Zdravo.

Upam, da je pravilni forum za to temo...
Uglavnem...
S punco sva skupaj dobre tri leta. preden sem jo spoznal sem živel pri starših, potem pa sem se preselil k njej in sva skupaj zivela v najemniskem stanovanju. tako sva zivela priblizno leto in pol. vse je bilo brez problemov, meni je bilo super. ceprav sem imel doma kar se bivalnih prostorov in ostalega res "luksuz", me ni cisto nic motilo, da z punco ziviva na 40 kvadratnih metrih. čisto ok mi je bilo.
Po dobrem letu pa sva se odlocila, da nama najemnina predstavlja velik strosek zato sva se preselila nazaj k mojim starsem v hiso. kjer sva potem zivela v svojem nadstropju z svojim vhodom.
bilo je res enkratno. krasno stanovanje, odlicen odnos z starsi..skratka super. tako je minilo dobro leto in pol.
Pred nekaj tedni, pa sva bila primorana razmisliti o tem da greva ponovno na svoje. (sploh ne zaradi starsev, ampaka zaradi povsem drugih dejavnikov, sicer mene niso toliko motil, ampak vseeno....sva sla.
Res sem se veselil, da bova lahko na svojem, saj nama gre tudi financno dosti bolje poiskala sva si stanovanje, ki nam je bilo zelo vsec in tudi najemnina ni bila pretirana. skratka obetal sem si krasno obdobje....
Doker ni prisla prva noc... ko sem se vlegel v posteljo, sem se dusevno zlomil kot se nikoli v zivljenju. Zakaj? ...nimam pojma! Dozivel sem tako tesnobo, da ne morem opisat… enostavno ne zdrzim vec ob misli, da moram ziveti v tem stanovanju… skoraj tresem se ko pomisim, da se moram zvecer vrniti v stanovanje… tudi prej sem zivel v najemniskem stanovnanju, pa sem ga imel za svoj dom. Zdaj pa nikakor ne morem sprejeti, da je to moj dom… ne vem, cutim, da me nekaj vlece nazaj…in to mi ni vsec. nekako se mi pa zdi, da je problem v tem da je to najmenisko stanovanje. Ce bi palceval dvakrat vecijh kredit in spal na tleh v svojem lastnem stanovanju bil bil srecen kot nevem kaj, ker bi vedel da je to moj dom…
Naj pove kdo kako mnenje… mogoče razmisljam cisto napacno in nezrelo..nevem….povejte, včasih ima mnenje drugih večjo težo…

Živjo, kvark

Včasih, ko doživimo tako močno tesnobo, kot si jo doživel ti, prvi dan, se rado zgodi, da se ne želimo več vračati na kraj/prostor, kjer smo jo doživeli. Že misel na to nam zbuja odpore. To boš ti najbolje vedel, ali imaš odpor do ponovitve tesnobe, ki ti jo je sprožila selitev v novo stanovanje.

Kaj je do tesnobe prevedlo? Probaj se poglobit nazaj, ko sta se s punco odločila za selitev na svoje. Si imel takrat že kakšne pomisleke? Sta se o njih pogovorila? Lahko napišeš več o tem. Mogoče imata drugačne želje in je v tebi nastal konflikt, ki ti povzroča napetost.

Prva selitev na svoje je lahko imela drugačno konotacijo kot druga selitev v najemniško stanovanje. Prvič si se odselil od staršev, prvič skupaj s punco, kar je zelo vznemirljivo. Verjetno si tudi vedel, da 40 kvadratnih metrov, ne bo večno tvoj dom. Pri starših si se počutil kot doma, zdaj pa si nekje, kjer tega občutka še ni. In to vzbuja nelagodje, tujost itd. Včasih ljudje rabimo veliko časa, da se navadimo na spremembo. Če je razlog, kot navajaš, v tem, da bi ti bilo ljubše imeti nekaj svojega, ker to daje občutek doma, potem razmisli/ta o tej možnosti.

Eva Žnidar

Poberi svoje življenje v roke, ker se mi zdi, da te baba vrti v klasičen problem modernih slovenk. Privoščim ti sicer, da temu ni tako.

In kaj te zadržuje da ne kupiš svojega stanovanja. Tudi meni najeto ni bilo dom in sem vložila vse v to, da sva sicer sedaj z bivšim možem kupila svoje stanovanje. In potem sem ga jaz odkupila od njega. ako da imam zdaj svoj dom s katerim lahko počnem kar hočem. In počutim se svobodno.