Lepo pozdravljeni!

Stara sem 24 let. Rastla sem gor v familji,kjer je bil oče vse dni odsoten-delal po cele dneve in vikende,da nas je preživljal. Mami zaradi zdravstvenih razlogov ni dobila službe,ostajala doma...doma je že od mojega 8. leta starosti. Oče,ki je imel sicer vedno donosel posel,je skrbel za vse nas tri. Oba sta do mene različen pristop vzgoje-mami bolj na strogo,oče pa je,ker je imel slabo vest ker ga nikoli ni bilo doma,največkrat meni kot otroku kaj kupil,primaknil kak tolar.

Trenutno živim še doma,ker se še zadnjo leto šolam. Tudi moj fant živi z mano pri meni. On ima službo redno,jaz še ne. Že odkar pomnim,sem poslušala nenehno kreganje staršev. Oče se je drl na mamo z očitki-da je nevredna,da ne nosi denarja k hiši,da so druge pri njeni starosti čisto drugačne,da nekatere še fakse delajo pri teh letih,hodijo z moži okoli...Moja mami je imela zdravstvene probleme odkar pomnim,vedno je želela biti le doma,hoditi okoli ne,niti ni bila zadovoljna sama s seboj-izgledom. Vedno je želela biti le doma. Oče pa obratno-vedno bi samo hodil okoli. In tako so se poti razhajale. Noči,polne dretja,očitkov....vse to se je največ dogajalo v času moje pubertete. Vse kar se je dogajalo,je bilo VEDNO po volji očeta. Vedno sva morali z mamo delati tako,kot je rekel on-ker ON služi denar in nas živi in zato bo tako,kot bo rekel on. Izbrati sem morala tisto šolo ki je on hotel....ma,zafurala sem si pol življenja,ampak drugače nisem mogla...ker če nisem tako delala kot je želel on,nisem dobila denarja,ali pa mi je vzel materialne dobrine-računalnik,telefon,itd. Nikoli ni rekel-dajva se pogovorit-vedno je samo ali odvzel denar ali pa kaj materialnega.
Mami je varal...že dolgo nazaj...tudi sedaj jo...mami to ve,slišala je,kako ji je celo po telefonu govoril, da jo ljubi(drugo seveda)...pa nič ne naredi. Samo trpi sama v sebi. Nič ne more,ker je finančno odvisna od očeta. Oče je sicer dober človek,skrbi za naju,vedno je. Tudi ko je bilo z zdravjem kaj narobe s katerokoli od naju,je naredil vse kar je lahko,da nama je bilo bolje....dela ogromno...ampak potem ima to za izgovor za vse-za vse grde besede,dejanja,....Nemalokrat je tudi meni rekel da sem nesposobna,da iz mene nič ne bo,da sem smet,....da naj pogledam druge moje starosti,koliko faksov imajo narejenih,kaj vse so,....težko je. Ne spomnim se,kdaj bi me nazadnje vprašal KAKO SI,ALI KAJ POTREBUJEŠ,KAKO SE POČUTIŠ,....
Vem,da bi pri mojih letih morala biti že na svoje...ampak je v teh časih rees težko. Mama pa komaj čakam da grem.,skoz mi meče naprej,kok sem stara,....zelo rada imam domačo hišo in lahko bi živela v njej (imamo prizidek),ampak se bojim ostati...ker prej ali slej bom dobila pod nos...oče mi bo težil da je to še vedno NJEGOVA bajta in da bom delala kot on hoče...se bojim,da ne bi potem nikoli imela miru...drugam it mi je pa tudi kar malo težko (zelo sem navezana na domači kraj,okolje...). Čeprav vem-moram iti od tu,ker postajam dobesedno depresivna.
Vedno sem si želela mamo,ki me razume,gre kam z mano...z mojo se skregava,samo da omenim,da bi šli npr. na kavo skupaj-mi že meče naprej da ni denarja za to,da ne gre nikamor...kaj šele da bi šli kdaj skupaj po nakupih-njeno nezadovoljstvo samo s sabo in to,da imam komaj kaj svojega denarja jo omejujeta..no,pa saj tudi na sprehod noče nikamor z mano..če že greva,pa nenehno poslušam opazke-kako to delam,zakaj to tako delam,itd. Vednooo vidi samo napake.
Večkrat mi je tudi že rekla,da sem za vse njene krege z očetom kriva jaz. Da sem bila vedno jaz vzrok. Grozno mi je....Včasih imam kar občutek,da je ljubosumna name,ker oče vseeno malo več pozornosti nameni meni.
Kadarkol sem dobila kak evro od očeta-pa si drugače vse plačujem sama-od telefona,položnic,itd-razen hrane in elektrike-sem dobila naprej v obraz,prej ali slej.
Oče je bil tudi fizično že nasilen-nad mano in mamo. Sicer že dolgo let nazaj. Ampak ker sva se mu uprli v mnenju. Samo zato. Je popolni kolerik.
Tako si želim toplih odnosov,tako hrepenim po neki družini...pa je očitno nikoli ne bom imela.
Za oba bom vredna nekaj le takrat,ko bom prinašala k hiši denar. Prej-sem neuporabna,nepomembna. Kot da nimam mame,kot da nimam očeta.

Sem jaz čudna,ali kdo drug????

Pozdrav tudi tebi


Zal mi je,da si morala dozivljati to ze v svojem zgodnjem otrostvu,,kjer je potrebno predvsem ,
ljubece in varno okolje,da otroci dozorijo v samostojne in odgovorne odrasle osebe.
Vedi,da za vse kar se dogaja v tvoji druzini nisi kriva ti,da je to odgovornost tvojih starsev.
Vcasih se oklepamo ravno tistega,kar ni najbolje za nas,ker boljsega ne poznamo,zato se
vseeno poskusi osamosvojiti.Ker pravis ,da tudi fant zivi pod isto streho,bi si lahko skupaj
poiskala kaksno sobo ali stanovanje.Ce se studiras,potem se verjetno lahko kaj najde preko
studentskega servisa in verjami mi,da se zmore delo in studij.
Vsekakor poskusaj storiti vse,da bos postala samostojna.

Živjo EvaArt,

ne, nisi čudna. Normalno je, da si želiš bližine in toplih družinskih odnosov. Velika je bolečina, ki nam jo pustijo za sabo nefunkcionalni družinski odnosi.

Znašla si se med dramo svojega očeta in mame, saj ti kot otrok ni preostalo drugega. Po opisu izgleda, da oba svoje nezadovoljstvo znašata nad tabo, preko kritike, omejevanja (delaj kot jaz hočem, če ne ti bom odvzev materialne dobrine) in še potem, ko narediš kot ti je rečeno, nista zadovoljna, ker verjento nista zadovoljna sama s sabo. Kar seveda ni opravičilo.

Kot je iz pisma razbrati, sama veš, da se je najbolje odseliti, kajti če ostaneš, boš kaj kmalu dobila nekaj pod nos. Verjemem, da je težko, sploh zaradi navezanosti, poznanosti kraja in doma. Kako je s financami? Bi se lahko odselila? Mogoče ti ne bo takoj uspelo spakirati kofrov in oditi, vendar ne obupaj. Pogovarjaj se o svojih strahovih, občutkih z ljudmi, ki jim zaupaš in delaj na svoji samostojnosti.

Na tvojem mestu bi razmišljala tudi o mojem odnosu do denarja, ali imam strah, da bo me preživljal moj partner; ali sem vredna kot ženska, če ne služim denarja; če k hiši ne prinesem nič materialnega, ali imam pravico, da delam tako kot jaz želim itd.?

Če potrebuješ še kakšen nasvet ipd. sem tu zate.

Objem

Eva Žnidar

Živjo,

EvaArt kako pa kaj tvoj fant gleda na vse to oz. kako ti je on kaj v oporo ? Namreč nisi ga nič omenila ali pohvalila, da vsaj pri njemu dobiš nek občutek pomembnosti oz. zaželjenosti (ne glede na "finančno uporabnost").

Mamino nezadovoljstvo pa verjetno izvira iz njenega bolezenjskega stanja. Namreč če te skozi "kaj boli", postaneš tako socialno prilagojen kot House M.D. (TV serija, op.p.).
Iz telesa se hiba tudi prej ali slej prenese na psihološko raven, na um, značaj.

Si pa v zelo nezavidljivem stanju in edino kar ti lahko napišem je to, da vse mine... in tudi to bo, Nič ni večno.

LP,
12thDNAStrandActive

Fant mi je v oporo,vendar nenehno jamra,kolk si želi proč,...ker so skoz sami prepiri,slaba volja,....samo dokler jaz ne dobim redne službe,ne moreva nikamor:(
Dva dni nazaj sva se z očetom spet skregala...primerjal me je s sinom od sodelavca,me žalil,rekel da sem gnoj,da nisem nič dosegla u živlenju,....vsi pritiski se že odražajo na mojem zdravju-gastritis,depresija,glavoboli,.....mama pa je seveda vedno na njegovi strani,ker pač 'mora' bit....



ko bi vsaj lahko odšla...nekam...kjer je mir in sreča....

Na pol v šali bi ti lahko napisal, da očitno drži to kar je pisalo na predzadnji (mislim da) strani najnovejše revije Treće Oko...

Mogoče bi ti prav prišla knjiga od dr. Paul Haucka "Kako se pomirimo" - bi lažje prenašala vse skupaj.

LP,
12thDNAStrandActive

Glede na razmerje med opisanim dogajanjem, katerega del si, in lucidnostjo tvojega pisanja bi rekla, da se res dobro držiš. Da je tako malo odgovorov, to potrjuje - relativno objektivno, brez samopomilovanja, celo z razumevanjem do obeh staršev si opisala svojo zgodbo, sama si tudi že ugotovila, kaj moraš storit. Težko ti kdo kaj pametnega svetuje, ker si se do rešitev naučila prihajat sama. Vse prestano je torej pustilo tudi določene pozitivne posledice, ki ti bodo prišle prav.

Tvoja situacija je res (bila in bo še nekaj časa) nezavidljiva, si pa zato definitivno veliko bolje opremljena za življenje kot s(m)o tvoji vrstniki. Po pisanju sodeč si se verjetno naučila zanašat se sama nase in nisi odvisna od zunanje podpore in potrditve. Vajena si prenašat velike količine sranja in ko bodo drugi doživljali živčne zlome, boš ti samo zehnila. Znaš skrbet zase in več kot jasno ti je, da ti nič ne bo kar dano. Skratka, ko boš začela iskat službo in ko boš začela delat, si boš oddahnila in življenje ti bo na izi. Preostali del 88-letnikov (bo) v tem času doživlja(l) hude treznitve.

Potolaži se z razmerjem let v vaši hiši, ki jih imaš za in pred sabo. Praktično si na cilju, čim prej se skušaj osamosvojit in se odselit. Ko se boste fizično distancirali, se bodo tudi vaši odnosi izboljšali, boš videla. Samo nikar ne ostajaj doma, nobena materialna varnost ne more odtehtat svobode duha.

Vse dobro!

_ _ _

Life isn't about finding yourself. Life is about creating yourself. -- George Bernard Shaw

http://aklam006.blogspot.com/

Najlepša hvala vsem za spodbudne besede,misli. To mi res ogromno pomeni...ker jih ponavadi nikjer ne slišim...fant je bolj flegmatične sorte in edino kar mi reče je,da naj ignoriram stvari al pa se sprijaznim. To je vedno njegov odgovor. Da on se ne bi nikol tako sekirou (on pa izhaja iz družine,ki je skorajda popolna-odlični odnosi,topli,podpora,zaupanje,...). Preprosto-ne more razumet.

Zadnje čase imam še hude hude probleme z želodcem,nisem za nikamor,veliko se mam za učit,delat nisem sposobna....veliko dni prejokam....sploh zato,ker na moje zdravje veliko vpliva moje psihično stanje (ko je slabše,se mi tud želodec poslabša) in to psihično stanje je več ali manj slabo....počutim se da vsi od mene pričakujejo nevem kaj,da sem nesposobna,da sem doma največja ovira,da me naskrivaj zaničujeta starša,ipd.

Ker mi zdravje tko slabo služi,se bojim vsake resne službe-ker se bojim,da ne bom zmogla vsak dan it v službo,ker me venomer kaj boli....in si ne upam nikamor...nenehno mam v sebi nek strah pred tem,kako bo,če bom šla v službo,pa bom imela hude probleme z želodcem....kako in kaj bom naredila..

sratka grozno je. plus venomer analiziram vse v glavi,za vse me skrbi,za vse se sekiram,o vsem preveč premišljujem...edino oporo najdem več ali manj v svojem psu. Do druženja z ljudmi mi sploh ni več toliko (razen ko imam redka zelo dobra obdobja)....kar je bilo VČASIH ravno obratno-nenehno sem bila zunaj,počela miljon stvari-amapk-imela sem tudi krepko zdravje.

Plus tega imam še konstanto vprašanje v glavi-ali je resnično moj fant ta,s katerim si želim biti vse življenje ? imam ga sicer zeloooo rada,ampak sva se čustveno in tudi spolno zaradi mene,mojega zdravja in problemov kar precej oddaljila in to me plaši....

...veliko pa tudi razmišljam o minjivosti....da zaradi vseh teh stvari zamujam najlepša leta svojega življenja,da mi gre vse iz rok.....včasih bi bila najraje majhen otrok,ko je bila sreča tako preprosta.



....težko je.

Navedeno

EvaArt
fant je bolj flegmatične sorte in edino kar mi reče je,da naj ignoriram stvari al pa se sprijaznim. To je vedno njegov odgovor. Da on se ne bi nikol tako sekirou (on pa izhaja iz družine,ki je skorajda popolna-odlični odnosi,topli,podpora,zaupanje,...). Preprosto-ne more razumet.

Da - iz različnih okolij sta oba zrasla, zato je tudi njegovo dojemanje tvojih okoliščin drugačno oz. mogoče ne dovolj empatično kot bi ti rada. Vendar pa po drugi strani, če je on res imel tako odlično družinsko klimo, bi moral ravno on tebe dobro razumeti, predvsem ti pa nuditi (pravilno) oporo, tako da tukaj malce dvomim ali je res zrasel v tako dobri družini. Je pa po drugi strani tudi tako, da on ima kam za "pobegniti" - družina na eni strani in služba na drugi (verjetno). Kolikor pišeš oz. se da razbrati iz tvoje situacije, imaš pa ti samo eden (manjši) izhod oz. možnost, da se zamotiš.

Navedeno

EvaArt
Zadnje čase imam še hude hude probleme z želodcem,nisem za nikamor,veliko se mam za učit,delat nisem sposobna....veliko dni prejokam....sploh zato,ker na moje zdravje veliko vpliva moje psihično stanje (ko je slabše,se mi tud želodec poslabša) in to psihično stanje je več ali manj slabo...

Pravilno opažaš, da - psihične težave se lahko prezrcalijo tudi na fizično (zdravstveno) raven, vendar obstaja kar nekaj "miselnih trikov", ki lahko to težavo premostiš. Ker omenjaš svojega psa, je lahko ravno on/ona (ne vem spola) "tvoj izhod". Ok, v čem je trik ? Ko boš imela takšna občutja (kot jih navajaš; previsoka pričakovanja okolice, neempatičnost fanta,...) preprosto pomisli na kakšno (hecno, veselo) dogodivščino, ki ti jo je zakuhal-a pes/psička. Nanjo toliko časa premišljuj, dokler se ti ta strah oz. notranje nezadovoljstvo ne zmanjša na prejšnjo raven, preden je nastopilo to stanje. Ko boš to znala obvladovati (da te ne bodo kar tako popadli "napadi panike"), potem se pa vseeno (nasplošno) spomni pri sebi na kakšne vesele ali hecne situacije, dogodke iz (recimo) filmov, itn., da si boš postopoma izboljšala notranje počutje. Na takšen način boš spet postala takšna kot si bila prej, ko si bila "socialna" oz. ekstrovertirana.
Zmerna telesna vadba ti bo tudi pomagala pri samozavesti (ne govorim o dieti oz. hujšanju). Kako ? Ja s prvo boš lahko svoje nezadovoljstvo in kakšno jezo skozi telovadbo spravila ven iz sebe in ker bo šla zadeva stran, bi se morala ti počutiti boljše. Seveda odvisno koliko "vodnega kamna" imaš v svojem (nevzdrževanem) pralnem stroju - da se tako izrazim. Lahko, da učinek ne bo takoj viden, bo pa sčasoma. Če je filter v pomivalnem stroju dovolj zamašen, ti čiščenje lahko vzame kar nekaj časa.
V nadaljevanju, pes ti lahko tudi pomaga pri gibanju (trenutno zaradi vremenskih razmer bolj težko, a vseeno) - ti greš na rolerje/kotalke/sk8 (če znaš), pes ti pa laufa pred teboj (ali se pa pelje na rolki). Psihološko gledano je lažje, če imaš "compadreta v zosu".

Navedeno

EvaArt
Plus tega imam še konstanto vprašanje v glavi-ali je resnično moj fant ta, s katerim si želim biti vse življenje ? imam ga sicer zeloooo rada,ampak sva se čustveno in tudi spolno zaradi mene,mojega zdravja in problemov kar precej oddaljila in to me plaši...

A so ti dvomi pogojeni zaradi njegove neempatičnosti do tebe ali so neki znaki, signali prisotni že dalj časa ? Ne ker v tvojem trenutnem stanju, ne vem če si zmožna dovolj racionalne presoje, če te (z vseh strani) oblegajo kot "Bastiljo". Zato pa prvo poizkusi s tem recimo kar sem ti predlagal in lahko, da se bo potem tudi to področje uredilo.

Navedeno

EvaArt
...veliko pa tudi razmišljam o minjivosti....da zaradi vseh teh stvari zamujam najlepša leta svojega življenja,da mi gre vse iz rok.....včasih bi bila najraje majhen otrok,ko je bila sreča tako preprosta.

O ja, ko si bil otrok je bilo vse enostavno - že recimo sklepanje prijateljstev. Recimo bil si v peskovniku na enem igrišču, imel bager igračo, nakar je eden fant prišel v peskovnik s svojim tovornjakom prekucnikom in že sta bila prijatelja ! Kar tako - ker si imel ti bagra, on pa tovornjak in sta potem tisti pesek prekladala sem ter tja (cele ure in dneve). Danes oz. z leti je pa vse postalo zakomplicirano.
Drugače pa tale tvoja zadnja misel ni slaba veš ;-) ? Kuha zahadiča mislem ? Mogoče se nate vsi spravljajo, ker si preprosto "enostavna tarča" (ki se ne upira). Ti bi lahko v takšnih situacijah (poleg miselnega trika) zaigrala "kakšno otroško" finto, da nasprotno stran razorožiš. Kaj imam v mislih ? Ok, prvo Sun Tzu je (v 1. poglavju) menil, da vsa vojskovanja temeljijo na prevari. Kaj ima to zvezo s tvojimi (bodočimi) otroškimi izpadi, bi se lahko vprašala ? Zakaj se ljudje (recimo) izogibajo nekoga ? Eno so lahko higienski razlogi (smrdiš), drugi močnostni razlogi (imaš moč, da nekoga v keho spraviš brez razloga), itn., vendar eden izmed razlogov je tudi duševni (mislijo, da si nor). Ker si ti trenutno obstreljana z vsemi topovi na fronti, lahko "zahliniš" da se ti je strgalo in te bodo tisti, katerim bi rada pokazala, da si nora, pustili pri miru (verjetno). Vsaj začasno oz. ko boš ti pustila, da si igrala (če boš).
Tukaj je seveda potrebno malce domišljije (za igranje), a spomni se res na svoja otroška leta. Ali pa se napoti na YouTube za nasvet (s primernimi ključnimi besedami). Torej, ko boš naslednjič recimo ustrahovana (recimo s strani staršev), "reci kakšno mim" (recimo): "Js bi pa ponija mela, Oči a mi jo kup'š ?" Zraven se še prav fino pritegnjeno po-otroško zasmeješ (saj veš kako, ne ?), pa še fino zaigraš z obrazno mimiko in telesno govorico ter je prevara popolna. Sigurno bo on/ona čisto paf (in razorožen-a). Seveda ne smeš skozi tako igrati (ker bosta poklicala številko za kakšno "psihi" ustanovo), a le toliko, da se umirita in da ne izvajata takšnega pritiska nate.
Ti si pa pri tem (notranje gledano) popolnoma mirna, samozavestna in misliš na kakšen hecen dogodek s tvojim psom. Namreč ne vem, če ima smisel in če imaš (trenutno) moč, da bi se še verbalno prepirala s starši. Tako boš zmanjšala zunanje pritiske in (upam da) vsaj malo pridobila na notranjem miru. Gledano skozi prizmo Sun Tzu-ja: Če sovražnik misli, da si nor, te bo podcenjeval oz. ti ne bo posvečal preveč pozornosti. Če si recimo videla prvi del filma Scary Movie-a, vidiš, da je "morilec" (na koncu filma) ravno tisti, ki se je delal, da je umsko zaostal. :D

V tem je ves trik, da druge prepričaš, da si smet, medtem ko sam pelješ svojo igro naprej (onim se pa nič ne sanja). No to je ena izmed metod kako se lahko ubraniš, izogibanje ti je pa že najbrž znana.

LP,
12thDNAStrandActive

˩Ƥ,
12тнƉИΔƧтяαи∂Δcтιʌɛ

(ɐןsǝ⊥ ɐןoʞıᴎ) ˙nɾıɔɐɹqıʌ ı nɾıɔuǝʌʞǝɹɟ nɾɐɯı ıɹɐʌʇs ǝʌS

Vedno na preži za:
http://med.over.net/forum5/read.php?63,8392456
http://med.over.net/forum5/read.php?63,8392503
http://med.over.net/forum5/read.php?63,8403628

Hay !

Počakaj, da boš končala šolanje, potem pa pot pod noge. V tej družini nimaš kaj početi. Tvoji mami je res hudo, ampak, to je njeno življenje. Nimaš se pravice vtikat med nju. Vso pravico pa imaš živeti boljše in polnejše življenje. Oprosti, če si to razumela, kot napad, ni bil moj namen. Samo, mislim, da si zaslužiš srečno življenje, pa ne poleg očeta. On nima pravice, do takšnega življenja, lahko bi bil boljši, ampak, to je njegova odločitev. Pridno se uči, in štej tedne in mesece do odhoda. Vso srečo ti želim !

ko boš dobila službo, te želodec ne bo več bolel, tko, da odveč strah, kako boš z bolečinami šla v službo
pa še..kupi si ranital in rupurut za želodec..ranirtal je za krče in bolečine, rupurut za zgago..
pa še...a se ti mal sama seb smiliš, ker če ja..se nehaj, ker te to samo ovora, da se stvari poboljšajo
pa še fotru lahk zabrusiš, da si se po njem vrgla...
pa še ...ne oklepaj se hiše, tam boš nesrečna, čeprav se ti zdi, da jo boš pogrešala..če ti je namenjeno, boš enkrat živela tam..če ne , pač ne ...
vzami življenje takole...kaj lahko naredim jaz, da mi bo boljš..če ne moreš nič..
si reci..e jebiga, kaj naj zdaj....tko pač je ...