Pozdravljeni!
Na ta forum sem pred nekaj dnevi naletela čisto slučajno in začela brati ... ter našla kar nekaj opisov dogodkov in stanj, ki bi nedvomno držali za mojega bivšega partnerja. Izposodila sem si knjigo Ne stopajte več po prstih, berem jo in občasno mi gre na jok, ker vedno znova naletim na stvari, ki so se dogajale tudi meni. Na začetku me je idealiziral, kar naprej mi je dajal vedeti, da sem nedvomno prava zanj, tudi svojim staršem je govoril, da tako zaljubljen še v življenju ni bil. Seveda mi je to godilo, po dolgem času sem se počutila res ljubljeno, hkrati me je privlačil njegov optimizem in smisel za humor. Zanosila sem hitro, rekla sem si "Ljubim ga, lepo mi je z njim, očitno me ima tudi on zelo rad, če se ne bo izšlo, bom pač sama z otrokom, saj ne bom ne prva ne zadnja." Bila sem stara 32 let, z redno službo, splav pravzaprav ni bil nikoli zelo resna možnost. On je 5 let mlajši. Vse je bilo super, začela sva si urejati stanovanje v hiši njegovih staršev, s katerimi sem se vedno zelo dobro razumela, sta tast in tašča, kot si ju lahko želiš, nevsiljiva, praktično nevidna. On je garal praktično vsako popoldne, da bi bilo do rojstva otroka vse nared. Imela sem občutek, da se je z rojstvom prvega sina najina vez še okrepila, mislila sem, da sem v življenju dosegla vse najpomembnejše. Toda po približno enem letu sem bila priča prvi reakciji, ki mi je zamajala tla pod nogami. Bila sva na novoletni zabavi pri prijateljih, otroka sta čuvala tašča in tast. V zgodnjih jutranjih urah sem bila že utrujena in sem želela domov. On je želel še ostati. Ko me je nekdo vprašal, zakaj že grem, sem rekla "Kdo pa bo zjutraj poskrbel za otroka?" in to je povzročilo pri njem strašno burno reakcijo, rekel je "A jaz ne morem poskrbeti za otroka?", potem me je spremljal do avta in bil ves čas zelo napet, najprej me je zadrževal, ni dovolil, da zaprem vrata, potem pa jih je v besu zaloputnil on in videla sem, kako je stekel po ulici kot da je moral svojo jezo sprostiti. Ta odziv me je dodobra prestrašil in ko sem se naslednji dan želela o tem pogovoriti, sem naletela na molk. Čez slabo leto sem doživela nov šok, tokrat sem odkrila, da si preko interneta dopisuje z neko žensko, ki je sicer živela na drugem kontinentu, pošiljal ji je nedvoumna sporočila in pesmi z ljubezensko vsebino. Bila sem tako prizadeta, da tega ni mogoče opisati. Ko sem vprašala, zakaj, je bil njegov odgovor, da sem zelo zaposlena, on pa je bil zelo osamljen. Takrat sem mu vrnila zaročni prstan, ker sem izgubila velik del zaupanja vanj. Kakšen dan zatem mi je napisal pismo in se opravičeval za to, kar mi je storil ter prosil odpuščanja. Težko sem šla čez, a sem. A kadarkoli je zvečer posedal pred računalnikom, nisem bila več mirna. Čez nekaj mesecev sem zanosila še drugič - otroka sva si želela oba. A v nosečnosti sem doživela še en napad njegovega besa,bil je v baru s prijatelji in preden je odšel z doma, je rekel, da naj ga pokličem, če bom utrujena, ko bo treba spraviti starejšega sina spat. Res sem bila na smrt utrujena, pa sem ga poklicala. Ko je prišel domov, je bil besen kot ris,rekel je, da je njegov prijatelj rekel, kako to, da ena ženska ne more sama poskrbeti za otroka. Meni pa ni bilo nič jasno. Takrat je bil tudi fizično nasilen - grabil me je za roke in se z njimi klofutal po obrazu. To je slišal tudi starejši sin in zaradi tega sem bila še bolj prizadeta. Nisem mogla dojeti, kako sploh ni bilo nobenih zavor, bila sem noseča. Počutila sem se tako ponižano in razvrednoteno, da bi najraje na mestu umrla. Pa vseeno nisem šla, mejo sem spet pomaknila, pa ni bilo prav. Bilo me je neizmerno sram povedati to komurkoli, celo lastnim staršem in prijateljem. Ti so ga poznali v povsem drugi luči, kot zabavnega, duhovitega, delovnega, skratka v samih presežnikih. Ne vem, če ga je kdorkoli v življenju doživel tako kot jaz. Pa nisem nikoli provocirala, kvečjemu sem se umikala, on pa ni znal nehati. Še en tak dogodek je bil nekaj mesecev kasneje, takrat me je celo snemal s kamero, ko sem se umikala in jokala. Nisem in nisem mogla dojeti, da lahko to narediš ne samo materi svojih otrok, ampak človeku. Želela sem se pogovoriti, ampak imela sem občutek, da se pogovoru izogiba, nikoli ni bilo odgovora na moje vprašanje, niti opravičila ne, nič. To me je spravljalo ob pamet. Ampak spet nisem naredila nič. Naporna služba, dva majhna otroka, obnove stanovanja še kar ni bilo konec, enostavno sem pustila, da gredo stvari mimo. Želela sem samo, da ne pije več, ker je bil brez zavor vedno, ko je prej kaj alkoholnega spil. Potem je bil skoraj leto in pol mir, čeprav pravega zaupanja vanj nisem imela več, ampak s tem sem bila očitno pripravljena živeti. Sem pa oprezala, ali je kaj popil, kaj bom rekla in kako - začela sem hoditi po prstih. Vsako majhno kritiko, čeprav konstruktivno, si je vedno zelo jemal k srcu, enostavno je ni znal prenesti. Pogovori o čemerkoli, kar je dišalo po neprijetnem, niso bili mogoči. Tudi o denarju ne. Predlani pa mi je nek večer (večer pred rojstnim dnem mlajšega sina!) povedal, da morava zaživeti ločeno. Moje prvo vprašanje je bilo, ali ima drugo, pa mi je odgovoril, da se trudi, da bi mu z nekom uspelo. Zame je bil to "ja". Naslednje jutro se je z mano pogovarjal čisto normalno, še pomagati mi je hotel nekaj in takrat sem ga verjetno prvič v življenju nahrulila, naj me pusti na miru. Potem je šel za 4 dni smučat v Avstrijo, "da bi se izognil prepirom" , kot je povedal kasneje. Mislila sem ,da se bova, ko se vrne, še kaj pogovarjala, kaj reševala, tudi s pomočjo terapije, če bi bilo treba, a naletela sem na zid, niti slišati ni hotel več o tem. Čez noč se je odselil, meni se je zrušil svet, nisem vedela,kaj reči otrokoma. On pa je deloval hladen, brez čustev, včasih se mi je zdelo, da mu gre celo malo na smeh. Kaj vse je sledilo še potem, je neopisljivo - bila sem ponižana znova in znova, tudi javno, kot da sem zadnji kamen ob cesti. Vem, da je bilo istočasno nekaj narobe tudi v službi, to sem izvedela čisto slučajno, in sicer "da med sodelavci ni več tako priljubljen". Šla sem na terapijo in postavila stvari kolikor toliko na svoje mesto. V tem času se izvedela, da je v zvezi z 20-letnico (kar je zanikal), to je trajalo nekaj mesecev, potem je bila nekaj časa na vrsti druga, zdaj ima tretjo kakšnih devet mesecev in ta tudi živi z njim. A vse od takrat, ko je prekinil najin odnos in ko je bil "normalen", nisem nikoli zares čutila, da bi mu bila jaz zoprna. Mislim, da si želi normalne komunikacije z mano, jaz - zaradi otrok - odigram kolikor lahko, prav veliko pa ne morem, ker sem še danes zelo ranjena. Je kot druga oseba in čutim točno tako, kot piše v knjigi - kakor da je umrl. Nikoli tudi nisem razumela, da po razdoru zveze nikoli ni deloval srečen, opažam, da se mu tresejo roke. Zgoraj omenjena knjiga mi daje na vse skupaj nov pogled in odgovore na nekatera vprašanja,ker zame deluje res kot MOM oseba. O njegovem otroštvu ne vem zelo veliko, staršema se je rodil zelo pozno (mama je bil stara 47 let, oče leto dni mlajši). Mama je zelo podjetna, odločna, oče pa je velik otrok, o praktično ničemer ne odloča sam, brez žene bi bil čisto izgubljen. Starejša sestra bivšega partnerja mi je povedala, da moj bivši v otroštvu nikoli ni bil za nič kriv, vselej le drugi,ki so ga speljali na napačno pot.
Ne glede na to, da sem zelo trpela in je moje zaupanje v ljudi zelo omajano, danes vem, kaj v življenju hočem in si zaslužim. Moj bivši je oče mojih otrok in želim si, da moja sinova ne bi nikoli bila deležna te jeze in besa in to je moja glavna skrb. Razmišljam pozitivno, a strah ostaja.
Lp.

Pozdravljena Vrtnarka!

Tisti, ki ni bil nikoli v bližni nekoga z MOM ( ali nekoga s podobnimi značajskimi potezami) le stežka razume, kaj se v takem odnosu in s takšno osebo dogaja. Kako se lahko ljubezen tvojega življenja spremeni v nočno moro, kako dolgo ne moreš verjeti, da so občasni izpadi, ki jih sploh ne razumeš dejsnko, del sistema delovanja tvojega bližnjega,kako niti sam ne moreš verjeti, da se kaj takšnega sploh lahko dogaja, kako ne veš ali si kriv ti ali tisti drugi...še posebej, ker se večina takšnih izpadov dogaja na 4 oči, medtem ko je za druge lahko isti človek poosebljenje angela in svetnika. Vse preveč pogosto se dogodi, da ti niti najbližji ne verjamejo, ko jim pripoveduješ kaj se dogaja in potem začneš še sam dvomiti v svoje doživljanje realnosti...


Ali ima tvoj partner MOM lahko potrdi le strokovnjak, ki bi se pogovoril z njim. Vendar ljudje, ki imajo osebnostno motnjo le stežka pridejo do strokovnjaka, saj ponavadi sami menijo, da nimajo težav, da je problem v njihovi okolici in da z njimi ni nič narobe. Tudi če pridejo do terpevta ( ponavadi zgolj zaradi ultimata, ki se mu ne morejo izogniti) sodelujejo z njim le do takrat, ko je ultimata konec ali do trenutka, ko bi se morali zares soočiti s svojimi težavami. Potem je sodelovanja konec.

Če želiš pomagati tako sebi, kot človeku z MOM je dobro vedeti, da se ljudje z MOM le stežka spreminjajo in da je edino, kar ti preostane, da se spremniš ti. Da ne prevzemaš več odgovornosti zanj, da postaviš meje, kaj boš sprejela in kaj ne, da pokoplješ nerealno podobo, ki si si jo ustvarila na začetku odnosa ( od tod tudi občutek, kot da je bližnji umrl - v bistu je umrla predstava o njem)....Zelo težka in naporna pot, ki pa se splača. Če ne zaradi drugega vsaj zaradi otrok in kolikor sem lahko razbrala iz tvojega pisma si veliko od tega že postorila.

Definitvno z njegovim obnašanjem in reagiranjem nekaj ni v redu in tudi če nima MOM, temveč zgolj takšne značajske poteze, ti lahko strategije v knjigi Ne stopajte več po prstih zelo pomagajo. Če ti branje v angleščini ne povzroča težav, je tam noti priporočeno še kar nekaj tem na to ali podobne teme. Večino se jih da dobiti na book depository za cca 10 eu.

Še največ ( po mojih izkušnjah) pa pomaga, da se povežeš z ljudmi, ki doživljajo podobno in skupaj z njimi poskušaš najti čimveč informacij in rešitev. Zato upam, da boš ostala z nami :-)
GittaAna

Še dobro da sta narazen, morala bi iti že takoj, ti sama. Upam, da sedaj veš, da si zaslužiš več in ne hojo po prstih in nikoli več ne pomikaj meje! Pohvalno, da skušaš zaščititi otroke.lp

Hvala za spodbudne besede. Res sem veliko vsega postorila, ampak brez terapije bi pa bilo zelo težko. Pomembno mi je bilo, da se izpovem tudi nekomu, ki ni moj prijatelj in mi tudi potrdi, da razmišljam in čustvujem "normalno". Ljudje, ki so naju poznali (v njihovih očeh zgleden par) niso mogli verjeti in so dobesedno onemeli. In v tej situaciji se je tudi jasno pokazalo, na koga lahko v težavah res vedno računam in žal mi je, da moje sestre ni med njimi.
Ja, 54, se strinjam, oditi bi že morala prej, danes mi je to popolnoma jasno, kar s takimi stvarmi se ne sklepa kompromisov.
Popolnoma se zavedam, da ga jaz ne bom spremenila niti kdo drug, ampak z njim moram biti pač v stikih in knjiga mi zelo pomaga glede komunikacije z njim. Razčistiti še morava stvari glede premoženja, tu sem sprva računala na nek razumen pogovor, ampak se je začelo zapletati, ker nekaj najprej reče, potem kaj doda, spremeni, nikoli ne vem, pri čem sem. Ni se sposoben pogovarjati, vedno reče, napiši mi.
Da ima bivši partner MOM, sem posumila, ker sem prepoznala večino znakov: nekontrolirana jeza, včasih tudi samopoškodujoče vedenje (butanje z glavo ob zid), ne prenaša dolgčasa, tišine - vedno se mora kaj dogajati (TV bi morala biti prižgana non-stop), ekstremna idealizacija in razvednotenje (mene), ob odhodu sem bila jaz kriva za vse - rekel je, da ga nisem razumela v nobeni kritični situaciji (povej mi eno, sem mu rekla, pa je ostal brez besed), bolestno želi pomagati drugim, tudi na lastno škodo, kar naprej se trudi ugajati ljudem - biti mora v središču pozornosti, razlaga vice, modre misli, v športu gre večkrat v ekstreme, pa čeprav bi moral malo paziti, ker ima precej povišan krvni tlak (no, mogoče ga zdaj, ko se me je rešil, nima več:-).
Bivši je imel pred pribl. 14 leti hujšo prometno nesrečo, prisotne so bile tudi poškodbe glave.
Zanima me, ali se ta motnja vidi pri slikanju možganov ali le skozi pogovor s strokovnjakom.
Vsem, ki se borite zase v takih zvezah, želim vse dobro in zaupajte vase.

Pozdravljeni!
Žal nam trenuten razvoj znanosti in medicinske stroke še ne dopušča
odkrivati in potrjevati nekaterih sprememb v možganih. Zato se zanesemo na
iskanje simptomov in znakov. Pri MOM navadno potrebujemo precej podatkov
tudi s strani svojcev in opazovanje v daljšem časovnem obdobju.
Poleg tega nam zelo pomaga pri diagnozi tudi odzivanje oziroma neodzivanje
na zdravila in na posamezne terapevtske ukrepe. Pri MOM zdravil ni oziroma
se zdravi pridružene duševne motnje - to je anksiozna stanja, depresijo,
nekaj malega impulzivnosti in odvisnost od psihoaktivnih substanc. Zelo
pomemben je način komunikacije ter življenjski slog vseh vpletenih.
Vključitev v dolgotrajne in mukotrpne psihoterapije pa navadno osebe z MOM
odklanjajo, razlog pa je zelo preprost. Njihova obrambna vedenja so
usmerjena na prenašanje krivde, negativnih čustev in odgovornosti na druge.
Včasih se vedejo kot odvisni od psihoaktivnih substanc, ki zanikajo,
zmanjšujejo resnost posledic in to iz sramu pred okoliščinami, v katerih so
se znašli. Svojcem zato svetujemo, da predvsem poskrbijo zase in se ne
pustijo zavozlati v kaotična čustva, vedenja in razlage. Še najbolj so v
pomoč svojci, ki so trdni, imajo jasno predstavo, za kakšne težave gre in ki
čakajo na primeren trenutek, ko je oseba z MOM pripravljena na racionalno
vedenje. Temu stanju jaz rečem kar "faza aktivnega čakanja", ko svojec skrbi
zase, je v dobri kondiciji, ima svoje življenje, a je malo tudi na preži.
Ukrepa le, če je nevarno ali če je oseba z MOM pripravljena sodelovati. Tudi
ločeni partnerji, ki imajo skupne otroke in premoženje, so na istem. Aktivno
čakanje se navadno obrestuje.

Izr. prof. dr. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., spec. psih.

pozdravljeni
mene pa zanima, kako se naj partner obnaša oz reagira na obnašanje partnerja z mom-OM??????SEM NAMREČ ŽE NA KONCU Z ŽIVCI IN ŠTUDIRAM, DA SE BOM LOČILA.
HVALA ZA ODGOVOR
ŠICA

Zdravo Šica!

Ker niste povedali kaj več o tem, kaj se dogaja, je težko reči, kaj bi bilo pametno narediti.

Življenje z nekom, ki ima MOM ( ali pa se podobno temu obnaša) je res lahko cel pekel. Tisto, kar je po mojem mnenju najbolje storiti je, da dobiš čimveč informacij na to temo, da veš s čim se sploh spoprijemaš in kaj lahko narediš. ( Spodaj bom dodala nekaj knjig).

Vsekakor je proces razreševanja odnosa v primeru, da ima nekdo MOM zelo dolg, četudi se odločimo za ločitev. Zato je včasih dobro, da najdemo kakšnega strokovnjaka ( zase) , ki nam bo pomagal razumeti tako nas, kot osebo z MOM v bližini. Zaležejo tudi pogovori z dobrimi prijatelji ( ki vidijo situacijo, takšno, kot dejansko je) in povezovanje z ljudmi, ki imajo podobno izkušnjo ( forum).

Pomembno je,da se od človeka z MOM toliko čustveno odmaknemo, da sploh lahko zaćnemo razmišljati o vsem skupaj. Kje smo se znašli, kaj lahko storimo in ali želimo tako živeti še naprej.

Pri vsakem odnosu z MOM je pomembno tudi to, da osebi z MOM postavimo meje. To je, kaj je tisti minimum, ki smo ga še pripravljeni tolerirati in kaj ne več. Pa tudi to, da pri teh mejah vztrajamo.

Nekaj informacij o različnih strategijah lahko dobite v knjigi Ne stopajte več po prstih, Paul T Mason in Randi Kreger, ki je trenutno edina knjiga o mejni osebnostni motnji pri nas, kjer lahko svojci najdejo inforamcije in nasvete. Na internetu je teh informacij ogromno. Tako dobrih člankov, kot forumov.

Odvisno od tega, v kakšnem odnosu ste, lahko morda pomagajo tudi knjige, ki so v slovenščini :

Susan Forward, Joan Torres: Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo
Nič več soodvisen, Melody Beatie (slab prevod bolje v angleščini (Codependent No More: How to Stop Controlling Others and Start Caring for Yourself)
Zaljubljeni v sanje, Sanja Rozman
Srečal sem svojo družino Christian Gostečnik
Formule ljubezni Milivojevič
Ženske, ki preveč ljubijo, Robin Norwood

Spodaj napisane knjige so v angleščini. Če se kupujejo preko internetne strani www.bookdepository.com , kjer ne zaračunavajo poštnine in so knjige dostikrat v akciji stanejo približno 10 eu vsaka.

Controlling People: How to Recognize, Understand, and Deal with People Who Try to Control You, Patricia Evans
Why does he do that? Inside the minds of angry and controling man Lundy Bancroft
Emotional Blackmail: When the People in Your Life Use Fear, Obligation, and Guilt to Manipulate You, Susan Forward
The Verbally Abusive Relationship: How to recognize it and how to respond , Patricia Evans
The Emotionally Abusive Relationship: How to Stop Being Abused and How to Stop Abusing
Beverly Engel
The Essential Family Guide to Borderline Personality Disorder: New Tools and Techniques to Stop Walking on Eggshells, Randi Kreger


Morda bo kdo dodal še kakšno dobro..

Upam, da sem pomgala vsaj z nekaj informaacijami.
GittaAna



Popravljeno 5-krat. Zadnjič popravljal GittaAna ob 23.03.12 11:25.

hvala Gitta Ana za res izčrpen odgovor in literaturo.Ja vidim da je tega kar veliko vendar očem skrito.Se še kaj oglasim!
lep vikend
šica

Ja sedajle se mi piše, ker sva spet imela konflikt.Takole je z nama:Jaz vse narobe naredim,sem nesposobna(naj omenim, da sem sama vzg, tri otroke,enega sva žal pred 10 leti izgubila v prometni nesreči), nikoli me ne objame, mi reče kaj lepega, nikamor ne pelje,nimava prijateljev, samo on ima težave in samo on in on..........Spiva že par let ločeno ker menda smrčim in sem se morala iz spalnice jaz umakniti, kupuje stvari, ki jih ne potrebujemo, s tem, da smo proti koncu meseca velikokrat brez denarja, reči ne smem nič, ker pojma nimam o denarju itd.Lahko bi naštevala do jutra.
Do otrok je hladen, ne pokaže nobenih čustev, poleg tega, da počenja te stvari pa še veliko pije in velikokrat pozabi stvari, ki smo se jih zmenili,potem sem pa kriva jaz, ker itak ne vem kaj govorim.......V družbo ne hodiva, ne v kino ali mogoče kakšno gledališče, ki ga jaz neizmerno ljubim.Skratka, poslal me je tudi že seveda k psihiatru, da ga rabim ker sem nelabilna oseba(tako on pravi).
V gledališče in kakšen koncert hodim sama s prijateljicami ali sodelavci. Ljubosumen na srečo ni, vendar to tudi pokaže, da mu je čisto vseeno s kom in kje hodim..........Ko pridem pa domov se začne pekel, sarkastično psihično maltretiranje. Odločila sem se, nisem več mlada in se bom ločila.To sem mu tudi povedala, pa misli, da samo govorim....To pot ne..........Imam tudi že načeto zdravje......Zato, ženske ne odlašajte tako kot sem jaz, leta tečejo, do sedaj smo skrbele za družino, sedaj imamo čas za sebe........Bo težko,vem da bo, vendar bom lahko delala kar bom hotela, pa vse kar bom naredila, bo dobro in lepo,kar sedaj ni.
lp šica

Gospa Šica vas popolnoma podpiram, verjamem da bi isto napisala gospa Gemma in Viviana in ostale ki so se rešile takih bedakov. srečno in kar vztrajajte, boste videli kako vam bo lažje, dihanje s polnimi pljuči brez bedaka ki sveti in teži zraven za vsako figo.pa tudi krasen zgled za otroke bo to. lep pozdrav

Hvala, Srečno.Velikokrat sem se že zalotila, da sem določeno stvar naredila tako, kot bi jo on.Za ljubi mir.Vedno bolj pogosto se to dogaja.Dovoooooooooooooooooolj, mislim da je dovolj. Skoraj 30 let že to počnem.Dovooooooooooolj!!!!!!!!Najina otroka sta že odrasla, vendar je en še doma in ni slep.Ne reče sicer nič ampak ko sem mu omenila, da razmišljam o ločitvi, je rekel, da imam prav.Mi bo pomagal, skupaj bova lažje.Šel bo z menoj!!!!!Tudi njega skoz sekira in nadzira in komandira. Joj kako sem vesela da sem čisto po naklučju našla ta forum.Nikoli prej nisem slišala za MOM.Naklučji ni.Sedaj vem, kaj je pri nas doma, kaj naj pričakujem in kaj je rešitev.Beži,koliko te nesejo noge.Imam še malo življenja pred seboj, takega kot ga jaz hočem, ne drugi.
No pa sem spet malo lažja.Joj sem vesela, da sem vas našla.Vi mi vsaj vrjamete, drugi mi ne. On to dela,on?Ne vrjamem, slišim velikokrat....
Bodi dovolj, lepo nedeljo vsem, grem v naravo, da se malo sprostim.
Šica

Draga Šica,

te popolnoma podpiram ob tvoji odločitvi. In mi je znan tvoj stavek.....ko pa pridem domov, se začne psihično maltretiranje...Tudi sama se nisem odrekla socialnim stikom, a kaj ko je bil prihod domov vedno bolj tesnoben, saj nikoli nisem vedela, kakšno ceno bom plačala, ker sem odšla z prijateljico na kavo. In kava je postajala vedno bolj grenka.


drži se in piši. Tu smo :)

viviana

Navedeno

šica
Hvala, Srečno.Velikokrat sem se že zalotila, da sem določeno stvar naredila tako, kot bi jo on.Za ljubi mir.Vedno bolj pogosto se to dogaja.Dovoooooooooooooooooolj, mislim da je dovolj. Skoraj 30 let že to počnem.Dovooooooooooolj!!!!!!!!Najina otroka sta že odrasla, vendar je en še doma in ni slep.Ne reče sicer nič ampak ko sem mu omenila, da razmišljam o ločitvi, je rekel, da imam prav.Mi bo pomagal, skupaj bova lažje.Šel bo z menoj!!!!!Tudi njega skoz sekira in nadzira in komandira. Joj kako sem vesela da sem čisto po naklučju našla ta forum.Nikoli prej nisem slišala za MOM.Naklučji ni.Sedaj vem, kaj je pri nas doma, kaj naj pričakujem in kaj je rešitev.Beži,koliko te nesejo noge.Imam še malo življenja pred seboj, takega kot ga jaz hočem, ne drugi.
No pa sem spet malo lažja.Joj sem vesela, da sem vas našla.Vi mi vsaj vrjamete, drugi mi ne. On to dela,on?Ne vrjamem, slišim velikokrat....
Bodi dovolj, lepo nedeljo vsem, grem v naravo, da se malo sprostim.
Šica

Draga Šica, kako paše, kaj ne, ko dobiš potrditev, da te nekdo razume, da ti nekdo verjame, da ni s tabo nič narobe, ampak ima resne težave drugi.Te popolnoma razumem v vsem, kar doživljaš in si.Samo osebe, ki smo doživele, vemo, kako je v takem odnosu.V mojem primeru, sem ostala sama samcata z otroci, kajti vsem je natrosil okoli toliko laži o meni, o otrocih, da ni re, kar pa je najhuje, vsi so mu nasedli in verjeli.Jaz sem tudi v njihovih očeh tista ki sem vse to, kar je v resnici on, ter tisto, kar jim je on natvezil o meni o nas.Vse to je v resnici on.
Nadzor in komandiranje, ja za to, pa si zaslužijo medaljo.Če odhajaš iz tega odnosa, ti iz srca želim vso srečo, moč in pogum, ki jih boš še kako potrebovala.Nikar ne nasedaj lepim besedam, ne nasedaj, kako bo drugače, ne nasedaj grožnjam.Preprosto in odločno stoj za tistim, kar si se odločila.Če pa bodo grožnje prehude, pa se obrni na institucije ki ti bodo pri tvoji odločitvi pomagale.

Dovolj dolgo si živela življenje kot je on žele, dovolj dolgo si delala stvari po njegovo, dovolj dolgo si verjela, da je s tabo nekaj narobe.Čestitam za tako odločnost.
Vso srečo.
Gemma

Navedeno

viviana
Draga Šica,

. In mi je znan tvoj stavek.....ko pa pridem domov, se začne psihično maltretiranje...Tudi sama se nisem odrekla socialnim stikom, a kaj ko je bil prihod domov vedno bolj tesnoben, saj nikoli nisem vedela, kakšno ceno bom plačala, ker sem odšla z prijateljico na kavo. In kava je postajala vedno bolj grenka.




viviana

Kako zelo znano ... pri meni je še tako, da ni nujno, da ceno za to plačam takoj, ampak v kratkem pa zagotovo. In nerodno mi je že to priznat prijateljicam ... ker njim pa zares sploh ni več jasno, zakaj je ŠE VEDNO tako. A kaj ... odhoda ne sprejme, ga ignorira ali grozi ... edina možnost je, da dobesedno pobegnem.

Pozdravljeni!
Ob prebiranju pošte zandjih dni se mi je utrnilo vprašanje o mejah. Meje so zunanje za našo okolico in meje so tudi notranje - veljajo za nas. Svojci oseb z MOM se največklrat utrujeni zrušijo vase po stalnih kršitvah meja s strani okolice. Hitro lahko ugotovimo, da na okolico imamo nekaj malega vpliva, a ne toliko kot bi si želeli in bi bilo dobro. Sledi vprašanje meje v nas samih.
Poskusite se postaviti v naslednje situacije:
1. Ni me mogoče razjeziti, če se jaz nočem
2. Ni me mogoče užaliti, če jaz ne dovolim
3. Ni me mogoče prestrašiti, če jaz ne dovolim
4 ... in tako dalje ...
Ta vaja v prepričevanju sebe in delovanje v to smer zelo pomaga dvigniti samozavest in predvsem nastopati iz pozicije zdrave moči.
LP
Mojca Z. Dernovšek

Draga Bina,

Jaz sem pobegnila. Nisem si upala soočit in povedat, da grem, ker ne vem kako bi se končalo...

Spoštovana dr. Mojca,

.....žal v mojem primeru nasilnega vedenja zgoraj napisano ne velja. To vemo samo tiste, ki smo živele v peklu. Niti predstavljati si nihče ne more kako je to. To je takšen strah, da hromi celo telo. Kaj vse ne delajo in ne rečejo. Mah kje pa lahko kaj rečeš, saj se dobesedno bojiš za lastno življenje ob njegovih izpadih. Že samo podatek, da se zaradi lastne varnosti-strahu za svoje življenje zatečeš na policijo dosti pove in da imaš izdelan cel spektor varoval v primeru, če se ti približa na cesti, trgovini .....

pozdravček, viviana

spoštovana Mojca
Vse ženske, ki živimo z osebo, ki ima MOM, smo že tako utrjene, da vse zgoraj našteto delamo, vendar vsak dan to poslušati, tu so še otroci, enostavno ne moreš več, Si predstavljate 30 let???????????Pa saj smo ratale totalne čustvene razvaline!!!!!!!!!!Poleg tega ti pa počasi še organizem pregori, ker v glavi je vse.Zato mislim, da ni druge izbire, pa naj bo še tako hudo, kot bežite stran, pa magari na 20 m veliko stanovanje. Ko boste prišli domov boste imeli MIR.Psihični in fizični.Otroci pa tudi,...........
lp šica

Viviana, HVALA za ta zapis. Ja, natančno tako ... lp, Bina

Viviana, tudi jaz sem pobegnila, ker ko sem poskušala na vse možne načine, ni bilo drugega efekta, kot vedno več in več izsiljevanja in groženj.

Pa mi ni žal za to.
Žal mi je, ker tega nisem naredila že praj.
Gemma

Moja izkušnja podobna. Mama knjižni primer MOM (tista, ki je vedno uboga in žrtev, včasih pa hudobna kot sam hudič), oče alkoholik in nasilnež. Sama pa kasnje magnet za vse čudne tipe in se znašla v zakonu z nekom, ki je bil vse to, kar sta bila mama in oče skupaj. Na začetku se mi je smilil ( tudi on grozno otroštvo) potem pa je postajal vse bolj noro ljubosumen in nasilen. Življenje je bil pekel. Ko sem že razmišljala, da bi šla, sem zanosila in ostala sem, ker sem mislila, da bo morda bolje in da bi imela hčerka očeta. Najprej je bilo res bolje, potem pa, ko je bila hčerka stara 3 leta, se je pekel začel na novo.

Prav spomnim se momenta, ko sem ga s hčerko v rokah gledala, kako nori in si rekla, da ni šans, da moj otrok doživlja to, kar sem sama v otroštvu, pa naj stane kolikor hoče. Tudi sama pobegnila, nekaj mesecev sem se skrivala pred njim, potem me je našel, grozil, da bo ubil mene in otroka, nekaj časa živela pri prijateljih, da so me čuvali, dokler se mi ni lepega dne totalno utrgalo, ko je spet prišel grozit in sem ga dobesedno prijela za kravateljc, pritisnila ob steno in tako kričala nanj, da se je začel sesuvati sam vase. Prej sem se ga strašno bala, potem se me je začel bati on. Se mi zdi, da si ti prav zbirajo ljudi, ki jih lahko obvladujejo, če pa ti pokažejo moč, vidiš, da so v bistvu sami usraneti.

Trajalo je že nekaj let, da se je umirilo. Poskušal je čisto vse, da bi se mi vsaj zasmilil, o meni je govoril grozne stvari naokoli, izmišljeval si je takšne laži, da mi je jemalo sapo. Za otroka se ni zares zanimal, vedno jo je izkoriščal, samo, da bi prišel do mene. KO je videl, da me ne more z ničemer, ampak prav z ničemer premakniti, je končno obupal. Je bil hud trening zame, da nisem padla v njegove štose. Biti vedno prijazna, skulirana in na vsak njegov poskus, da bi me vpletel v svoje življenje, sem se delala ali neumno ali presilšala in obenem jasno in odločno pokazala, da me ne zanima in da v moj svet nima več vstopa.

Danes po nekaj letih je ok, meni da mir, hčerko vidi včasih in z njo ima, glede na to,da je precej malo z njo dober odnos in našel si je nove žrtve.

Je bilo težko ( vmes nisem vedela niti ali bom preživela) vendar se je splačalo. Če ne zaradi drugega, pa zaradi moje princeske, ki je danes srečna, njeno otroštvo pa bolj ali manj normalno. In srečna in zadovoljna tudi jaz.

Ko si v takem odnosu se ti zdi, da si povsem nemočen, tistega drugega si predstavljaš kot velikansko goro, ki je ne moreš premakniti, vendar to ponavadi ni res. Tisti drugi zna zgolj tako dobro pritiskati na naše tipke, da nas prepriča, da ima veliko večjo moč, kot jo dejansko ima.

Pozdrav vsem!
Miccy



Popravljeno 1-krat. Zadnjič popravljal GittaAna ob 30.03.12 09:41.

Pozdravljene!

Moja zgodba pa se začne tako.

Lansko leto sem spoznala fanta, ki je od mene starejši16 let, vse lepo in prav, v meni je vzbudil res nekaj neverjetnega neprestano je bil prijazen, neprestano mi je dajal komplimente, že v tisto smer ko se vprašaš, ali je res ker tako pretirava. In tako po dveh mesecih najine zveze sem se preselila iz domačega kraja, 100 km daleč starn k njemu, bil je ultimat al grme dol al ne bova skupaj, res mi ej bil všeč in sem šla. Zveza je dva mesca trajala super, potem pa se je začelo, jaz sem bila v mladosti zlorabljena od strica in sem imela ogromne težave in jih imam še zdaj s samozavestjo in vsem podobno. Fantu sem se zlagala o moji preteklosti glede fantov, povedala sem dva premalo, ker nisem hotela in sem trpela zaradi tega, povedala sem da sem spolno zlorabljena. Konec avgusta sem fantu povedala za vse fante, ker me je preganjala vest in takrat se je začelo, njegov izbruh, da sem manipulantka, lažnivka, provokator, psihično motena oseba, ker sem se banalno stavr zlaglaa, kar ga sploh nima za zanimat kaj sem delala preden sem nega spoznala.
Bila sem popolnoma na tleh iz dneva v dan se je name kregal, šla sem k terapvetu, in v zavod za spolne zlorablene osebe, podredial sem se mu, verjela sem da sem manipulant, da sem hudič, provokatro, ko sem prišla privč k psihologu, sem mu rekla da sem tja pršla zato k sem živ hudič da lažem, manipuleram itd.... vse od spetmbra naprej je moj fant name kregal, govoru kako moram znjeu delat, da sem motema, sam sem pes lažnivi, bila sem pootlačena, doma sem povedala vsem da sem spolno zlorablena bila, da se ukvarjam stem da nekatere stvari prebolim, fant mi v to smer ni nič pomagal, čeprav še zdaj pravi, da mi je skos pomagal itd, da me živi in nevem kaj.
Nikamor ne hodim, bil ej lubosumen na vsazga, zamenjuala sem številko, mail, nimam kontakta od nbenga, razn par prjatlov. kuham, perem, pospravlam, sem njegov opomnik itd, ampak seveda ne dajem nič, on me živi in v zameno želi zribano stanovanje, pridte pogledat v nulo je zribano, potem enkrat on enako vlaga v gospodinstva kot jaz skos je nekaj, neprestano jaz to jaz tist, mi prinese ključ v službo, če bom šla prej domov, ker imava samo enega, in grem jaz v trgovino in ej narobe zakaj mi je mroal ključ prinesti,akaj nisme šla domov in podobno, neprestano se z mano pogovarja kot da sem 5 letna mula, ki nič ne naredi prov, komandira me neprestano. On ima vedno prov, jaz moramutihnit, jaz sem lažem, on ni tak, če mu pvoem o čustvih, ne more 5 minut mene poslušat, da mu povem občutke, psihiično in fizičino je nasilen do mene in potem pravi da je iz obuba, pravi kako me ima rad, zatem ko se umiri, čez dve uri je isto. Potem začne govorit a te tepem a manipuler, a te maltratira, neprestano, zmešal se mi bo, ampak en morem stran, ne znam, bojim se trpelnja, včeraj je bil psiholog kar šokiran. posušila se bom.
In potem obrne vse tako kot da sem jaz kriva, da imam jaz to mejno motnjo, in potem res začnem mislt da sem motena, sam nisem, pravi mi skos da iam velek probleme. Potem mi začne govrt a s ežrtev delaš, se delaš žrtvijo a si žrtu, ti maš mene rada, jaz sem pa tako grd, prov psihično se psravla name. In potem njegov oče, sveti oče, ki ima vse prav, tako kot oče reče tako fant dela, nek večer me je zvečer prišel iskat in smo s fantom šli na ksupni pogovr in mi je oče razlagal kaj je partnerska zveza in kakšen ej njegov sin da je zakomliciran, in da je naše mišljenej klošarko in da moj oče ki ne vidi da jokam že pol leta je slab itd itd.... a sam gospod ne ve, da nejgov sin jokal v moji rokah zaradi nega, fant joka zaradi svojga očeta, ker zanga ni bil nikol dober, in potem rečem veš fant moj jokaš zaradi očeta ne zaradi mene, ko pač ona začen joka govori o očetu kako ni hotel z nemu na pjačo in joka k vidra kako se je z nemu obnašal in ko mu to povem znori upije, še to z glavo se touče v steno , v vrata, moje roke grab in se touče, sam se touče nori, meen za vrat grab, po postli meče, neprestano, ampak še kar en vidi da nima problema z mano ampak z očetom ali pa sem jaz za odstrel. In potem ko sem poslušala njegovega očeta o njegovi popolnosti si misliš pa kdo mi pere možgane, poglejte svojo ženo, včasih si mislim, da fant se tko z mano pogovarja kot se je oče z nemu ali z njegovo mami, mai je pa vsa tiha, zelo dobr človek ampak potlačen. Reeeees nevem kaj res, imama ga radfa, zdi se mi da nimam motnje, pravi mi psoholg, prjatli duma, ampak en morem strah me je fanta, niamm izpita za vato, vskaič ko hočem stran se začne tepst nori, se spravla name, upije, njegov olče je stvei, nič en dela narobe, ampak ne vidi pa tega da njegov oče ni tok sveti, ljudje v okolici nimajo lepih besed za povedat o njemu niti enga še nisem slišala on ga kuje v enebsa kot da bi rad postal kot on, res nevem, pomagajte mi prosim....
Še fant sam mi je govoru da imam mejno motnjo,. sej ne pamtn človek ampak moj bog:(((((((((( nevem kaj naj storim, povejte mi vi.....na hitro sem use napisala seveda je še veliko več vsega. res sem slabo.......

ko je on jokal sem bila skos ob njem, zdaj pravi da sem bila arogantna, da nič en naredim prav, da sem upila nanga ko je bil pibek, da sem ko od uvseh stran spravla, da je zarad tega slabši, ampak jaz sem pustial vse za sabo. vse zamenala in zdja govori obratno, da nič ne naredim zanag, da on z mano dela kot v rokavicah nevem no kot da bi živela jaz v svetu namišlenem in je vse kar rečem laž....:(((

hvala vam za pomo

Ženska ti moraš nujno stran od tega nasilneža. S teboj ni nič narobe, z njim je, tip je psihopat. Haloo, zaradi take banalnosti ker si mu povedala za fantese znaša nad tabo in ti govori da si lažnjivi pes in se spravlja nad tabo?! Hkrati ti nikamor ne pusti je ljubosumen in nič ne smeš, nadzor ima nad tabo.. ne smeš imet prijateljev?? (ženska to so že resni dokazi, da je tip živi obup in bedak)!

S teboj je samo to narobe, da si se v prvi vrsti sputila v razmerje s takim bedakom.
Tako je, kakor se je oče obnašal do njega in mame (za katero praviš da je vsa tiha ...) se sedaj fant obnaša do tebe. On je te vzorce iz družine povzel in se sedaj znaša nad tabo, ker se lahko, ker mu dopustiš.
Ti pa imaš o sebi verjetno slabo mnenje zaradi zlorabe v mladosti (nisi ti kriva!!!) in zato dopustiš, da se znaša nekdo nad tabo.
Si takorekoč magnet za slabe tipe zaradi slabega otroštva in prosim najdi si terapevta da daš te zlorabe ven in da se začneš ceniti, da ne boš vedno privlačila slabe tipe v svoje življenje. Očitno misliš, da nisi vredna več, zato pa dopustiš takšno ravnanje...

V njegovi družini je bil očitno foter glavni, zdaj pa tip misli, da mora biti še on, ženska pa vsa tiha. Ampak to ni veza in to ni prav! In ti se mu moraš upreti, drugače bo celo življenne manipuliral s tabo ti se pa boš res posušila (tako kot se je njegova mama).
Vzorci se prenašajo kot vidiš.
Ti si imela slabo otroštvo, se počutiš manjvredno zardi zlorab, zato si očitno privlačila nekoga takšnega da se spravlja nad tabo, on pa je očitno živel v družini kjer je ženska vredna nič in je rabil eno takšno, da mu pusti, da se nad njo znaša.

Ne ne bo to dobro zate, res, reši se ga čimprej, drugače te bo UNIČIL čist! Glede na prebrano meni deluje resen psiho.
Si predstavljaš da bi imela otroke s takim? Saj bi jim življenje čisto uničila, sebi pa tudi, na koncu bi se vsi ti vzorci prenesli še na njih in bi še oni bili taki ... uničeni!

Preberi si kakšno knjigo, tukaj gor omenjajo Ne stopaj več po prstih, Formule ljubezni (da boš videla kako naj zgleda normalna veza), Ženske ki ljubijo moške in moški ki jih sovražijo... (glede nasilja...)

Res, poskušaj se čimprej rešiti tega psihopata, ker če je kdo moten je to on in naj te v nasprotno ne prepriča nikoli!

Pozdravljena Smile!

Bi se strinjala z tistim, kar je napisano nad menoj in žal mi je zate, da si dobila takšnega čudaka. Namreč dekle, ti moraš dati te zlorabe ven in čim se boš začela spoštovati in verjeti, da si vredna več, v tvoje življenje ne bodo več hodili takšni slabiči.
Že po defultu veš, da če nekdo najprej daje komplimente, potem se pa vse obrne in ti teži zaradi bednih stvari, s teboj manipulira, ti nič ne pusti, te tlači na tla, ponižuje, je še nasilen povrhu, potem z njim ni najbolj vse ok. Vso srečo in še to, preberi kakšne knjige, upam tudi da ti psiholog pomaga, da obš pridobila na samozavesti. In takrat ko boš, ti ne bo več problema razumeti, da si zaslužiš več za življenje, ne pa da si ga uničiš s takšnim kot je on. (ki je imel tudi očitno probleme doma)
Vedno je izhod, če le ni strahu.
Srečno.

Punca, bejzi iz te veze in se posveti sebi, da se nikoli vec ne ujames v kaj podobnega.

Močno se strinjam z vsem povedanim od sogovornikov pred menoj. Čimprej ukrepaj in čimprej zbeži. O tem se s partnerjem nima nobenega smisla več pogovarjati. Pri tem pa bi ti svetovala, da pri sebi izdelaš res podroben scenarij kako boš ukrepala, kam boš šla, kako boš naprej živela in na koga se boš lahko naslonila, da boš svojo namero uspešno izpeljala. Ob tem pa nikar ne zanemari strokovne pomoči, ki si jo v tej situaciji močno potrebna. Vsekakor bo težko, vendar tako življenje nikamor ne pelje. Kot vsak v podobni situaciji, boš tudi ti na kocu gotovila: SPLAČALO SE JE. Vso srtečo ti želim. Lp

Pozdravljena Smile!
Tudi moj nasvet bi bil - čimprej stran. Vem, da si trenutno precej zmedena od vsega in da dvomiš tudi vase in v to kar čutiš in doživljaš, vendar že tisto malo, kar si opisala, kaže na to, da je s tvojim partnerjem nekaj hudo narobe . Ne glede na to, koliko se počutiš kriva ali odgovorna za njegovo vedenje ti sama , je način kako reagira in se vede zelo zelo problematičen.

Takšne osebe ponavadi ne vidijo, da je z njimi karkoli narobe, krivci so vedno drugi in zato je zelo verjetno, da med vama ne bo nikoli drugače, kvečjemu slabše.Si pripravljena do konca življenja živeti v takem odnosu? Kaj bo, ko bodo prišli otroci? Jim privoščiš, da živijo v takem peklu? Kljub morebitnem tvojem razmišljanju, da bo potem drugače, se stvari takrat samo še poslabšajo in tvoj morebitni izhod iz te situacije pa postane še bolj nemogoč.

Morda bi bilo dobro,da bi našla kakšnega psihoterapevta, svetovalca, kogarkoli, ki ima dovolj strokovnega znanja ali vsaj dobro mero zdrave pameti, da ti pomaga uvideti, da je to, kar doživljaš huda zloraba. Ena od najbolj tipičnih stvari, ki jih partner, ki ima MOM ( ali kakšen drug podoben problem ) je, da svojo žrtev ( v tem primeru partnerja) povsem izolira od ostalih. Glavni razlog te izolacije je, poleg tega, da mu nobeden ne stoji na poti, da žrtev počasi začne dvomiti vase in svojo percepcijo realnosti in jo lahko na tak način še lažje manipulira.

Če bi imela okoli sebe dovolj (zdravih) ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjala o tem, kar se doma dogaja in bi ti vsak potrdil, da je obnšanje, ki ga doživljaš v bistvu zloraba in hudo moteno...potem bi lahko lažje razmišljala o odnosu v katerem si se znašla in našla rešitve ali vsaj postavila zdrave meje. Tako pa lahko postaneš kot muha v pajkovi mreži , že tako omrežena z njegovimi nitmi, da ne vidiš več niti prsta pred seboj.

Drži se!
GittaAna



Popravljeno 1-krat. Zadnjič popravljal GittaAna ob 22.04.12 14:50.

O groza saj ne morem verjeti kakšni obstajajo to. Punca res bejži čimprej. Pokliči potem na kakšno društvo za nenasilno komunikacijo, tam so zate in ti bodo svetovali. Je anonimno.

Takšni obstajajo "omojbog". Ni jih ravno malo naokoli. In ko si notri v njihovem svetu je res zelo, zelo težko izplezati ven. Se pa da :-)

Težko razložiti, če tega ne poznaš ali ne doživiš.
GittaAna

Meni gre pa že na živce da se tako poudrarja da se težko pride iz nasilnih vez itd itd....
ja saj ni čudno, ker samo slabe zgodbe pridejo na plano! Poznam pa dosti srečnih koncev, ampak tisti pa ne pridejo v novice ah kje...., tja pridejo samo slabe zgodbe, da so ženske ja še bolj v strahu!

A?et seveda je dosti tudi srečniih koncev in lepih družin in zdravih partnerstev. Vendar je to v primeru, da je eden od staršev (ali morda celo oba) alipartner osebnostno moten ali pa ima podobne značajske karakteristike to precej nemogoče.

Za MOM ( in ostale osebnostne motnje) še posebej velja ( tudi med strokovnjaki) da je najboljši "recept" za disfunkcionalno družino ali katastrofo v partnerstvu. To je bolj ali manj že v sami definiciji, kaj osenbnostna motnja sploh je.
GittaAna

Pozdravljeni!

Hvala vam za pisma, že obiskujem terapevta od septembra ampak sem nase pozabila-na žalost, ker sem se ukvarjala z najinimi odnosom, in ker so terapevti dragi jih tudi ne morem prav pogosto obiskovati, v centu za pomoč zlorabljenim puncam pa ti en pomagalo preveč, vsakič ko prideš ti samo ponavljajo, da si žrtev. Ni mi prov lahko, nočem se smilit sama sebi, sem naivna, v soboto sem napisala da nimava prihodnosti in zatem je rekel da mi ne bo oteževal vse lepo in prav...
Ampak zatem sva se dubila še na pogovorum kjer mi je govoril da on ni nasilen, da je najbol nežen, da me je z vso previdnostjo prijel za vrat, da je potem nasledn dan ceu dan jokal, ko sem delala itd, jaz sem pa itak jokala ku vidra kot ponavadi, zatem sem začela spet premišljevat, da sem vsega jaz kriva, obrnil me je, res se nimam rada, dovolj imam tega napisal sem par lepih smsjov, ker mi je bilo res žal in težko, vedla sem nočem imeti take preteklost, on se je za cev sobotni večer izklopil vse do nedele do enih, zatem je napisal da razmišlja in da drugega sedaj ne more izjaviti, lp ip, jaz kr faaak, kako lahko, vćeraj se jokaš potem pa lp in sem se pogovarjala v krogu bližnjih sem rekla dovolj, zvečer mu napisala pridem iskat stvari samo povej kdaj lahko in se naredi kaj zakaj, čemu, spet mi ni nič jasno, sploh mu ne odpišem, in zdaj mi napiše ob 11 zvečer mail 5 strani dolg kako me ljubi in vse najlepše, jaz mu danes popoldne napišem da saj najbrž ne misle da mu bom pisno odpisala da se dubimo pa to, me je spet raznežu in on napiše da je upal da bom in jaz da mu ne bom-pač da bo mojo intimonst spet kazal očetu ko tto vedno dela, in v pismu je pisal da je oče hotel samo dobro, če bi oče hotel samo dobro ko nama je razlagal o zvezi bi reku sine pejt pa uštimi če jo ljubiš ne bi pa se utikvov, če se pa želiš se pa utakneš, če imaš nekoga pod kontrolo se lahko utakneš in če govoriš da je moj oče slab itd, potem najbrž pogovr z nejgovim očetom meni ni pomagal ampak mi zadal še večjo bolečino, kpredvsem zato ker mi klošarsko mislilmo! ker smo pač preprosta družina! no take fore, in ko sem mu ta sms poslaala, spet ni bilo nobenega odgovora nič, jaz imam vse pri nemu, brez usega, brez denarja v tem mestu spim pri prijatlci zato da bom zaslužla še denar, pa da grem lahko dam, ne zanima ga kaj, včeraj mi je pa 5 listov ljubezni napisov res ne razumem, zmedena sem da nekomu pišeš o ljubezni, potem pa niti se ne dubiš znejmu, on ima pa vse pri tebi, vse imam pri nemu,e razumem mi lahko kdo to razloži, ali res ne misle nič al je samo on na svetu, ali kaj :((((((((((((

Hvala vam za odgovore, bomo zborbal, vse smo.

Imate prov res se ne cenim ne znam reč si da sem lepa, ampak upam da bo vse prišlo....

Prosim pomagajte, ker se mi celi dan ni javil, da pridem po stvari, ko se končo je javil sva se s rpijateljico sprehodili do tja, da bi ob 10:00spakirali ampak naju so tam čakali njegovi starši, kateri me niso spsutili notri in niso pustili, da spakiram, sina so zaprli v spalnico, moooojboooog povejte mi ali sem psihopat??? kam naj grem meni se mešaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!! kam lahko pokličem? prosim vaaaas! Starši so 37 letnega sina zaprli v spalnico, mene pa starši niso spustili notri??????????????????lepo vas prosim pomagajt emi!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!111 :(((((((((((((((88

Smile, spokaj in pojdi in to takoj.Obrni se na društvo za nenasilno komunikacijo, kjer ti bodo z veseljem pomagali.
Ne razmišljaj prav nič več.Če ne gre drugače, pojdi na csd povej situacijo in dvomim, da tine bo kdo pomagal.V skrajni sili se lahko po pomoč obrneš, na PP , kjer ti lahko nudijo tudi spremstvo da prideš do svojih stvari.
Narobe s tabo je samo to, da se nimaš rada.Ne boj se, ne nasedaj lepim besedam, ampak se ojačaj toliko, da boš dobila svoje stvari nazaj in pojdi stran, kar te nesejo noge.
Če nimaš kam iti, se obrni na zgoraj omenjene situacije, ali kakšno drugo.
Ne nasedaj lepim besedam, ker niso nič drugega, kot izsiljevanje in nekoga, ki je labilen, je v taki situaciji z lepimi besedami zlahka prenesti naokoli.
To kar njegovi straši počno z njim ni tvoja težava, ampak njegova.Ne rešuj njega, ampak sebe, dokler še imaš čas.
Ne vztrajaj v takih odnosih in punca, začni se ceniti in imeti rada.
Gemma

Smile, pozdravljena!

Popolnoma razumem tvojo zmedo v glavi: na eni strani želja po ljubezni, na drugi strani neizmeren strah zaradi poti na katero se podajaš in to brez vsega. Vsi moji predhodniki, vključno z mano, so mnenja, da je s tvojim partnerjem nekaj hudo narobe. Jaz na tvojem mestu niti slučajno ne bi več razmišljala o orgumentih ali še skupaj ali narazen.

Naj ti za ilustracijo navedem: ob stanovanju in novo zgrajeni hiši, sem pred toliko leti z otrokom odšla popolnoma "na kant". Brez ficka v žepu, saj sem imela veliko kredita za hišo, k sreči pa službo. Četudi te ne bi imela, bi vseeno šla, ker sem se k sreči resno zavedala, da se gre za moje in otrokovo življenje. Taki tipi so popolnoma nepopravljivi. Žal! Zavedala sem se, da sta samo dve poti: življenje ali norišnica. Izbrala sem življenje in za seboj pustila hišo in stanovanje in vse kar je noter ostajalo.

Iz lastnih izkušenj ti govorim, da glede partnerja, tu ne pomaga noben pogovor ali dialog več. Vsa njegova pisanja, ki jih bereš in razgovori z njim, vnašajo v tebe samo dodatno zmedo. Tu žal veljajo samo DEJANJA, pa še ta ne več, ker se ti do sedaj niso izkazala, da ta tudi držijo.

Iz vsega kar si napisala, mislim, da si v hudi življenjski nevarnosti. Tudi meni je vzel otroka in sem mislila, da bom znorela. Zato si najprej poišči zavetje doma pri starših ali v neki varni hiši. Pusti stvari in otroka tam kjer so. Ne ukvarjaj se z mislijo kako boš do tega prišla, ker enostavno ne boš prišla. Samo še bolj se boš onesposobila. S pomočjo ljudi se takoj poveži s policijo in CSD. Vendar se zavedaj, da tudi to je le služba in nič drugega, zato moraš v prvi vrsti računati nase in na pozitivno pomoč bližnjih. Šele iz varnega zavetišča oziroma varnega zavetja in le ob pomoči drugih, boš lahko ukrepala. Hitrih rešitev tu ni. Najprej se moraš sama umiriti in počutiti toliko varna, da boš lahko ukrepala. Zato nujno potrebuješ širšo pomoč. Dopusti si biti brez vsega, saj se vse s časoma uredi.

S partnerjem in njegovo družino, bi jaz na tvojem mestu trenutno popolnoma prekinila vsak stik. Poleg pomoči, ki jo lahko črpaš iz foruma, bi ti predlagala, da si dnevno pišeš dnevnik. Naj ti sedaj dnevnik postane nov sogovornik, nikakor pa ne več tvoj partner in njegovo sorodstvo. S pomočjo dnevnika boš lažje sledila, kaj vse se ti dogaja in poskušala iskati rešitev v tej smeri, da boš vedno korak pred zlom, ki se ti dogaja in se ti bo še nekaj časa dogajalo. V njem se tudi osredotoči izključno na misel: samo jaz in otrok sva pomembna. Ne ukvarjaj se več z mislijo, kaj je rekel, kaj je počel, ker je to žal izguba dragocene energije.
Sedaj si na vrsti TI IN SAMO TI SI POMEMBNA. Če boš rešila sebe, boš tudi otroka.
Natrosila sem le nekaj misli iz lastnih izkušenj. Koliko jih boš upoštevala in uporabila, pa je izključno na tebi. Vse dobro ti želim. Lp

Smile!

Opazila sem, da sem te napak razumela. Napisala si, da so sina "zaprli v spalnico". Jaz sem mislila, da tvojega sina. Če nimaš otroka, je zadeva toliko manj komplicirana in je moj odgovor v tem delu napačen. Za neljubo napako se ti opravičujem.

Jooj, nehaj že delati paniko. Psihopati so očitno oni, ki zaklepajo odraslega sina v spalnico-, smešno za crknit. Ti pa le spakiraj in pojdi, ne nasedaj lepim besedam, ker ti tule ženske lahko potrdijo, da se stvar slej ko prej ponovi in je potem le še težje oditi stran! Poslušaj jih, že tako imaš zjebano otroštvo, boš imela še celo življenje zaradi tega čudaka in njegove še bolj čudne družine? Tip ni pri sebi, oni tudi niso, ti pa če boš verjela tem besedam in da mu je žal in da ne bo več ponovil.... bla bla bla, boš tudi vsa zmešana. Zmanipuliral te bo do konca in za vse boš ti kriva. Saj ti že zdaj daje občutke krivde, daj POKAJ!!!!!


p.s obrni se na policijo in pridi v spremstvu njih po stvari

Sem spokala:-) sem duma in ful sem vesela,včeraj se je to zgodila, danes sem pa prišla in so mi oni zložili vse stvari vškatle wtf????moje stvari, pa še nevsega, niso mi dovolili, da grem kamor kol v stanovanje, razn nahodnik, potem sem med zlaganjem škatl zgubila gsm in so mi ga ukradl faaaak in fanta ni blo, sam hodnik, iz drugih vrat so dal kluke dol pasnemal so me paniti njihov stanovanje ni, drgi stanovalci so mi pomagal, hvala vamza vse, jst sm rešena:))))) sem bila tudi pri terapevtu, klicu ga je moj biuši in hotu na vsak način priti k nemu in mu govoru da jaz norim pa kaka sem to po smsih WTTTTTTTTTTTTF? AMpak sej bo, šla domov, in si že našla službo gremo dalje:)))

Ja čimdalje stran, pa glej da nikol več ne dobiš psihopate za vrat! Ti se pa končno umiri in začni cenit - takrat boš tudi privlačila fante, ki te ne bodo tepli in te spoštovali!
Srečno

pozdravljeni,

tudi jaz živim ob človeku, ki ima - glede na prebrano tukaj - MOM. ker sama nisem iz psihiatrične stroke se sprašujem ali ni nekako nefer, da ljudi okoli nas, ki se obnašajo drugače od nas oziroma jih ne razumemo kar tako, na podlagi knjige ali foruma označimo z neko motnjo? ne vem, mogoče jo človek s katerim živim ima, mogoče pa ima kaj drugega. kdo sem pa jaz, da mu tako amatersko postavim diagnozo, ga označim za MOM in potem tukaj ali kje drugje pišem o njem kot da je oseba z MOM? in sebe okličem za strokovnjaka za prepoznavanje te motnje, na podlagi knjige in foruma?

Pozdravljena Ne razumem.
Nobeden tukaj ne postavlja diagnoze. To lahko počnejo zgolj strokovnjaki, ki pa jih je na žalost bore malo. Vsaj tistih, ki (trenutno) dejansko kaj vedo o osebnostnih motnjah. Zato je edina možnost večine bližnjih, da bi razumeli nerazumno vedenje svojih bližnjih da se izobražujejo in pomagajo sami, preko litearature in takšnih forumov. In kot pravijo nekateri: Če nekaj izgleda kot raca, hodi kot raca, se oglaša, kot raca potem to raca verjeno tudi je.

Za svojce ali druge v okolici je prepoznavanje in razumevanje določenega načina obnašanja, čustvovanja, reagiranja njihovih svojcev bistveno zato, da svojcu sploh lahko pomagajo in še bolj zato, da zaščitijo sebe. Že v sami definiciji osebnostnih motnej je, da pride zaradi te motnje do hudo poškodovanih medosebnih odnosov.

Ni bistveno to, da diagnosticiraš svojega partnerja ( starša, otroka, soseda) temveč da veš s čim se spoprijemaš in kako sedaj naprej. Kot je nekdo že povedal, je biti v odnosu z nekom, ki ima mejno osebnostno motnjo podobno, kot če bi bil skupaj z alkoholikom ( celo vedenje je včasih podobno), pri tem pa bi bil prepričan, da je tisti na drugi strani abstinent in da nikoli ampak res nikoli ne pije.

Šele potem, ko najdeš steklenico ruma skrito v zadnji omari ti postane jasno, v čem je težava in od kod vsi izbruhi, nihanja razpoloženja.....in šele takrat se lahko s situacijo sploh spoprimeš. Do takrat pa se lahko zgodi, da si prepričan, da se meša že tebi, da si ti tisti, ki je kriv za vse, da bi bilo bolje, če bi se le ti lahko drugače obnašal, če bi lahko bolje zadovoljil bolne potrebe svojega bližnjega, če bi.....in tako sitacijo poslabšaš ne samo za tvojega bližnjega, ki ima težave in se lahko zaradi tvojega neznanja le še poslabšujejo, kot tudi sebi. Iz odnosa , kje ima eden osebnostno motnjo namreč skoraj nikoli ne prideš povsem nepoškodovan.

GittaAna

Hvala za vaš odgovor. Sem v zvezi s človekom, ki je alkoholik, narkoman, ki ima očitne težave s svojo osebnostjo in vsega tega dolgo nisem vedela. Kot pišejo druge sem tudi jaz dolgo mislila, da sem sama kriva za vse kar se dogaja, da jaz povzročam napetosti, prepire, da sem res tako slaba oseba kot me prikazuje. Lahko sem nekatere stvari prepoznala, ko sem jih videla (o alkoholu in drogah), drugih pa ne morem, ker bi lahko njegovo obnašanje dala v knjigo "moški ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo" ali pa v knjigo o MOM-mu. kako naj vem s čim imam opravka. z nikomer se ne morem pogovarjati o tem, ker živim v sredini, ki tega ne pozna oziroma noče poznati, samo skozi knjige pa težko rečem da je to to ali pa je to. razumete? v končni fazi se mi je "najlažje" umaknit, kar pa seveda ni najlažje, ker sem že zelo psihično poškodovana in se ne glede na to, da sem uvidela da s tem človekom ni kaj početi, da mu pomagati ne morem, da si sam ne more in ne zna, da ga je po eni stani neizmerno škoda, ker je en nejgov del fantastičen, drug pa pravo zlo, ne morem dokočno odlepit od naju ker ... še kar nekaj upam, čakam, pričakujem.
ne vem, mogoče je ta človek samo ženomrzec, mogoče ima MOM, mogoče kaj čisto tretjega. kako naj vem s čim se sploh spopadam? ali pa je samo z mano nekaj narobe.

Zdravo!

Zanima me katera od vseh naštetih knjig je prva ki naj jo preberm, če bi mi lahko svetovali?
In kaj naj naredim ker mi niso vrnil stvari, nekatere stavri pa očitno pokradli, račune ki sm jih zbirala itd, najbolje da vs epustim ej tako?

Lep pozdrav, hvama vam za vse:)

Navedeno

ne vem, mogoče je ta človek samo ženomrzec, mogoče ima MOM, mogoče kaj čisto tretjega. kako naj vem s čim se sploh spopadam? ali pa je samo z mano nekaj narobe.[/quote


Pozdravljena Ne razumem.

Ta forum je narejen tudi zaradi tega, ker se je s tistimi, ki tega ne poznajo, ne doživljajo ali se ne želijo s tem soočiti zelo težko pogovarjat. Tu ne boš dobila vse odgovore na vsa vprašanja, nekaj pa morda le in dostikrat dene že to, da lahko komu zaupaš, kaj se v tebi dogaja.

Tudi če bi tukaj ali od psihoaterapevta, psihoatra dobila jasno definicijo, kaj je narobe s tvojim partnerjem, to ne bi rešilo tvojih težav, sicer bi morda bolj jasno vedela s čim se spopadaš, vendar ni dokončna rešitev, je le boljši temelj za iskanja rešitev.

Ljudi okoli sebe in še posebej, če so na tak način problematični, ne moreš spremnijat, jih reševat, jim pomagat...če tega sami nočejo. Večje vprašanje zate je, zakaj ti je bolj pomemben on in njegove tećave, kot ti in tvoji problemi, zakaj si se v takšnem odnosu znašla in kaj je tisto v tebi, da te vleče nazaj k njemu, kljub temu, da vidiš , da to ni dobro zate.

Po mojih izkušnjah je bolj konstruktivno, če se namesto z njim začneš ukvarjati sama s seboj in ko boš sebe spravila v en kos, boš z lahkoto našla rešitev tudi vajinega odnosa. Poleg knjige Ženkse ki preveč ljubijo bi priporočala tudi Nič več soodvisen ( angleški orginial Codepended no more je boljši) pa tudi nekaj literature od Sanje Rozman npr,. Zaljubljeni v sanje.

GittaAna

Navedeno

SMILE4
Zdravo!

Zanima me katera od vseh naštetih knjig je prva ki naj jo preberm, če bi mi lahko svetovali?
In kaj naj naredim ker mi niso vrnil stvari, nekatere stavri pa očitno pokradli, račune ki sm jih zbirala itd, najbolje da vs epustim ej tako?

Lep pozdrav, hvama vam za vse:)

Katera knjiga ti bo najbolje pomagala moraš odkriti sama. Pri nekaterih se ti bo "bliskalo" od uvidov, druga ti bo odveč, tretja bo prišla prav kdaj kasneje....Vsakšno takšno raziskovanje je potovanje vase in pot boš morala izbirati sama.

Kar se pa tiče računov je najbolje, da preceniš ali je vredno. Ponavadi je več vreden mir, kot pa da se ubadaš z motenimi ljudmi. Razen, če gre za kaj, kar ti res veliko pomeni ali nujno potrebuješ za svoje življenje. V vskem primeru pa bi to prijavila policiji, toliko , da je tam zaznamek. Nikoli ne veš česa vsega so še sposobni in ali boš morebiti to kdaj potrebovala.
GittaAna

Navedeno

GittaAna

Navedeno

ne vem, mogoče je ta človek samo ženomrzec, mogoče ima MOM, mogoče kaj čisto tretjega. kako naj vem s čim se sploh spopadam? ali pa je samo z mano nekaj narobe.[/quote


Pozdravljena Ne razumem.

Ta forum je narejen tudi zaradi tega, ker se je s tistimi, ki tega ne poznajo, ne doživljajo ali se ne želijo s tem soočiti zelo težko pogovarjat. Tu ne boš dobila vse odgovore na vsa vprašanja, nekaj pa morda le in dostikrat dene že to, da lahko komu zaupaš, kaj se v tebi dogaja.

Tudi če bi tukaj ali od psihoaterapevta, psihoatra dobila jasno definicijo, kaj je narobe s tvojim partnerjem, to ne bi rešilo tvojih težav, sicer bi morda bolj jasno vedela s čim se spopadaš, vendar ni dokončna rešitev, je le boljši temelj za iskanja rešitev.

Ljudi okoli sebe in še posebej, če so na tak način problematični, ne moreš spremnijat, jih reševat, jim pomagat...če tega sami nočejo. Večje vprašanje zate je, zakaj ti je bolj pomemben on in njegove tećave, kot ti in tvoji problemi, zakaj si se v takšnem odnosu znašla in kaj je tisto v tebi, da te vleče nazaj k njemu, kljub temu, da vidiš , da to ni dobro zate.

Po mojih izkušnjah je bolj konstruktivno, če se namesto z njim začneš ukvarjati sama s seboj in ko boš sebe spravila v en kos, boš z lahkoto našla rešitev tudi vajinega odnosa. Poleg knjige Ženkse ki preveč ljubijo bi priporočala tudi Nič več soodvisen ( angleški orginial Codepended no more je boljši) pa tudi nekaj literature od Sanje Rozman npr,. Zaljubljeni v sanje.

GittaAna

hvala za odgovor. jaz sicer svojih težav nimam, moja edina težava je bilo nerazumevanje najinega odnosa, ki sem ga sicer v tem času že uspela spraviti na minimalno, kar pomeni da se samo še občasno slišiva, da se je odselil, da nimava več nič skupnega razen tega, da misliva druga na drugega. nikoli še nisem bila v takem odnosu, zato me je vse skupaj vrglo iz tira, a kot rečeno sem se sama že spravila skupaj, žal pa mi je njega, ker je po eni strani super človek in se imava - ko je normalen - fantastično. On sam ve, a je nekaj narobe z njim, zaveda se svojega obnašanja, ki ga ne zna kontrolirat, zato se m izdi ta forum priložnost zanj, da mogoče tukaj najde vsaj začetno pomoč pri razumevanju samega sebe..

Morda sem narobe razumela tvoje sporočilo. V njem si napisala tudi to, da si že čisto psihično zlomljena in da te kljub razumevanju, da on ni zdrava izbira zate še vedno vleče k njemu. Sem vesela zate, če sedaj s tem nimaš več težav.

Ta forum je namenjen svojcem in ostalim, ki imajo v svoji bližini nekoga z mejno osebnostno motnjo ali pa se vedejo na podoben način. Za tiste, ki imajo ali so v dvomih ali to motnjo imajo pa je namenjen drug forum.

http://med.over.net/forum5/list.php?469

Bližnji ali tisti, ki morda imajo to motnjo se namreč spopadajo z različnimi težavami in tudi morebitne rešitve so pri enih ali drugih včasih zelo razlikujejo.

Pozdrav
GittaAna



Popravljeno 1-krat. Zadnjič popravljal GittaAna ob 26.04.12 12:14.

Navedeno

GittaAna
Morda sem narobe razumela tvoje sporočilo. V njem si napisala tudi to, da si že čisto psihično zlomljena in da te kljub razumevanju, da on ni zdrava izbira zate še vedno vleče k njemu. Sem vesela zate, če sedaj s tem nimaš več težav.

Ta forum je namenjen svojcem in ostalim, ki imajo v svoji bližini nekoga z mejno osebnostno motnjo ali pa se vedejo na podoben način. Za tiste, ki imajo ali so v dvomih ali to motnjo imajo pa je namenjen drug forum.

[med.over.net]

Bližnji ali tisti, ki morda imajo to motnjo se namreč spopadajo z različnimi težavami in tudi morebitne rešitve so pri enih ali drugih včasih zelo razlikujejo.

Pozdrav
GittaAna

Res je, psihično me je zelo prizadel, saj mi je dobesedno ukradel intimo, a to bom že rešila. Rada bi razumela kaj se mi oziroma se nama je dogajalo. Hval za link, tistega foruma nisem prej videla.

Navedeno

šica
Ja sedajle se mi piše, ker sva spet imela konflikt.Takole je z nama:Jaz vse narobe naredim,sem nesposobna(naj omenim, da sem sama vzg, tri otroke,enega sva žal pred 10 leti izgubila v prometni nesreči), nikoli me ne objame, mi reče kaj lepega, nikamor ne pelje,nimava prijateljev, samo on ima težave in samo on in on..........Spiva že par let ločeno ker menda smrčim in sem se morala iz spalnice jaz umakniti, kupuje stvari, ki jih ne potrebujemo, s tem, da smo proti koncu meseca velikokrat brez denarja, reči ne smem nič, ker pojma nimam o denarju itd.Lahko bi naštevala do jutra.
Do otrok je hladen, ne pokaže nobenih čustev, poleg tega, da počenja te stvari pa še veliko pije in velikokrat pozabi stvari, ki smo se jih zmenili,potem sem pa kriva jaz, ker itak ne vem kaj govorim.......V družbo ne hodiva, ne v kino ali mogoče kakšno gledališče, ki ga jaz neizmerno ljubim.Skratka, poslal me je tudi že seveda k psihiatru, da ga rabim ker sem nelabilna oseba(tako on pravi).
V gledališče in kakšen koncert hodim sama s prijateljicami ali sodelavci. Ljubosumen na srečo ni, vendar to tudi pokaže, da mu je čisto vseeno s kom in kje hodim..........Ko pridem pa domov se začne pekel, sarkastično psihično maltretiranje. Odločila sem se, nisem več mlada in se bom ločila.To sem mu tudi povedala, pa misli, da samo govorim....To pot ne..........Imam tudi že načeto zdravje......Zato, ženske ne odlašajte tako kot sem jaz, leta tečejo, do sedaj smo skrbele za družino, sedaj imamo čas za sebe........Bo težko,vem da bo, vendar bom lahko delala kar bom hotela, pa vse kar bom naredila, bo dobro in lepo,kar sedaj ni.
lp šica

Pojdi in reši sebe in tvoja otroka, dokler ne bo prepozno. verjemi vase in v to, da si še kako sposobna, sploh pa če otroka vzgajaš sama!! Srečno!!

Navedeno

mojcadernovsek
Pozdravljeni!
Ob prebiranju pošte zandjih dni se mi je utrnilo vprašanje o mejah. Meje so zunanje za našo okolico in meje so tudi notranje - veljajo za nas. Svojci oseb z MOM se največklrat utrujeni zrušijo vase po stalnih kršitvah meja s strani okolice. Hitro lahko ugotovimo, da na okolico imamo nekaj malega vpliva, a ne toliko kot bi si želeli in bi bilo dobro. Sledi vprašanje meje v nas samih.
Poskusite se postaviti v naslednje situacije:
1. Ni me mogoče razjeziti, če se jaz nočem
2. Ni me mogoče užaliti, če jaz ne dovolim
3. Ni me mogoče prestrašiti, če jaz ne dovolim
4 ... in tako dalje ...
Ta vaja v prepričevanju sebe in delovanje v to smer zelo pomaga dvigniti samozavest in predvsem nastopati iz pozicije zdrave moči.
LP
Mojca Z. Dernovšek

Joj točno to, točno s tem se spopadam.. .Kako zdržati, kako it naprej, kako se ne pustit prestrašit, kako se ne pustiti užalit....
Odšla sem, nimam nobene podpore, sem sama in hvaležna sem za ta forum.

Vrtnarka je pisala da ji je strašno pomagala terapija. Kje, kako.. .Terapije so tako drage :(

Vsem veliko sreče in volje in čim več poguma!

Nikolle

Nikolle, pozdravljena!

Čestitam ti in držim pesti zate. Rešitev boš zagotovo našla, saj si odločilno potezo že naredila.
Že to, da nisi več v mlinu z osebo, ki ti je načenjala zdravje, ti bo omogočilo, da boš začela misliti s svojo glavo. To pa je najpomembnejše. Najtežje se je odločiti. In tudi strah pred neznanim nas lahko močno ohromi. Potem pa, ko se odločimo, smo običajno začudeni sami nad sabo, kako nam zadeva dobro steče. Vse to je za nas celo zelo dobro, saj si s tem dvigamo svojo samopodobo in ceno v lastnih očeh. In ko se rešimo in začnemo dovolj ceniti, običajno nismo več pripravljeni na polovičarske odnose, v katerih smo nekoč močno trpeli.

To s čemer se trenutno spopadaš, poskušaj nadomestiti z vsakodnevno nalogo (beri: akcijo ali razmišljanjem) v tem smislu: "Sedaj sem samo jaz pomembna! Oseba, o kateri razmišljam ali se jo celo bojim, sedaj ni prav nič več pomembna! Gre se za mojo rešitev in nič drugega! Mislila bom le nase! Kaj bom danes dobrega naredila zase? Kaj lahko naredim danes, da si stanje olajšam?" in podobno... Ko sebe rešimo in najdemo svoj notranji mir, se nam začnejo običajno zadeve korenito spreminjati.

Glede iskanja terapevta pa je rešitev tudi v naslednjem: Dobri prijatelji so nam včasih najboljši terapevti in še nič ne stanejo. Ostani tudi z nami na forumu in še marsikaj vzpodbudnega boš našla zase. Vso SREČO ti želim. Lp Odmev