Pozdravljeni


Veliko sem že prebrala o prenajedanju in drugih prehrambenih motnjah na vašem forumu. Sama imam težave že kakšnih 16 let, zdaj sem stara 32. Ne stradam, ne bruham ampak se prenajedam z veliko mero slabe vesti, kar mi unicuje zivljenje. Sla sem skozi faze stradanja, tako se je začelo, nato sem uporabljala diuretike in odvajala, noro telovadila, nato sem življenje nekoliko uredila, toda še vedno ne obvladujem stanja. Sem poročena, imam otroka, dobro službo, vendar me še vedno pogosto zanese v prenajedanje, kar zelo negativno vpliva na moje življenje, na samopodobo,... Prebrala sem o skupinah za samopomoč, vendar sama sem doma na deželi in skoraj 12 ur od doma zaradi službe, zato obisk skupine skorajda ni mogoč. Želela bi si dopisovati s katero, ki ima podobne težave kot jaz oziroma jih je zmogla rešiti. Danes sem se odločila, da nekaj storim, ker zaradi mojih problemov trpi družina, zato vas prosim za pomoč.

Pozdravljena, Lucija

Mislim, da sem se na kratko nasla v tvoji zgodbi... Sama imam tudi neko vrsto motnje prehranjevanja... Vsake toliko menjam fazo - od prenajedanja, do nejescnosti, mimo bruhanja in zlorabe odvajal... Vsega imam pocasi ze dovolj, ker se mi zdi, da sem totalno izgubila kontrolo in da je hrana prevzela oblast nad mano...

Ce zelis, mi poslji kaksen e-mail, da malce izmenjava izkusnje in skusava druga drugi pomagati iz tega zacaranega kroga!

lp!

Natasa xxx

Draga Lucija !

Povsem identične probleme imam tudi sama. Tudi sama niham od telovadbe in zdrave prehrane v določenem časovnem intervalu do prenajedanja s stalno prisotno slabo vestjo.

Visoka 170, težka 78 kg ! Vsak ponedeljek nova odločitev, ki kaj kmalu ob najmanjšem stresu zbledi. Vedno znova najdem opravičila zakaj je temu tako. Nisem ena tistih, ki potrebuje presvetlenje - češ, s hrano polniš praznino v sebi, saj o teh stvareh veliko premišljujem in poskušam najti poti iz začaranega kroga.Hočeš nočeš se nezadovoljstvo prenaša na vso družino. Z razliko od tebe, sem še izredno nezadovoljna s službo, za seboj pa imam kljub fakultetni izobrazbi kar dolgo in neuspešno pot iskanja primerne zaposlitve.
Ljudje, ki ne poznajo tega občutka, s katerim se vsak dan znova zbudiš, si niti v sanjah ne morejo predstavljati, s kakšno grenkobo živimo naš vsakdan.

Zelo, zelo bi bila zadovoljna, če bi imela ob sebi tudi jaz kakšno osebo s podobnim problemom in željo po spremembi - zato se prosim oglasi - mogoče nama uspe skupaj !

Do takrat - Mimi

Kako lepa druscina in jaz sem mislila, da sem ena redkih pri letu 30, urejeno sluzbo, druzino, pa problemi s prehranjevanjem.
Vse isto pisete in kar je se huje, vsa zadeva gre tako dalec, da mi ogroza mir v zakonu oz. druzini. Veckratni pogovori z mozem me za trenutek pomirijo, saj me vedno potolazi, da sem mu vsec taksna kot sem.
Ne, nisem debela, prevec je le tistih 5 kg, ki mi vedno grenijo zivljenje.
Potem pa prenajedanje, stradanje, telovadba, ....
Zacaran krog.

Mimi -

Čeprav je bilo sporočilo namenjeno Luciji, sem se odločila, da se ti tudi jaz oglasim. Bila bi zelo vesela, če bi si lahko izmenjali življenjske izkušnje, zato se mi prosim javi na e-mail... Če želiš, seveda! :-)

LP do prihodnjič.

Nataša xxx

Zdravo travica!

Tudi jaz se vrtim v začaranem krogu bulimije....... vsak dan si rečem, da ne bom več počela tega, pa mi ne uspe......
Morda si bova skupaj lahko pomagali - lahko mi pišeš

lp tejka

Stara sem 21 let in imam ze 5 let identicne probleme - kolikokrat me je tiscal trebuh od prenajedanja in kolikokrat mi je bilo slabo od posta in kolikokrat me je bolelo grlo od bruhanja....Samo misel na vse te stiske me zamori... vsaki dan sem bolj v depresiji...obupana...ne vidim izhoda..non stop mislim na hrano...ko pomislim, da bom cez 10 let imela otroka in bila porocena in imela se vedno te probleme, me mine volja do zivljenja....O motnjah hranjenja sem ze veliko prebrala, veckrat sem mislila da sem koncno spregledala in da je vsega konec, toda se vedno se je vse ponovilo...Ne morem si pomagat sama, ceprav se zavedam, koliko je resnejsih problemov, toda mislim, da je to prava bolezen. Moja zadnja odlocitev je obisk k psihiatru, toda nisem se sla (se odpravljam ze par mesecev) - ali pozna kdo kakega v redu specialista v Mariboru?
Zelela bi se tudi dopisovati s kom, kam naj sporocim e-mail, da bo anonimno?
Srecno! LP

najprej vsem pozdravcek;
jaz se sicer nisem porocena,nimam nimam fanta,nimam otrok.nisem niti toliko stara kot ve,v krogu s hranu sem le bora tri leta,pa vendar se mi zdi ze cela vecnost iz katere ne znam.pa bi rada.rada bi bila,taksni kot so ostali.srecna.


lp,tina

Vem, da je veliko ljudi, ki ima te probleme, ampak, ko tako hodim po mestu, se mi zdi, da imajo vsi urejeno življenje, moje pa je en sam nered. Sploh ga ne morem obvladati. Dokaz je že tako osnovna stvar kot je prehranjevanje. Še pri tem mi spodleti.
Najhuje je to, da teorijo vso obvladam. Zatakne se pri praksi.

Pišite še kaj. Lepo bi bilo, če bi si delili izkušnje in se spodbujali, ker mislim, da edino tisti, ki je to kdaj doživel, razume kako nam je.

LP

sama imam probleme predvsem s sladkarijami. Cel dan se zdravo prehranjujem, zvečer pa me nekaj zagrabi in neprestano iščem nekaj sladkega- kot da sem odvisna. če ni sladkarij potem pojem še vse kaj drugega, kile gredo gor jaz pa sem vedno bolj nesrečna. Kako naj se temu uprem?

Ce zelis, mi lahko posljes e-mail. Tudi jaz sem iz Maribora in mislim, da bi ti lahko pomagala najti kaksnega vredu specialista.

LP!
Natasa xxx

Pri meni je zal tako, da nimam urejene ne sluzbe, ne druzine, fanta sploh nimam... Pa vendar se mi zdi, da to sploh ni to. POvrsinsko gledano sem prav zadovoljna s svojim zivljenjem, ker se zavedam, da sem se mlada in si ga sele ustvarjam... Za sabo pa vlecem preteklost, ki me tako zelo ovira... Tudi jaz nisem debela - tega se zavedam, ceprav se vidim kot eno svinjo pripravljeno za zakol... Pustimo to! :) Vem, da bi bila veliko bolj zadovoljna s sabo, ce bi se znebila le kaksnih 5 kg... Pa vendar si cisto ne verjamem, ko pisem te besede... Mislim, da je to resnicno zapleten zacaran krog... Teoreticno tudi vem, kaj bi pri sebi mogla spremeniti in urediti, da bi bilo tega konec. Toda iz nekega meni dokaj neznanega razloga, tega ne znam (ali morda nocem?) realizirati...

LP vsem!
Natasa xxx

enako se godi meni! sicer nimam težav z bruhanjem,temveč s prenajedanjem in umetnim odvajanjem.vem da to ni prav in želim prenehat, vendar je očitno želja po hrani prevelika. kaj storiti?

Pozdravljeni,

odločila sem se, da tudi sama napišem par besed o prenajedanju, saj imam sam še kako velike težave s kilogrami. Že kot otrok sem imela težave s kilogrami. Spominjam se, da sem že kot 10 letnica imela vsaj 20 kilogramov več kot moje vrstnice. Starši so mi pomagali, me vozili k zdravniku specialistu, vendar ni bilo uspeha. Sama sebe sem sovražila in že takrat razmišljala o tem, da bi se ubila. Njprej sem jedla na skrivaj, nato pa še z ostalimi v družini. Sovražila sem posemhljive poglede mojih sovrstnikov. V osmem razredu so me poslali na hujšanje. Imela sem 127 kg. V štirih mesecih sem shujšala na 95 kg. Nisem dojela mojega uspeha in nihče me ni poskušal prepričati in mi dopovedati, da je to uspeh. In začelo se je znova. V 6 letih sem se zradila na 136 kg. Počutila sem se slabo. Pri svojih 24 letih nisem imela resne zveze s kakim fantom. Zapletla sem se z napačnimi moškimi (odvisniki). Prišel je dan, ko sem se odločila, da bom ponovno shujšala. Začela sem hujšati pod zravniško kontrolo in hkrati z z menoj je hujšala tudi moja denarnica. Kligrami so kar leteli z mene, moja samozavest je rasla. V pol leta sem shujšala čez 40 kg. Pristala sem na 93 kg. Ljudje, znanci in neznanci so me ogovarjali. Vsem sem se zdela drugačna. Ej to sem jaz, je kričalo v meni. Jaz, nisem se borila zato, da bi me ljudje ogovarjali, ampak zato, da bi jim bila podobna in me nebi spet gledali in ogovarjali. Nekdo mi je rekel - veš prej, ko si imela toliko kg, si se mi pa res smilila. Potem mi je seveda zmanjkalo volje in denarja, da bi nadaljevala tak strog tempo. Spet sem začela jesti. In poskušati bruhati, pa mi ni uspevalo. Jedla sem vse, čemer sem se prej odrekala. Po treh letih imam čez 160 kg. (niti ne vem natančno, ker tehnica ne pokaže več). Spet vidim tiste poglede, nekaterim se smilim, nekaterim sem ogabna, grda,... Enostavno ne vem, kje naj najdem pogum, da začenm spet hujšati, kajti kilogrami resno ogrožajo moje zdravje. Bolijo me noge, hrbet, koža me peče, počutim se slabo, boli me srce, ko hodim sem zadihana in mi začne slabeti, da ne govorim o vsakodnevni slabosti, zaspanosti, utrrujenosti po preobilnem hranjenju. Kako naj živim, ne morem s temi kilogrami. Zasvojena sem,... Razumem alkoholike, narkomane, ... Ne najdem smisla živeti, čeprav ne razmišljam o samomoru. Ali pa je to samomor, da jem ...

Hvala, ker ste prebrali,

Maksima

Z Dravo!

Po mojih iskušnjah in spoznanjih so možni vzroki prenajedanja :

- občutljivost na KAZEIN (vse mlečne izdelke) in GLUTEN (pšenica in hrana iz pšenične moke) (še posebej če imaš krvno skupino A in 0)

- kandidaza - razraščenost kvasovke Candida Albicans v črevesju in sluznicah (glej povezave) sicer stalnega gosta v in na našem telesu, ki pa je lahko vzrok mnogih problemov

Na kratko o meni:
star sem 28 let, od 15 do nekje 23 leta nisem jedel nobenega mesa in mesnih izdelkov, potem sem začel jesti ribe in sedaj dobro leto občasno še perutnino.
Lahko bi rekel, da sem postal obseden s hrano: kaj bom jedel, kdaj, kako bom kombiniral... Prebral sem karkoli je bilo napisanega o prehrani, knjige, članki, poskusil razne diete, se postil. Spremljala me je depresivnost, nervoza, prenajedanje, občutek hladu (kot da mi po žilah teče ledena kri), nezmožnost koncetracije... Največkrat sem se prenajedal s čokolado( nikoli dovolj), keksi, mastno hrano... Sicer nisem imel težav s težo, nihala mi je max +-3 kg, sem se pa zavedal, da škodujem svojemu telesu, zobem. Večkrat na leto sem imel "čiščenjet" (.i. prehlad oz. vneto grlo): izločanje sluzi iz nosa(sinusov) in pljuč, kar je ponavadi trajalo dober teden.
Dobri dve leti nazaj je moj dopoldanski jedilnik ( po načelih higienizma ) zgledal takole: zjutraj najprej sadje, nato po kake pol ure še jogurt. Opoldne so misli spet bile pri hrani, kaj, koliko, kako...So bili dnevi, ko sem se kar tresel. Za kosilo sem mimogrede pojedel za tri. Nakar sem en vikend pozabil nabavit jogurte. Dva dni nisem jedel jugurtov ( mleka samega že dolgo nisem užival ). Starša sta bila povabljena na poroko. Zvečer sta se vrnila domov, in kot je pri nas običaj, dobi vsak še nekaj za popotnico (sladkarije, keksi, torta). Seveda sem si naložil krožnik in šel v svojo sobo, odložil krožnik na mizo. Takrat sem ravno programiral za faks, ko se po kakšni uri buljenja v ekran zavem, da se sladkarij niti dotaknil nisem! NISEM MOGEL VERJETI! Povoham od blizu. Mi ne diši! Ponavadi bi krožnik spraznil v petih minutah. Nato se spomnim, da sem o neprimernosti mleka in mlečnih izdelkov v prehrani človeka že nekaj bral (revija Aura). A je to mogoče vzrok mojega prenajedanja? V naslednjih nekaj dnevih sem spet jedel jogurt pa nato ne in dejansko ugotovil, da mi jogurt (mlečni izdelki) ustvarjajo željo po ogljikohidratni hkrani (sladkarijah). Potem na internetu najdem puno mnogo informacij. PrenehaI sem uživati mlečne izdelke in opazil sem tudi večjo umirjenost, manj nervoze.
Poskusi za nekaj dni črtat iz jedilnika mlečne izdelke in opazuj morebitne spremembe v apetitu in počutju!

Pa še glede Candide.
Čeprav se mi je spolšno počutje po prenehanju uživanja mlečnih izdelkov izboljšalo, so me še vedno mučil očutek hladu(mrzle roke), odsotnost( pogled v prazno t.i. "brain-fog"), včasih slabo počutje po sadju,redna "čiščenja" nekajkrat na leto, tudi poleti. Že dalj časa sem imel na sumu pšenično moko. Nakar sem na začetku ene knjige o zdravi prehrani prebral nekaj o Candidi. Bilo je nekaj strani, o simptomih, ukrepih. Na internetu sem našel veliko informacij in odgovorov (glej povezave). V par stavkih:
Candida Albicans je kvasovka, ki živi v človeškem telesu (črevo). Če ste OK ima obliko kvasovke in je pod kotrolo koristnih bakterij. Zaradi različnih vzrokov (antibiotiki, stres, hormonske tablete, znižana odpornost...) pa se lahko razraste, spremeni obliko v gobo (fungus), katere izrastki se zajejo in predrejo črevesno steno in povečajo njeno propustnost (t.i. "Leaky-Gut-Syndrome") in s tem možnost prehoda večjih molekul in bakterij v kri. Pa tudi sama Candida izloča različne toksine, ki se sproščajo v kri, kar povzroča mnogo različnih simptomov.(glej povezave)
No, torej upošteval sem nekaj navodil in spet nisem mogel verjeti. To je to, kar mi je povzročalo težave pol življenja. Prilagodil sem prehrano in rezultati so bili vidni po v dobrem tednu!
Lahko rečem, da imam zadevo pod kontrolo. Vzroka "čiščenja" sta bila predvsem pšenica(izdelki iz pšenične moke) in mleko(jogurti). Kar pa niti ni priporočena hrana za mojo krvno skupino (A), kot pravi to Peter J. D'Adamo v knjigi 4 načini prehrane za 4 krvne skupine (PRIPOROČAM).

Takole. Mogoče sem bil predolg, a vendar upam, da bo kdo našel kaj zase in doživel olajšanje in ponoven občutek kontrole nad svojim življenjem, kot sem ga sam!

Za vse morebitne informacije ali tvoje izkušnje mi pošlji mail:
starbak99@hotmail.com ali starbak99@slo.net

Lep pozdrav!



Povezave:

** Mleko **
[www.NoMilk.com]
[www.notmilk.com]

** Gluten ***
[www.gluten-free.org]

** Candida **
[www.candida-society.org.uk]
[www.CandidaPage.com]
CANDIDA FAQ V. 2.0. : [www.infosky.net]
The Candida Albicans Mystery: [www.ephca.com]

Pozdravljene vse "sotrpinke"....
Torej, kakor je "vidno" nas je kar nekaj, ki se rade zavijemo pred zunanjim svetom v varno narocje sala, celulita in slabe vesti.
Pri meni je taksna ponavljajoca zgodba, da ko se v mojem zivljenju pojavi kaksen sunkovit preobrat najprej zgubim apetit in kilogrami kar kopnijo...zelo rada imam takrat ogledala in svoje telo v njih...vendar, ko se zadeve umirjajo in ko se pricnejo kopiciti problemi, ki jih v dolocenem trenutku nisem sposobna resiti, se pricne ponovno odvijati stara zgodba..."pokrivam" in "skrivam" se za hrano.
Jasno mi je, da se je treba zadev lotiti in jih resevati...jasno mi je, da s tem zgolj kaznujem svoje telo...jasno mi je, da s tem povzrocam negodovanje soproga in mojih bliznjih....jasno mi je, da to izvira iz mojega otrostva in da je to od nekdaj moj problem. In nenazadnje mi je jasno, da v tem lahko uspem samo z zelezno voljo o samospremembi, ki pa je nisem sposobna....
Torej, drugi ne morejo delati salt namesto mene, opominjanja in kontroliranje, kaj jem s strani soproga, matere, hcerke....me pripravlja do tega, da zacenjam s prenaziranjem na skrivaj....hmmmmmmm

Najhuje od vsega je, da se tega zavedam in da se misli venomer usmerjajo v hrano, kar mi da vedeti, da sem zasvojena s to grdo razvado.
In cudezne palcke ni....
Punce, ce katera odkrije cudezen trik, lahko s tem zasluzi gore denarja!!!!!

Pa lep dan vsem....kljub dezju....

Pa še moja zgodba.
Tudi jaz sem imela velike težave s prenajedanjem. Ker nisem bruhala (nisem mogla) in nisem posegala po odvajalih sem se redila in redila. Pa to sem v bistvu tudi hotela! V hrani sem iskala ljubezen,srečo, se tolažila z njo in se sovražila. Strah me je bilo življenja, strah me je bilo moških, spolnosti (če sem debela me itak nobeden ne bo pogledal) , strah, strah...NE GLEJTE ME, NISEM VREDNA VAŠEGA POGLEDA,!!
In delala samomor, kot bi si rezala žile milimeter za milimetrom. Kaj poznano??
Vsi ti govorijo: Imej se rada, spoštuj se, neguj se ...Kako?? Kako se naj imam rada, če se pa SOVRAŽIM!?! Tega enostavno nisem razumela. In treba je bilo začeti kopati zelo globoko, kajti hrana ni problem, problem je kaj te žene da ješ?? Kaj želiš potlačiti v sebi ? In začeti je potrebno čisto od začetka. Se na novo roditi, kopati po jamah otroštva ...in nato ozavestiti , razumeti, oprostiti in spustiti od sebe. Pa sprejemanje samega sebe; se razstavit na dele in vsak organ zopet pričeti imet rad. Pri meni je trajalo kar nekaj časa, da sem razumela. In danes ne morem verjeti, da sem vrgla stran 10 let življenja, ki se je vrtel samo okoli hrane.
Začela sem z majhnimi koraki in danes sem že na zelo dobri poti. Čeprav imam še vedno slabe dneve...ampak danes vem kaj pomeni, da se imaš rad, da se spoštuješ, da si srečen.
In danes hrano spoštujem; nekako v smislu : "zahvaljujem se za darove na mizi..." Poslušam telo kaj mu tekne, pa brez problema švignem na Triglav in nazaj...;)

Kdo pa ti preprečuje,da bi bila srečna ?

Travica !

Zelo lepo si si sama odgovorila in veš,kaj je vzrok tvojih motenj hranjenja.

Upam,da so tudi druge prebrale tvoj post.

Kot praviš,nočeš realizirati tega,ker nočeš sprejeti tistega,kar vlačiš s sabo in to ti jemlje moč.

Sprejmi preteklost in sebe in se imej rada.Ni druge možnosti.

Tako,da se nehaš upirati.
Saj dokler se boriš,boš v začaranem krogu depresije in boš rabila sladkarije.

Saj sladkarije delujejo kot droga in povzročajo nihanje krvnega sladkorja.

Ja,drage ženske,le zakaj se nimate rade ?

Čestitam !

Ljubezen ozdravlja vse težave. :-)

Jaz sem odkril čudežen trik,ki se ji reče LJUBEZEN.

Pa nisem punca :-))

Maxima, podobno se je dogajalo pri meni. Prvič v življenju sem hujšala v vrtcu. Spomnim se, da sem že takrat vedela, da je narobe, da sem debela in da moram hujšati. Odrekala sem se hrani. V OŠ so tudi mene poslali na hujšanje. Ob kruti dieti, sem pri 12 letih shujšala 15 kg. Ko sem se vrnila v šolo, so me ves čas vsi opazovali. Drugače so se vedli do mene. Postali so prijaznejši. Kot da bi me šele takrat sprejeli. Bila sem žalostna zaradi tega. Svet sem razumela, kot da je krut, neusmiljen in egoističen. Sprejmejo te, če si tak, kot oni. V srednji šoli sem hujšala do slabosti. Jedla sem jabolka, pila kavo in kadila. Imela sem vrtoglavice. Vseeno mi je bilo.
V vseh teh letih sem shujšala do 58 kg. Meja stabilne teže se premika. Krepko čez 80. Sem majhna, tako, da so tej kg obremenjujoči.
In kaj se dogaja še v notranjosti. Sita sem se odrekati hrani. Ko sem bila normalno prehranjena, se nisem videla kot take. Nisem si uspela pridobiti realen pogled nase.
In danes, po več kot 25 letih, ko se trudim in borim... ugotavljam, da sem na začetku.
Še vedno počnem isto. Počutje je isto. Odločitve so enako kratkoročne. Omamljenost ob žretju, je ista oz. hujša.
In vendar, mi postaja jasno nekaj. Maxima, morda boš našla kaj zase v tem, kar bom napisala.
Pred leti sem se udeležila enega seminarja za zasvojence (ne glede na sredstvo). V okviru tega, smo imeli eno delavnico. Rdeča nit so bila čustva in čutenje le teh, ter seveda izražanje. Delali smo v parih. Eden je delal, drugi, ga je podpiral. Tisti, ki je delal, je čustva izražal (po predhodnem prepariranju), s kričanjem.
Povem ti, da takrat sem prvič v življenju začutila sebe, svojo živost, svoje meje. Takrat je bilo prvič, da nisem čutila lakote. Da sem jedla počasi, nekompulzivno, mirno in malo. Takrat sem bila zelo ozaveščena, samozavestna in odločna. Brez mask. Vseeno mi je bilo, ali moje besede in vedenje lahko koga motijo. Zato se sploh nisem ukvarjala s tem (kar sicer počnem ves čas), ali sem komu všeč, odveč. Enostavno sem se izražala. Škoda, da je ta delavnica trajala le par dni.
Te dni se ponovno intenzivno ukvarjam s seboj. Kaj naj s seboj naredim, ker se zelo slabo počutim. V glavi imam meglo, redim se itd.
In sem ugotovila, da je ves ta mehanizem kompulzivnega žretja, mehanizem, katerega namen je omamiti se. Omamiti se in se oddaljiti od čustev.
Čustva so po mojih izkušnjah ključna.
Se zavedaš, kaj čutiš sedaj? Če pred spanjem narediš pregled dneva, veš, kaj si čutila v kaki situaciji? Kaj narediš s čustvi? To so vprašanja, ki si jih postavljam vsak večer. Pozornost posvečam notranjemu dogajanju. Odločna sem, da sem bolj pozorna do sebe. In veš kaj, spoznavam, koliko zadev zamolčim. Koliko neizrečenih zadev zadržim zase. Zato, da jih lahko pogoltnem, mi pomaga hrana.
In kar je starbak napisal, bom poskusila, ker namreč, kruh in mlečni izdelki, so moja vsakdanja hrana (najljubša).
Bom vesela, če se še kaj oglasiš.

Pozdravljena Valery,

vidim, da nimam samo jaz takih problemov. Prosila bi te, če mi sporočiš, kje si obiskovala delavnico, ker je očitno tudi pri meni, da ta svoja čustva tlačim s hrano. Vem, da mi škodi, kar slabo mi je, ko jem, hrana se mi gabi, ampak zavore ni. Sama sem večkrat poskušala priti na delavnice: obstaja društvo Luna, ki na žalost deluje samo v Ljubljani (kar niti ni največji problem) in samo ob petkih, ko jaz nimam časa (študijske obveznosti - predavanja). Poskušala sem se povezati tudi s Slovensko skupnostjo OA (overeaters anonymous), pa spet ne morem hoditi, ker imajo srečanja samo ob sredah, jaz pa zaradi službe ne morem obiskovati. Ali pa imam zelo dobre izgovore.

Ko sem hujšala, sem si pomala z dvema knjigama:
NE KAJ JEŠ - KAJ TE ŽENE DA JEŠ (avtorica Beechy Colclough) in
ZMOREM ČE TO VERJAMEM (ne vem avtorja, mislim da je rumena knjiga za samopomoč.

Valery, želim ti veliko uspeha, tudi jaz bom pogledala kaj je z mlečnimi in žitnimi izdelki. Ponavadi se jaz vsaj pol leta pripravljam k hujšanju. Vem da je to napaka, ker je treba spremeniti življenje in navade, slabe miselne vzorce.

Comp, imam ljubezen - oba skupaj rada jeva, on ima sicer manj kg kot jaz, pa le preveč. Ni vse v ljubezni. Če pa je kakšna posebna formula mi sporoči.

Maksima

Maksima !

Nisem mislil tiste ljubezni ;-)

Govorim o ljubezni do sebe.Ker,če se imaš rad in se spoštuješ,je nemogoče,da bi se s hrano uničeval.
Kot so že drugi pisali,so problem zatrta čustva in s prenajedanjem to samo tlačiš in se nočeš s tistim delom sebe,ki ga ne maraš,soočiti.

Prenajedanje je vedno znak nezadovoljstva in zavračanja sebe.

Torej je sprejemanje in ljubezen čudežna formula.

Kdor se ima v resnici rad,tudi skrbi za sebe.

Maxima,
ta delavnica se je odvijala v tujini. Pred vec kot 10 leti. Tako, da ti v tem težko pomagam. Drugače pa mislim, da je najbolje najti individulano podporo (povprašaj za kakega terapevta - mislim, da je en naslov Sanavita, če še obstaja). To pa zato, ker imam občutek, da je nam skupno to, da se znamo krasno pretvarjati v družbi. AO sem tudi obiskala nekoč. Všeč so mi bli, ker so odkrito govorili in ker ni nihče nakladal in modroval o povedanem. Žal pa tudi jaz nisem mogla več tja hoditi.

Maxima, hvala še za naslove knjig. Slišala sem še za eno knjigo, pa ne vem, če ne gre za isto knjigo, ki si jo omenila .. nekako .... Ne kaj žreš, ampak kaj te žre?

lahko mi pišeš:
marijamarija@slo.net

Pozdravljeni

Tudi jaz sem imela nekaj časa takšne probleme in to je prišlo do take mere, da sem podredila svoje celotno življenje samo temu kaj bom jedla in kdaj in skoraj vedno sem se "pregrešila", temu pa je seveda sledila slaba vest. En dan pa sem pri prebiranju še ene izmed mnogih revij o hujšanju prebrala, da se ti življenje ne uredi, ko urediš prehrano temveč. da se prehrana uredi, ko si urediš življenje. Najprej sem mislila, ah saj je moje življenje čisto o.k., imam dobro službo. fanta, družino in kar nekaj ljudi, ki me imajo radi. In tukaj me je spreletelo, vsi me imajo radi razen mene. Skoraj noben ni vedel za moje težave in tako tudi marsikdo sploh ni poznal del mene, ki me je razjedal in uničeval. Menim, da če imamo probleme s prehrano imamo nekakšne probleme v življenju in vsi ponavadi delamo napako, ko hočemo rešiti problem preko prehranjevanja, saj si vsi podzavestno domišljamo, da se bodo stvari potem uredile (koliko od vas je pomislilo: če izgubim te kile bom lahko si kupila to in to ter potem zgledala super in ta in ta me bo končno opazil, ali pa: ima uspešnejše življenje kot jaz, ker boljše izleda; ne pravim, da je pri vseh tako lahko pa po moje trdim da kar nekaj ljudi mučijo podobni pogledi), dejstvo pa je tako,da ko končno ugotovimo kaj nas v resnici muči in ko smo se končno sposobni spopasti s pravimi problemi, potem smo šele sposobni urediti prehrano, ki pa se velikokrat potem uredi tudi sama, saj nam ni več prioriteta. Vprašajte se kdaj ste se prvič pričeli prenajedati in potem kaznovati in mogoče boste tako ugotovili, kje leži problem.

Maša

Živjo,

sem že imela stike z eno od voditeljic v Sanoviti. Po pogovoru sem ugotovila, da mogoče ne spadam tja (nisem še zrela za tja). Govorila mi je namreč o ljudeh, ki so preživeli hude travme, komaj preživeli,... Rekla sem si, da ne spadam tja. Čeprav čedalje bolj ugovtavljam, da bom kmalu. Mogoče se sama sebi preveč smilim.

Verjtno res prav sovražim sama sebe, da se tako uničujem. Morala bi se dati hipnotizitari, da bi našla vzrok mojim težavam.


Maksima

Pozdravljen,

že od malega imam težave s prehranjevanjem. Zadnje leto sem cel čas utrujena, zaspana, prehlajena, z bolečim grlom in gnojinimi izcedki, nimam vročine zato tudi k zdravniku ne grem. (neumo se mi zdi prenajedati še z antibiotiki.) Ko sem tako na hitro preletela strani od candide sem ugotovila, da imam podobne simtome kot so nevdedeni tam. Ker imam bolj malo časa za ubadanje z angleščino me zanima, če obstaja literatura v slovenščini.

Hvala, Maksima

Ahoj, punce!

Sem sklenila, da vam še jaz nekaj napišem. Ko sem vas takole brala, se mi je porodilo nekaj idej, kako bi skušnjavico lahko premagale. Prišla sem do nekaj napotkov, ne vem sicer, koliko so izvedljivi, mogoče pa le...
- jaz bi si za začetek pospravila hladilnik, ali bolje, bi ga popolnoma spraznila, pa ne v svoja usta, da ne bo pomote
- potem bi kupila en kup listov in gor napisala, zmorem, lahko; hej, spel se ven, gibaj se (in ne sedi v avto), in si to polepila na strop nad posteljo, kavč ipd., nad štedilnik v kuhno, na hladilnik (ali še bolje, hladilnik bi kar ven vrgla)...
- v trgovini me ne bi več videli, nakupe bi prepustila magari požrešnemu sosedu, tako da bi za sproti pojedel tisto, kar ste mu naročile, naj prinese (no, vsaj vse sladko)
- zaklenila bi se ven iz hiše, stanovanja in ključ po poti nekje čimdlje izgubila, tako da me pred večerom ne bi bilo več noter (seveda ne bi imela pri sebi niti tolarja ali GSM)
- možu, partnerju bi zabičala naj se dela, da ne ve, kaj je to čokolada, bonbon, oz. naj se pretvarja, da je to nekaj tako neokusnega, da niti pod slučajno ni za v usta,
- pogledala bi kakšnega dobrega fanta, moškega in si zamislila, da ga lahko v trenutku osvojim (tiste ki ga že imate doma, oz. vaš partner to bere, no ta nasvet lahko tudi izpustite)
- nasmejala bi se, sebi, svetu, in si dopovedala, da se imam rada, če že ne sama, me ima pa mož, partner, otrok, starši, sosedje (mogoče soseje glih ne), prijatelji... če ne drug, pa comp, on ma itak vsazga rad... ;-)

In tako naprej. Če pa še ne bi bilo v redu, bi mi pa rekle, naj vas spravim v smeh. Tako je namreč tole bilo mišljeno. Da vas malo spravim v smeh.
Ja?

jaz sem se dne 28. 4. 2002, to je na dan, ko sem odkrila ta forum odločila(68 kg), da bom držala dieto po montignacovi metodi ( knjiga: jem, torej hujšam).

vsi vemo, da je vzrok nekje v našem življenju, ali še bolje- nekje v nas.
jaz zase konkretno vem, da kadar sem živela sama nisem imela nobenih
motenj, ampak sedaj nisem več sama: imam družino, otroka, službo in vemo kako izgleda takšno življenje: delo, delo in igranje s kockami. stres in stalno pomanjkanje prostega časa. jaz se ne slepim, da saj se bom imela rada in si vzela čas... ne gre, zato vem, da dokler ne bo otrok malo večji, bolj samostojen,
tistega časa zase, ki ga pogrešam ne bo.toliko o vzroku.

za to obdobje sedaj, ko ne morem veliko spremeniti pa sem se določila tako:
-možu sem povedala, da imam motnje, tako da čokolade ipd. ni več pri hiši...
-ne sprašuje me več, če bi kaj jedla skupaj, če greva na večerjo...(ker jaz zase kuham dietno)
- vsak dan mi omogoči da grem na trim (kajti po izkušnjah terapevtov, ki se ukvarjajo z različnimi zasvojenostmi- tisti dan, ko greš na trim. oz. se ukvarjaš s športom, tisti dan je manj možnosti, da boš grešil...)
-ko čutim, da bi nekaj jedla, čeprav nisem lačna in hočem spet tisti občutek neznosne sitosti... potem se najem jagod ali jabolk ali kosmičev... karkoli, kar je dovoljeno po dieti.(kjer, za tiste, ki je ne poznajo-ni količinskih omejitev).

torej, ne bom se hvalila preveč, da je to uspešno, ker je šele nekaj dni od te odločitve... (danes po 5-ih dneh 67 kg).
moram pa povedati, da še vedno mislim na čokolado...
da kadar je prav hudo si naredim čokolešnik, ki je sicer prepovedan, ampak bolje kot da se mi strga in grem do najbližje trgovine...

počutim se bolje zaradi načrta, ki sem ga naredila, zaradi odločitve, ki sem jo sprejela in zaradi metode, ki se mi zdi uresničljiva.
prenajedla sem se tudi danes, ampak jagod.
se bom še oglasila čez kakšen teden, da povem, kako mi gre.
tudi zaradi tega sem napisala to pismo, da mi bo to še dodatna motivacija.
če je katera tudi pripravljena se tako odločiti, naj napiše, si bomo v moralno oporo.

Z Dravo!

Maksima, jaz sem ravnal enako. Tudi jaz nisem več hodil k zdravniku po antibiotike, ki v primeru kandide tako ali tako nič ne pomagajo, ampak naredijo še več škode.
Glede na to, da imaš težave že od malega, je zelo verjetno, da ti probleme povzroča pšenična moka.
Kaj ješ za zajtrk, kosilo, večerjo? Kdaj? Napiši kaj več!

Zaenkrat ne vem za nobeno literaturo o candidi v slovenščini, ker je nisem niti iskal.

Predlagam pa naslednji poskus:

-dva dni jej takole:
Za zajtrk najprej sladko sadje, po pol ure pa običajen zajtrk, pij sokove.
K ostalim obrokom jej kruh, vmes mogoče kako čokolado, kekse...
V glavnem sladko.(ni pa potrebno pretiravati)
Piši si, kdaj si kaj pojedla, beleži tudi spremembe v počutju.

-naslednja dva dni pa takole:
Preden zjutraj karkoli poješ spij kozarec tople vode, počakaj pet minut, nato pa vzemi veliko žlico origana (začimbo) in poplakni z vodo. Do obroka počakaj vsaj 15 minut. Isto pred ostalimi obroki. Za žejo pij vodo (lahko dodaš Grenifit, dobiš ga v lekarni).
Nobenih mlečnih izdelkov, sladkarij, sladkega sadja (lahko kislo sadje)! Nič kisa oz. ničesar kisanega ali kvašenega, ali iz pšenične moke!
Veliko zelenjave ( zmerno s krompirjem). Čebula in česen neomejeno!
Isto: piši kaj, kdaj, počutje.

Zakaj tako?
Če ti dela probleme Candida, se bodo simptomi pokazali prva dva dni, saj se Candida hrani predvsem s sladkorjem.
Origano, čebula, česen, Grenifit, (po mojih izkušnjah tudi ingver) pa so naravni ubijalci candide. Mislim, da bo razlika v počutju med drugim in četrtim dnevom.
Opazil pa sem tudi, da se slabo počutje lahko pojavi po 20 do 28 urah po zaužitju določene hrane, ko le ta preide v debelo črevo. Npr. za večerjo pojem sladkarije, kruh,čokolado potem pa drugi dan zvečer občutim dražeči občutek v trebuhu, nervozo, tresenje, ki ga "potešim" s ponovno porcijo istega ali podobnega. Začaran krog! (zato si zapisuj- morebitne povezave)
Dogajalo se mi je tudi, da približno uro, dve po kozarcu gostega nisem mogel več stati. Noge me enostavno niso držale, kot da bi izgubil kontrolo. Pri hoji sem vlekel nogo za sabo.

Kaj jesti namesto kruha (iz pšenice)?
Sprva zgleda, kot da nimaš več kaj jesti, saj je kruh skoraj pri vsakem obroku. Verjemi mi, da se da kruha hitro odvadit, še posebej, če boš doživela spremembo na bolje. Od žit so tu ajda, proso, riž, koruza. V trgovini dobiš riževe vaflje, iz ajdove moke lahko spečeš kruh (BREZ KVASA).

Poskusi, eksperimentiraj, poročaj!

May the force be with you!

Maša je pisal/pisala:
>
> In tukaj me je spreletelo, vsi me imajo radi razen mene.

Ja, to si lepo napisala...

..... če izgubim te kile bom ............
Kaj vse bom? Res je, ta iluzija, da se bo potem življenje spremenilo, je ena večjih zmot.
Ni lahko, ni lahko :-)

Starbak, hvala za napotke. Jutri zjutraj bom poskusila z zadevo in ti sporočim, kaj se bo zgodilo. Imam ene oprevke ,

Lep pozdrav,

Maksima

Prejšnji teden sem po satelitski gledala oddajo o debelosti. Tako sem izvedela da je možno z operativnim posegom "preprečiti" prenajedanje. Ko je v želodcu dovolj hrane, odvečna ne gre v želodec temveč direkt v črevo. Pri tem se morajo držati diete- mastna in sladka hrana povzročata slabost, saj se hrana ne razgradi tako kot v želodcu. Baje poseg ni zahteven, ima pa trajni učinek.
Problem je le v tem, da nevem, če je to možno doseči tudi pri nas?!

Pozdravljena
čakam, da se oglasiš in poveš kako napreduješ. Jaz sem pred kakšnim letom zgubila približno 5 kg, potem pa sem odnehala. Vedno znova si govorim, da če sem že enkrat uspela, lahko to ponovim, pa mi ne uspe. Zdržim par dni, pa končam. Vrtim se v začaranem krogu +/- 2 kg. Upala sem, da se bom spomladi več ukvarjala s trimom ipd, ampak ne gre.
Sem pa vesela povabila, morda bo s spodbujanjem lažje.
LP Nena

Teden je mimo in sem obljubila, da se bom spet oglasila in povedala kako mi gre.
Ne morem se pohvaliti kot prvi teden... ker sem imela eno večerjo, pri kateri se nisem držala diete, ker je bila taka družba, da bi bilo neprimerno razlagati, da imam motnje s hranjenjem in sem pač jedla kot vsi. To me je potem peljalo do tega, da sem potem še naslednja dva dneva jedla normalno večerjo in da sem v trgovini že imela spet v roki čokolado... pa sem se kontrolirala in jo nesla nazaj in potem mi je tisti znani glas spet prišepnil, saj si se že pregrešila, kaj potem, če poješ še eno čokolado... ampak sem jo spet nesla nazaj in tako še enkrat.
Na koncu je nisem kupila.
Vso situacijo je otežil tudi dež, ker nisem mogla na trim.
Res sem se pregrešila ampak sem se zelo hitro spravila spet k sebi...
V starih časih bi to pomenilo cel mesec žretja.
Danes sem kjub temu, da sem zelo malo spala vseeno pridna in se bom potrudila še naprej.

Čudno se mi zdi, da ni nihče komentiral moje odločitve, oziroma, da se mi nihče ni pridružil. OK. Hočete najprej rezultate. Prav.
Začetna teža je bila 68.5, danes zjutraj 66,5. Cilj je izgubljati po en kg na teden.
Se bom oglasila spet naslednji teden.

Jagoda, dvomim, da kdo kaj hoče od tebe... torej, da nam kaj dokazuješ. Jaz te totalno podpiram v rvoji odločitvi. Te pa nikakor ne bi podpirala, da sebe maltretiraš, če se ne držiš ves čas. Montignacova teorija je prijazna in učinkovita. Sploh pa ne moreš biti frustrirana, ker lahko marsikaj ješ.

Hey!
Pri odlocitvi, da bos vzela svoje prehranjevanje pod kontrolo te podpiram popolnoma! Me pa skrbi, da si ne bi zastavila previsokih ciljev, saj ce jih slucajno ne bi dosegla, bi te to lahko vodilo nazaj na stara pota. 1 kg na teden bo na zacetku slo hitro, naprej pa ne vec tako zelo. Bodi potrpezljiva!
Cestitam, da si cokolado odnesla nazaj! To so ti mali korako, ki OGROMNO pomenijo!
Montignacovo metodo poznam in je tudi meni ogromno pomagala.
se naprej se kej oglasi kako ti je slo!
Cau, cau!

začetna teža 68.5kg, danes 65.5 kg.
dva prekrška:
1. skoraj vsak dan gremo na sprehod in spotoma še na sladoled... in hčerka me vedno sprašuje, zakaj ti mama ne boš sladoleda... in se mi ne zdi modro jo obremenjevati s tem, kaj je dieta in zato sem en dan tudi jaz pojedla sladoled... jasno potem sledi razmišljenje... danes sem se že pregrešila in se lahko še...
pojedla sem še dva koščka čokolade in evrokrem in kruh, kar je hči jedla za večerjo.
2. naslednji dan se pojavi spet podobno razmišljanje... če sem se pregrešila včeraj bi se lahko tudi, samo še danes... in sem potem na večerji pri starših jedla krompir...
teža je šla na 67.5 ampak sem se potem tretji dan umirila, spomnila, da bom danes morala napisati spet svojo težo... in, da ne bi imela s čim opravičiti neuspeh... in tako imam danes 65.5kg po načrtu.

ugotovila sem, da vsak dan posebej prinaša nešteto utemeljenih možnosti za prekršitev diete... da vsak dan lahko narediš nek manjši prekršek in se ti to ne bo nič poznalo... zaradi enega koščka čokolade se ne boš zredil... bistveno je to, da te ravno ta prekršek potegne spet v prenajedanje...
in da tu je točka, kjer se ne znamo kontrolirati.

mož mi je enkrat rekel, da kaj se toliko obremenjujem s čokolado... mi je pač všeč... ni bistvo v tem, da se obremenjujem, bistvo je v tem, da potem se najem do onemoglosti... in ne samo danes in ne samo sedaj, tudi naslednji dan in še naslednji... to pa je potem že problem.

zato bi na tem mestu tudi odgovorila na tisto, kar je sasha napisal(a), da nihče nič noče od mene, da se maltretiram zaradi prekrškov... da ne moreš biti sfrustriran, če pa lahko marsikaj ješ...
vem, da nihče nič noče od mene... jaz sem se prostovoljno sprejela takšno odločitev, prostovoljno se odločila, da bom vsak teden opisala svoje občutke, svoja dejanja... zaradi sebe, ker mi to daje moč... ker sem oseba, ki ji je težko priznati poraz... in bi mi bilo danes težko napisati, da sem cel teden žrla... da sem spet zapadla v prenajedanje... zato to pišem, ker s tem pomagam sama sebi in ker se mi je zdelo, da bi na tak način lahko pomagala še komu oz. še koga vzpodbudila za podobno odločitev...
glede tega pa " ne moreš biti sfrustrirana, ker lahko marsikaj ješ..."
vsaka dieta je frustracija. če neka teta prinese čokolado otroku, pa je jaz ne smem.... če gremo na pizzo, pa je jaz ne smem... če ostali jedo krompir za večerjo pa ga jaz ne smem... če pečem palačinke otroku za večerjo pa jih jaz ne smem... nešteto je trenutkov, če ne živiš sam... ko drugi jedo, kar bi rad tudi ti, pa ti ne smeš...
in pri prenjednju ne gre samo za to, da se malo prekršiš in naslednji dan je ok, gre za to, da prav ti prekrški te peljejo spet v začaran krog žretja.
takšno je moje mnenje, sasha, sem pa na voljo za diskusijo.

sem pa bila toliko bolj vesela tega, kar je nena napisala...
in te pozivam, da podobno odločitev sprejmeš tudi ti. danes. sedaj.
ker skupaj nama bo lažje.
ker je sedaj postalo že toliko toplo, da niti nam ne bo šlo več toliko za jesti...
ker je sedaj lepo vreme in lahko hodiš na trim...
si napisala, da ti to ni najbolj všeč... tudi meni v začetku ni bilo... sedaj pa uživam v naravi, v zelenju, v tišini, kjer lahko v miru razmišljaš in zraven pač še tečeš...
ker je sedaj tak letni čas, da je na trgu veliko sveže zelenjave in sadja, kar tudi močno olajša sestavo dietnega jedilnika...
in ker boš na koncu vesela, da si se tako odločila, da si nekaj spremenila, kar ti je težilo in si dokazala, da si močna, ker si se sama, brez kakšnega zdravnika ali ne vem česa podobnega rešila svojih problemov.

še to: cilji niso previsoki.
cilj je realen.
jasno je, da ne bom zapadla v depresijo, če ne bom šla s težo dol ravno po en kg na teden, bistveno je, da se rešimo prenajedanja, to je tisto kar nam najbolj škoduje.

lepo pozdravljeni do naslenjega tedna.

... začetna teža 68.5 kg. danes 65.5 kg.
dva prekrška:
1. skoraj vsak dan gremo s hčerko na sprehod in spotoma tudi na sladoled in ker me vsak dan sprašuje zakaj ti ne boš sladoleda, sem ga en dan tudi jaz jedla.
posledica je bila, da sem potem začela razmišljati, da danes sem se itak že pregrešila in se lahko še... in sem doma potem skupaj z njo jedla še evrocrem in kruh in dva koščka čokolade...
2. naslednji dan je bilo razmišljanje podobno... če sem se včeraj pregrešila se lahko tudi danes... in sem pri starših jedla krompir za večerjo, ki je tudi prepovedan...

tretji dan sem potem imela že 67.5 kg in sem se spet umirila in se spomnila, da bom danes morala spet tu napisati svojo težo in da ne bi imela nobenega opravičila za neuspeh.

jaz bi tu na tem mestu odgovorila sashi, ki mi je napisal(a), da dvomi, da kdo kaj hoče od mene in da se preobremenjujem s prekrški in da ne bi smela biti sfrustrirana zaradi diete...
Vem, da nihče nič noče od mene... vem, da sem odločitev sprejela sama...(in take odločitve tudi moraš sprejeti sam)... in sama sem se odločila, da bom tu vsak teden opisovala svoje občutke... zaradi sebe, ker mi to daje moč, motivacijo... ker sem oseba, ki ji je težko priznati poraz... in, ker sem menila, da bi s tem lahko tudi komu pomagala... do podobne odločitve.
nekoč sem brala intervju s tem montignacom in mislim, da je bilo tako, da je svojo knjigo podaril prijatelju, ki je bil direktor nekega velikega podjetja in se je potem odločil, da bo shujšal in je to povedal vsem svojim zaposlenim...
zakaj? ker bi ga bilo sram, da je sposoben biti zelo uspešen pri vodenju nekega podjetja in da bi potem pa ne uspel pri svojem hujšanju...
in je shujšal in je potem to knjigo podaril vsem svojim delavcem...

in da ne bi smela biti sfrustrirana zaradi diete...
vsakokrat, ko neka teta prinese otroku čokolado je frustracija, ker je ne smeš...... vsakokrat, ko greš na pizzo je frustracija, ker je ne smeš...vsakokrat, ko pečeš otroku palačinke za večerjo je frustracija, ker jih ti ne smeš...
tudi mož mi je enkrat rekel, da kaj se toliko obremenjujem s čokolado, mi je pač všeč... ne gre se za to, da poješ en košček čokolade in da se boš od tega zredil... gre se za to, da ko jo poješ en košček ne moreš nehati... in te to pelje v začaran krog žretja. nešteto možnosti je za prekrške, v vsakdanjem življenju ni treba, da se zgodi prav kaj posebnega...
to je po mojem mnenju bistvo in tega se moramo mi rešiti, sasha.
sem pa pripravljena na diskusijo, če se ne strinjaš.

sem pa bila zelo vesela pisma nene...
in te tu, sedaj, pozivam, da sprejmeš tudi sama podobno odločitev.
... ker skupaj nama bo lažje
... ker je sedaj vedno topleje in nam ne bo šlo več toliko za jesti...
... ker je sedaj na trgu že veliko sveže zelenjave in sadja, kar omogoča lažje sestavljanje dietnega jedilnika...
... ker je lepo vreme in lahko greš vsak dan na trim... vem, da si napisala, da ti to ni najbolj všeč... tudi meni v začetku ni bilo... sedaj pa sem se navadila in mi je užitek... ker tam je edini kraj in čas, ko imaš mir, ko slišiš samo ptičje petje in svoje misli, ko se ti oči spočijejo na zelenju... ko se res zelo sprostiš in zraven pač še malo tečeš...
sicer pa lahko tudi kolesariš, rolaš, kmalu bo plavanje...
... in ker ti bo na koncu všeč, da si naredila nekaj zase, rešila nekaj, kar je bilo ves čas moteče v tvojem življenju...

preden končam, v soboto grem na poroko in sem se že sedaj odločila za kršitev, ampak naslednji dan pa bom spet pridna.
lep pozdrav do naslednjega tedna.

jagoda, jaz se ti pridružim, imam sicer dvojno tvojo težo, tako da sem jagoda na kvadrat:))). Ta teden je šlo 2 kg dol verjetno vode. Predelala sem cel forum in si naredila jedilnik tak bolj zdrav 5 obrokov. Telovadba pri meni traja samo 5 minut, bolj razgibavanje za začetek, ker le nisem skoraj 20 let telovadila. Potem pa upam, da bom bolj aktivna. Moj problem je bolj, da nisem vztrajna, potem pa ko opustim dieto dobim kile gor in še enih par za povrhu. Tudi jaz se prenajedam. Nekaj dni jem normalno, potem pa me nekaj prime in bi samo mlela, kljub temu da nisem lačna. Pri preučevanju tega kar sem jedla sem ugotovila, da obroki sicer niso bili problem, večji problem so velike količine sladkane kave, sladkani kakav, sadni soki in take obstranske stvari, ko sem to seštela sem prišla do neverjetnih 16oo kalorij in to brez hrane. To sem sedaj eliminilara. Pa bomo vidli. Ne gre mi v glavo da en navaden ACE multivitamiski sok 0,5 litra ima 200 kalorij. Sem jih spila tudi 2-3 zaradi vitaminov. Žlica olja v salati, ki je nikjer ni videt pa 110 kalorij. Vsak dan vse bolj napredujem :))

Tudi jaz sem se na svoj 30 rojstni dan odločila, da poizkusim še z ZADNJO dieto oziroma načinom hujšanja in si kupila izvod knjige "Jem, torej hujšam". Moram priznato, da me je motivirala bolj kot sem si mislila, saj sem ena tistih, ki hujša že od svojega 16 leta in sem skozi leta z muko uspevala bolj ali manj vzdrževati težo od 58 pa tja do 63kg. No, to se je po porodu spremenilo in pristala sem na 70kg. Od poroda kljub poizkusom nisem uspela shujšati niti grama.
Montignacove metode se držim samo en teden zato o njenih učinkih še ne morem razpravljati. Imam srečo, da nisem zasvojena s sladkarijami (čokolado, bonboni ipd...) Ugotovila pa sem, da moraš biti zelo pozoren kaj spada pod prepovedana živila in kaj ne. Včasih je npr. posneto mleko med prepovedanim obrokom, drugič je dovoljeno ipd... zato te prosim Jagoda, če mi lahko opišeš še kakšen zajtrk, kosilo in večerjo, ki ni v knjigi oz. kakšnega si pripraviš. Nasploh imam več težav s kosilom in potem po navadi pojem kar zelenjavo...Upam, da boš še pisala o svojih izkušnjah in da ne boš odnehala.

... že od sobote se trudim, da bi bilo to objavljeno, pa ni nič... upam, da sedaj bo...

torej začetna teža 68.5 kg, danes zjutraj 65. 5 kg.
dva prekrška:
1. skoraj vsak dan gremo s hčerko na sprehod in spotoma tudi na sladoled... in vsak dan me je spraševala, zakaj jaz ne jem sladoleda... in en dan sem ga tudi jaz... posledica je bila, da sem doma potem začela razmišljati danes sem se že pregrešila in se lahko še in sem jedla še evrocrem z njo in dva koščka čokolade...

2. naslednji dan je bilo razmišljanje podobno... če sem se včeraj pregrešila, se lahko še danes... in sem potem jedla krompir za večerjo pri starših, kar je tudi prepovedano...

tretji dan sem imela že 67.5 kg. in sem se spet umirila,ker sem se spomnila, da bom morala danes tu spet napisati svojo težo in da nimam nobenega opravičila za neuspeh... in sem potem do konca tedna bila pridna in prišla spet na 65.5 kg.

jaz bi tu na tem mestu tudi odgovorila sashi, ki mi je napisal(a), da nihče nič noče od mene... da naj se ne preobremenjujem s prekrški in, da naj mi ni treba biti sfrustrirana zaradi diete...

vem,
da nihče nič noče od mene... vem, da sem sama sprejela tako odločitev (in take odločitve tudi mora človek vedno sprejeti sam)... sama sem se odločila da se bom javljala s svojo težo vsak teden in povedala kako mi gre, kakšne so moje misli, skušnjave ipd... zaradi sebe... ker mi to daje moč in motivacijo... ker sem po naravi oseba, ki težko prizna kakšen poraz... in, ker sem menila, da bi s tem lahko še komu pomagala... do podobne odločitve...

nekoč sem brala intervju z montignacom in je povedal, da je svojo knjigo podaril prijatelju, ki je bil direktor nekega velikega podjetja... ta se je odločil, da bo shujšal in je to odločitev povedal vsem svojim zaposlenim...
Zakaj? zato, ker bi ga bilo sram, da je sposoben uspešno voditi veliko podjetje, da pa bi bil nesposoben shujšati... in je shujšal... in to knjigo potem podaril vsem svojim delavcem... Razumeš bistvo?

... in da ne bi smela biti sfrustrirana zaradi diete...
vsakokrat, ko neka teta prinese otroku čokolado, je frustracija, ker je jaz ne smem... vsakokrat, ko gremo na pizzo je frustracija, ker je jaz ne smem... vsakokrat, ko pečem palačinke je frustracija, ker jih jaz ne smem...
tudi mož mi je enkrat rekel, da kaj se toliko obremenjujem s čokolado... da mi je pač všeč... ne gre se za to, da bi mislila, da se bom zredila, če pojem en košček čokolade... gre se za to, da ne moreš nehati... in da te tak prekršek pelje spet v začarani krog žretja!!
in v vsakdanjem življenju je nešteto možnosti za prekrške... in ne mi potem govoriti da ni frustracije...
to je po mojem mnenju bistvo in tega se moramo rešiti...
sem pa pripravljena na diskusijo, če se s tem ne strinjaš sasha.

sem pa bila zelo vesela nene...
in te sedaj tu na tem mestu pozivam, da tudi sama sprejmeš podobno odločitev...
... ker skupaj nama bo lažje...
... ker je sedaj vedno bolj toplo in nam ne bo šlo več toliko za jesti...
... ker je sedaj na trgu veliko sveže zelenjave in sadja, kar omogoča lažje pripravljanje dietnega jedilnika...
... ker lahko greš vsak dan na trim...
vem, da si napisala, da ti to ni najbolj všeč... tudi meni na začetku ni bilo, sedaj pa uživam... ker je tam edini kraj, kjer imam popoln mir... kjer slišim samo ptiče in svoje misli... kjer se ti oči spočijejo na zelenju... in zraven pač še malo tečeš...
sicer pa lahko greš tudi kolesariti ali rolati ali plavanje bo kmalu aktualno...
... ker ti bo na koncu všeč, da si naredila nekaj zase, da si rešila nek velik problem v svojem življenju...
oglasi se še kaj, če nisem bila dovolj prepričljiva...

lep pozdrav do naslednjega tedna.

... to sem si želela...
še koga, ki bi napisal, da se bo boril...
ker je težko se o tem pogovarjati z nekom, ki zasvojenosti ne razume...

meni zelo pomaga ta forum... sem bila prav živčna te tri dni do danes, do sedaj, ko sem videla no, da je objavljeno... mislila sem, da mi na nek način mogoče internet ne dela... (se tudi opravičujem, ker je tema teden št. 3 napisan v treh izvodih z majhnimi odstopanji, ker sem pisala po spominu...)
veš zakaj mi pomaga... ker bi mi bilo težko priznati neuspeh...
ker imam težave pri premagovanju skušnjav...
ampak včasih je trajalo tedne, da sem prišla spet k sebi in se spet umirila, sedaj pa je napredek že v tem, da če se prekršim se za dan, dva in potem neham...
ker vem, da bom tu morala spet napisati svojo težo...

to, kar si ti napisala velja popolnoma identično zame... pred porodom sem imela nekje 54-56 kg, potem sem prišla pa tudi do 73 kg.
... ker sem preobremenejna...
ker imam premalo časa zase... ker mi je hudo, ko nimam časa za branje, za kakšen hobi, za karkoli, za kar bi človek potreboval možgane...
težko mi je, ker je vsakdan sestavljen iz pranja, likanja, kuhanja, pospravljanja in igranja s kockami...
saj vem, da bo bolje, da bo hči zrasla, da bo več prostega časa, da bodo igre z njo lahko bolj zahtevne ipd. ampak sedaj kakšen dan... bi znorela... in kako naj se potolažim... jasno, s hrano...

kaj jem...
ne sprašuj me tega lepo te prosim, ker sem precej izbirčna in imam velike težave...
zjutraj: ali mleko in corn flakes (dietni)
ali kruh, marmelada (dietna) in mleko
ali sadje in jogurt

kosilo:
zelenjava in sir
ribe(najljubši mi je ostriž ali kirnija, na žaru brez ničesar) in zelenjava
špageti s paradajzom in začimbami....
riž z zelenjavo(jaz ga delam s papriko... 10 min cvreš papriko in paradajz, jaz potem zmiksam in dodam riž, vodo, kocko, timijan, baziliko, salvijo, malo rožmarina in na koncu še petršilj in čili ter malo belega vina)
ali spet samo sadje...

večerja:
mleko in kosmiči
riž na mleku (rjavi riž)
zelenjava
zelo redko piščanec na žaru s solato ali paradajzem
ali največkrat jogurt bifidus pol litra in zmiksane jagode...
tega se napijem do nezavesti kadar čutim željo po žretju...

se bojim, da kar se tega tiče ti nisem najbolj pomagala, v glavnem jem sadje in zelenjavo, sir, jajca, ribe, kosmiče ali cor flakes in riž. ostalo je bolj izjemoma.

piši še kaj daša, kako se počutiš... si ugotovila za kaj se tolažiš s hrano...
to se meni zelo pomebno...
lahko bi vsak večer si napisale par besed, kako si preživela dan ali je bilo kaj takega kar te je spravilo s tira...kar povzroči spet željo po hrani, po prekrških...

iskren pogovor vedno pomaga...
če imaš koga, ki te posluša....

ker si napisala samo piko te bom jaz klicala pikica...

vesela sem, da si se tudi ti odločila za boj...
več kot nas je lažje nam bo...
vsak bo dodal kakšno svojo izkušnjo, kakšno svojo misel... svoje razmišljanje, kako je, ko po enem tednu si začneš sam sebi dopovedovati, da saj ni nič takega, če se malo prekršiš... saj si že nekaj shujšal... in potem poješ kaj dobrega, sladkega... in zvečer spet in naslednji dan spet in je že konec diete...
tudi jaz sem se že lotila neštetokrat in je res, da je vztrajnost najhuje doseči...
lani ob tem času, sva s sestro stavile, da bova v treh mesecij shujšale za 10 kg.
za vsak kg, ki ti ostane, je bila cena 100 dem.
in kaj se je zgodilo. obe sva shujšale.
sestra celo za 15 kg.
ampak jaz sem letos kjer sem bila lani na začetku, ona pa je svojo novo težo uspela obdržati...

kaj pomeni vztrajnost...
če imaš še nekrat več kg kot jaz ni to prav nič važno, važno je, da si postaviš cilj
koliko realno hočeš, želiš, zmoreš...
jaz te pozivam, da se tudi ti oglašaš na en teden ali bolj pogosto in pišeš svojo težo, verjemi, da je tak način velika pomoč naši šibki vztrajnosti...

kar se pijače tiče, jaz pijem samo vodo, jogurt, ki spada že pod hrano ali pa nesladkan kompot ali (pozimi) čaj...
škoda je pridobivati kalorije s sokovi, to je res...

drži se in piši še... jaz bom odgovorila na vse takoj ko bom videla.
tudi sedaj je že skoraj ena ponoči, jutri bom spet zaspana ampak, ko sem videla, da je bilo objavljeno in tvoje pismo pa dašino odločitev, sem bila tako navdušena, da sem sedaj še vedno tu pred računalnikom. sedaj res končam. drži se.

ne, še nekaj v zvezi s telovadbo, jaz sem tudi začela po pet minut...
pa zaradi tega, ker imam poškodovano koleno in imam prepovedane večje fizične aktivnosti... ampak mi gre vedno bolje. ko začne boleti pa neham, pa hodim...
ampak sem vztrajna.
tudi če zraven še malo trpim...
sedaj v tem času, imam tudi seneni nahod (odklanjam zdravila)...
ker
če imaš voljo premagaš vse.

...misliš si ne, kako sem vesela tvojega odgovora. Tudi meni je nekaj nagajalo-ne vem kaj, da nisem videla svojega odgovora in sem mislila, da reč ne deluje.
Z jedilnikom si mi zelo pomagala.Moram priznati, da nimam veliko domišljije in potem se zalotim, da jem dan za dnem skoraj eno in isto.Kakšen riž kuhaš?Sem mislila, da je v prvi fazi prepovedan.Vem, da lahko ješ "rjavi"riž, pa ne vem ali je to neglaziran ali neoluščen.

Z mano in mojo prehrano pa je tako, da sem že od malega bolj okrogla in celo življenje sem poslušala, da sem pač bolj "močna". Držala sem se toliko dijet, da se vseh sploh ne spomnim....Samo enkrat mi je zares uspelo shujšati za 12 kg, ki pa so se počasi spet začele nabirati, ko pa sem zanosila je bilo vsega konec.Tolažila sem se, da bom shujšala ob dojenju in nočnem zbujanju, rezultat pa je bil samo še dodatne 4 kg...
Zakaj se prenajedam? To sem se sama že večkrat vprašala? Začela sem se opazovati in ugotovila, da so vzroki predvsem psihični. Slaba volja, občutek utesnjenosti, PMS... in basanje s hrano. Večkrat pa sem se zalotila, da sem po napornem dnevu s sinom enostavno sedla za televizijo on si v "miru božjem " privoščila sladico ali kaj podobnega...

Pri novi dieti me vedno spravljajo v slabo voljo vprašanja družine in prijateljev. Razlaganje pravil "še ene nove diete".
Pri tej dieti mi je všeč to, da pravzaprav nimam občutka, da "hujšam", ker nisem večino dneva lačna oziroma občutka lakote pravzaprav še skoraj nisem občutila, kar pa seveda ne velja za "lušte". Upam, da bom (vsaj v večini primerov) premagala tudi te in da se bo tudi na tehtnici kmalu kaj poznalo...
Vesela bi bila recepta, kako premagaš željo po sladici, ki jo jedo vsi razen tebe, te pomilovalno gledajo in ti prigovarjajo, da ti "malo" ne bo škodovalo...
Prosim, napiši svoje izkušnje, ker svojih še nimam veliko in bi mi res prišle prav.
LP!

Jagoda,

kako si sestavljaš jedilnike, oz. koliko sploh poješ in koliko časa se ukvarjaš s "kurjenjem kalorij" oz kako jih kuriš? Odkar sem prebrala tvoj odgovor se mi zdi da manj jem in več hodim, vendar rezultata ni. Očitno še premalo. Rabim več nasvetov. Hvala.
Nena

en teden sem preskočila,
ker,
sem bila prejšnjo soboto na poroki in si nisem privoščila samo tisti dan ampak tudi en teden prej in še en teden kasneje...
razmišljanje je bilo takšno: itak v soboto bomo jedli vse in zakaj ne bi tudi danes...
po poroki pa je ostalo še cel kup hrane, ki jo je bilo treba pojesti...
ampak ni bilo samo to... bila sem preutrujena, ker je bil mož več dni odsoten, zaspana, ker sem slabo spala zaradi senenega nahoda... dež je bil, da nisem mogla na trim... in rezultat je tak, da psihično nisem zdržala in sem jedla normalno.
pozitivno je bilo vsaj to, da se nisem prav prenajedala, ampak samo diete se nisem držala. jedla sem tudi čokolado, dva dni.

1. 6. pa sem se spet spravila k sebi...
ne vem, ugotovila sem, da ne sme na noben način biti izjem...
in sem se odločila, da ne bo več prekrškov... tudi, če bom povabljena ne vem kam in če pride ne vem kdo... tega je v mojem življenju veliko ampak sedaj sem odločena, dokler ne shujšam 10 kg, ni več izjem.

začetna teža je bila 68.5 kg. danes spet 67 kg.
se oglasim spet čez teden dni.

najprej bi se opravičila, ker ti tako pozno odgovarjam,
imela sem veliko dela, bila sem sama za vse... zaspana, preutrujena in sem vedela, da če še vžgem računalnik, da se bo zavleklo spanje, že tako sem malo spala zaradi algergije in tako sem šele danes spet tu...

... bom šla od začetka... rjavi riž... jaz ga kupujem v italiji in se imenuje integrale
in ne vem, če je sploh kakšna razlika med neoluščeni in neglaziran. jaz vem samo to, da belega ne smeš...

... tisto, ko po napornem dnevu sedeš pred tv in si končno v miru nekaj privoščiš...
to pa zelo dobro vem, kako izgleda, ker sem jaz počela isto...
čez cel dan sem lepo držala dieto, zvečer pa, ko je imaš končno malo miru pa se je treba malo potolažiti...
jaz sem nekaj časa pila pred tv jogurt z jagodami, če jih daš še v zmrzovalnik imaš prav lep dietni sladoled... sedaj pa sem se odločila, da bom s sabo pred tv nesla pol litra vode in namesto nekaj v miru pojesti bom pač tisto v miru popila...

ne bom trdila, da se bo obneslo, poskusila pa bom vseeno.
ali pa nekaj malega za pojesti in zraven res samo vodo.

kar se pa tega tiče, ko te vsi sprašujejo o novi dieti...
saj zato sem pa jaz na raznih večerjah, (sploh pa bolj "resnih", kjer niti ni primerno razlagati, da si na dieti) grešila in me je to potem povleklo do tega, da še cel teden nisem držala diete...
zelo lahko se je pustiti preprčati, da ena sladica, samo tisti večer, da ti res ne bo škodila, ampak jaz imam vsakodnevno cel kup takšnih skušnjav...
kar se tega tiče mi je bilo najlažje, ko sva s sestro stavile... (to sem že opisala pod odgovor pikici) ker če mi je kdo kaj rekel, sem povedala, da ne smem grešiti, ker sem stavila za 1000 DEM in moram shujšati. to sem tudi v službi brez problemov povedala... to so tudi starši, ki me sicer vedno nekaj silijo jesti razumevajoče sprejeli in z zanimanjem čakali rezultat.

če misliš, da ti bo pomagalo, lahko z mano sprejmeš stavo...
povej iskreno koliko kg imaš danes,
shujšati je treba 10 kg
za vsakega, ki ti ostane plačaš meni 100 DEM oz 10.000 sit, ker dem ni več.
isto velja zame.
povej samo do kdaj.
s sestro sva šle na tri mesece, ampak je bilo precej na tesno.
zmogle sva pa obe.
če si za, samo napiši.
in tako boš lahko komurkoli, ki ti bo kaj rekel, a pojej še to ali zakaj se ne malo pregrešiš, povedala, da si pač stavila in da ne misliš nič plačati...

drugače pa ne vem, jaz sem po značaju precej trmasta in tisti, ki me poznajo, vedo, da me nima smisla prepričevati v nekaj, kar sem že rekla ne...
tu se bojim, da ni nekega recepta, kot pa samo ne, ne in ne...
vem pa draga daša, da je težko, saj zato pa tudi smo pri tej temi...

piši, ker mi je všeč komunikacija s tabo.
škoda ker traja nekaj dni, da se to vidi na internetu.
imaš e-mail?

... se bojim, da tudi moji jedilniki niso ne vem kako pestri, ker sem po naravi precej izbirčna... tako da ne morem in ne želim napisati tu točno kaj jem kakšen dan, ker lahko da moje prehranjevanje ni povsem zdravo in ne želim, da bi me tu kdo posnemal.
v glavnem jem sadje in zelenjavo, ribe, včasih belo meso, mleko, jogurt, sir, včasih kruh (seveda obvezno samo zjutraj) corn flakes, kosmiče, rjav riž z zelenjavo in pašto s paradajzem in začimbami...

grem pa, kadar je lepo vreme vsak dan na trim in ne tečem ne vem koliko, ker imam poškodovano koleno, v glavnem, da se razmigam, da se nadiham svežega zraka, da vsaj hodim... tudi tečem jasno ampak ne prav ne vem kako intenzivno.
trim steza pa je dolga približno 5 km.
včasih grem tudi rolati, mi je še bolj všeč kot tek in enkrat na teden hodim na plesne vaje.

ne vem, napiši kaj počneš ti...
in napiši koliko kg imaš, da se bomo skupaj veselili uspehov.
tudi če ne greš takoj dol, ne vem, po moje je bistvena vztrajnost.
to pa je težko, če ni nikjer nič videti.
zato pa smo tu, da si pomagamo in dajemo moralo.

začetna teža 68.5 kg

danes 66,0 kg.

brez prekrškov.
kontrolirala sem se v vseh skušnjavah.

vsakokrat sem pomislila, da me bo majhen prigrizek spet spravil v prenajedanje in v to kar se je zgodilo prejšnji teden, ko sem zaradi poroke jedla en teden prej in še en teden potem, zato sem vedno lepo rekla: "ne bom"...


... ker se mi zdi moteče... mi lahko kdo pove, zakaj je potrebno čakati skoraj po cel teden za objavo na forumu...?

... obe sta me spraševale kako si sestaviti jedilnik, da ne ješ stalno eno in isto in vama nisem mogla odgovoriti nič pametnega, ker imam tudi jaz s tem probleme.

danes pa sem po naključju odkrila v zadnji številki nedeljskega dnevnika, da bo po tej metodi hujšal janez čuček in tedensko bodo objavljali njegov dnevnik...
jaz sem prvi del prebrala... opisuje vsak dan podrobno kaj je jedel za zajtrk, kosilo, večerjo...

mislim, da je to tisto kar sta iskale... kar vama bo gotovo vsaj malo olajšalo sestavljanje jedilnika... v najslabšem primeru ješ isto kot on... če funkcionira pri njemu bi moralo tudi pri nas...

lep pozdrav, oglasita se kaj...

2. ali 3. 6. sem napisala sestavek z naslovom teden št. 5, pismo Daši
včeraj, 9. 6. pa sestavek teden št. 6 in nekaj za Neno in Dašo in
nič ni objavljeno...

ZAKAJ?

Obstaja anonimna skupina za samopomoč, kjer si ljudje drug drugemu pomagajo s svojimi lastnimi izkušnjami.Imenuje se Overeaters Anonymonus.Obstaja tudi v Mariboru.