Motnje hranjenja

O različnih vrstah motenj hranjenja: bulimija, anoreksija in prenajedanje. Za vse, ki ne najdejo izhoda iz problemov prehranjevanja, za svojce, prijatelje in bližnje.
Moderatorki: Tatjana Romih, univ. dipl. soc. del., zunanja sodelavka Ženske svetovalnice in Darja M. Korevec, prof. raz. pouka, strokovna delavka v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA, vključena v izobraževanje iz gestalt psihoterapije
Imam problem, ki me iz dneva v dan teži.In ker opažam, da je to postala že resnejša težava, sem se odločila, da vas prosim za pomoč.

Visoka sem 172 in tehtam 52kg.Kljub temu imam kar veliko maščobe, predvsem obilna stegna in trebuh in zelo lahke kosti.Nosim konf. št. 36/38 (hlače bolj 38 kot 36).Zelo rada bi shujšala, vsak dan štejem kalorije, se veliko gibam (tečem, sobno kolo), pojem manj kot 1000kcal na dan, ponavadi nekje 500kcal.Vsak dan, ko mi ne uspe in se pregrešim (kakšna sladica, smoki, čips in podobno) se sekiram celi dan, včasih mi je tako hudo, da se zjočem, žalim sama sebe in se zmerjam, jezna sem in besna nase, se zaničujem.Sicer se ne pregrešim pogosto, ampak 1x na teden, in sem čedalje bolj stroga do sebe, živim še v bistvu samo od jogurtov in zelenjave (ne uživam več kruha, krompirja..), sploh ker kg nočejo iti, sama pa hočem iz te kože vsaki dan bolj.In vsaki dan, ko me premaga lakota in ko mi ne uspe, da bi jedla tako kot sem si zadala, imam v trebuhu občutek strahu, ponavadi mi gre kar na bruhanje (od živčnosti in sekiranja), grabi me panika, kot sem že rekla, večkrat se zjočem, spim slabo (in se zbujam celo noč).Govorim samo še o kalorijah in ogljikovih hidratih, v dnevniku že kakšen mesec pišem samo o tem, prijateljice mi govorijo, naj utihnem, namreč naj bi govorila samo o hrani in hujšanju, kar se meni sploh ne zdi.Nekako sem postala obsedena s tem, in tudi če bi hotela, ne morem nehat.Ne morem pojesti košček čokolade, brez da bi imela hudo slabo vest, hitro preračunavala kalorije in tehtala čokolado.Najprej sem jedla po 1500kcal, sedaj sem pristala na nekje 500kcal, če imam slab dan in se pregrešim pridem do 1200 ali 1000kcal.

Rada bi shujšala, da se rešim te tesnobe, ki je povezana z hujšanjem in razočaranjem same nad sabo, rada bi shujšala, da bi se počutila boljše, bila samozavestnejša in komfortna s svojim telesom.Dneve, ko se držim prehrane, ki si jo dam na stran za tisti dan, se počutim odlično, sem dobre volje, pa čeprav sem lačna.Dokler zdržim, potem pa se mi vse poruši, če se pregrešim.Poskusila sem večkrat že zbruhat zgrešene obroke, ampak mi nikoli in nikakor ne uspe, kljub dolgim poskušanjem in sem se že sprijaznila, da pač to ne bo uspelo.Sicer pa hrano obožujem, obožujem sladkarije, pice, domače jedi, jem v bistvu vse.Ampak ne morem se rešit slabe vesti, kadarkoli kaj jem in prekletega seštevanja kalorij.Kot da bi padla noter v to in se ne morem spraviti ven.In potem še ta tesnoba, ki me onemogoča da bi počela še karkoli poleg tega,da razmišljam o kilogramih.Tudi v šoli sem začela hudo popuščat, izostajat iz pouka(špricanje), se odtujevat od družbe, pogosto sem slabe volje.Uteho sem si nekaj časa iskala v nakupovanju (finančno sem zelo dobro preskrbljena), a sedaj si za kazen ker ne shujšam ne dovolim več kupiti karkoli, in če shujšam si lahko kupim kaj (kot da sama sebe nagrajujem / kaznujem), se pravi da se imam v dobri samokontroli.In mogoče se bo komu zdelo, "zresni se", ampak meni to predstavlja veliko težavo.In ne, nimam samo v glavi, da imam "maščobo", ker imam dejansko številko hlač 38, imam pa zelo šibko kostno konstitucijo, se pravi da imam zagotovo nekje 20cm maščobe na stegnih, prav tako na trebuhu.Vsak dan gledam razne dokumentarce o dekletih, ki so shujšale, razne modne revije in si vse bolj želim biti drugačna, bolj suha.Hujšat sem začela z ukinitvijo sladkorja in hitre hrane, jedla sem samo sadje in zelenjavo, pa se ni obrestovalo.Poskusila sem več "zdravih" metod, pa ni šlo.In kot sem rekla, sedaj živim od 4 jogurtov na dan.

Naj mi kdo pove, kaj delam narobe pri hujšanju..rada bi, da se neham tako počutit.Rada bi spet jedla tako kot sem včasih, brez kančka slabe vesti, brez seštevanja kalorij, brez načrtovanja jedilnikov, brez kaznovanja same sebe.In rada bi shujšala.To si res želim.In naj se še tako trudim uspeti, sem potem razočarana, ko se številke na tehtnici ne premaknejo, sama pa imam občutek, da sem nesposobna, ogabna, da mi nikoli ne uspe to, kar bi rada dosegla, da si ne zaslužim nič.

Se opravičujem za daljše sporočilo, a mislim da sem tako najbolje zajela vso situacijo, svoj problem.Hvala za vsak odgovor, Tjaša
Dodala bi še samo, da jemljem mamine apaurine včasih, a ne upam preveč, ker ko bo mama opazila, bo sigurno zagnala paniko.Dobila jih je zaradi epilepsije.So edina stvar, ki pomagajo proti tej moji tesnobi, saj sem po njih sproščena in dosti boljše volje.Vzamem jih ponavadi zvečer, da se lažje sprostim in zaspim, čez dan sem super volje, vsa slaba volja, tesnoba in sekiranje pride zvečer..
Draga Tjaša!
Najprej ti bom odovorila na tvoje osnovno vprašanje. Le kam bi ti rada shujšala. Srčno upam, da se šališ. Namreč tvoja teža je že prenizka. Takrat, ko pogledaš anoreksična dekleta se malo zamisli. Kaj je treba pretrpet in kakšna kalvarija te čaka. Polna žalosti, osame, utrujenosti in trpljenja. Za menoj so huda leta, ko sem brskala po revijah in razmišljala kot ti. Šele takrat, ko nisem več mogla ne živet in umret sem se zavedla, da moram naprej. Prosim te lepo, da obiščeš nujno nekoga, ki to bo pomagal. Davek je velik in nekateri ga žal plačujemo celo življenje.Z odtegovanjem hrane ne boš rešila ničesar. Kvečjemu izgubila človekovo največjo vrednoto in to je zdravje.
Vse dobro zate.
Draga Tjaša, tvoji problemi so resni. Potrebuješ pomoč. S hujšanjem težav, ki jih omenjaš ne boš odpravila saj problem ni to, da si shujšala premalo, da bi se bolje počutila ampak leži nekje drugje. Kvečjemu si shujšala preveč. Občutki s katerimi se srečuješ glede sebe - da si nesposobna, da nisi nič vredna, da si ničesar ne zaslužiš so gotovo grozni zate in pomembno je, da z nekom o tem spregovoriš. ne vem kaj se dogaja v tebi, o čem razmišljaš, gotovo pa ti ni prijetno ko se ves čas ukvarjaš s tem kaj si pojedla koliko, ali si se pregrešila ipd. Dobro bi bilo, da bi šla na svetovanje, terapijo, da raziščeš kaj te muči in kaj je v ozadju težav s hrano. Gotovo misliš, da ni problem v tem, da ješ premalo. Tudi to je ena izmed težav, vendar je to le zunanji vidik tega kar se dogaja s tabo. motnje hranjenja so način preživetja, da se lahko kosaš z drugimi stvarmi. Razmisli kaj storiš kadar si jezna, kakšni so tvoji občutki, jih zaznavaš, kaj ti odrekanje hrane da, kaj s tem dobiš, pri čem ti pomaga.
Rada bi te opozorila, da jemanje apaurinov ni rešitev, še posebej, ker jih ti jih ni predpisal zdravnik in na dolgi rok tako ne moreš reševati teh težav.
To je le nekaj misli o katerih lahko razmisliš. Vendar vedi, da gre pri tebi za anoreksijo, ki je resno nevarna in je potrebna strokovna pomoč. Lahko se obrneš tudi na našo svetovalnico ([email protected]) ali na MUZO, ali pa se obrni na svojega splošnega zdravnika. Vso srečo ti želim.

Tatjana
Hvala za vse odgovore.
Jaz še zdaleč nisem anoreksična, in tudi ne bi mogla biti, saj kot sem rekla, nosim konf. št. 38, št. 36 pa bi mi bila prav samo v primeru, da bi imela na stegnih veliko manj maščobe kot jo imam.Vem, kaj je anoreksija, saj želim študirati medicino (sem še srednja šola), in sem dobro splošno razgledana.Problem glede hujšanja je pri meni verjetno posledica hudo slabe samozavesti in samopodobe (predvsem slednjega), ampak kaj, ko si ne morem pomagati, da ne bi čutila krivde ko jem, da se ne bi med hranjenjem v meni dogajala "borba" v stilu "samo še ta grižljaj" in "dovolj imaš,nehaj jest"- oboje hkrati, in če ne uspe "dovolj imaš, nehaj jesti" je potem slaba vest in sekiranje.In mogoče res, v razmišljanju sem na poti do anoreksije, ampak poanta je, da je moje telo daleč od anoreksičnega in da bi se ustavila s hujšanjem, ko bi spravila dol maščobo, se imam dovolj pod samokontrolo (in preveč rada hrano).

Mislim da dokler ne spravim kilograme dol ne bom mogla nehat razmišljat o tem, kaj jem in o tem, kako slaba sem ker preveč jem.Sicer jem zdravo, ampak me premami kakšen piškot ali dva, potem pa se spet počutim grozno.Zadnje čase imam tudi pogosto glavobole (zjutraj, ko se zbudim, a čez kake pol ure poneha), popoldan in zvečer, ampak z prekinitvami(vmes me glava neha boleti).Rada imam hrano, rada kuham, pečem, predvsem pa jem.Če bi bilo po moje, bi vsak dan jedla samo to, kar imam rada in se ne bi silila jesti jogurte in solate samo zaradi nizke vsebnosti kcal.Najbolj pa me skrbi, da sem začela uživati biti sama, saj sem si postala sama sebi dovolj - prekinila sem stike z svojo najboljšo prijateljico - ukvarjam se s svojimi kilogrami in hrano, nimam pa energije niti časa da bi se učila, kar se vidi na mojih ocenah.In potem je neke vrste začaran krog, sekiram se, ker sem osamljena, ker jem, ker ne jem (a si želim), ker nisem zadovoljna z ocenami v šoli (vedno sem bila vajena petic, sedaj pa preprosto nimam več volje, da bi se trudila za take ocene), ker nisem zadovoljna s svojim videzom, ker nisem takšna kot bi rada bila.In to, da shujšam, bo en korak k temu, kakšna bi rada bila.Res sem mnenja, da bi mi pomagalo, ker bi sama sebi dokazala, da če imam cilj, da to zmorem, da bi sama sebi dokazala, da lahko imam lepo postavo oz. da je vsaj nekaj na meni lahko občudovanja vrednega.Sicer me skrbi, kako bom težo ohranjala, potem ko zgubim maščobo, ampak o tem bom razmišljala potem.

In še enkrat, sem daleč od anoreksične, in se zavedam, kako trpljenje in odrekanje je vse to, ampak jaz tega odrekanja ne zmorem - in to mi je problem, ki me razžira.Ne znam se prisiliti, da se odrečem stvarem, ki jih imam rada.Ko sem jezna, razočarana ali slabe volje se prenajedam/stradam, ampak večkrat prenajedam kot stradam, ker iščem uteho v hrani, stradam le v primeru, če je slaba volja posledica nezadovoljstva same s sabo (pa naj bo to teža ali karkoli drugega).

Sicer pa prihaja pomlad in z njo lepi dnevi, ko bo (vsaj upam) vse skupaj malo lažje, saj bo manj depresivnega vzdušja in več možnosti za gibanje.Na splošno sem punca, ki je vedno dobre volje, vedno pripravljena pomagati in ki ne zna reči ne.Nihče ne ve, kako pa se počutim znotraj sebe in da mi ni najlažje včasih..Zato si moram pomagat sama, in najbolj si bom tako, če bom si dokazala da zmorem - zmorem shujšati in tudi bom.Ampak še iščem način kako...ker ne vem, kaj delam narobe.Zakaj maščoba ne izgine?
tjasa!
bi ti samo odgovorila na zadnje vprasanje, zakaj mascoba ne izgine. verjetno ti ne bom podala odgovora, ki si ga zelis, ampak iz lastnih izkusenj vem, da tista mascoba ne bo nikoli izginila, pa ce bo dejansko res tam ali pa ne. in ce sedaj nisi zadovoljna sama s sabo, ne bos nikol, pa ce bos imela tisto mascobo tam ali ne. saj niti ne vem zakaj ti odgovarjam, najbrz pa zato ker si napisala, da zelis priti na medicino. hodim na medicino (1.letnik) in ti iz prve roke povem, da potrebujes OGROMNO volje, zaupanja v samo sebe in samozavesti, ce se zelis prebit skoz. men je na zacetku totalno zaribalo, ker nisem imela (in razen malo vec volje tud se nimam) nic od nastetega. sicer nisem brala posta go. tatjane, ampak si mislim da je tko kot men pred tremi meseci, tudi tebi predlagala skupino. ne mislim tuki spilat neke "vsevedne tete" ampak ce si zelis pomagat, je skupina (in se kaka strokovna pomoc) edin nacin, da prekines krog, ki se ti zacenja pocasi sklepat. sama obiskujem dve skupini pa naslednji teden zacnem obiskovati tudi psihologa in sem prepricana, da mi je edino skupina pomagala k temu, da se mi po treh mesecih koncno nekaj premika v zivljenju. sicer ni veliko, ampak je zagotovo bols od brezplodnega nacrtovanja novih diet in kaznovanja, ce se jih ne uspe drzati. naredi nekaj zase in verjemi, da si tega vredna. to je edini lek, ki sem ga zaenkrat odkrila. drzim pesti da se bos pravilno odlocila. pa srecno
Tjaša!

Vem, da ti zastonj pametujem. Ampak zavedat se boš počasi morala, da imaš problem, ki je lahko zelo resen in boleč. Potolažena sem s tem, da tukaj pišeš, ker verjetno iščeš neko potrditev in upam, da tudi pomoč.O sebi nimaš prave predstave in tukaj je osnovni problem. Anoreksija je zelo huda bolezen s polno povratki in veliko osamo. Ta osama ni dobra, ker človek rabi družbo prijatelje... Ne, pa da doma tuhta o kalorijah. Zmage tukaj ni. Najprej je en velik padec, ki je lahko poguben. Ko boš obležala v postelji in bo na vzglavniku polno las. Nekaj časa sem bila praktično brez. Kako hudo je to za mlado punco. Maščobe nimaš in imaš odvečno kožo. Te bo še več, če ne boš poiskala pomoči in se prebudila. Draga punca zaživi! Daj apaurine vstran, ker povzročajo še dodatne težave.So zelo hudi odvisniki z odtegnitvenim sindromom. Škoda te je, ker je še vse pred teboj. Zato čimprej stopi na novo pot, k lepšemu jutri. To bo zate največja zmaga in poišči si pomoč.
Srečno!
Hvala za odgovore.
Nisem iskala pomoči pri prenehanju hujšanja ali pa kakršnokoli potrditev za karkoli, ker to, da hujšam, ni problem, problem je, da hujšam, se mučim, a ni rezultatov.

Sicer pa sem imela danes zjutraj kilo manj.In maščoba bo šla, saj je nakopičena tam, kjer je telo ne potrebuje - okrog trebuha in na stegnih.
Nisem pisala zato, da bi dobila odgovore, da potrebujem pomoč ali karkoli podobnega - pisala sem zato, ker sem bila obupana ker nikakor nisem mogla doseči tega, kar hočem.Ampak mislim, da mi bo sedaj uspelo.

Hvala vseeno za skrb.
Imam samo eno vprašanje...od včeraj imam v želodcu hude bolečine, ponoči mi je bilo tako slabo, da sem bila prepričana, da bom bruhala.Bolečina ni pekoča, ampak topa in je samo v zgornjem delu želodca.Mogoče za par ur preneha, potem pa se spet pojavi.Ker me res hudo boli, me zanima, če je mogoče to zaradi raztezanja/krčenja želodca ali zakaj?
Imam samo eno vprašanje...od včeraj imam v želodcu hude bolečine, ponoči mi je bilo tako slabo, da sem bila prepričana, da bom bruhala.Bolečina ni pekoča, ampak topa in je samo v zgornjem delu želodca.Mogoče za par ur preneha, potem pa se spet pojavi.Ker me res hudo boli, me zanima, če je mogoče to zaradi raztezanja/krčenja želodca ali zakaj?Če jem, je še slabše, če ne jem, preneha.Je pa res v čisto zgornjem delu želodca, boli pa ful.
Draga Tjaša

Vse kar sem prebrala, močno meji na to, da imaš že kar velike težave. In to težave z motnjami hranjenja. Ne se slepiti, da veš kaj je anoreksija. Ko boš dokončno v njej bo res hudo. Že sedaj pišeš, da ne spiš, da občutiš močno tesnobo, SE ZANIČUJEŠ, ko nisi disciplinirana. Pa tudi ko poskušaš bruhati na silo. To vodi v tisto grozno brezno iz katerega ni lahko priti. Tudi ko boš dosegla tisto, kar hočeš sedaj, ne boš zadovoljna sama s seboj. Verjami mi. Če si kaj brskala po tej strani, si mogoče že zasledila kakšno moje pisanje. Drugače pa sem mama šestnajstletnice z motnjami hranjenja. Imela je anoreksijo, ozriroma moram reči, da je na dobri poti da se pobere iz te kalvarije. Tudi ona je poskušala marsikaj, med drugim se je tudi rezala. Razlog za to je bila kazen, ko je pojedla npr. košček čokolade. Ko ni mogla več stati, ko je imela pri 170 cm, 44 kg in ko je dejansko zlezla skupaj pred mojimi očmi, smo nekako začeli s prvimi koraki, oziroma s poskusi zdravljenja. Za nami je dolga in naporna pot zdravljenja tudi z antidepresivi, obiski terapevtov in skupine za samopomoč. Danes pa se borimo z kroničnim vnetjem želočne sluznice, za namenček pa nima encima za razgrajevanje mlečnega sladkorja, tako da če se slučajno pregreši in poje nekaj kar vsebuje mleko so bolečine neznosne in tudi ne minejo v enem dnevu. Za slednje sicer zdravniki pravijo, da ni posledica anoreksije, ampak ko je telo oslabljeno in vsak grižljaj prav pride ni čisto nič v redu, če moraš izločiti npr. mleko in vse mlečne izdelke. Danes ima 49-50 kg pri isti višini pa je še vedno zelo zelo suha. Pa ni bistvo v tem. Bistvo je v zadovoljstvu s samim s seboj. Včasih je zadovoljna sama s sabo, včasih ne. Drugače pa je nekoč tudi ona bila vedno nasmejana, dobre volje, ipd. V njej pa take strašne borbe kot jih imaš ti. Danes mi je dosti bolj všeč, ko kdaj pokaže nejevoljo, ali pa da se ne počuti dobro ipd.

Želim ti vse dobro.
Punkufer, hvala za tvojo zgodbo, vidim, da dejansko razumeš, kako se počutim - tudi sama sem se pred kakšnima dvema mesecema zaradi nedescipliniranosti in nezadovoljstva (preprosto mi je bilo preveč težko biti takšna kot sem) rezala, a sem sedaj nehala, ker sem se bala, da bi kdo opazil, pa še pridelala sem si kar lepe brazgotine, ki ne vem, kdaj bodo izginile (verjetno vsaj 2 leti).Danes sem se tehtala in imam 50kg, ampak imam še vedno maščobo, ne vem, kako je to mogoče, ali imam res tako deformirano telo ali kaj, še zdaleč nisem suha.Pri 50kg bi se lahko spravila v številko 34, pa se ne morem niti v 36, potem pa vztrajno vsak teden vlečem nase v trgovini hlače št. 36, pa sem cela depresivna in razočarana, kako to, da ne gre, noče it, kot da bi me lastno telo puščalo na cedilu.In sedaj sem še bolj spremenila prehrano, namreč od jogurtov me je počasi začelo "zmanjkovat" - bila sem tako brez energije in utrujena, da nisem mogla niti stati (še ležati mi je bil problem, počutila sem se, kot da umiram) - posledica nizkega kcal vnosa (pod 200 na dan 3 dni zaporedoma, pa veliko telovadbe..).Sedaj sem bila prisiljena pojesti malo več kcal, ker se je začel nov delovni teden (hodim v šolo, popoldan delam, kar mi res paše, saj doma ne vedo, koliko dejansko pojem).Včasih sama sebe vprašam, kaj se je zgodilo z mano, ko sem včasih jedla kolikor sem hotla, brez da bi sploh vedela, kaj so kalorije in ogljikovi hidrati (še kakšno leto nazaj), sedaj sem pa od decembra z vmesmini prekinitvami z "dietami" zgubila nekje dobrih 10kg (mislim da 13, a ne vem, koliko točno sem jih imela, vem, da nekaj nad 60).Hujšati sem začela tako, da sem pojedla več obrokov in jedla polnozrnate izdelke namesto belih...potem pa čedalje bolj strogo.Ne poznam se več.Nič več sploh ne jem, brez da bi preračunavala koliko sem že pojedla, koliko še lahko, potem pa imam kak dan res stresen in naporen, pa se dobesedno nažrem (in to take stvari, kot so čokolada, pite, štrudlji, pice..) in se potem počutim grozno, napihnjeno, debelo, najraje bi se zbruhala, ampak kaj ko nikakor ne morem, pa če se še tak trudim in trudim (verjetno mi nekaj v možganih ne deluje prav - lahko bi si potisnila v grlo marsikaj, pa mi refleks bruhanja ne deluje kot bi mogel...).Z takimi dnevi si pokvarim cel teden truda, stradanja, napredka.In boli (fizično - želodec), pa še na psiho mi ne deluje ok.Pa saj nima smisla ponavljati, sem že dovolj povedala v svojih prejšnih postih.Sem vam pa hvaležna za skrb in nasvete, a kot sem že rekla, se bom ustavila, ko bo dovolj.Imam preveč rada hrano, da bi mi takšen stil življenja prišel v navado, sploh pa nikoli ne bi delala svoji družini kakšne odvečne skrbi, saj jih imam preveč rada in mi preveč pomenijo, sploh mama.

Eno vprašanje še.. katera je meja, ko zdravniki določijo anoreksijo, katera je klinična slika anoreksije? Minimalna teža na 170cm je koliko? 43 kg? Več? Manj ? Ker imamo čez 2 meseca zdravniški pregled in nočem kakšnih težav pri zdravniku zaradi teže (ker bi potem mi ukinili dovoljenje za delat in bi mogla opustit to, kar nočem pod nobenim pogojem), toliko da se omejim, pod koliko ne smem shujšati.Pa prosim za realno cifro, ne pa za precej višjo cifro kot je realna zato, da bi omejili moje izgubljanje teže.Če je pomembno, imam 16 let.

Še enkrat hvala za odgovore, mi pomenijo ogromno.
Pounkufer, tvoji hčerki pa želim vse dobro in veliko sreče pri njenem napredovanju!
Tjaša verjamem, da ne vidiš, da imaš problem, vendar ga imaš. Tvoja telesna teža je prenizka. Verjetno tega še nekaj časa ne boš mogla sprejeti in boš nadaljevala s hujšanjem, dokler sama ne boš prišla do uvida da potrebuješ pomoč. Kaj te žene v hujšanje? Ne poznam tebe, res ne vem kako izgledaš, vendar o vsem kar si napisala lahko trdim, da si že zabredla globoko in da sama ne boš zmogla priti ven iz tega. Tjaša dobro razmisli. Ko si začela hujšati si si postavila neko težo, ki si jo želela doseči v prepričanju da bo potem vse drugače? Kaj se je zgodilo ko si jo dosegla? Pišeš, da si nezadovoljna s svojim videzom, da imaš občutke tesnobe, kaznuješ se ali si se z rezanjem - vse to kaže na resne težave. Tjaša z nižjo težo se to ne bo spremenilo. Poišči si pomoč oseb, ki ti bodo lahko pomagali. Gotovo si zase želiš drugačno življenje - brez stalnega razmišljanja o hrani, kalorijah, biti zadovoljna, srečna. To lahko imaš. Je možno priti ven iz tega brezna, moraš pa sama sprejeti to odločitev in si to želeti. Drži se. Srečno.

Tatjana
Priznam, da sem imela začetni cilj shujšat na 55kg..potem v bistvu 52.Sedaj bi rada prišla na 47, minimum mi je 45, ampak do tu verjetno sploh ne bom prišla.Bi pa vseeno rada vedela, kakšen je minimum, preden zdravniki karkoli rečejo / ukrepajo.

Malo mi je hecno, da vsi govorite, kot da imam res težave, da imam prenizko težo in vse, ko pa sama vem, da imam prevelik % maščobe v telesu in bi rada to spravila dol, skozi mesece je pa to prešlo v obsesijo s hujšanjem (težo sem pa izgubljala na račun mišic in ne maščobe).Tudi čedalje manj kg imam, boljše se počutim, ko stopim na tehtnico, boljše se počutim glede svoje postave.Ko shujšam, se bom verjetno sama počutila boljše, in mogoče bodo ljudje našli na meni vsaj eno lepo lastnost, nekaj, kar bo vredno pohvale, nekaj v čemer bom boljša od vseh lepotic ki me obkrožajo, če že sama nisem takšna kot one (ampak precej slabša, da ne bo pomote).Če že nisem lepša od njih, bom vsaj bolj suha, mogoče bom vsaj s tem dobila nekakšen respekt.Kot je dandanes, nikoli nisi preveč bogat in nikoli preveč suh.Na žalost.
Pozdravljena še enkrat Tjaša

Iskrena hvala za dobre želje.

Tvoje življenje se res vrti samo okoli hrane. Zelo pozitivno je, da pišeš o tem. Jaz to razumem tako, kot da se nekje globoko v sebi zavedaš, da imaš problem. Določiti mejo anoreksije je zelo težko. Eni pravijo, da takrat ko izgubiš menstruacijo ali pa ko se boš zbudila in boš na svojem vzglavniku videla recimo četrtino svojih las. Lahko boš še nekaj let nihala v tem začaranem krogu in si želela številko 34. Vprašaj se, kaj ti ta številka pomeni. Pa o tem, da ne bi rada delala skrbi svojim staršem. Sicer jih ne poznam, ampak mislim, da bi ti pomagali, če bi jih prosila za pomoč. Tudi moja deklica je tako razmišljala kot ti. Mami in ati pa že ne morem delati skrbi. Na koncu je sicer spoznala, da sva midva z njenim očetom tista prva opora na katero se lahko obrne. Drugače je tudi ona zelo pridna v šoli, delovna, skratka otrok, ki si ga lahko samo želiš. V osnovni šoli je izgrla na tri inštrumente naenkrat, pa še goro krožkov je imela na glavi. Pa ji nikoli ni bilo nič odveč. No na koncu smo prišli do zaključka, da je bilo vse to samo beg od hrane in realnosti. Tudi midva z njenim očetom, dolgo nisva ugotovila da ne je, saj je imela praktično včasih celo tri obroke v šoli, ki pa jih je pridno puščala. No od naših najhujših dni je minilo že kar nekaj mesecev, vendar pa ima naša deklina še danes včasih zelo slabe dneve, se počuti slabo, zares slabo. Ampak takrat smo skupaj in lahko rečem, da jo oba z njenim očetom vsak z obema rokama drživa nad breznom, da ne zaide nazaj. Te krize so vedno redkejše, vendar še vedno obstajajo.

Želiš si delati, saj je le to še en razlog, da lahko pobegneš od hrane. Ampak telesu je enkrat dovolj in se upre z vso silo. Takrat pa se naješ. To je čisto običajna reakcija, po stradanju enkrat pride nažiranje. Tako je rekla tudi moja hčerka. Tako mene kot njo so skrbele brazgotine, ki spominjajo na tiste najhujše dni, vendar pa je mene na koncu skrbelo samo še za njeno življenje. Kajti s tem stradanjem se lahko pripelješ tako daleč, da ne čutiš več ne lakote, ne bolečine, niti nisi dovzeten za okolico. HOdiš po svetu kot senca in si želiš, da te ne bi bilo več. To kar ti pišem so doživetja mojega otroka. Bila je tako daleč, da je razmišljala o samomoru in to čisto resno, samo noben način ji ni bil pri srcu. Najraje bi se izstradala do smrti.

Upam, da nisem preveč posegla v tvojo zasebnost in ti hkrati želim, da bi čimprej rešila svoje težave in zaživela svoja najstniška leta, saj ko bodo enkrat odšla jih nazaj več ne bo.

Če ti je hudo piši na ta forum, saj tu se vedno najde kdo, ki ti je pripravljen kaj napisati, pa je mogoče vsaj za trenutek lažje.
Tjaša tvoja telesna teža - na tvojo višino je ( hočeš ali nočeš ) 65 kg. Vsekakor si poišči zdr. pomoč! Pa vso srečo !

Snupy
Tjaša ti svoj minimum že dosegla. Kar ti hočeš slišati je verjetno to da je minimum 40 kg ali kaj podobnega. To je že izredno huda oblika anoreksije, kar pa ne pomeni, da pri tebi ni znakov te oblike motenj hranjenja. Postavljaš si vedno nižjo telesno težo kot svoj cilj in ko jo boš dosegla še vedno ne boš srečna, ker problem ni v hrani oz. v kg, ki jih skušaš doseči ampak drugje. Že sedaj nisi srečna, pa si dosegla celo 5 kg manj od prvotno zastavljenega cilja. Verjamem, da se ti zdi, da smo se vsi zarotili proti tebi in da sploh ne slišimo kaj nam hočeš povedati. Slišimo te. Vidimo pa problem drugače kot ga vidiš ti. Vendar dokler sama ne boš videla tega, ti noben odgovor, ki ti ga bo kdorkoli na tej strani posredoval ne bo zadostoval, ker to kar hočeš slišati ti ne moremo dati - nisi pretežka, temveč prelahka. Če boš tako nadaljevala boš pristala v bolnici. Za življenje potrebujemo hrano.
Tjaša kaj pogrešaš v svojem življenju, kaj ti manjka - pa ne mislim le na videz ampak tudi druga področja - ljubezen, podpora, kako si z izražanjem čustev,...?
Tudi, če ti ne moremo reči, da se strinjamo s tabo v tvojem razmišljanju smo tu zate. Kar piši, če ti bo hudo ali boš potrebovala le nek prostor kamor lahko napišeš kar se ti dogaja.

Lep pozdrav

Tatjana
Zadnje dni se me je prijel prehlad, kar je slabo vplivalo na moj apetit - namreč hrana mi je začela izredno prijat, ampak ne vsa, temveč samo sladka - predvsem čokolada.Na račun teh 3 dneh sem se zredila za dober kilogram, tako da se sedaj nekaj dni, dokler to ne spravim nazaj dol, raje ne bom tehtala, ker se potem samo sekiram.

Hrana je kot droga, ker ko sem te tri dni jedla nekako "normalno", se sedaj izredno mučim, da se odrečem stvarem, ki jih imam res rada..Vsakič, ko bi rada čokolado, kos tortice, sadje (banane, češnje), rogljič ali kaj podobnega, se v bistvu skoraj spravim ob živce, ker bi tako rada, ampak ne smem in hkrati ne morem.V trgovini se sprehajam med policami s sladkarijami in jih nakupujem za domače, in med tistim mučenjem "bi ali ne bi" mi postane od samega živciranja kar slabo ob pogledu na vse tiste sladkarije.In prej sem zdržala po dva tedna brez kakršnekoli grešilne hrane, sedaj pa bi se cele dneve samo basala z sladkarijami.Kot droga je.Par dni bo mučnih, da pozabim na okus sladkorja, potem pa bo spet vredu...ampak sedaj se pa res mučim.Vsakič, ko se sprijaznim, da nič ne bo s sladkarijami, mi gre skoraj na jok (in ko se zlomim se včasih zjočem,a mi je lažje da se zjočem ker ne jem, kot da se ker sem jedla).

Trenutno se res počutim psihično slabo zaradi vse te borbe v svoji glavi.Imamo poln hladilnik stvari, ki bi jih sedajle z veseljem pojedla.Ampak v bistvu jih ne bi mogla.

Zadnje dneve, ko sem jedla malo bolj, sem v bistvu se prav nažirala, hitro jedla, ker sem se bala, da bi si premislila, da ne bi mogla pojest hrane, če bi predolgo razmišljala, kaj jem.

Komaj čakam, da grem spat, da pozabim na hrano in da se zbudim s praznim želodcem, ker mi je bilo prav čudno se zadnje dneve zbujat s polnim želodcem (ker sem jedla zvečer mi je ostalo do zjutraj) in ne čutit lakote .Res je bil čuden občutek.Komaj čakam da bo vse po starem.Da mi ne bo problem it mimo hladilnika, brez da bi se počutila tako zanič.Da mi ne bo treba bit v dilemi "bi ali ne bi", da bom imela prazen želodec in ne napihnjen trebuh, da se bodo številke na tehtnici manjšale in ne večale.

Držite pesti, da mi ta "sladkorna" kriza čim prej mine..In res hvala za vse spodbudne odgovore, mi res ogromno pomeni in so mi prava podpora, ki jo res rabim.Očitno tudi virtualni prijatelji lahko zelo pomagate.Res hvala še enkrat.
Pozdravljena

No vsekakor ne bom držala pesti v smeri, da ti bo teža padala. Držim pa pesti, da boš naredila za sebe nekaj v smeri, da bi se rešila tega neskončnega razmišljanja o hrani. No napihnjen trebuh - to je občutek. Ti svoje telo zelo mučiš z neprestanim odrekanjem hrane z res minimalnim vnosom kalorij in potem, ko mu daš malo več imaš občutek napihnjenosti. To pa zato, ker imaš v sebi nekaj hrane, ki pa je sicer nujno potrebna za tvoje preživetje. In tako kot sem ti napisala, vsake drastične diete imajo za posledico močno potrebo po npr. sladki hrani. Pa pustiva hrano. Konec koncev to ni tvoj glavni problem, čeprav si z njim okupirana in zaradi tega ne vidiš dejanskih problemov. Pogovori se sama s sabo, mogoče še s kom drugim. Takrat boš mogoče odkrila od kod izvira tvoje nezadovoljstvo same s sabo.

Ali ne bi bilo fajn enkrat za spremembo počutiti se super in neobremenjeno pojesti toliko kot rabiš.
Psihično sem zadnje dneve fejst labilna, saj me ful muči to, da se nikakor ne morem izognit temu, da jem doma.V šoli brez problema zdržim 8 ur brez hrane, ko pridem domov pa me že majhen obrok napelje k nažiranju.
Že če pojem 2 žlici krompirja in en mali zrezek imam občutek, da sem pojedla preveč.Potem pa še me sili oče da naj še malo tortice in kakšen piškot..in ko se jim ne da dopovedat, da NOČEM.Zadnje dneve samo razmišljam o tem, kako se naj izognem temu, da bi jedla doma - ker nikoli ne vem, kaj bo za kosilo (včasih so palačinke in moram pojest 3 na debelo namazane z marmelado - ko to vidim res nisem daleč, da padem skupaj od same groze ali pa pomfri in dunajski).Nimam več idej, kako se naj izognem temu.Doma mi pripravijo kosilo in ne morem, da ga ne bi jedla, ker me SILIJO.Zajtrk in večerjo še lahko izpustim, ampak za kosilo se ponavadi oče potrudi in skuha kaj dobrega in ne morem reči, da ne bom jedla, ker mi ne pusti.In meni gre med tem siljenjem včasih prav na jok, to je v bistvu že skoraj posilstvo s hrano.Mešat se mi začne od tistega "pa daj še malo, boš še to, boš še ono, sej pa nisi nič pojedla, moraš pojest sicer ne boš smela ven..".Res se mi bo zmešalo, če me bodo silili še naprej.Ker če pa nočem, se pa skregam z domačimi in je potem še celi dan ogenj v strehi, jaz pa sem slabe volje in potem nisem sposobna nič naredit.Za jutri razmišljam, kako se naj izognem kosilu, k prijateljici ne morem, ker me ne pustijo - za kosilo moram biti obvezno doma, za jest bo pa sigurno kaj res kaloričnega (ocvrtega, pa še kaka sladica).Umrla bom.. najraje bi, da bi me pustili na miru in spala cele dneve.Res bi rada da bi me enkrat že pustili na miru in nehali silit da jem.Oče dela v pekarni (oz. je lastnik), tako da imamo doma vedno kup sveže pečenih stvari (od kruha do peciva) in jaz imam te stvari rada.Ampak će se odločim, da nočem jest, nočem.Ampak me silijo.Naslednjič, ko me bodo silili, se bom zjokala.Ker se komaj zadržujem, ker sem jezna sama na sebe, ker sem sploh karkoli pojedla, ker sem jezna nase ker nisem mogla nehat jesti ampak sem pojedla več kot sem si rekla da lahko.Upam, da bo naslednje dneve kaj boljše in da bom našla kakšen način, kako naj izpuščam obroke (kosilo) ker sicer res ne vem, kako bom..bruhat ne morem, čeprav sem poskušala že vse.
Draga Tjaša,
iz tvojega pisma veje velika stiska in obup. Gotovo ti mora biti grozno, ko vidiš vso to hrano in jo drugi lahko jedo normalno brez občutkov krivde, groze ali strahov, ti pa ne. Boriš se proti sebi in proti drugim. Pristala si v začaranem krogu, kjer si prepričana, da če boš jedla normalno se boš zredila in sama sebi ne boš več všeč. Saj ne vem kaj se dogaja v tvoji glavi. Gotovo pa je nekaj. Si globoko v anoreksiji in potrebuješ pomoč. Tvoji starši te imajo radi in to ti kažejo tudi tako, da ti skušajo dopovedati, da so tvoji obroki premahjni. Če bi tvoja prijateljica jedla tako kot ješ ti, kaj bi si mislila (bodi odkrita do sebe)?
Grozno je to kar doživljaš in to ne bo minilo samo od sebe, boji s starši se bodo nadaljevali, ker si vsi želijo, da bi bila zdrava, da bi bila zadovoljna, da bi bila srečna.

Tjaša, kaj si želiš ti? Kakšne so tvoje potrebe? Motnje hranjenja so klic na pomoč, so način preživetja, način kako se soočaš s svojimi težavami. Anoreksija je izredno huda oblika motenj hranjenja. Ne bo minilo samo od sebe, kvejemu še težje boš padla noter, če ne boš skušala nekaj spremeniti. Verjetno si ne znaš predstavljati, da bi tvoje življenje bilo lahko drugačno in na ta način poveš kar z besedami ne moreš povedati. Vendar je laho drugačno. Naredi nekaj zase. Poglej kaj se dogaja s tabo-kdaj je pri tebi potreba po tem, da ne ješ najbolj v ospredju (ko se skregaš, ko te je strah, ko ne upaš kaj povedati,...)kaj je tisto kar pri tebi sproža to potrebo po stradanju? Kako se vidiš? Nekaj je gotovo. Kadarkoli se boš pogledala v ogledalo s svojo podobo ne boš zadovoljna, ker problem niso kg, temveč nekje drugje. Če bi bili problem kg, bi ti morala biti srečna, ko si dosegla svoj prvotni cilj 55 kg, kajne? Pa si rekla, da si si želela še bolj shujšati, da še nisi bila zadovoljna s sabo. kakšne zahteve imaš do sebe, kaj je pri tebi pozitivnega, kaj zmoreš?
Tjaša verjamem, da te ni vseeno glede tega kar se dogaja, da ti je težko, -mogoče se počutiš kot da te nihče nerazume? Nisi sama, so ljudje, ki so ti pripravljeni prisluhniti. Če boš potrebovala odkrit pogovor v zvezi s svojimi mislimi, težavami, strahovi se lahko obrneš na nas. Tu smo zate. Naredi nekaj zase.

Za začetek pomisli kakšne + ti stradanje prinese, kaj je tisto kar je pri tem pozitivnega in kaj je tisto kar je pri tem negativnega, kar ti vidiš kot -? Potrudi se.

Želim ti predvsem čim več notranjega miru in zadovoljstva s sabo.

Tatjana
Draga Tjaša!

Ponovno se ti oglašam. Kot vidiš se vsi trudimo, da ti pomagali spregledat določene stvari. Hrana je tvoj velik problem in vse se vrti okloli nje. Pa tako mlada si in je polno dogajanja v šoli, prijatelji...Vse to je pri tebi nekako šlo v ozadje. Pa so to tako lepa leta. Hudo mi je zate, ker vidim, da ne najdeš nekega smisla. Zelo si stroga do sebe. Zakaj si odteguješ to, kar potrebuješ za lepši jutri. Zaupala ti bom, da vse tehtnice lažejo in ni vse v kilogramih. Nisi zmagovalka, ko dosežeš življensko ogružojoč minimum.Šele takrat se je zame in še marsikoga začelo pravo trpljenje. Agonija neskončnosti, hudih let bolnišnic, osame...Sedaj si še tako mlada, da te ljudje razumejo. Kasneje, ko pa je tvoje telo že močno načeto in ti že doglo polnoletna pa se norčujejo prav vsi. Tudi vsi zdravniki tega ne razumejo. Še celo norčujejo se iz takšnih. Doživljaš razna ponižanja. Ta bolezen ti predstavlja tudi velik problem v službi. Težko zmoreš polni delovni čas. Osteoproza ti šteje korake, bojiš se padcev. Želodec je zelo prizadet, urin težko zadržuješ, kri se ti slabo strjuje, menstruacije so obilne ali jih ni.To je samo kapljica v morje. Pišem ti iz lastnih izkušenj. Meni je zelo žal, da sem si svoje življenje na tak način uničila.Stara sem krepko čez trideset in sejem posledice. Pa se sprašujem, če je vse to sploh bilo vredno. Vedi, da ni bilo!!!!Prosim stori nekaj in pozabi na minimalne številke. Manikenke so bolne, koliko jih umre na pistah. Tudi dve moji prijateljici sta zaključili na tak način. Hudo, pa vse to ob polnem hladilniku.
Zberi vse moči in se ne prepusti tej pasti!
Vse dobro in stori to zase.
Hvala vsem za skrb, ampak sem sama sebi obljubila, da se ustavim takoj, ko se rešim maščobe na stegnih oz. sem si obljubila, da pod 47kg ne bom šla.

Me je pa tehtnica hudo streznila v nedeljo, ko je pokazala 53kg - ne da bi shujšala, kvečjemu sem se zredila! Pa sem bila že na 50kg..je pa res, da sem bila vmes bolana in sem jedla same sladkarije in čokolado nekje en teden (in to predvsem zvečer, pa ogromno sira, kruha, sladkanega čaja...).Sedaj me niti ne mika več hrana, povsem me je minil apetit.

Že tretji dan je danes, ko sem prišla skozi z 200-300kcal "hrane" dnevno, pa še te sem pokurila z telovadbo.V bistvu sem pila samo zelenjavne sokove , 1 beljakovinski napitek in en jogurt, toliko da sem dobila nekaj v želodec vsakih nekaj ur in da nisem ostala brez beljakovin, doma pa sem se hrani spetno izmikala (kosilu).Res da sem precej utrujena celi čas, danes sem spila pol litra red bulla (sugar free) da sem se sploh spravila od doma, potem pa še kar nekaj kave in zelenega čaja.Ampak psihično pa se počutim odlično, kruli mi ne, lačna nisem, sem super volje.Niti hrana me ne mika, mogoče ker imam v glavi da sem se zredila in to kar na 53kg in me je vse minilo.Lahko mi pomaha kdo z Milko pred nosom pa me ne gane :)

Že tri dni se nisem tehtala, ker se bojim, da bo še vedno 53..to je grozna številka in je nikoli več nočem videt.Nekaj dni se še ne bom tehtala, toliko da bom potem prepričana, da ne bo pokazalo 53.

Hkrati pa zaključujem to temo ker v bistvu nimam nekih vprašanj, da bi imelo še smisel pisati.V kolikor pa bom še imela kakšno težavo, pa se obrnem na vas.

Hvala za vse odgovore, dobre želje in namene in lahko rečem da tisti, ki imajo težave oz. motnje prehranjevanja, da jim res lahko pomagate in pridete zelo prav.Še enkrat hvala!
Jaz ti verjamem, Tjaša, ko praviš da nisi anoreksična in zelo verjetno je da boš prej padla v kak kolaps kot postala anoreksična pa vseen.To ne pišem da bi te skušala odvrnit od tvoje shujševalne oz sploh se ne nanaša na tebe ker mi težko prideš do živega.

Res je,neskončno se odrekamo hrani da bi dosegli nekaj kar ugaja naši glavi, našim merilom. Smo lahko še bolj nehvaležni, sebični?
Kdo bo pa poskrbel da pljuča imajo dovolj energije da lahko dihamo vsak dan, kdo bo zagotovil srcu energijo da lahko utripa in snadbeva naš organizem z vsem potrebnim, da navsezadnje lahko hodimo, tečemo, govorimo.. živimo? A to pride samo po sebi, pade z neba? Pol pa ko nekje zaškripa, se sprašujemo zakaj?! Zakaj le.
Telo si vse zapomne in vrne udarec ravno takrat ko se ti zdi da ti je končno "zalaufalo" v življenju. In potem? Nič več ni pomemebno, drugi ljudje in njihova mnenja takrat ne štejejo več, tudi družina, prijatelji.. nobeden.. ker nihče ne čuti bolečine ki jo takrat čutiš samo ti. Želiš si da bi zavrtel čas.. Potem ti ostane samo še celo življenje, časa na pretek za obžalovanje, posedanje po čakalnicah pri zdravnikih in seveda pametovanje drugim.. A vse zaman..
Ker ti verjameš da se to tebi ne more zgoditi, ker verjameš da imaš vse pod kontrolo in da lahko nehaš kadarkoli.. ko boš dosegla svoj "cilj".

Pa srečno!
Tjaša,

prepričana sem, da si že zelo globoko zabredla v anoreksijo, saj se ti dogajajo vse njene značilnosti. Ker sem tudi sama že bredla v tistih vodah, vem, da so vsi nasveti tukaj le bob ob steno. Škoda te je, ampak upam, da boš čim prej dojela, da tvoja sreča ni odvisna od kilogramov, procenta maščobe, konfekcijske številke, kalorij..., ampak samo od tebe!

Če hočeš, da te imajo drugi radi, potem se moraš najprej imeti sama rada. In če sama ne ceniš svojega telesa niti toliko, da bi mu privoščila normalno hranjenje, ne pričakuj, da ga bo spoštoval kdo drug. Niti takrat, ko boš nosila eno številko hlač manj. Tako pač je!
Mislim da je anoreksija kot bolezen zelo težko določljiva, in je vsekakor težko posploševati in določati, kdo je anoreksičen in kdo ni.Sama res ne spadam sem.

Teža mi pada, sicer zelo počasi(prepočasi, ampak hitreje ne gre), verjetno dodatno upočasnjuje padanje še rast mišic (ful sem začela telovadit, vstajam zgodaj zjutraj in sem na orbitreku 45minut, pa še popoldan včasih pol urce), tako da pokurim vse kar pojem (v večini, mogoče ostane neodkurjenih ca. 100-200 kcal včasih, ko se rahlo pregrešim - sicer redko, ampak tisto pa itak pokurim s hojo, pa še metabolizem).

Trenutno sem res slabe volje, ker se v šoli govori (v razredu), kako postajam "presušena", čeprav to ŠE ZDALEČ ni res.Mogoče sem res zgubila nekaj kg in se mi to pozna, ampak "presušenost" pa je zame žaljivka in mi je zaradi tega res nerodno, sram me je.Namesto da bi to vzela kot kompliment razmišljam, kako naj to izgubljanje teže zakrijem, kar je v bistvu skoraj enako težko kot samo izgubljanje teže - širše kavbojke ne morem nosit, ker mi potem v pasu niso prav (imam zelo ozke boke oz. jih skoraj nimam), ohlapnejše majice pa tako ali tako že nosim.Največji paradoks se mi zdi to, da ljudje opravljajo, ker je nekdo shujšal, kaj človeška nesramnost res nima meja? Ljudje se spravljajo na malo obilnejše, jih zaničujejo, zmerjajo, enako počnejo, če nekdo shujša - ali gre tu za zavist ? Res me je sram tega, da se o tem govori, ker nočem, da mislijo, da je z mano kaj narobe.In največji nesmisel je - kaj za vraga je narobe z ljudmi, da se jim zdim PRESUŠENA? Imam postavo povprečne punce mojih let, daleč od suhosti, daleč od presušenosti.Kaj je narobe z njimi, zakaj preprosto se ne brigajo zase? Z hujšanjem kljub temu ne bom nehala, pa naj govorijo kar hočejo - ampak vseeno, mene je tako sram, kot če bi mi kdo rekel da sem hudo debela.

Nočem, da se ljudje ukvarjajo z mano, nočem pozornosti, naj me pustijo že enkrat na miru.To me res spravlja ob živce.Kaj je narobe s tem, če želim imet lepšo postavo, brez maščobe? Mi ne privoščijo? Morajo obrekovat, sicer niso srečni.Tako ali tako sem zelo asocialna, pa saj se sploh ne čudim, če pa so ljudje take barabe.Ne vsi, da ne bom delala krivice, ampak...res ne razumem, kaj je narobe z nekaterimi.In ne, ne gre se za skrb, ker me niti ne marajo, ker jim niti ni mar, ker nimajo niti razloga za skrb.
In res me jezi, kako se ljudem ne da vbiti v glavo, da NISI tako suh, kakor oni mislijo da si.Včasih se res vprašam, ali je z mano kaj narobe ali z njimi, ampak ko si izmerim telesne mere (npr. stegna) vidim, da imam prav jaz in da očitno oni živijo v iluziji "presušenosti".Res ne vem več.
Upam, da bodo te govorice "ponehale", ker res ni prijetno, sploh, ko me sprašujejo po kilogramih in rečem par kg več, da ne bi poslušala o tem, kako sem "presuha" - presuha in prelahka sta dva različna pojma, mogoče sem "prelahka" ampak presuha pa še zdaleč ne.

Se opravičujem ker sem spet malo zatežila, ampak to me je res danes spravilo iz tira in sem mogla nekomu povedat o tem...
Tjaša, kakšna pa bi PO TVOJE mogla bit, da bi bila anoreksična?
Malo si poglej te slikce pa razmisli pri sebi, ali bi res rada imela 47 kg.

http://arhiva.kurir-info.co.yu/Arhiva/2007/april/23/SL-01-23042007.shtml

Z nobeno težo, do katere boš prišla, ne boš zadoviljna. V tvoji glavi je edina sprejemljiva teža tista, ki gre proti 0 in če boš tako nadaljevala, si na dobri poti, da greš tudi ti PROTI NULI (od prenizke teže do smrti je ZELO tanka meja). ŠE ENKRAT SE POGLOBI VASE IN RAZMISLI, KAKŠNO ŠKODO SI DELAŠ S STRADANJEM!!!
No, racunalnisko spremenjene fotografije tezko da pridejo do zivega. Sploh pa ce si v konstantnem zanikanju. Problem je vzpostaviti stik z realnostjo. Preprican si da imas vse pod kontrolo.
Realnost, resnicne zgodbe, dejanske posledice.. Ko se nas se tako krute zgodbe ne dotaknejo..

http://www.youtube.com/watch?v=VAY-VzRfnso&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=_QLWgvjOdcA&feature=related

Mislimo da vse vemo. Zivljenje jemljemo prevec samoumevno.. Dopuscamo da preteklost in sedanjost prevzameta kontrolo nad naso prihodnostjo. Vedno postavljamo druge pred sabo.. Vztrajamo v trpincenju samih sebe v upanju da bo nekdo opazil, nas razumel.. Prepricani smo da delamo dobro delo in nam nikakor ni jasno zakaj je svet potem tako krut in nepravicen?!
Nazadnje ko sem preverila smo mi tisti ki smo kruti in nepravicni do samih sebe..
potrebuješ pomoč in apaurini te napihnejo bolš da jih izpišeš iz jedilnika
Tjaša ko berem tvoje pisanje mi gre na jok...
Od mojega zdravljenja anoreksije je minilo že kar nekaj let. Pri 170 cm višine in 45 kg sem bila z rešilcem hospitalizirana zaradi nevarnosti odpovedi srca. V tistem trenutku sem bila jezna na vse zdravnike, danes pa bi jih rada objela. REsnično so mi rešili življenje!!!!!!! Še kakšne dan bi ostala doma in bi mi oslabljeno srce odpovedalo.
Kalvarija ki sem jo prehodila je bila zelo naporna. Pri 20 letih sem dokončno spoznala kako nagnusno suha sem in se se "popravila" ter prišla na tisto minimialno zdravo težo. Dobila sem fanta ki me je imel rad. Ni me obsojal zaradi moje preteklosti, ponudil mi je oporo. Takrat sem po več letih tudi dobila nazaj svojo menstraucijo.
Danes sem stara 25 let, fant je postal moj zaročenec. Želiva si zanositi
pa ne gre!!!
, kljub temu da je moj ITM 19,2- torej je kljub vsemu še vedno nizek,. Danes mi je žal da sem sploh zabredla v hujšanje in tega ne bi več ponovila. Zaročenec mi stoji ob strani, podpira me da imam zvečer poleg večerje še dodaten obrok. Vsak mesec čakam na tisti dan ko bom dobila menstruacijo in molim da ne bi prišla, ter da bi ClearBlue pokazal znak nosečnosti.
prosim te ne igraj se z življenjem. Če izgubiš še kakšne kg boš imela verjetno že resne zdravstvene probleme...
Pozdravljena,

želja po otroku lahko zaradi stresa in pričakovanja povzroči tudi med drugim to, da traja nekoliko dlje preden se zanosi. Marsikatera zdrava ženska, ki ni imela motenj hranjenja, ne more zanositi po več let, če je prisoten strres in obremenitev.

Hočem povedati, da ni nujno, da je vzrok za to, da ne moreš zanositi posledica motenj hrnajenja. Lahko sicer je, vendar si bila pri ginekologu? Kaj pravi? Mogoče bi se posvetovala s kom, kako se sprostiti ali pa delati na tem, da bi se razbremenila ob skaupja in vsak zase. Včasih totalna spontanost prej privede do nosečnosti kot načrtovanje.

Včasih je potreben čas, kar pa je težko, ko je prisotno hrepenenje.

Vse dobro želim,

tatjana
Zdravo.Moje ime je Natasa stara sem 30 let imam pet let starega sina.Visina 165. Teza 70 do 73kil.Vsako jutro se peljem v sluzbo in mislim,danes pa zacnem hujsat potem pa tekom dneva vse pozabim.Ko pridem domov se ze prej kot skuham naziram s hrano.Ce kaj ostane od prejsnega dne ali s sladkarijami ,bananami puno basanja potem se kosilo.Obicajno me ze vse boli.Sram me je sin me veckrat vprasa,ce bom dibila dojencka taki trebuh imam kot nosecnica.Skratka ne znam se spravit vec k sebi,da bi zacela res hujsati.Kaj je z mano!PROSIM POMOC
Pozdravljeni Nataša,

pravite, da se čez dan bašete s hrano. Mogoče veste koliko časa že imate potrebo po tem in kako se je vse skupaj začelo? Se spomnite? Zanima me tudi ali zjutraj jeste zajtrk oz. če imate kakšne obroke do kosila in kako je z ostalimi obroki - večerjo?
Pri kompulzivnem prenajedanju (za kar gre najbrž tudi pri vas; to je ena izmed oblik motenj hranjenja) je pogosto v ospredju basanje s hrano kot ga opisujete sami. Vendar razlog ni hrana sama, temveč neka stiska, stres, lahko tudi občutek, da se z nečim ne morete kosati ali da je vsega preveč,..., razlogi so različni. Vam kaj pride na misel, kaj bi lahko bila težava pri vas?
Veliko ljudi s hrano rešuje svoje težave, čeprav le za hip in čeprav so zraven potem še druge težave (npr. občutki sramu,krivde, obsojanja same sebe, večja telesna teža,...). Vendar to je strategija, ki ste se jo nekje naučili in se jo da tudi odučiti. Je pa tu z nekim razlogom, pomenom, ki ga je potrebno ugotoviti, da boste lahko to postopoma opustili.
Je pa potrebno poiskati pomoč pri tem. Dovolite, da vam predlagam knjigo Ne kaj ješ, kaj te žene, da ješ? Mogoče boste v njej našli kakšen odgovor zase.
Ste že kdaj kje poiskali pomoč glede te težave oz. ste s kom govorili o njej? Predlagala bi vam strokovno pomoč, kjer bi raziskovali kaj vas žene v takšno prehranjevanje in bi dobili podporo zase, da bi lahko svoje stiske reševali še kako drugače kot s hrano. Kaj menite o tem?

Lepo pozdravljeni,

Tatjana
Lep pozdrav

Prvo bi samo rekla, da mi je bilo zelo hudo kako je Tjaša01 kričala za pomoč in tega si ni zavedala. Upam, da je z njo vse dobro.

Jaz sem daleč od tega problema... Stara sem 33 let, 168cm in 88kg!!!
Res si želim prideti na 70kg in nekako mi ne uspe.
Od julij letos hodim vsaj 4x na teden v fitnes in pokurim cca. 1000kal. Začela sem z 92kg.
Sem prišla dol na 86kg in potem niti grama več. To je bilo kar hudi udarec zame.
Zadnji mesec do 6 teden sem ponovno začela grozno jest. HB za fitnes, ker bi lahko bilo mnogo huje kot +2kg.

Moram rečt, da sem bila leta 2003 111kg, da sem nekako sem ponosna nase.

Po porodu sina sem imela 77kg! Med nosečnost sem imela nosečniško sladkorno, da sem pridno pazila na prehrano in sem shujšala nadomest, da bi se zredila med nosečnost.


Danes sem lepo imela zajtrk: Weetabix in 5 suhih sliv, potem sem sem šla v fitnes. Po fitnesu sem imela mešano solato s tuno. 1 1/2 kasneje banano in jogurt (ratala sem živčna brez veze) POTEM paket M&M's (1000kcal)

Ne vem zakaj to delam? Pridno začnem potem po domačem povedano z***bam!

Pomoč za nasvet
Neža pozdravljeni,

ne morem vam povedati kaj vas žene v to, saj bi bilo vse kar bi vam rekla ugibanje. Imam pa za vas dva predloga.
Kot najbrž že sami veste, vaš način prehranjevanja ni v redu za vas niti za vaše telo. Telo čuti kdaj ne dobi dovolj hrane. In čeprav mi jemo manj in vnašamo manj kalorij, ne izgubljamo teže. Telo hrano kopiči, ker ve, da strada. Poleg tega ste zaradi nepravega načina hranjenja lahko hitreje lačni ali pa lakote sploh ne občutite, dokler vas ne popade. In takrat rabite hitro dozo cukra, da vam požene hrano v kri. Bomboni idr. hrana to na hitro seveda naredijo, ni pa v tem nič kvalitetnega in hitro tudi izgubite vso energijo. Predlagala bi vam, da se vključite v šolo zdravega hujšanja v zdravstvenem domu v vašem kraju. Tam boste imeli podporo, motivacijo, vzpodbudo, in naučili se boste kaj jesti, kako jesti ob kakšnem času. Verjamem, da bo vaše telo bolj zadovoljno in s časoma bo začela tud teža padat.

Drug predlog je, da si poiščete psihološko svetovanje, kjer boste lahko raziskovali svoja prepričanja v zvezi s hrano, svojim telesom in kako bi to spremenili, da boste bolj srečni, zadovoljni in se boste sprejemali. To je vse dolgoročno, vendar hitrih instant rešitev ni. Je pa pomembno oboje, drugače lahko po hujšanju hitro zapadete v stare vzorce vedenja in boste spet na istem.

Upam, da vam bodo omenjeni predlogi kaj pomagali.

Želim vam vse dobro,

lep pozdrav,

Tatjana
 

Avtor: Naslov teme:
Zaščita proti e-slami:
Prosimo, rešite matematično vprašanje in vpišite odgovor v polje. Ta mehanizem je namenjen blokiranju programov, ki poskušajo samodejno izpolnjevati obrazce.
Vprašanje: koliko je 3 krat 3?
To je moderiran forum. Vaše sporočilo bo ostalo skrito, dokler ga ne odobri moderator ali administrator.