že spet se dogaja... enako, kot že dvakrat prej... spet čutim praznino, razočaranje in obup...
vse je narobe. ne prenesem njegovega dotika, pogleda, pogovora... njegove prisotnosti.

pa takoo sem bila zaljubljena... kr pojedla bi ga :)...
ne mine leto, ko norim v sebi, zaradi njegovih slabih navad. njegovo smrčanje, ko ne zatisnem očesa pozno v noč - sem pač sprejela... in njegova puščanja oblačil-kako pač padejo dol, do neznosnega pokašlevanja čez cel dan. ko sem načela temo, da je čas (37 in 38 let), da si nekaj skupno ustvariva, če misliva resno ( nekaj prihrankov imam in nekaj doda on in bi lahko ), je začel pa jokat, da kako je njemu hudo v življenju itd... (pa čeprav, mu še nikoli ni bilo treba prav delat, so bolj starši skrbeli zanj).
me je prav odvrnil z takim nastopom, ker ne prenesem mevžastih moških. je mlad in zdrav in ima določene poslovne poti odprte, ampak ni iz njega nič.

menim, da človek, ki je proti 40, mora zase poskrbet in posledično za družino, če si je želi...

identično propadlo razmerje se mi ponavlja... kaj je narobe?? je v meni problem?? jih preveč razcartam na začetku??
potem seveda na hitro pobegnem iz takega razmerja...


za kakšen konkreten nasvet, kako naj se spremenim, bom iskreno hvaležna...

Spoštovana!

Vaša težava se zdi večplastna…

1. Pravite, da se vam ponavlja vzorec, da se v fanta neskončno zaljubite, sčasoma pa vas pri njem začne vse motiti do te mere, da ne zdržite več z njim. To kaže, da v sebi gojite mit o romantični ljubezni, zato niste pripravljeni na faze v odnosu, ki sledijo, ko zaljubljenost že nekoliko pojenja, ko ni več tiste začetne zaslepljenosti, ko pri oboževani osebi nisi videl nobenih napak in pomanjkljivosti. Če bi se strinjali s tem, si za začetek lahko prebrete kakšno knjigo o partnerskih odnosih, npr. Zoran Milivojević – Formule ljubezni. Za pokušino pa si lahko preberete dva njegova članka: http://www.jana.si/druzina-in-dom/nevarna-razmerja-/Zaljubljenost-mine-pa-potem.html, http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2412/%C4%8Custveno-opismenjevanje-ljubezen-in-zaljubljenost. Če boste prišli do spoznanja, da je za vas to resen problem, ki ga ne boste zmogli razrešiti sami, vam toplo priporočam psihoterapijo. To vam lahko le koristi, pravzaprav bi bila dobrodejna že skoraj za vsakega, ki je pripravljen za delo na sebi. Poleg psihoterapije je tudi možnost vključitve v skupino kot npr.: http://www.zdi-nm.si/index.php?option=com_content&view=article&id=68&Itemid=94.

2. Drugo, kar lahko razberem iz vašega pisma je, da ima tudi vaš partner določene težave pri vzpostavljanju oz. vzdrževanju ter razvoju partnerskega odnosa. Zato bi bilo še najboljše, če bi bila oba pripravljena vključiti se v neko partnersko terapijo, kjer bi vama terapevt pomagal priti do boljšega uvida glede vajine zveze ter glede funkcioniranja vsakega od vaju v partnerskih odnosih.

3. Tretja ne toliko težava, ampak bolj možnost, čeprav nekoliko dvomim vanjo, pa je, da pač še niste spoznali “pravega”, če ta pojem sploh obstaja. Nekateri/e pravijo, da ja.

Drugače pa vam v trenutni situaciji priporočam, naj se sliši še tako “zlajnano”, čimveč pogovora s partnerjem. Sproti ga soočajte s svojimi potrebami in pričakovanji. Tudi če ste ga že razvadili, mu še vedno lahko predočite, da ne mislite več pospravljati oblačil za njim, zato prosite, če jih lahko sam začne pospravljati za sabo. Lahko mu na primeren način tudi poveste, če vas kaj moti na njem. A bodite previdni in tenkočutni, kajti moški znajo biti zelo občutljivi glede svojih napak. Mogoče je pokašljevanje samo navada, ki bi se jo lahko odvadil, če bi jo ozavestil. Vsi imamo, kakšne takšne “razvade”, ki se jih včasih sploh ne zavedamo in je zato lahko še dobrodošlo, če nam kdo to pove… Problem smrčanja tudi različno rešujemo, ponavadi pomaga, če se partner obrne na bok, lahko si vi date vato ali čepke v ušesa, lahko se preselite v drug prostor…

In kot vedno povem, je pomembno, da ga ne napadate, da ga ne zasujete z očitki, ampak, da govorite o svojem doživljanju (vajinega odnosa), o svojih občutkih in svojih problemih (s sprejemanjem njegovega obnašanja, s katerim do sedaj niste imeli težav), o svojih željah… Izbirajte besede, s katerimi se boste izrazili, drugače boste naleteli na zid. Njegovo toženje, kako mu je hudo v življenju, pa je morda njegova taktika, s katero bi vas pridobil, da bi doma še naprej vse delali sami. Pač poskuša…

Z vašim zadnjim stavkom ste pokazali, da ste zrela osebnost, saj se zavedate, da lahko spremenite edino sebe. Zato verjamem, da boste uspeli preseči ta vaš vzorec bega iz partnerskih zvez, ko pridejo do določene točke.

Vse lepo na poti samospoznavanja vam želim!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
materinski.dom@karitas.si

Potrebna je odkritost, jasnost, iskrenost, v prvi vrsti sama do sebe, v drugi vrsti do partnerja. Če je vaša prva želja nekaj si ustvariti, njegova pa zadnja, bosta težko prišla skupaj.

Pogovor. Iskren. O pričakovanjih, željah, kompromisi so potrebni v razmerju. To bi jaz naredila na vašem mestu s tem partnerjem.

Na vprašanje o "vzorcih" in "zapuščanju" pa mogoče tole: očitno ste zelo zrela oseba, ki ima jasne želje in cilje in potrebujete tudi takšnega partnerja. In očitno ga še ni bilo. S tem ne mislim "pravega", ker ga ni =) ampak primernega za vas. In ne bo šlo drugače, kot da od njega zahtevate že od vsega začetka iskrenost in tudi sebi odkrito priznate kaj za vas ni sprejemljivo v razmerju, da potem ko bo zaljubljenost minila ne bo minilo vse.
veliko uspeha!

Lep dan