Če je katera od uporabnic foruma zdravila anoreksijo bolnišnično bi želeli izvedeti kako poteka tako zdravljenje, kako potekajo dnevi, šolanje, obiski......kako v bistvu izgleda tako zdravljenje?
Vnaprej iskrena hvala za izkušnje.
Meme

zdravo. jaz sem se zdravila za anoreksijo in sicer v UKCju v Ljubljani.
zdravljenja se še vedno zelo dobro spomnim.. bila sem v oddelku ki je namenjen prav motnjam hranjenja. use je bilo urejeno zelo domače, imeli smo lepo urejene pisane sobe, omare, pisalne mize.. vse je bilo super. nekako sem se gor kar preselila. prva dva tedna zdravljenja sem bila ves čas notri, niti za vikend nisem šla domol. (prvi vikend so vse punce v bolnici, potem pa je od njihovega sodelovanja pri zdravljenju odvisno ali gredo domol ali ne. sodelovanje opazujejo medicinske sestre ki so ves čas na oddelku, ocenjujejo in zapisujejo če katera od punc telovadi, stoji(stati nismo smele, samo ležanje ali sedenje), kako počivamo po obrokih(20min ležanja na postelji), kako smo bile oblečene (če si premalo oblečen ti je mraz in bol kuriš kalorije in hujšaš), kako sodelujemo pri obrokih (se upiramo, ali poskušamo čimbolj spodobno pojesti))... glede na to so potem naši zdravniki in psihologi odločili ali bomo za vikende hodile domol. šola poteka normalno za otroke ki so še v osnovni šoli. vse predmete imajo ocenjene kar v bolnici z bolnišničnim učiteljem, jaz sem s tem imela malo več problemov ker hodim na gimnazijo in sem v bolnici imela pouk samo za nekatere predmete. teste sem pisala iste kot moji sošolci. vso snov ki sem jo mogla obdelat mi je mentor v bolnici zrihtu prek šole (so se povezali pač bolnica in šola)...ni blo panike

glede obiskov je tko da morejo starši poveadt kdo lahko pride in kdo ne, obiski so dovoljeni čez cel dan mislim da do 8 zvečer. aja pa odvisno je tudi kako bolnica sodeluje, pol to dohtarji povejo al lahko pridejo obiski al ne.

dan je potekal normalno, bom kar opisala na dolgo. zjutraj smo se ustali okoli 7:30, nas je zbudila sestra. sledilo je vaganje (najprej wc-lulanje) -svoje teže nismo videle ker smo gledale stran-to je super, mene je nazačetku obremenjevalo ampak mislim da je praw to najbol pomagalo pri temu da sem se nehala sekjrat glede nje!. potem smo šle na drugo stran oddelka v kopalnice, se uredile in ob 8 zajtrk. jedle smo vse skupaj, nadzirala nas je sestra ali tehnik ( da nismo skrivale hrane-rokavi, žepi itd) za zajtrk smo imele 15 min časa. potem počitek 20 min. potem do kosila prosto, kosilo ob 12, spet pod nadzorom, potem počitek (je fajn, smo se pogovarjale in to..super), potem spet prosto do 2:30 (malca, počitek), potem spet prosto do 18:00 (večerja, počitek) po večerjo smo šle še v kopalnico in potem prosto do 21 ali 21:30, potem spanje.
aja tako so dnevi potekali na začetku...ko je blo zdravstveno stanje še huuuudo, potem se te proste ure zapolnijo s poukom.
vsak dan je bila ob 9:00 vizita, kjer smo se nahitro pogovorile z zdravniki o počutju into
2x na teden je potekala tudi skupina motenj hranjenja, kjer smo se pogovarjale in si svetovale -to je SUPER!

aja pa glede izhodov iz bolnice povem še to...tam pač začne punca jesti zeelooooo majhne količine hrane, odvisno v kakem stanju je in koliko je sposobna pojesti (odločijo zdravniki). potem se obroki postopoma povečujejo (zelo redno spremljajo tudi vikende ko gre puncca domol, kako gre s težo in odnosom s starši, jedilnike za vikend napišejo oni! ). ko punca je normalne obroke pač tko ku so oni postavli, lahko gre v spremstvu sestre tudi na krajši sprehod po ljubljani(seveda mora to NADOKNADIT s hrano, ki jo določi dietetičarka- je zelo vredu! pač nadomesti na sprehodu porabljene kalorije.)
glede na uspešnost vikendov in sodelovanje (kako je s težo, ali je padec, ali je punca težo obdržala) se potem odločajo glede obiskovanja domače šole. najprej podaljšajo vikend(punca ostane doma) naprimer do ponedeljka, počasi do torka, potem do srede.... punca je vse več doma, oni uspešnost spremljajo s težo. tako da se punca počasi privaja na domače okolje. JE SUPER! na koncu sem jaz hodila samo še vsaka 2 tedna 1x gor prespat, se zvagat pa po zajtrku domol. potem se preide na ambulantne preglede, ki so v začetku bol pogosti, potem pa so zelo poredki (jaz jih imam na pol leta.)

aja glede WCjev sem pozabla povedat, to je vse zaklenjeno. odklene se s kartico, ki jo imajo medicinske sestre. vsakič ko mora punca na potrebo gre sestra z njo, počaka pred priprtimi vrati da punca opravi, potem sestra pogeleda kaj je blo tam notr -pač da ne bruha al pa karkoli, zapisujejo tudi kako punce hodijo kakat -to jim pove o prebavi, ki je seveda totalno uničena ,da potem vzpostavijo red.)
vem da je slišat ZELOOO strogo to, ampak edino to je prav. sej se navadimo tud me, nakoncu sploh ni več panike :)

aja imele smo tudi individualne pogovore s psihologi in našo zdravnico, to je blo super.....tam smo se vsaka posebej pogovorile z njimi in se izpovedale. SUPER

res to zdravljenje je zakon, sej bi povedla še ogroooooooooooooomno lahko samo je preveč. če želite še kake informacije se lahko zmenimo tud za po telefonu, res vam lahko vse povem.

upam, da sem vam bila v pomoč.
:))

to si bila verjetno na pediatrični v ljubljani al prav v kliničnem centru? Ker sama sem bila tudi in je ravno tako potekalo...sam js sem bila na pediatrični...aja pa na pediatriji potem tudi gledajo v predale in v potovalke, tko naskrivaj, če slučajno kaj ne skrivaš...pa še kaj bi se našlo..

Dragi vesnaaaa in 7777a,
najlepša hvala za informacije, hči si je z zanimanjem prebrala kar sta napisali.
Čestitam vama za vajini zmagi in vama želim sreče in življenjskih uspehov še naprej.

sm vesela da sm pomagala :D ej 7777a, js sm bla tud na pediatrični ja! gdaj si bla tam? :)

Zdravo "meme", ni problema...če še kaj potrebujete glede inf. kar z besedo na dan, čeprav pa moram povedati, da sama motenj hranjenja še nisem premagala, hočem povedati to, da ko sem bila hospitalizirana to ni bilo na mojo željo in zaradi tega je bilo zdravljenje neuspešno, se pravi v pri fazi mora imeti človek voljo, da premaga motnje hranjenja, sama jo nažalost, ko sem se zdravila v bolnišnici nisem imela in danes mi je žal zato, ker so se motnje vame še bolj utrdile in je še težje...vendar upam da mi in vsem nam uspe..tudi sama želim vaši hčerki in vam, da se čimprej poberete in zaživite brez MH. Moram pa povedati, da je lepo videti kako se nekateri starši trudite, da bi pomagali, naj povem da je seveda za hčerko pomembno da ji stojite ob stran, vendar nikoli in res nikoli ne silite v njo, ker to bi lahko pomenilo, da se bo hčerka uprla vašim zahtevam...to pišem iz svojih izkušenj..vendar pa vsekakor ji stojte ob strani..

"vessnaa", čao bila sem kakih 4-5 let nazaj se ne spomnim točno..:D...pa ti?

Naša hči je že "prestara" za pediatrično kliniko, čeprav jo tam obravnavajo zaradi osteoporoze.

A je katera zdravila anoreksijo bolnišnično na Centru za mentalno zdravje? Vnaprej hvala za izkušnje.

Kaže, da dekleta, ki so zdravila anoreksijo na psihiatrični kliniki ali ne obiskujejo tega foruma ali pa ne želijo spregovoriti o svojem zdravljenju. Škoda,bile bi nam v veliko pomoč.

Oj, no jaz bom povedala in to brez olepševanja:


sama sem se zdravila kot najstnica in sem imela zelo slabe izkušnje. Tudi zdaj, ko sem odrasla in imam bolj realno sliko, imam enako mnenje. Z nami so ravnali kot s ta večjimi zločinci v zaporu. Se je pa danes po mojem in upam, izboljšalo. "Zdravljenje" je temeljilo na "izsiljevanju", ustrahovanju in zbijanju že tako nizke samozavesti in vlivanju krivde. Medicinske sestre so bile katastrofalne, glupe (verjetno še niso slišale za čustveno inteligenco) in avšaste (ne vem, kako lahko nekatere s takim karakterjem sploh opravljajo tako delo) - na tehtanju se je eni prav videlo njene mrdece gnusa na obrazu, ko sem se slekla. Zdravniki tako - tako. Veliko bolj mi je kasneje pomagalo delo na sebi, branje knjig, pogovori punc s podobnimi težavami in podobno.

Skratka, pešala sta tako strokovna plat kot, ne vem, kako naj temu rečem - občutek človeškosti, sta bila katastrofalna.

Draga Alexis,

hvala za tvojo izkušnjo in da si jo upala deliti z vsemi. Zagotovo ti takrat ni bilo lahko in potem še neodobravanje s strani osebja, verjamem,da ni bila lahka malica. Imaš prav, v zdravniških vrstah, medicinskih vrstah in dejansko v vseh poklicih, lahko naletimo na človeka, ki svojega dela ne bi smel opravljati. Nekateri ljudje niso primerni za delo z drugimi ljudmi, sploh na tako občutljivih področjih življenja. Verjamem pa, da obstajajo tudi zdravniki in medicinske sestre, ki svoje delo opravljajo dobro in s srcem.

Potrebno je deliti vse izkušnje, tudi tiste, ki so v nas pustile globoke zareze. Zato hvala za tvojo izkušnjo in pogum, da si delila to z ostalimi.

vse dobro in lepe praznike,

Tatjana

Živjo!

No pa naj še jaz povem svojo izkušnjo, ker sem tudi sama iskala kakršnekoli informacije o zdravljenju na CMZ pa jih nisem našla. Kar pa po svoje niti ni bilo tako slabo, ker bi se mogoče prestrašila...

No torej...imam anoreksijo...pri višini 176 cm sem tehtala 39 kg ko sem bila sprejeta v bolnišnico...tako da sem imela hujšo obliko anoreksije...Čakalna doba za sprejem je tam nekje 6 mesecev povprečno...za uspešno zaključeno zdravljenje pa je ponavadi potrebno vztrajati kar več kot pol leta. Sama sem se zdravila 10 mesecev in ni mi žal niti enega dneva, ki sem ga tam preživela. V svojih 21 letih se nisem toliko naučila kot sem se naučila tam. Naučila sem se pogledati stvari z več plati, ne vsega jemati kot katastrofalno...res...OGROMNO sem pridobila. Sčasoma ko sem se začela odkrivati sem začela pridobivati tudi na teži in tako sem bila odpuščena ( pač, sam se odločiš kdaj boš šel ven...lahko vprašaš za mnenje, kaj se jim zdi da bi bilo v redu zate, ampak datum odhoda si določiš sam, razen, če ne kršiš kakih hujših pravil, potem te oni odpustijo). s 53 kg :) Ne rečem da so težave izginile...jih pa definitivno sedaj znam reševati z glavo in dejanji, ne pa s kontrolo teže.

Glede osebja pa lahko rečem samo TOP OF THE TOP!!!! Najboljši :) psihologi in psihiatri so res dobro usposobljeni, sestre pa prijazne. Niti ene slabe besede nimam za reči čez osebje, res ne.

Tudi pri hranjenju te noben ne nadzoruje v smislu da bi zraven tebe sedeli pa ti v krožnik gledali...nekaj nadzora imajo...ampak je popolnoma neopazen in nemoteč...ker ni noben očiten...nobenega od osebja ni niti zraven miz.

Glede programa pa je tako da dopoldneve tam do 3 imaš kar zasedene z delavnicami...potem pa imaš do večerje prosto. Ampak bolj natančno o programu pa kar poličite, se prijavite in pozanimajte.

Upam da boste našli kaj koristnega v napisanem :)
aja, samo še to...ne pričakujte dopusta...ker je naporno...ampak vložen trud se zelo poplača!

Dragi Alexis in Blossom,
iz srca hvala za vajini izkušnji, tako zelo potrebujemo kako izkušnjo ali nasvet. Naša situacija je iz dneva v dan slabša, pa se malo izboljša, pa postane vse skupaj že spet strašljivo...
Hvala.

meme...ugibam da ste mama punci/fantu z anoreksijo?
Drugače pa če vas še kaj zanima pa kar vprašajte...z veseljem pomagam, če le lahko...

Blossom
res je, 17-letna hči je anoreksična. Pri 159 cm tehta med 37 in 39 kg, ima osteoporozo, obsedena je s hujšanjem in hrano. Naša zgodba je opisana pod temo "anoreksija?". Hčerko skrbi,da bo morala ponavljat razred, če bo šla na bolnišnično zdravljenje, po drugi strani pa pravi da bi si vsaj malo oddahnila od šolskih obveznosti.Kako so to rešile dijakinje, ki so bile na zdravljenju skupaj z vami? A dobivajo dekleta tudi kaka zdravila medtem ko so v bolnišnici? A se v tistem času ko se čaka na sprejem v bolnišnico odvija kako ambulantno zdravljenje?

Naj je ne bo strah tistega enega leta, ampak tega, da si lahko zaradi tega celo življenje uniči. Sploh pa to leto ni zapravljeno, ker ogromno pridobi. Sicer je pa prvi predpogoj da si ona najbolj želi ozdraviti...ker se mi zdi da ste vi bolj zainteresirani za njeno zdravljene kot je sama ( pa ne jemljite kot kritiko oz. slabonamerno).

Na oddelku je socialna delavka, ki se pomaga dogovarjati s šolo tako, da lahko opravlja obveznosti, piše teste...je pa vse odvisno od hčerinega sodelovanja v program zdravljenja in od njenega splošnega zdravja.

Ene ja, druge spet ne...v največ primerih kake antidepresive.

Ambulantno zdravljenje poteka pač po želji.Svetujem vam, da kontaktirate dr.Nike Novak Vaca, ki je super psihiatrinja in ima ambulanto na polikliniki, sicer pa je tudi ona na CMZ oddelku za motnje hranjenja.

Pozdravljeni, stara sem 24 let in imam verjetno motnje hranjenja (170cm, 44kg). Predvsem me je izmucil stres, cudna prehrana. Nekaj casa se ze trudim jesti, moras se zrediti in urediti prebavo, poskusam imeti 5 obrokov na dan oz 3 glavne. Predvsem me muci slaba prebava, napihnjenost, bolecine v spodnjem delu trebuha, bolecine v crevesju in pri odvajanju, vcasih slabost, glavoboli. Poleg tega so mi ugotovili laktozno intoleranco in sindrom razdrazljivega crevesja (veliko stvari ne smem jesti). Kava mi je pomagala pri prebavi, ampak je ne pijem vec ze dva meseca. Imam vecje bolecine v trebuhu, ce zjutraj ne grem na wc in sem zaprta. Ne vem kaj naj jem, da bodo tezave manjse in koliksen mora biti obrok zame. Prosila bi za pomoc pri jedilniku, izkusnje zdravljenja, kakrsenkoli nasvet, mogoce zdravila, ki bi lajsala pri bolecinah, da bom lazje jedla. Zelo me skrbi. Obcutljiva sem na skoraj vse kar pojem, zaradi bolecin imam manjsi apetit ampak se prisilim (telo moram navaditi na hrano). Hvalezna bom za kakrsenkoli nasvet.

Lp
Emma

Draga Emma,

verjamem, da ti ni lahko pri uvajanju telesa na redne obroke in vse težave, ki so se ob tem pojavile. Lahko pa ti čestitam za vztrajnost in pogum, da si vprašala kako si še lahko pomagaš. To mislim čisto resno.

Ob branju tvojega mejla, sem prišla na misel, da bi ti bilo najlažje pri sestavljanju jedilnikov, če ti kdo konkretno pri tem pomaga. Na Ženski svetovalnici se lahko obrneš na Katjo Vučko, ki se ukvarja točno s to problematiko, kot jo opisuješ ti. Mogoče bosta skupaj našli kakšen odgovor ali možnost, na aktero sama še nisi pomislila. Pokličeš jo lahko na številko 01/25 11 602 in se bosta dogovorili za termin srečanja.

Želim ti vse dobro,

lp

Tatjana

ali sse kej telovadi na odelku?

na PPOju se smeš komaj premikat, kje da bi telovadu.
Če nam so težili da smo imele puloverje in spodnje majice, pa vedno copatke, da kao nismo izgubljale rpeveč kalorij.

zdravo!
teden dni sem bila zadržana na pediatrični kliniki v Ljubljani. Sicer nisem bila prav na oddelku za MH, tam je verjetno še strožje, bila sem na endokrinološkem. Dan je potekal tako, da je bilo najprej tehtanje (sestre vprašajo če si šla prej na wc, a tega ne preverjajo). Takrat ti izmerijo tudi temperaturo in pritisk. Težo lahko vidiš.
Okoli 8 ure je bil zajtrk, kar je bilo meni osebno zelo pozno, saj so okoli 5h, pol 6h prišle sestre in ti izmerile temperaturo (kao v spanju), pa sem se takrat vedno zbudila in do zajtrka sem bila že tako lačna, da bi lahko pojedla vola. ;) Je se ponavadi v jedilnici, včasih tudi v sobi. Sestre so me spremljale le včasih, ena od njih je pa prav buljila.. Drugače pa so me proti koncu tedna bolj ali manj le spraševale če sem vse pojedla in kaj sploh sem jedla, ko sem pladenj odnesla nazaj.
Vizito sem imela 3x. Drugače telovaditi nisem smela, sem pa šla enkrat na ''sprehod'' do druge bolnišnice na neko testiranje, a to drugače ni bilo vključeno tja. Premikale naj se ne bi kaj dosti, odvisno od sester, po kosilu naj bi pol ure ležale na boku.. 2 sestri sta bili super, a sem ju imela žal le čez vikend, drugače pa 2 bolj tako. Eno sem prav malo zasovražila, ko mi je govorila da sem za vse kriva sama, vedno je grdo gledala, če sem npr. zvečer prišla po čaj me je najprej nadrla kaj spet hočem... No drugače si naj bi tudi zapisovali kdaj greš na veliko potrebo, rekli so da je treba priti povedat, a so dejansko prišli pogledat le enkrat, drugače so vedno pozabili ali pa se jim ni dalo, tako da sem jih nehala opozarjati..
Obiski so bili dovoljeni praktično ves čas, to mi je bilo všeč, pa tudi prilagodili so moj jedilnik, naj sem vegetarijanka, a sem morala vseeno jesti ribe. Moram pa povedati, da sem bila tam večino časa lačna (z izjemo obilnih kosil) in sem v tistem času še malo shujšala.. Pojesti je bilo drugače treba vse, a kot sem že rekla niso vedno preverjali..

Sobe so drugače nove, lepe in urejene, z internetno povezavo, velikim TV-jem, kopalnico.. zlata kletka torej.

Piti sem morala le sladkan čaj, kar mi je bilo obupno, saj že več let pijem le vodo in navadne čaje. Ampak včasih se je dalo pogoditi tudi za normalne, tako da sem se vsaj malo lahko odžejala.

Glede zdravljenja pa je bilo tako, da je nekajkrat prišla moja zdravnica in enkrat sem odšla k psihiatrinji.
Upam, da sem kaj pomagala, če te zanima še kaj, vprašaj :)

jaz.1 tudi mene so zadržali na pediatrični kliniki na endokrinološkem oddelku. Enako se je dogajalo z mano, vse kar si ti doživela sem tudi jaz.

No še moja zgodba. Sem 14,5 letni fant. Še lani sem imel 85 kg. In septembra sem že drugič začel hujšat. Najprej sem se odpovedal le sladkarijam in maščobi. Jedel sem dosti manj v primerjavi z prej. Vsi so mi pravili, naj hujšam počasi, sicer bom dobil nazaj še več kg, kot sem jih mel. Postalo me je strah, zato sem začel jesti še, manj. Aprila sem mel okrog 50 kg. junija sem bil hospitaliziran. Upal sem, da bo ciljna teža res 58 kil, kot so mi najprej govorili. Zdaj morm met pa 65 pri 167,5 višine. Imam deformirano postavo. Pred par tedni sem shujšal na 58 in je bil vik in krik, in Brecljevka se mi je ful zamerla. Rekla je >ja ne morš se primerjat z drugimi, ker nisi tak, morš met 65 kil<. V razredu je namreč nekaj suhih. Zdaj sem spet pridobil nekaj kilc, a samo zato, da ne bom ponovno hospitaliziran. Ne vem in ne razumem, kaj bi falilo, če bi imel 58 kil pri 167,5 višine. Zdaj sam sedim, ker se morm zredit, sploh ne treniram nič mislim obupno je za zjokat.

pa medicinske sestre so grozne, še premikat se ne smeš aja pa tehnik denis je reko, če kaj treniram mislim morm se pa zredit wtf pa ena sestra je rekla bratrancu, ko je bil na obisku dobr da ni še on not.

bil sem pa v pediatrični


groza

lp

Pozdravljen Rosi 14,

ja ni ravno lahko poslušat nekoga drugega, ki govori kaj je za nas dobro. Žal pri motnjah hranjenja zaradi popačenega dojemanja svojega telesa ne vidiš resnične slike in potem se zgodi to, da nekdo drug ocenjuje kaj je tisto kar je zate primerno. Seveda so lahko odstopanja, tudi zdravniki se zmotijo, nimajo vedno prav, je pa ta bolezen zahrbtna, oropa te zdrave presoje. Nikoli ni lahko, ko drugi odločajo namesto nas, to je vedno zoprno. Hja, to je dvorezen meč, vsekakor. Še posebej, če se čutiš opeharjenega, da so ti obljubljali eno, naredili pa nekaj drugega. Je pa res, da smo vsi ljudje, vsak zase posebni in takšna so tudi naša telesa. Kar velja za nekoga, ki ga poznamo, ne pomeni, da bo veljalo za nas, če si tega še tako želimo in upamo. Žal ne gre tako.
Upam, da boš našel moč in notranji mir v sebi, da boš lahko sprejel svoje telo z vsemi kg, ki pridejo zraven. Pri procesu zdravljenja je potrebno trdo delo, kg so samo manjši del bitke, psihično je bolj veliko težji. In to čutiš tudi sam. Upam, da boš našel koga, ki ti bo nudil podporo in razumevanje tudi v psihičnem delu bitke.
Vso srečo ti želim,

Tatjana

rosi14 se strinjam s tabo, da je na pediatrični živa groza. Ko sem bila jaz tam prav tako nisem bila deležna ene lepe besede, kake spodbude, nee, samo govorile so, 2 glupi sestri še posebej, da bi bilo bolje če me sploh ne bi bilo, da one bi ble bolj srečne, da sem si sama kriva, ja res zelo sem uživala v bolezni, ja. Edino enega dohtarja bi pohvalila in eno sestro, a sta me imela žal le posredno.. Glede kil tudi meni.. mam samo 155cm in hočejo da mam 50 kil. Medtem pa imajo druge pri tolkih cm lahko po 45 in manj, pa jim noben nč ne reče.. Pač nerazumem jih, ker itm je isto normalen če je (na pamet govorim) 19 al pa 22, pa se mi zdi brezveze da se človek tle muči pri neki teži, če se lahko pri 5 kilah manj počuti dobro pa ne ogroža zdravja seveda. Eni so pa itak samo fouš, ko vidijo da postajaš srečen, morajo to takoj uničiti.. :S

vbistvu že imam načrte za naprej, trenutno mam pa še kontrole.

vbistvu sem bil takrat ko sem bil suh v središču pozornosti in vsi so se družili z mano bil sem car

ja res, sva že dva, jaz jih tudi ne bom mel 65, ko bom mel konc kontrol. važno mi je, da je itm ok, pa če je tudi samo 18,6. Pa napišše kaj na zs

Vbistvu mam jaz zdaj itak deformirano postavo in seb res videt premočan, ker meni osebno se vsaka kila ful pozna. a ti si bla tud na oddelku MH???

Pri meni podobno. V bistvu niso se začel družit z mano, ker sem bla suha, jaz sem postala le bolj samozavestna. No ko sem mela res premal kil so se spet čist drgač obnašal, ampak vseeno. Jaz sem se čist uredu počutla dokler drugi niso začel govort da je nekaj narobe z mano. Zdej je pa tko grozn, ko me vid kdo k me že dolgo ni pa reče kako je zdaj bolš pa da me je več skup pa joo. Res, odštevam že dneve, ko bo mir s kontrolami :)

kdo te pa ma sploh. mene ma brecljeva na mh, ti si bla na endokrinološkem te ma brata/teničeva???

ja, najprej me je imela ona. Am če hočeš ti dam svoj mail, pa lahko tam kaj več povem, ker na forum raje ne pišem vseh teh imen, tako, za vsak slučaj, verjetno sem samo paranoična :)

ok, napiši lp

lahko pišeš na bella.tessy@gmail.com :)

Pozdravljeni! Dovolite mi, da se priključim in to takoj z vprašanjem. Ali so vas pri ugotovitvi, da gre za motnje hranjenja, takoj začeli zdraviti z zdravili.
Konkretno: Imam hčer, s katero smo šele v začetni fazi zdravljenja in bolezni (vsaj tako pravijo). Hrano zavrača približno dober mesec. Naj povem da je visoka 170 cm in težka 54 kg (prej 64). Pri psihiatru smo bili 1x in takoj dobili tablete zoloft (25 mg). Hčera sicer kaj poje, pa potem ne izbruha, naslednjič ja....Kupujemo v lekarni Ensure plus (dodatek za uravnoteženo prehrano). Dobili smo tudi tabletke iz ginka, ki so drugače "potovalne" tabletke oz. proti slabosti v avtomobilu. zanima me tudi, ali ste se jih tudi vi posluževali. Hčera je drugače v 4. letniku gimnazije, zmeraj pridna učenka, veseljak, velika podpora sošolcem, tudi delala je... Sedaj sem že zmedena, se opavičujem, kot sem napisala, smo v začetni fazi vsega in se še iščem, berem, se učim....Vsak nasvet, graja, izkušnja.....bo dobrodošla. Hvala!

Avtose, pozdravljeni!

Zdi se mi dobro, da ste hitro poiskali pomoč, saj prej ko se motnje hranjenja pričnejo zdraviti, večja je možnost hitrejšega okrevanja. Kot vidim, ste poskrbeli za "telesni" del, hči jemlje predpisana zdravila, kar je dober začetek, ni pa dovolj. Za naprej predlagam, da poiščete ustrezno psihoterapevtsko pomoč, ki bo omogočila ozaveščanje čustev, vzorcev in iskanje vzrokov za razvoj motnje hranjenja.

Vse dobro, Vesna

pozdravljeni,
pa da se še jaz malo razpišem, mogoče bom komu v pomoč.
Imam še mesec dni do dopolnjenih 17let. Cel november sem bila v pediatrični kliniki v Mb in sicer na psihiatričnem oddelku zaradi čustvenih težav in depresije. Z mano je bila v sobi punca, ki ima anoreksijo. Velika je 170cm in v bolnico je prišla s 41kg. V Mb poteka dan tako, da te sestre zbudijo ob 7.30, tehtanje, jutranja higiena..8.00 zajtrk, po zajtrku čas za počitek in kasneje delavnice(likovne, glasbene...) 2x na teden je dopoldne še psihoterapevtska skupina kjer vsak pove o svojih težavah (meni osebno je bilo to zelo neprijetno, saj glavna psihiatrinja ni ravno prijazna, dreza vate s 1000 vprašanji, zraven pa še sedi 10 študentov, ki so tam na praksi), ob 12.00 sledi kosilo in ob 13.00 - 16.00 bolnišnična šola. Za otroke z anoreksijo na začetku ni šole, saj naj bi bilo to del terapije..Na začetku sklenejo pogodbo, kjer je potrebno doseči določeno št. kilogramov, da lahko začneš hoditi v tamkajšnjo šolo. Od 16.00 - 17.00 so obiski, sestre se te ure držijo zelo strogo..Po obiskih sledi 1 ura za telefoniranje (čez dan namreč nimamo telefonov) in ob 18.00 večerja. Po večerji sledijo razne družabne igre in 2x na teden skupna telovadba. Ta punca, ki je bila z mano v sobi je imela kar nekaj težav z osebjem...Ves čas je telovadila, stala na mestu, vsemu se je opirala in želela delati vse po svoje. Sedaj sploh nima več obiskov, saj se je njena teža samo še zmanjšala. Pri obrokih sestre nadzorujejo, koliko kdo poje in tisti ki imajo motnje hranjenja morajo načeloma pojesti vse. Glede osebja pa je tako...Glavna doktorica oddelka ni ravno prijazna in razumevajoča, meni sploh ni posvečala neke pozornosti in me je obravnavala kot najstnico, ki pač ne ve, kaj bi sama s sabo..(jaz sem že cel december doma, pa mi tam ni nihče znal pomagati, sedaj pa vsak dan čepim v sobi in samo jočem), oddelek ima 2 psihologa, ki sta razporejena k pacientom in sta še kr vredu (prijazna, znata prisluhnit), medicinskih sester je skupno 6 (2 dopoldan, 2 popoldan, 1 nočna, 1 celo soboto, 1 celo nedeljo), 3 so bile kr tečne in celo malo ''freh'' 3 pa super zabavne in razumevajoče.
Upam, da sem vam kaj pomagala
Lep pozdrav

pozdravljeni,
pa da se še jaz malo razpišem, mogoče bom komu v pomoč.
Imam še mesec dni do dopolnjenih 17let. Cel november sem bila v pediatrični kliniki v Mb in sicer na psihiatričnem oddelku zaradi čustvenih težav in depresije. Z mano je bila v sobi punca, ki ima anoreksijo. Velika je 170cm in v bolnico je prišla s 41kg. V Mb poteka dan tako, da te sestre zbudijo ob 7.30, tehtanje, jutranja higiena..8.00 zajtrk, po zajtrku čas za počitek in kasneje delavnice(likovne, glasbene...) 2x na teden je dopoldne še psihoterapevtska skupina kjer vsak pove o svojih težavah (meni osebno je bilo to zelo neprijetno, saj glavna psihiatrinja ni ravno prijazna, dreza vate s 1000 vprašanji, zraven pa še sedi 10 študentov, ki so tam na praksi), ob 12.00 sledi kosilo in ob 13.00 - 16.00 bolnišnična šola. Za otroke z anoreksijo na začetku ni šole, saj naj bi bilo to del terapije..Na začetku sklenejo pogodbo, kjer je potrebno doseči določeno št. kilogramov, da lahko začneš hoditi v tamkajšnjo šolo. Od 16.00 - 17.00 so obiski, sestre se te ure držijo zelo strogo..Po obiskih sledi 1 ura za telefoniranje (čez dan namreč nimamo telefonov) in ob 18.00 večerja. Po večerji sledijo razne družabne igre in 2x na teden skupna telovadba. Ta punca, ki je bila z mano v sobi je imela kar nekaj težav z osebjem...Ves čas je telovadila, stala na mestu, vsemu se je opirala in želela delati vse po svoje. Sedaj sploh nima več obiskov, saj se je njena teža samo še zmanjšala. Pri obrokih sestre nadzorujejo, koliko kdo poje in tisti ki imajo motnje hranjenja morajo načeloma pojesti vse. Glede osebja pa je tako...Glavna doktorica oddelka ni ravno prijazna in razumevajoča, meni sploh ni posvečala neke pozornosti in me je obravnavala kot najstnico, ki pač ne ve, kaj bi sama s sabo..(jaz sem že cel december doma, pa mi tam ni nihče znal pomagati, sedaj pa vsak dan čepim v sobi in samo jočem), oddelek ima 2 psihologa, ki sta razporejena k pacientom in sta še kr vredu (prijazna, znata prisluhnit), medicinskih sester je skupno 6 (2 dopoldan, 2 popoldan, 1 nočna, 1 celo soboto, 1 celo nedeljo), 3 so bile kr tečne in celo malo ''freh'' 3 pa super zabavne in razumevajoče.
Upam, da sem vam kaj pomagala
Lep pozdrav

Pozdravljena,

na žalost je res tako, da se lahko zgodi, da se v bolnišnični obravnavi izgubi pozornost za posameznika. Žal mi je, da nisi dobila kar si potrebovala. Je pa res, da za vsakega ni primerna takšna oblika pomoči. V bolnici je veliko pacientov in zdravniki so velikokrat preobremenjeni. Po drugi strani pa lahko naletimo tudi na ljudi, ki nas ne razumejo, ne slišijo, ne vidijo.
Včasih je individualna obravnava boljša. Mogoče bi morala poskusiti s psihoterapijo - individualno, 1x tedensko, kjer terapevt/ka vso pozornost nameni le tebi. Potem lahko osebi govoriš le ti, poveš kar želiš, brez pritiskov in posluša te le terapevt/ka in nihče drug. Nekaterim delo v skupini pomaga, drugim pač ne. Ljudje smo si različni. Vendar to ne pomeni, da ti nihče ne more ali ne zna prisluhniti. Kot si ugotovila sama je to odvisno od človeka. Tudi nekatere tvoje izkušnje z določenimi zdravniki in medicinskimi sestrami so v redu. Vztrajaj naprej. Razišči možnosti individualnega srečevanja s terapevtom/ko. Če se še ne počutiš dobro, pomeni le to, da nisi še razrešila tega kar te muči. In nič drugega. Počasi raziskuj kaj bi potrebovala in kdo bi ti pri tem lahko pomagal. Kaj misliš o tem?

Vse dobro,

Tatjana

Zdravo.
Sem 16-letna punca, ki je uradno prebolela anoreksijo, neuradno pa se še vedno utaplja v njej. Ampak zdaj ne bi o tem. Prebrala sem kar je napisala pikiii in sem čisto šokirana nad bolnišnično obravnavo. To kar delajo tam tisto punco, njo in ostalimi je grozno. Že ta ozka omejitev obiskov, pa tisto hočeš nočeš pripovedovanje težav.. In pa to da vzamejo telefone in omejijo še telefoniranje. Nevem, če bi meni to naredili ko sem bila jaz v LJ (sem napisala malo gor kako je bilo) bi se mi zmešalo. In da ji potem še popolnoma prepovejo obiske. Nevem, to se mi zdi že nečloveško mučenje. Ker čisto razumem kako grozno je, ko si sam na tleh, pa te zaprejo v bolnico kjer naj bi se zredila in potem bo vse lepo. -pa ni nič drugače, nasportno, 100x huje je. Tam ti ne ponudijo razumevanja (razen 1 super sestra in 1 super zdravnik, ne vem kaj bi brez njiju, čeprav sta bila prisotna le kratek čas). Okej sej razumem, ko dobijo neko anoreksično punco da jo je treba nahranit. Ampak to je samo delček. Saj anoreksija nikoli ni le zaradi hrane. Manjka nam pogovor, razumevanje, ljubezen. In če tam prepovedujo obiske in telefoniranje, kar je še edina svetla točka in stik s svetom v tisti mučni celici celici, potem res ne vem. jaz sem tam 30% dneva prejokala. Včasih več včasih manj. Ko sem bila v sobi sama je bilo še ok, so me sestre pustile pri miru in samo zavijale z očmi kaj mi spet ne paše, ko pa sem dobila še eno punco, ki je imela nasprotne težave in je bila drugače čisto okej, smo se spoprijateljili, pa vseeno nisem mogla jokati v njeni bližini. Ko je bilo res grozno sem poslala kakšen sms, ker nisem hotela prijateljicam jokati v slušalko ali pa klicala mami in jo prosila naj me že odpelje iz tega kraja kakor najbolje ve. PA se je končalo le s preprirom in naj sodelujem in delam kar mi rečejo (kar sem delala, saj nisem delala nikakršnih težav vsaj kar se hrane tiče, čeprav se mi je včasih gravžalo, da sem mogla jest neke cmoke ki so dobesedno plavali v olju.. in da sem morala piti sladkan čaj, kar mi je že od nekdaj nagravžno). Morda je bil moj ''najhujši'' prekršek to, da sem se enkrat s sotrpinko sprehodila do konca hodnika ker naju je nekaj zanimalo.. No malo sem zašla. Torej, ko sem enkrat, ko je bilo res grozno in je bila moja soba polna in nisem mogla klicati mami niti v jedilnici, ki je bila drugače prazna sem šla nekam za špansko steno, v bistvu igralnica za otroke in se hotela do konca v miru zjokati ker mi je mami prekinila ker me je mela že dost. Pa je pršla tista ta hudobna sestra in me nadrla kaj se spet grem naj grem v sobo ležat pa naj neham jokat sam sem itak sama kriva za to.
No potem sem šla v sobo in na wc in se počutila dejansko kot največji norec, takrat sem si rekla ''no, zdaj se ti je pares zmešalo'' in se sesedla na tla in jokala. Pa nisem smela, ker je pršla trkat na vrata naj neham. In kako za vraga lahko potem človek pri takem odnosu osebja iz zapora, pardon, bolnice, pride ozdravljen?! Če ti vzamejo še obiske in telefon potem pa nevem. Jaz bi bila v takem primeru še vedno tam, ali pa na onem svetu. Upam da bo z uno punco vse v redu, pa tudi pikiii tebi želim, da bo življenje čimprej pokazalo svetlo plat, karkoli te že matra.

Jaz.1 hvala, da si delila svojo zgodbo. Strinjam se s teboj, da je takšno ravnanje nečloveško in si tega nihče ne zasluži. Kot ugotavljaš sama gre v bistvu tu za ravnanje ljudi, njihovo odločitev kako bodo pristopili in se odzvali. Na žalost si naletela na nerazumevanje, ko si najbolj potrebovala človeško toplino. Verjamem, da ti ni bilo lahko. In res ni lahko sodelovati, ko ti vzamejo pravico soodločanja o sebi, kaj šele videti smisel vsega tega, pa čeprav v naše dobro. Mogoče bo tvoja zgodba pomagala komu, da bo videl, da ni sam v tem kar se mu dogaja. Je pa prav, da se o tem govori. Samo na ta način lahko priporemo k spremembam. Hvala, da si delila svojo izkušnjo.

Želim ti vse dobro,

Tatjana

Ma v Ljubljani je tudi grozno. V Mariboru itak niso za to usposobljeni. Ponavadi samo počakajo, da je prostor v ljubljani in te premestijo, razen, če si čisto na začetku.
V Ljubljani je pa živa groza. Ciljno težo ti dajo na meji med prekomerno hranjenim in normalno hranjenim človekom (meni pri 167 cm 67 kg). Namesto da bi dali čim nižjo težo v meji normale. Pol pa ni čudno da je tolko povratnikov.

Pozdravljeni!

Sem mamica 17 letne hčerke, katera ima motnje hranjenja. Visoka je 172 cm in težka 49 kg (prej 66).
Omenjena težava s hujšanjem se je začela maja in jo do danes shujšala že 17 kg. Na njeno željo sva poiskali že pomoč pri otroškem zdravniku kakor tudi pri pediopsihiatru, kateri ji je tudi predpisal tablete (nekaj na c....). Vendar hčerka s pediopsohiatrem ni bila najbolj zadovoljna. Želi si bolnišnične pomoči, ker drugače ne vidi izhoda iz tega začaranega kroga. Nikakor je ne moremo pripravit, da bi jedla več kot sedaj je, ker pravi, da ima v glavi "BLOKADO". Je odlična učenka, dobra plesalka kakor tudi trenerka. je pa postala zaprta vase, nikamor se ji ne da, pravzaprav se je izolirala. Nima nobene volje do življenja.
Prosim svetujte mi, kako pridemo lahko do bolnišnične oskrbe, kakšna je čakalna doba in ...
Hčerki bi res rada pomagala in menim, da težavo rešujeva na pravi način.

Hvala za pomoč

4684iris, pozdravljeni!

Na podlagi vašega opisa tudi jaz menim, da se s težavo soočate na pravi način. To, da si vaša hči želi v bolnišnico, pomeni da je motivirana in tako bo lahko dobro napredovala pri okrevanju od motnje hranjenja. Predlagam, da pokličete na Center za mentalno zdravje, Enoto za motnje hranjenja, kjer vas bodo podrobneje seznanili s postopkom sprejema in čakalno dobo. Njihova spletna stran, kjer je podan tudi kontakt:

http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-motnje-hranjenja/

Na Enoti omogočajo intenzivno terapevtsko obravnavo in zdravniško pomoč. Čakalna doba se s časom spreminja, okvirno od 3 do 6 mesecev. Na Enoti imate tudi vi možnost, da dobite podporo zase v skupini za svojce in jo vama, obema staršema toplo priporočam.

V vmesnem času, ko bo hči čakala na bolnišnično zdravljenje, vam priporočam, da pokličete eno izmed organizacij, kot so Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA, Ženska svetovalnica ali Frančiškanski družinski inštitut... V treh mesecih hči še ne bo okrevala, lahko pa že vsi skupaj delate premike v smeri okrevanja. Menim, da bi se s težavo najbolj intenzivno soočili, če bi v vmesnem času imela hči individualno terapijo (če se za to sama odloči), hkrati pa bi se oba starša in hči vključili v družinsko terapijo (slednje je možno npr. na Frančiškanskem družinskem inštitutu).

Srečno na vaši poti in vse dobro v letu 2013,

Vesna

a ve kdo slučajno, do katerega leta te še lahko sprejmejo v pediatrični in kolko je meja v kg za ponoven sprejem na višino 170 cm. ???