolnik med zdravljenjem v bolnišnico ali ne, je odvisno od tega, kako se motnja izraža. Če je človek v manični fazi, pri tem pa ogroža sebe, svoje zdravje in ugled, sklepa nerealne posle, si izposoja velike količine denarja, zdravniki vsekakor svetujejo hospitalizacijo ali celo hospitalizacijo proti bolnikovi volji, če je to potrebno. Spet drugi bolniki lahko ostanejo doma in pri zdravljenju lepo sodelujejo. V akutnih fazah ne hodijo na delo, sicer pa. "To je namreč motnja," pravi dr. Blinčeva, "ki jo je mogoče lepo zdraviti, zlasti zdaj, ko so nam na voljo dobra zdravila iz skupin stabilizatorjev razpoloženja in novejši, atipični antipsihotiki."

Dolgoletno zdravljenje

Za duševne motnje je značilno, da so dolgotrajne in neredko zahtevajo dolgoletno zdravljenje. Bolniki z bipolarno motnjo morajo ves čas jemati stabilizatorje razpoloženja. Ta zdravila namreč učinkujejo tako, da preprečujejo manične in depresivne faze. Jemanje zdravil je nujno tudi takrat, ko se bolnik počuti povsem dobro. Temu pravimo vzdrževalno zdravljenje. "Nekateri bolniki to upoštevajo, saj dobro vedo, kako je, kadar so depresivni, in se temu želijo izogniti. Pri maniji pa je najpomembnejše, da kdo od svojcev bolniku pove, da se začenja manična faza. Tega sam najpogosteje ne opazi. Pri teh motnjah je izredno pomembno, da se hitro odzovemo. Fazi manije/depresije se razvijata različno dolgo, navadno se popolnoma razvijeta (ena ali druga) v nekaj dneh. Zato je tako pomembno, da hitro reagiramo. V tujini imajo za ta namen tako imenovane krizne ekipe, ki jih lahko bolnik ali njegovi bližnji pokličejo kadarkoli. Že prej v terapiji se z bolnikom natančno pogovorimo, kaj bo treba storiti, ko se bodo približevala stanja depresivnosti oziroma manije. Ko je v depresiji, mu damo stabilizator razpoloženja in antidepresiv. Ko se začne razpoloženje izboljševati, antidepresivi niso več potrebni," razlaga sogovornica in dodaja, da je treba že pri prvi spremembi poklicati zdravnika. Bolnik ali kdo od svojcev se z zdravnikom posvetujejo, kaj je treba storiti; največkrat to pomeni, katera od zdravil je treba vzeti, da bodo preprečili bodisi manijo bodisi depresijo.

Pomen psihoterapije

Pri zdravljenju je zelo pomembna tudi psihoterapija, kjer se bolnik nauči opazovati svoja razpoloženja in svojo bolezen, da lahko prepozna znake, ki so zanj značilni. "Prav zdaj imamo v pripravi karte, ki jih razdelimo bolnikom. Na njih so označeni znaki bolezni, bolniki pa izberejo karte, na katerih so označeni znaki, ki so jih kadarkoli v času bolezni zasledili pri sebi. Potem jih uredimo časovno, najprej tiste, ki se pojavljajo najprej. Na primer, pri manični fazi se lahko najprej pojavi to, da začne človek več in bolj naglas poslušati radio. Tega navadno nihče ne bo pripisal maniji, saj gre za povsem normalen pojav. Toda za določenega bolnika je to prvi znak, da se začenja manična faza bolezni. Če bolnik in njegovi bližnji to vedo, lahko bolnika opozorijo ali pa je na to pozoren sam, da pokliče zdravnika in se posvetuje, kaj mu je storiti. S tem je mogoče manično fazo pravočasno zaustaviti. Bolniki dobijo tudi dnevnike razpoloženja, koledarčke, v katere zapišejo, kakšne znake bolezni so zasledili, koliko spijo, koliko zdravil vzamejo ipd."

Sodelovanje bolnikov različno

Dolgotrajno zdravljenje je pogosto težavno, saj je bolnike težko prepričati, naj jemljejo zdravila tudi takrat, ko se počutijo dobro. Kako vestni so bolniki z bipolarno motnjo pri jemanju zdravil? Po besedah dr. Blinčeve je to odvisno od vsakega posameznika. "Nekateri so dejansko zelo vestni, vse si pridno zapisujejo, včasih dodajo še svoje pripombe. To zlasti velja za tiste, ki so že imeli več različnih faz, ki dobro vedo, kaj se bo zgodilo, če ne bodo jemali zdravil, in se tudi zavedajo, da se z upoštevanjem zdravnikovih navodil lahko izognejo depresiji ali maniji."

Sorodniki morajo biti pozorni na spremembe

Pri bipolarni motnji je vloga svojcev zelo velika. Prav svojci so pogosto prvi, ki pri bolniku opazijo nenavadne spremembe vedenja. Vendar za laika pogosto ni enostavno prepoznati motnje v njihovi začetni fazi. "Bolj normalno se zdi, če je človek depresiven, potrt, kot če leta naokrog in nenehno sklepa posle. Pogosto se zgodi, da bolniki postanejo depresivni, ko uvidijo, kaj so storili v maniji. Lahko se celo zgodi, da si zaradi tega vzamejo življenje. To so zelo resne stvari. Mislim, da svojci, ki to že poznajo, zelo hitro vedo, kdaj je bolnik depresiven. Pri prvi, manični fazi morda traja nekaj dlje, preden ugotovijo, da nekaj ni v redu. Čeprav je po drugi strani res, da te motnje, kadar je izrazita, nihče ne more spregledati. Bolniki se spremenijo, spremeni se njihov zunanji videz. Oblačijo se bolj opazno, postanejo zgovorni, začnejo se šaliti, to pa lahko preide v razdražljivost, agresivnost, morda samo verbalno, lahko pa tudi fizično. Na cesti so izredno nevarni. Depresijo pa bolniki izredno težko prenašajo, medtem ko si svojci pri tem kar malo oddahnejo. Takrat so bolniki vsaj doma, nikogar ne ogrožajo. Toda bolniki pa se tedaj počutijo obupno," pravi sogovornica.

Motnje razpoloženja so normalne

Motnje razpoloženja so pri vseh ljudeh nekaj normalnega. Vsi se počutimo zdaj bolje, zdaj slabše. Kako sploh lahko vemo, kaj je še normalno in kaj že zahteva zdravniško pomoč? Dr. Blinčeva se strinja. "Res je, vsem se razpoloženje spreminja. Lahko smo navdušeni, vzhičeni, čustveni, vendar je to drugače kot pri bipolarni motnji. V primeru bolezni ljudje niso realni, zadolžijo se onkraj vseh meja, družino lahko celo spravijo v bankrot. To je drugače, kot če se nečesa veseliš, si nad nečim navdušen. Tudi pri depresiji je tako."
Sogovornica pravi, da bolniki svojo diagnozo večinoma sprejmejo. S shizofrenijo je drugače, saj je po njenih besedah še vedno povezana s precejšnjo stigmo in se je ljudje bolj bojijo. Čeprav je tudi bipolarna motnja kronična bolezen, ki jo je treba zdraviti vse življenje. Res pa je, da je napoved v tem primeru boljša.

Vir: http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=2763

O manični depresiji oz. bipolarni motnji lahko najdete še več strani in povedanega na netu in na različnih forumih!

Špela, Šent

Re: manična depresija


22.08.09 22:27
Špela, šent: Kot da bi mene opisovali! Že več kot deset let imam bipolarno motnjo in bulimijo - od posilstva naprej, pa potem samo še navzdol. Kot bi se mi v življenju vse podiralo, kar mi je kaj pomenilo. No, k sreči ne čisto vse! Sicer danes prav gotovo ne bi tega pisala. Počilo je, ko se mi je "utrgalo" in sem naredila ogromno neumnost, zaradi katere so trpeli tudi vsi moji bližnji in sem takrat tudi spoznala, da imam kljub vsemu podporo v njih. Zapletala sem se v kriminal, za mano so obdobja pijančevanja, drog, norih maničnih faz in komaj preživelih depresivnih. Ogromno dosežkov v šoli, športu, glasbi ... Na mnogih področjih sem nadpovprečna. Pa nisem sposobna ničesar usmeriti v nek cilj, dokončati nekaj. Sedaj se zdravim in pač upam, da bo čim prej šlo na bolje. Ker ne vem kako dolgo tudi več ne bom zdržala. To izredno dobro skrivam in sem videti vedno vesela.

In obupno trpim, ko je ljubezen v vprašanju, hitro me kaj prizadene in težko zaupam - enostavno ne verjamem, da me ima lahko kak moški resnično rad (moj videz ali družbeni status nista kočljiva - večina ljudi ne ve ničesar o moji drugi strani). Ko sem v zvezi ali ko se nekaj plete, se mi duševno stanje izrazito poslabša in nihanja so ogromna. Pa med PMSom.

Tako sem se tudi znašla na tej strani, ker sem v katastrofalnem stanju. Psihiatra pa imam šele čez 1 teden, jaz se pa borim vsak dan sama s sabo,zahtevno razmerje in gora izpitov in nimam časa zdej bit depresivna al pa manična ... A se lahko kje s kom o tem pogovarjam, obstaja kak tak forum? Kaj naj naredim? Naj si zvišam odmerek zdravil? Saj malo sem si ga, samo ne upam preveč ...

Hvali Ti za odgovor!

Avtor:


Naslov teme:


Zaščita proti e-slami:
Prosimo, rešite matematično vprašanje in vpišite odgovor v polje. Ta mehanizem je namenjen blokiranju programov, ki poskušajo samodejno izpolnjevati obrazce.
Vprašanje: koliko je 7 krat 2?
To je moderiran forum. Vaše sporočilo bo ostalo skrito, dokler ga ne odobri moderator ali administrator.